157. člen ZDR-1

Šele novela ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/07) je poleg posebnosti delovnopravnega položaja vodilnih delavcev (možnost drugačne ureditve vprašanj, povezanih z delovnim časom) določila tudi kriterije za opredelitev vodilnih delavcev, na katere se te posebnosti nanašajo. Tudi če bi tožnica imela status vodilne delavke v spornem obdobju, ta načelno ne omogoča drugačnega urejanja plač in posegov v plače. V tem pogledu je treba vodilne delavce obravnavati enako kot ostale delavce. ZDR-1 dosledno vzpostavlja pogodbeni odnos strank delovnega razmerja. To pomeni, da se sprememba plače kot bistvene okoliščine pogodbenega razmerja uredi s soglasjem volj delodajalca in posameznega delavca. Toženka ni dokazala drugačnega dogovora s tožnico, da bi se torej z njo dogovorila, da bo dodatek za stalnost že vključen v mesečno plačo in da zato na plačilni listi ne bo posebej prikazan. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da dodatek za stalnost ni zakonsko predpisan in da zato ne gre za kršitev kogentnih določb. Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZDR (enako določa sedaj veljavni 9. člen ZDR-1) je namreč delodajalec v času trajanja delovnega razmerja dolžan upoštevati (tudi) določbe kolektivnih

Za vodilne delavce je ureditev povsem drugačna kot za poslovodne osebe ali prokuriste, saj so vodilni delavci v podrejenem položaju in zakon dopušča pri ureditvi pogodbenih obveznosti le točno določena odstopanja, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe o zaposlitvi na vodilnem delovnem mestu za določen čas pod posebnimi z zakonom določenimi pogoji, kot to izhaja iz 74. člena ZDR-1. Drugače je z vodilnim delavcem možno urediti tudi delovni čas, nočno delo, odmore, dnevne in tedenske počitke, kot to izhaja iz določbe 157. člena ZDR-1, vendar le glede razporeditve delovnega časa in ne glede plačila za opravljeno delo v drugače razporejenem delovnem času. Druge pravice gredo vodilnim delavcem enako kot ostalim delavcem v delovnem razmerju. Zato ima pritožba prav, da je ugotovitev sodišča, ali gre za v tožnikovem primeru za vodilnega delavca ali ne, irelevantna pri odločitvi o tem, ali mu mora toženka plačati nadurno delo in dodatek za delovno dobo. Pri tem pravilno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2022 z dne 19. 11. 2022, v kateri je zavzelo stališče, da je dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko delovnega časa že zajet

Toženka v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da tožnica ni upravičena do plačila vtoževanih nadur, ker je v 5. členu njene pogodbe o zaposlitvi (med drugim) določeno, da tožnici ne pripada dodatek za nadurno delo, ker je takšen delovni čas že predviden v pavšalnem obsegu in upoštevan pri določitvi osnovne plače. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je ta del pogodbenega določila ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena OZ), konkretno določilom ZDR-1. Iz določil drugega odstavka 126. člena in 127. člena ZDR-1 namreč jasno izhaja, da je dodatek za nadurno delo poseben del plače in ne more biti vsebovan v znesku osnovne plače. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 157. člen ZDR-1, saj iz njega ne izhaja, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa lahko zajeto v osnovni plači. To določilo namreč plačila za delo sploh ne ureja. Skladno s 73. členom ZDR-1 je plačilo za delo lahko drugače (kot v 126. in 127. členu ZDR-1) urejeno le za poslovodne osebe in prokuriste, kar pa tožnica ni bila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica pri toženki opravljala delo preko polnega delovnega časa. Ni relevantno, da toženk

Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo, da se določba 157. člena ZDR-1 nanaša na posebno ureditev delovnega časa, ne pa tudi na posebno ureditev plačila za opravljeno delo, saj je to urejeno v poglavju Plačilo za delo, iz teh določb pa ne izhaja, da bi bil za vodilne delavce v zvezi s plačilom nadur možen drugačen in strožji dogovor, kot je za delavce določen v 128. členu ZDR-1. Tako za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je tožnik vodilni delavec po 74. členu ZDR-1 ali ne, saj mu v vsakem primeru za opravljene nadure pripada plačilo po 128. členu ZDR-1, ker je bil dogovor, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači, nedopusten (glej sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 22/2022 z dne 29. 11. 2022).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je določba pogodbe o zaposlitvi, da bo tožnik opravljal nadurno delo brez plačila, nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1). S pogodbo o zaposlitvi se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon (drugi odstavek 9. člena ZDR-1), pri čemer ZDR-1 le za poslovodne osebe in prokuriste določa, da stranki lahko drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s plačilom za delo (73. člen ZDR-1). Tožnik ni bil poslovodna oseba ali prokurist (ni bil niti vodilni delavec, za katere ZDR-1 v 157. členu dopušča drugačno ureditev delovnega časa, nočnega dela, odmorov, dnevnih in tedenskih počitkov).

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dogovor, da tožnica kot vodilna delavka nima pravice do plačila za nadurno delo, zakonit. Določba pogodbe o zaposlitvi, da tožnica za nadurno delo nima pravice do plačila, je v nasprotju s kogentnimi predpisi (9. člen ZDR-1, ki omejuje avtonomijo pogodbenih strank) in tako nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1).

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je v ponovljenem postopku upoštevalo stališča iz razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje ter sodišču prve stopnje očita neobrazloženi odstop od sodne prakse pritožbenega sodišča, kar pa ne drži. Ne le, da je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge za svojo odločitev, ta tudi ne predstavlja odstopa od ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, da bi lahko šlo za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Praksa pritožbenega sodišča v zvezi z vprašanjem plačila nadurnega delo vodilnemu delavcu namreč ni enotna, ampak neenotna. Že iz omenjenega razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020 je jasno razvidno stališče pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi, da iz 157. člena ZDR-1 ne izhaja jasna podlaga za zavrnitev zahtevka za plačilo nadurnega dela tožnika kot vodilnega delavca. Takšna podlaga ne izhaja niti iz določila 2. člena pogodbe o zaposlitvi, ki (je jedro spora in) se glasi: ''Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom ZDR-1 dogovorita, da bo delavec p

Med strankama je bilo sklenjenih več pogodb o zaposlitvi (za določen čas, nazadnje za nedoločen čas), ki so v 2. členu vsebovale pogodbeno določilo, ki je bistveno za odločitev v tem sporu in se glasi tako: "Delavec vodi pri delodajalcu delovno enoto in ima s tem povezano pooblastilo za samostojne odločitve, zato se pogodbeni stranki v skladu s 157. členom Zakona o delovnih razmerjih dogovorita, da bo delavec po lastni pobudi ali na pobudo delodajalca opravljal tudi delo v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je že vrednoteno v njegovi osnovni plači." Sodišče prve stopnje je na to določbo oprlo svojo zavrnilno odločitev. Po stališču pritožbenega sodišča v tem sporu (predhodno pa že v sporu Pdp 245/2017 in Pdp 808/2016, pritožba pa pravilno opozarja tudi na primerljivo zadevo Vrhovnega sodišča VIII Ips 92/2015) pa tovrstni dogovori niso upoštevna podlaga za zavrnitev zahtevka vodilnega delavca iz naslova plačila nadur. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je zabrisalo bistveno razliko med poslovodnimi osebami in vodilnimi delavci. Ta je ravno v tem, da ZDR-1 le za poslovodne osebe in prokuriste, ne pa tudi za vodilne delavce, predvide

Neutemeljena je pritožbena navedba, da ker tožnik ni bil poslovodna oseba, z njegovo pogodbo o zaposlitvi ni bilo dopustno vključiti plačila za nadurno delo v pogodbeno dogovorjeno plačo. Določba 157. člena ZDR-1 v povezavi s 74. členom ZDR-1 velja tudi za vodilne delavce.

Bistveno je, da se je tožena stranka sama odločila, da bo stroške za prevoz na delo in z dela obračunavala ter izplačevala delavcem na podlagi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, kar glede na določbo 51. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije in Razlago 51. člena KPKIS v zvezi s 3. točko 1. člena Tarifne priloge 1 (Dodatek št. 7 k KPKIS) predpostavlja, da delavec nima možnosti javnega prevoza. Zato mu mora v skladu z razlago delodajalec povrniti stroške prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine v višini vsakokrat veljavne uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja za vsak poln kilometer razdalje med običajnim prebivališčem delavca in krajem opravljanja dela. Razdalja, za katero se obračuna kilometrina, je najkrajša običajna cestna povezava po javnem cestnem omrežju po dolžini (v km) in ne po času. Glede na navedeno je torej odločilno, da je bila tožena stranka dolžna upoštevati Uredbo v celoti, torej tožniku priznati 0,18 EUR za kilometer, in ne 0,13 EUR za kilometer.

V osmi alineji prvega ostavka 110. člena ZDR-1 je določen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za opredelitev nekaterih ravnanj, ki spadajo v širši pojem t. i. "zlorabe bolniškega staleža." V zvezi s pridobitnim delom v času odsotnosti z dela zaradi bolezni gre za prepoved, ki naj bi po eni strani preprečevala morebitno podaljševanje odsotnosti zaradi pridobitnega dela namesto predpisanega zdravljenja, po drugi strani pa naj bi preprečevala zlorabo take odsotnosti za opravljanje (drugega) pridobitnega dela. Vrhovno sodišče RS je v svoji praksi že sprejelo stališče, da zlorabe zadržanosti z dela zaradi nege otroka niso izvzete iz navedene določbe. Pri tem je treba upoštevati namen upravičene odsotnosti delavca, ki ima odobren bolniški stalež zaradi nege otroka. Tožnik je priznal, da je bil v času bolniškega staleža na poslovnih sestankih, da je obiskal kraje, ki jih tožena stranka navaja v odpovedi, in da so v tem času stari starši skrbeli za otroka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da ne gre za takšno kršitev, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik v bolniškem staležu n

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da glede vtoževanih dodatkov ni bilo mogoče določiti pavšalne plače pri zahtevnosti dela, ki se upošteva v osnovni plači. Te dodatke je bilo treba tožniku izplačati glede na dejansko opravljeno delo, saj gre za zakonsko pravico delavca, ki se ji ta ne more odpovedati. Tožena stranka glede na določbe ZDR oz. ZDR-1 torej ni imela podlage, da je v 10. členu pogodbe o zaposlitvi določila, da so dodatki na posebne obremenitve zajeti v osnovni plači tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšna pogodbena določba nasprotuje tako zakonu kot KP, zato je potrebno skladno z 32. členom ZDR-1 oz. 30. členom ZDR neposredno uporabiti določbo zakona ali KP.

Pritožba pravilno opozarja, da pri odmeri višine denarnega povračila sodišče prve stopnje ne bi smelo kot kriterijev za njegovo zvišanje upoštevati naslednjih dejstev: da je tožena stranka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga ter da je tožnica delala na vodilnem delovnem mestu. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ker tožnica ni bila poslovodna oseba, z njeno pogodbo o zaposlitvi ni bilo mogoče vključiti plačila za nadurno delo v dogovorjeno plačo. Določba 157. člena ZDR-1 v povezavi s 74. členom ZDR-1 velja tudi za vodilne delavce. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo vodilne delavke v smislu 74. člena ZDR-1, ter da so bile glede na 157. člen ZDR-1 opravljene nadure vključene v njeno osnovno plačo, zaradi česar je pravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo nadurnega dela.