VSL Sodba I Cpg 698/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči povrniti 924,15 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska, svoje pritožbene stroške pa mora tožena stranka kriti sama.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta nični kompenzacija št. 3.2018 z dne 31. 12. 2018, ki sta jo sklenila tožnik in toženec za pobot terjatve toženca do tožnika v znesku 55.744,87 EUR na podlagi dokumenta 31-pog (I. točka izreka) in kompenzacija št. 2.2019 z dne 1. 8. 2019, ki sta jo sklenila tožnik in toženec za pobot terjatve toženca do tožnika v znesku 13.260,14 EUR na podlagi dokumenta 31-pog (II. točka izreka), tožencu naložilo, da je dolžan tožniku v roku 15 dni plačati naslednje zneske: - 8.300,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 9. 2018 do plačila, - 8.300,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 10. 2018 do plačila, - 8.300,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 11. 2018 do plačila, - 8.300,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2018 do plačila, - 8.300,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 1. 2019 do plačila, - 22.544,87 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 1. 2019 do plačila in – 4.960,14 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 9. 2019 do plačila (III. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.300,00 EUR od dne 18. 9. 2018 do 19. 9. 2018, od zneska 8.300,00 EUR od dne 16. 10. 2018 do 17. 10. 2018, od zneska 8.300,00 EUR od dne 19. 11. 2018 do 20. 11. 2018, od zneska 8.300,00 EUR od dne 18. 12. 2018 do 19. 12. 2018, od zneska 8.300,00 EUR od dne 18. 1. 2019 do 19. 1. 2019, od zneska 4.960,14 EUR od dne 1. 8. 2019 do 1. 9. 2019 (IV. točka izreka), v preostalem delu postopek zaradi umika tožbe ustavilo (V. točka izreka) in toženi stranki v plačilo naložilo stroške pravdnega postopka tožeče stranke v višini 5.310,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (VI. točka izreka).

2Zoper sodbo v celoti se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke, podrejeno pa, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbene stroške je priglasila v stroškovniku na vlogi.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo, ki jih je specificirala v stroškovniku na vlogi.

4Pritožba ni utemeljena.

Uvodna pojasnila

5Tožeča stranka je uveljavljala ničnost dveh, med pravdnima strankama sklenjenih kompenzacij, in sicer Kompenzacije št. 3.2018 z dne 31. 12. 2018 (A14) v celoti in Kompenzacije št. 2.2019 z dne 1. 8. 2019 (A15) za znesek 13.260,14 EUR (celotni znesek na tej kompenzaciji je 57.978,40 EUR). Na podlagi teh dveh kompenzacij naj bi bile pobotane medsebojne terjatve, ki izhajajo iz v nadaljevanju opisanih pravnih poslov, vendar tožeča stranka trdi, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke, v obeh kompenzacijah označena z "Dokument 31-pog" ne obstoji oziroma naj bi bila ta terjatev fiktivna, zato je prva kompenzacija nična, druga kompenzacija pa delno nična.

6Pravni posli, iz katerih naj bi izhajale terjatve, navedene v obeh kompenzacijah, so sledeči:

- pravdni stranki sta dne 30. 8. 2018 sklenili najemno pogodbo za poslovne prostore na naslovu ... za najemnino 8.300,00 EUR mesečno (A5) ter dne 31. 1. 2019 Aneks št. 1 k tej pogodbi (A6), s katerim sta od 1. 2. 2019 dalje znižali najemnino na 800,00 EUR mesečno, na podlagi česar je imela tožeča stranka do tožene stranke terjatve iz naslova najemnin za čas petih (5) mesecev tj. od septembra do decembra 2018 (računi 26-18; A12, 29-18; A11, 31-18; A10 in 33-18; A9) ter januar 2019 (račun 2-19; A8) po 8.300,00 EUR mesečno ter iz naslova najemnin za čas od 1. 2. 2019 do 31. 8. 2019 po 800,00 EUR mesečno, v skupni višini torej 5.600,00 EUR (račun 29-19; A7);

- pravdni stranki sta dne 28. 12. 2018 sklenili tudi Pogodbo o odstopu terjatev (A13), s katero je tožeča stranka toženi stranki odstopila svojo terjatev v višini 225.448,74 EUR do dolžnika A., d. o. o. - v stečaju za kupnino 22.544,87 EUR ( v Kompenzaciji št. 3.2018 je terjatev označena z "Dokument 34-pog");

- pravdni stranki naj bi sklenili tudi Pogodbo o odstopu terjatev, s katero je tožeča stranka toženi stranki odstopila svojo terjatev v višini 4.242.216,38 EUR do dolžnika B. d. o. o. za kupnino 44.078,40 EUR (v Kompenzaciji št. 2.2019 je terjatev označena z "Dokument 21-pog"), vendar ta pravni posel ni predmet tožbenega zahtevka;

- družba C. d. o. o. (v nadaljevanju C.) in tožeča stranka sta dne 13. 9. 2018 sklenili Pogodbo o odstopu terjatve (prva cesija; A16), iz katere izhaja, da je C. tožeči stranki prodala svojo terjatev do družbe D. d. o. o. (v nadaljevanju D.), najmanj v znesku 121.378,82 EUR za kupnino v isti višini, s čimer je C. pridobila terjatev do tožeče stranke iz naslova kupnine v višini 121.378,82 EUR, terjatev iz naslova kupnine pa naj bi bila nato odstopljena toženi stranki, kar naj bi izhajalo iz Obvestila o odstopu terjatve z dne 1. 10. 2018 (druga cesija; A20), s tem pa naj bi tožena stranka pridobila terjatev do tožeče stranke v višini 121.378,82 EUR (v obeh kompenzacijah je terjatev označena z "Dokument 31-pog", pri čemer se v Kompenzaciji št. 3.2018 na to terjatev nanaša znesek 55.744,87 EUR, v Kompenzaciji št. 2.2019 pa znesek 57.338,54 EUR); ter

- terjatve tožene stranke do tožeče stranke v skupni višini 639,86 EUR, ki so v Kompenzaciji št. 2.2019 označene z "Dokument 22-B-pog, 06-pog, 09-pog, 11-pog, 12-pog in 13-pog", ki pa niso predmet tega postopka, saj niso sporne.

7Zaradi zatrjevane ničnosti kompenzacij je tožeča stranka v okviru dajatvenega zahtevka posledično zahtevala plačilo najemnin (5 mesečnih obrokov po 8.300,00 EUR in 7 mesečnih obrokov po 800,00 EUR, zmanjšano za nesporno pobotanje do višine 639,86 EUR, torej 4.960,14 EUR) ter kupnine za odstop terjatve do dolžnika A. d. o. o. - v stečaju v višini 22.544,87 EUR.¹

Razlogi sodišča prve stopnje

8Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo tožeči stranki. Ugotovilo je, da sta obe kompenzaciji sklenjeni kot dvostranski pravni posel, s soglasjem obeh strank pobota, zato je presojalo ničnost kompenzacij kot pravnih poslov. Pri tem je presodilo, da v primeru ničnosti ni pravno odločilno, ali je bil tožnik v času sklepanja spornih cesij insolventen.² Navedlo je, da če ni terjatve, ki bi se pobotala, tudi pobotanje (kompenzacija) nima dopustne podlage, saj če dolg dolžnika ne obstoji, ni mogoče ničesar pobotati, dolg tožene stranke do tožeče stranke, ki naj bi na podlagi takega pobota prenehal, pa še vedno obstoji. Kot odločilno je ugotavljalo vprašanje, ali je obstajal dolg tožeče stranke do tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika (C.) oziroma povedano drugače, ali je bila prva cesija po Pogodbi o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018 veljavna, saj če ni bila, potem ni bila veljavna niti druga cesija. Pri tem je zaključilo, da dejstvo, da stranki tega postopka nista tudi C. in D., za odločitev v tem sporu ni relevatno, saj se vprašanje veljavnosti cesij presoja le kot predhodno vprašanje. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da zaključena celota vseh okoliščin tj. neobičajnost pogodbenega odkupa prerekanih terjatev do dolžnika v stečaju (D.) za celotno nominalno vrednost terjatve, nedoločenost in nedoločljivost terjatve v cesijskih pogodbah, neizročitev dokumentacije o terjatvah, ki so bile predmet cesije, nepriglasitev spremembe upnika pri prvi cesiji v sodnem postopku v Republiki Srbiji, časovna dinamika sklepanja pravnih poslov, povezanost oseb, ki so sodelovale pri spornih pravnih poslih, znane finančne težave tožeče stranke ter njene obveznosti po potrjeni prisilni poravnavi, kaže, da je bil namen vseh poslov (skupek vseh pravnih poslov) izognitev plačilu dolgov do tožeče stranke (izognitev dejanskega plačila obveznosti tožene stranke). Taka poslovna podlaga (kavza) pa je nedopustna. Ugotovilo je, da ima nedopustno podlago tako prva cesija, ki je zato nična. Slednja je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča nična tudi zato, ker v njej predmet ni določen ali določljiv. Posledično je nična druga cesija, saj C. zaradi navedenega do tožeče stranke terjatve, ki jo je z drugo cesijo prenesla na toženo stranko, ni imela. Ugotovilo je, da tudi pri drugi cesiji predmet pogodbe ni določen oziroma določljiv. V posledici teh dejstev je nadalje ugotovilo, da sta bili tudi sporni kompenzaciji sklenjeni z nedopustnim nagibom izognitve izpolnitve obveznosti tožene stranke v razmerju do tožeče stranke, s čimer je bila tožeča stranka oškodovana, saj ni prejela izpolnitve svoje terjatve. Po presoji sodišča prve stopnje sta zato nični prva kompenzacija v celoti, druga kompenzacija pa do vtoževane višine 13.260,14 EUR. Ker do spornih kompenzacij (pobotov) ni prišlo, terjatve tožeče stranke do tožene stranke niso prenehale in še vedno obstojijo, zato je sodišče prve stopnje ugodilo dajatvenemu zahtevku (zavrnilo ga je le delno pri teku zakonskih zamudnih obresti).

Pritožbeni razlogi in odločitev sodišča druge stopnje

9Pritožba sicer pravilno navaja, da pobotna izjava (prvi odstavek 312. člena Obligacijskega zakonika – OZ) ni pravni posel, temveč enostransko pravnoposlovno ravnanje, ki pomeni aktivno delovanje ene izmed vzajemno povezanih strank. Pravna pravila za nastanek pravnih posledic take izjave ne zahtevajo, da bi se morali stranki o pobotanju sporazumeti, saj pri pobotanju z enostransko izjavo velja, da nasprotna stranka samo sprejema posledice, ki izvirajo iz pobotanja.³ Kot tak pobot zato nima narave pogodbe in ne more biti podvržen presoji ničnost, saj gre v takem primeru za pravno dejstvo, ki povzroči prenehanje obveznosti in ne za pravni posel. Vendar slednje ne izključuje možnosti, da se stranki dogovorita, naj s pobotom prenehajo njune medsebojne terjatve (t.i. pogodba o pobotu⁴). Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, saj zahteva tožeča stranka ugotovitev ničnosti kompenzacij, v okviru katerih sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta izvršili medsebojni pobot. Pobot je predlagala tožeča stranka in toženo stranko prosila za potrditev, tožena stranka pa bi sami kompenzaciji lahko tudi nasprotovala, kar bi pomenilo, da do prenehanja medsebojnih obveznosti sploh ne bi prišlo. Ni šlo torej za enostransko izjavo volje, ki bi učinkovala že sama po sebi, ko bi bila dana, nasprotna stranka pa bi le sprejela posledice, ki izvirajo iz pobotanja, temveč je bila dogovorjena privolitev nasprotne stranke v samo izvedbo pobota, sicer do njega ne bi prišlo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je šlo torej za soglasje obeh pravdnih strank. Pravdni stranki sta torej dosegli soglasje volj za izvedbo pobota in podali vsaka svojo izjavo o pobotu, ki je učinkovala le, če se je nasprotna stranka s tem strinjala. Iz obeh kompenzacij namreč izhaja, da če bi ena stranka pobotu nasprotovala, se ta ne bi izvedel. Šlo je torej za sklenitev pravnega posla in ne (le) za enostransko izjavo volje. Pritožba zato neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da je bil v konkretnem primeru sklenjen dvostranski pravni posel. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je šlo za dogovor in v nadaljevanju ugotavljalo morebitno ničnost dogovorov kot pravnih poslov.

10V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odstopilo od predstavljene sodne prakse tj. sodbe VSL I Cpg 953/2018. Okoliščine primera, ki izhajajo iz citirane sodne odločbe, so namreč drugačne, kot so podane v tem primeru in opisane zgoraj – v danem primeru je ugotovljena sklenitev dogovora o pobotu in ne gre za pobot kot enostransko izjavo volje.

11Tožena stranka nadalje graja presojo sodišča prve stopnje, da v primeru ničnosti ni pravno odločilno, ali je bil tožnik v času sklepanja spornih cesij insolventen. Pritožnica trdi, da je tožeča stranka očitala, da naj bi pravdni stranki s spornimi pravnimi posli zasledovali nedopusten cilj oškodovanja upnikov, zato so taki pravni posli s tega vidika lahko problematični le, če je bila tožeča stranka v kritičnem času insolventna. Obstoj insolventnosti je po stališču pritožbe predpogoj za kakršnokoli razglabljanje o spornih pravnih poslih, saj noben pravni posel ni ničen, če tožeča stranka ni bila insolventna. Tako pritožbeno stališče je napačno, iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili sporni kompenzaciji sklenjeni z nedopustnim nagibom izognitve izpolnitvi obveznosti tožene stranke v razmerju do tožeče stranke. Kot posledico takega nedopustnega nagiba je ugotovilo, da je bila s tem tožeča stranka oškodovana, saj ni prejela izpolnitve svoje terjatve. Pri presoji vzroka ničnosti (nedopustnost nagiba) je ugotovilo številne okoliščine, na podlagi katerih je nato sklepalo, da je bila nična že prva cesija (odstop terjatve C. do D. na tožečo stranko). Sodišče prve stopnje ničnosti prve cesije ni ugotovilo le iz razloga nedopustnega nagiba, temveč tudi zato, ker je presodilo, da predmet te cesije (tj. Pogodbe o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018) ni ne določen in ne določljiv. Enake razloge za ničnost je ugotovilo tudi v zvezi z drugo cesijo. Pritožbeno sodišče vsem tem razlogom v celoti pritrjuje.

13Pogodba je nična, če je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Cesija je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, s katerim preide obstoječa terjatev od cedenta na cesionarja (417. člen OZ). Cesionar lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja, in v sodelovanju s svojim pravnim prednikom, ki mu pripada razpolagalna moč glede pravice, ki se prenaša. Zato morata cedent in cesionar pri izjavi svoje volje dovolj natančno oblikovati podatke, ki omogočajo identifikacijo terjatve. Cesija mora vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve, ki se prenaša, od vseh drugih. Pri tem so identifikacijski znaki največkrat v tesni zvezi s predmetom in modalitetami izpolnitve. Za identifikacijo služijo navedba predmeta, časa, kraja in načina izpolnitve, morebitnega zavarovanja in podobno.⁵

14Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predmet prve cesije ni ne določen in ne določljiv. V Pogodbi o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018, ki je bila sklenjena med C. in tožečo stranko (A16) je namreč v 2. členu navedeno: "Predmet cesije po tej pogodbi so terjatve cedenta, določene v 1. členu te pogodbe, to so terjatve na plačilo zneska v skupni višini 121.378,82 EUR." V 1. členu te iste pogodbe pa je navedeno, da ima cedent terjatev do dolžnika D. "najmanj v znesku 121.378,82 EUR". Iz navedenega je sodišče prve stopnje pravilno logično sklepalo, da iz Pogodbe o odstopu terjatve (prve cesije) izhaja, da je imel cedent C. do cesusa, dolžnika D., terjatev najmanj v znesku 121.378,82 EUR, da pa so se te terjatve do višine 121.378,82 EUR prenesle na tožečo stranko in nadalje, da je imel cedent do cesusa ne le eno, temveč več terjatev, saj je to navedeno v 2. členu Pogodbe o odstopu terjatve. Zato bi moralo biti v pogodbi jasno navedeno, katere terjatve so bile predmet pogodbe, in sicer tako, da bi bilo mogoče ločiti terjatve od tistih, ki so ostale pri cedentu (npr. z navedbo zapadlosti, podlage terjatve cedenta do cesusa ipd). Zato ni utemeljena pritožbena trditev, da je v Pogodbi o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018 terjatev individualizirana, ker je natančno določeno, kolikšen znesek terjatve je C. prenesla na novega upnika (tožečo stranko). Znesek je sicer res jasen, vendar ni jasno, katera terjatev od več njih (če je že tako navedeno v pogodbi) se je prenesla oziroma je torej bila predmet pogodbe. Iz vsega navedenega izhaja tudi neutemeljenost pritožbe, ko trdi, da je v Pogodbi o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018 natančno navedeno, da ima družba C. samo eno terjatev do družbe D., saj glede na gornji povzetek zapisov iz pogodbe to ne drži.

15Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso - sodbo VSL I Cpg 397/2015 oziroma da je v njej višje sodišče predmet cesije označilo za določljiv že na podlagi dejstva, ker so bili v cesijski pogodbi določeni dolžnik in znesek terjatve ter da ostale modalitete niso bistvene. Slednje iz navedene odločbe višjega sodišče ne izhaja. V 6. točki obrazložitve navedene odločbe je navedeno, da je bilo v takrat obravnavanem primeru pravilno ugotovljeno, da je predmet določljiv, saj so v cesijski pogodbi določeni dolžnik in znesek (pa tudi datum in kraj podpisa pogodbe), poleg tega pa, da že iz cesijske pogodbe izhaja način, kako individualizirati (določiti) terjatev, ki je predmet pogodbe, saj sta pogodbeni stranki v 4. členu cesijske pogodbe dogovorili, da bo odstopnica terjatve prevzemnici terjatve kot prilogo cesijske pogodbe izročila vse listine, ki dokazujejo obstoj in višino terjatve (ter morebitnih stranskih pravic), po prepričanju višjega sodišča pa je bilo mogoče na podlagi teh listin terjatev individualizirati. Šlo je torej za povsem druge okoliščine kot v obravnavanem primeru, ko individualizacija cediranih terjatev na podlagi kakšnih dokumentov ni mogoča, saj ti Pogodbi o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018 niso bili priloženi, niti jih v spis ni vložila nobena od pravdnih strank. Pri tem je pritožnica sama navedla, da je v navedeni sodni odločbi višje sodišče samo poudarilo, da je bistveno, da obstaja način, kako individualizirati terjatev, ki je predmet pogodbe, česar pa v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena pritožnica v tem postopku ni zmogla.

16Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Pogodbi o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018 ni bila predložena nobena dokumentacija o preneseni terjatvi, navedeno trditev pa je podal šele upravitelj v okviru svojega zaslišanja, s čimer naj bi po stališču pritožbe prišlo do procesnih kršitev, saj je tožeča stranka na ta način nedopustno širila svojo trditveno podlago, sodišče pa je na to oprlo svojo odločitev, tudi zato pa naj bi tožena stranka šele sedaj lahko tudi predložila dokaze, da temu ni tako oziroma pritožbeno sedaj trdi, da je tožeča stranka že pred tem razpolagala z listinami o preneseni terjatvi do D., kar naj bi izhajalo iz pritožbi priloženega Potrdila o izročitvi stvari (B4). Take pritožbene trditve niso utemeljene. Tožeča stranka je namreč že v tožbi trdila, da je Pogodba o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018 nična, ker predmet cesije ni določen, da ima pravno napako, pa tudi da je D. že od leta 2016 v stečaju, v katerem je C. prijavila terjatev v skupnem znesku 225.483,32 EUR, s strani stečajnega upravitelja pa je bila terjatev prerekana, torej je sporna. V zvezi s tem je upravitelj v svojem zaslišanju povedal, da je stečajni upravitelj v Srbiji terjatev prerekal, ker naj bi bila fiktivna, tožeča stranka v postopku v Srbiji nikoli ni predlagala spremembe upnika, pri tožeči stranki pa ni bilo nobene dokumentacije v zvezi z izterjavo te terjatve od D. Glede na predhodno podane trditve tako ni šlo za širjenje trditvene podlage, ampak za pojasnilo upravitelja o okoliščinah, ki so mu bile znane. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo le, da iz Pogodbe o odstopu z dne 13. 9. 2018 ne izhaja, da bi odstopnik terjatve izročil prevzemniku kakršnokoli dokumentacijo v zvezi s terjatvijo, ki pa tudi v sami pogodbi ni bila določena niti določljiva. Taka ugotovitev je pravilna, saj iz pogodbe res ne izhaja, da je pogodbi dokumentacija o cedirani terjatvi priložena. Tega ne trdi niti pritožba. Pri tem je prvostopenjsko sodišče le v dodatno utemeljitev navedlo, da je tudi upravitelj potrdil, da pri tožeči stranki ni bilo nobene dokumentacije v zvezi s cedirano terjatvijo. Zato so pritožbene trditve in listine (B4), ki jih tožena stranka v zvezi z dokumentacijo glede cedirane terjatve navaja in priloži šele sedaj v pritožbi, nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Poleg tega (obiter dictum) pritožbeno sodišče dodaja, da tudi iz sedaj pritožbi predloženega dokazila Potrdilo o izročitvi stvari (B4) ne izhaja nič drugačnega. Iz navedene listine ne izhaja, da je bila tožeči stranki ob sklenitvi Pogodbe o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018 izročena dokumentacija v zvezi s cedirano terjatvijo. V potrdilu je navedeno le, da je izvršitelj g. F. F. in g. G. G. izročil določene dokumente, katerih vsebina pa tudi ni jasna. V točki "17. škatla št. 23", na katero opozarja pritožba, je namreč navedeno le "registrator ...", sama vsebina te dokumentacija pa ostaja nejasna in tudi ni predložena. Poleg tega je bilo potrdilo izvršitelja izdano že dne 26. 4. 2018, Pogodba o odstopu terjatve pa je bila sklenjena kasneje, 13. 9. 2018. Zgolj s takimi pavšalnimi trditvami in posrednimi dokazi pritožba ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz Pogodbe o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018 ne izhaja, da ji je bila priložena dokumentacija o terjatvi, ki se je prenašala in na podlagi katere bi bilo mogoče identificirati terjatev/terjatve, ki so bile predmet te pogodbe.

17V celoti je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na listine (B5 do B12), za katere pritožnica trdi, da do sedaj z njimi ni razpolagala in iz katerih naj bi izhajalo ne le, da je terjatev, ki se je prenašala s prvo cesijo, obstoji, temveč je tudi zavarovana, njen obstoj pa naj bi ugotovilo tudi pritožbeno sodišče v Srbiji. Tudi navedene listine in vse navedbe tožene stranke v zvezi z njimi in ki naj bi iz njih izhajale predstavljajo namreč nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnica ni navedla, zakaj trditev ni podala že prej oziroma zakaj listin ni sodišču predložila že prej, vse navedeno brez svoje krivde.

18V zvezi s sodno odločbo iz Srbije pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da gre za sklep Gospodarskega pritožbenega sodišča Srbije (B10), ki ga je sodišče izdalo že 24. 9. 2020, torej še pred vložitvijo tožbe v tej zadevi tj. 15. 3. 2021. Zakaj tega sklepa ni mogla vložiti v spis že v postopku na prvi stopnji, pritožnica konkretno ne pojasni. Poleg tega iz izreka sklepa izhaja le, da je bila z njim razveljavljena sodba Gospodarskega sodišča v Kragujevcu P 216/2017 z dne 25. 10. 2018, iz obrazložitve pa, da je šlo za razveljavitev zaradi procesnih kršitev (vprašanje izpolnitve procesnih predpostavk za vložitev tožbe glede na to, da se zadeva nanaša na stečajni postopek), zadeva pa je bila vrnjena v ponovno sojenje na prvo stopnjo. Iz navedenega sklepa tako ne izhajajo nobena dejstva, ki jih pritožnica sedaj zatrjuje v pritožbi, še manj pa so z njo ugotovljena, saj ne gre za meritorno odločitev.

19Res je sicer, da je na toženo stranko z drugo cesijo prešla le terjatev iz naslova kupnine iz prve cesije in da je bila tožena stranka le pogodbena stranka druge cesije. Vendar bi tožena stranka v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena, ko je ugovarjala stališču tožeče stranke, da je šlo že pri prvi cesiji za neobstoječo terjatev, ker so bile brez proti dajatev ustvarjene obveznosti do tožnika, morala trditve in dokaze, ki jih prvič navaja oziroma predloži šele sedaj v pritožbi, podati že prej v postopku na prvi stopnji. V pritožbi namreč sama navede, da je do določenih dejstev in dokumentacije (prijava terjatve v stečaju) prišla preko družbe C., od pritožnice pa ni mogoče pričakovati, da bo "igrala detektiva". Vendar če je tožena stranka do določenih dejstev in dokumentov lahko prišla sedaj za potrebe pritožbe preko družbe C., očitno ne gre za prekomerno breme oziroma bi pritožnica morala bolj konkretno pojasniti, zakaj tega ni mogla storiti že prej, ne pa zgolj pavšalno navajati, da tega prej ni mogla storiti brez svoje krivde. Glede na pravočasne trditve in dokaze tožeče stranke (pri zaslišanju upravitelja namreč ni šlo za širitev trditvene podlage, upravitelj ni izpovedal nič, česar tožeča stranka ne bi že prej zatrjevala), bi torej pritožnica morala s pritožbo zatrjevana dejstva in dokaze, ki jih je višje sodišče ocenilo za pritožbene novote, navesti že prej v postopku na prvi stopnji. Ker tega ni storila, jih pritožbeno sodišče pri presoji utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo.

20Glede na navedeno je presoja sodišča prve stopnje, da je prva cesija oziroma Pogodba o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018 nična zaradi nedoločenega/nedoločljivega predmeta, pravilna. To pomeni, da cedent C. do tožeče stranke kot cesionarja iz naslova kupnine po prvi cesiji ni imel nobene terjatve in je toženi stranki z drugo cesijo odstopil neobstoječo terjatev.

21Poleg tega je sodišče prve stopnje v zvezi z drugo cesijo ugotovilo, da je v Obvestilu z dne 1. 10. 2018 (20) navedeno, da se prenaša terjatev po Pogodbi o odstopu terjatve z dne 2. 4. 2018, prva cesija pa je bila sklenjena šele 13. 9. 2018, pri čemer tožena stranka morebitne pogodbe o cesiji z dne 2. 4. 2018 ni predložila, niti ni pojasnila, kako je bilo pogodbeno razmerje v cesiji z dne 2. 4. 2018 sploh opredeljeno, saj ni navedla, da bi šlo za odstop bodoče terjatve, C. pa, glede na vse trditve in dokaze v spisu, na dan 2. 4. 2018 do tožeče stranke ni imela nobene terjatve iz naslova kupnine za odstop terjatve do D. To terjatev naj bi pridobila šele mesece kasneje tj. 13. 9. 2018 (glede na ugotovitve zgoraj je bila cesija z dne 13. 9. 2018 nična). Z navedenim se strinja tudi pritožbeno sodišče in pritožba teh ugotovitev ne more izpodbiti s trditvami, da iz izpodbijane sodbe ni razviden razlog za ničnost druge cesije in da je šlo sodišče prve stopnje čez trditveno podlago. Taka pritožbena trditev ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje le ugotovilo, da dejstva, ki jih zatrjuje tožena stranka, ne izhajajo iz listin, kar ne pomeni, da je odločilo čez trditveno podlago. Dejstvo, da v času Pogodbe o odstopu, ki je navedena v Obvestilu z dne 1. 10. 2018 tj. dne 2. 4. 2018, C. še ni imela terjatve do tožeče stranke, izhaja namreč iz Pogodbe o odstopu terjatve (prve cesije), saj je bila pogodba sklenjena šele 13. 9. 2018. Iz predloženih listin tako ne izhaja, da bi imela C. do tožeče stranke na dan 2. 4. 2018 kakšno terjatev, zato je tudi ni mogla prenesti na toženo stranko. Da temu ne bi bilo tako, pritožba ne trdi, ampak celo nasprotno sama navede, da je šlo za očiten lapsus in da je datum 2. 4. 2018 iz obvestila naveden pomotoma in da bi moral biti naveden datum 1. 10. 2018, ko je do odstopa dejansko prišlo, saj naj bi to izhajalo iz vseh ostalih dokazov, ki pa jih ne navede. Da bi temu pritrjevalo dejstvo, ker je tožeča stranka ves čas pisala o pogodbi o odstopu z dne 1. 10. 2018, kot to tožena stranka trdi v pritožbi, pa ne more pomeniti, da med pravdnima strankama o datumu pogodbe o odstopu, ki naj bi izhajal iz Obvestila z dne 1. 10. 2018, ni spora. Zgolj obvestilo o odstopu terjatve, ki je namenjeno dolžniku terjatve (cesusu), komu naj plača, namreč same sklenitve pogodbe o odstopu terjatve ne izkazuje. Tožena stranka pa skozi celotni postopek same pogodbe o odstopu terjatve dejansko ni predložila in le na ta način bi lahko izkazala, da je šlo dejansko za (kot pravi) očiten lapsus. Slednje pomeni, da na toženo stranko tudi iz tega razloga terjatev na plačilo kupnine ni prešla, saj je C. nanjo prenesla terjatev, ki je v času odstopa sploh ni imela, torej je šlo za cesijo neobstoječe terjatve. Nasprotnega pa tožena stranka v tem postopku ni dokazala. Zato je tudi iz tega razloga pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi pri drugi cesiji predmet pogodbe ni določen oziroma nedoločljiv.

22Pritožba tudi ne more uspeti s povsem pavšalnimi in nejasnimi trditvami, da presoja ničnosti druge cesije v tem postopku ni mogoča, saj sta jo sklenili pravni osebi, zoper kateri ne teče (in tudi ni tekel) sodni postopek zaradi njune insolventnosti. Glede na zgoraj podane razloge ničnosti je obstoj insolventnosti obeh pogodbenih strank druge cesije povsem irelevanten. Pravno nepomembno pa je torej tudi, ali je bila tožeča stranka ob sklepanju prve cesije insolventna, saj je razlog ničnost podan že mimo dejstva insolventnosti, kar je torej sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in česar pritožba ni uspela izpodbiti.

23Nesporno med pravdnimi strankami je, da je bila nad tožečo stranko 6. 1. 2011 začeta prisilna poravnava, ki je bila potrjena s sklepom St ... z dne 5. 7. 2011, pravnomočnim 21. 7. 2011. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da tek prisilne poravnave in morebitne kršitve naloženih obveznosti s strani tožeče stranke v okviru načrta finančnega prestrukturiranja (NFP) ne morejo imeti za posledico ničnosti sporne cesije z dne 13. 9 .2018. Vendar pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sklenitev Pogodbe o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018, s katero naj bi tožeča stranka prevzela obveznosti plačila kupnine v višini 121.378,82 EUR do cedenta C., ni bila vključena v poročilo o izvajanju ukrepov finančnega prestrukturiranja. Za družbo C. je prvo cesijo tj. Pogodbo o odstopu terjatve z dne 13. 9. 2018 podpisal F. F., za tožečo stranko pa G. G. F. F. je bil hkrati tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke, pa nihče od njiju sklenitve pogodbe ni vključil v poročila tožeče stranke glede izvajanja ukrepov finančnega prestrukturiranja po potrjeni prisilni poravnavi. Slednje dodatno izkazuje dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tj. da sta C. in tožeča stranka prvo in drugo cesijo sklenili iz nedopustnega nagiba in da je šlo za cediranje fiktivnih terjatev, saj sta s tem, ko pravnih poslov nista vključili v poročilo o izvajanju ukrepov finančnega prestrukturiranja po potrjeni prisilni poravnavi, te posle na ta način skušali prikriti. Slednje pa skupaj z ostalimi okoliščinami, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, tvori zaključeno celoto okoliščin, ki kažejo na to, da je šlo pri sklepanju celotne verige pravnih poslov za nedopusten nagib, in sicer kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bil namen vseh poslov (skupek vseh pravnih poslov) izognitev plačilu dolgov tožene stranke do tožeče stranke (izognitev dejanskega plačila obveznosti tožene stranke). Tega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotavljalo mimo trditvene podlage, saj je tožeča stranka že v tožbi navedla (list. št. 3 v spisu), da je bil namen sklenitve cesij omogočiti koristi brez proti plačila, za namen pokritja terjatev, ki so nastale tožniku do toženca iz naslova sklenjene najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018. Zato je povsem neutemeljen tudi pavšalni pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nedopustne kavze spornih cesij, ampak piše le o nedopustni kavzi spornih pobotov.

24Sodišče prve stopnje je vse pravne posle v verigi presojalo najprej vsakega posebej, nato pa tudi v okviru zaključene celote. Pri tem je presodilo, da sta nični prva in druga cesija. Do pritožbenih navedb, ki izpodbijajo navedeno ugotovitev, se je pritožbeno sodišče že opredelilo in presodilo, da pritožba v tem delu ni utemeljena. Če pa je temu tako, tožena stranka sploh ni imela terjatve, ki bi jo lahko pobotala z nasprotnimi terjatvami tožeče stranke do nje, zato do pravnih učinkov pobotov, ki naj bi jih imeli obe izpodbijani kompenzaciji, ni moglo priti. Medsebojni dogovor o pobotu z neobstoječimi terjatvami namreč sploh ni mogoč oziroma je ničen, kot je tudi pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

25Pri tem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na rubež terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova najemnin, ki je bil izveden v korist Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) v okviru davčne izvršbe. Terjatve tožeče stranke do tožene stranke iz naslova najemnin so bile v korist Finančne uprave RS (FURS) zarubljene s sklepom o davčni izvršbi DT 001 z dne 14. 11. 2018 (A23), ki je bil toženi stranki vročen 1. 12. 2018. Toženi stranki je bilo še pred izvedbo kompenzacije 2.2019 dne 1. 8. 2019, s sklepom DT 002 z dne 31. 1. 2019 (A24) na podlagi 175. člena Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2) nato naloženo, da neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi plača FURS. Navedeno med pravdnima strankama ni sporno. V primeru izdaje sklepa po 175. členu ZDavP-2 gre za neposredno izterjavo davka od dolžnikovega dolžnika, ker ni ravnal po sklepu o izvršbi. Kot je pravilno in jasno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (31. in 32. točka obrazložitve), pa slednje ne pomeni, da je prišlo s tem do prenosa terjatev tožeče stranke do tožene stranke na FURS. Te terjatve so ostale v imetništvu tožeče stranke, v korist FURS so le zarubljene. Poleg tega pa je FURS pridobil samostojno terjatev do tožene stranke na podlagi sklepa z dne 31. 1. 2019 (175. člena ZDavP-2) do neposrednega plačila davčnega dolga tožeče stranke iz naslova odgovornosti tožene stranke za opuščeno odtegnitev in izplačilo. Zato je pritožbeno vztrajanje na tem, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije za zahtevek, ki se nanaša na zarubljene terjatve, neutemeljeno.

26Pritožba graja tudi odločitev o pravdnih stroških in trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka v sporu uspela le deloma, saj je delno tožbo umaknila, delno pa je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen, poleg tega pa naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo tožeči stranki stroške za tretjo in četrto pripravljalno vlogo, ker sta bili ti dve vlogi vloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, v njih pa tožeča stranke ni navedla nič novega o pravno relevantnih dejstvih. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena.

27Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen le glede teka zakonskih zamudnih obresti za plačilo najemnin za čas enega dne pri najemninah za mesece september 2018, oktober 2018, november 2018, december 2018 in januar 2019 ter za čas enega meseca pri ostalih najemninah v znesku 4.960,14 EUR. Tožeča stranka tako ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Poleg tega je šlo za zavrnitev le v delu glede teka zakonskih zamudnih obresti, vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna vrednost odvetniške točke, pa se določa glede na vrednost glavnega zahtevka oziroma glavnice (39. člen ZPP). Posebni stroški glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka tako sploh niso nastali.

28Prav tako na višino odmerjenih stroškov ni vplival delni umik tožbe. Tožeča stranka je po prvotnem tožbenem zahtevku zahtevala ugotovitev ničnosti kompenzacije št. 2.2019 najprej za celotni znesek 57.338,54 EUR, v okviru dajatvenega tožbenega zahtevka pa je zahtevala plačilo 62.705,01 EUR. Nato je tožbeni zahtevek (s četrto pripravljalno vlogo z dne 25. 8. 2021, r. št. 21 v spisu) modificirala tako, da je zahtevala ugotovitev ničnosti kompenzacije št. 2.2019 le še za znesek 13.260,14 EUR, v okviru dajatvenega tožbenega zahtevka pa je zahtevek povečala na plačilo 69.005,01 EUR (zaradi pisne pomote je zmanjšala znesek 24.544,87 EUR na pravilnih 22.544,87 EUR ter dodala najemnino za januar 2019 v višini 8.300,00 EUR, kar je v okviru trditev zahtevala že ves čas). Delni umik zahtevka na ugotovitev ničnosti na višino odmerjenih stroškov ni vplival, saj se kot vrednost spornega predmeta upošteva le vrednost dajatvenega zahtevka, pri katerem pa sprememba vrednosti (povečanje) ni vplivala na povračilo odvetniških stroškov. Vrednost točk je namreč ostala enaka, saj se je vrednost predmeta ne glede na povečanje dajatvenega zahtevka ves čas gibala znotraj 100.000 do 120.000 odvetniških točk oziroma znotraj vrednosti storitve ob vrednostih spornega predmeta od 60.000,00 EUR do 72.000,00 EUR, kar predstavlja v vsakem primeru 1.000 točk po 1. tč. tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT).

29Sodišče prve stopnje je tožeči stranki tudi pravilno priznalo stroške za tretjo in četrto pripravljalno vlogo. V okviru tretje pripravljalne vloge je tožeča stranka odgovorila na navedbe tožene stranke, kar ji je bilo izrecno dovoljeno s sklepom sodišča, sprejetem na naroku dne 16. 6. 2021 (list. št. 44 v spisu). V okviru četrte pripravljalne vloge pa je tožeča stranka odgovorila na sklep sodišča z dne 13. 8. 2021 (r. št. 17 v spisu) ter s to vlogo modificirala svoj tožbeni zahtevek. Navedeni dve vlogi je sodišče prve stopnje tako pravilno ocenilo kot potrebni (155. člen ZPP) in v zvezi z njima tožeči stranki pravilno odmerilo in priznalo pravdne stroške.

30Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene razloge, ki so bili za odločitev pravno relevantni (prvi odstavek 360. člena ZPP). Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zato zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

31Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo za potrebne (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo skladno z OT in priglašenim stroškovnikom ter ji priznalo: 1.250 točk za odgovor na pritožbo, priglašenih 1 % za administrativne stroške, vse povečano za 22 % DDV, ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj torej 924,15 EUR. Skladno z obrazloženim mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 924,15 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Tožbeni zahtevek opredeljen v četrti pripravljalni vlogi tožeče stranke (list. št. 75 v spisu).
² Ne glede na to je sodišče prve stopnje v okviru 27. točke obrazložitve ugotovilo, da iz sklepa o začetku stečajnega postopka St ... z dne 2. 8. 2019 (A3) izhaja, da je imela tožeča stranka že v letu 2018 finančne težave, saj se je tožeča stranka v okviru NFP zavezala v celoti plačati zavarovane terjatve, med katere sodi tudi terjatev upnika E. v višini 5.776.357,66 EUR, zmanjšano največ za 100.000 EUR (kupnina za nepremičnino, na kateri je bilo zavarovanje; prodaja v izvršilnem postopku In 91/2015), s plačilom te terjatve je zamujala že od 1. 8. 2017, torej več kot dva meseca (domneva trajne nelikvidnosti), kar vse sta zakonita zastopnika tožeče stranke F. F. in G. G. vedela, ko sta sklenila prvo in drugo cesijo.
³ M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 395.
⁴ Prim. T. Zima Jenull, Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2017, str. 117. O pogodbi o pobotu govori tudi sodna praksa (sodba VSRS II Ips 318/2003 z dne 16. 9. 2004).
⁵ Sodba VSRS II Ips 250/2008.