VSL Sodba II Cp 1528/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah III in V izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se vrednost spornega predmeta določi na 13.000,00 EUR (točka I izreka), da se dopusti sprememba tožbe (točka II izreka), da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica garaže in parcele, to je nepremičnine parc. št. 000/114, k.o. ..., ID 000 (točka III izreka). V preostalem delu (to je glede izstavitve ZK dovolila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške tega postopka v višini 2.790,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka V izreka).

2Zoper to odločbo v točkah III in V izreka se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek pod točko III izreka, pod točko V izreka pa tožnici naloži povrnitev stroškov toženke na prvi in drugi stopnji. Navaja, da je sodišče prišlo do napačnega zaključka, da ni dokazan obstoj najemnega razmerja, na podlagi katerega sta imeli pravni prednici tožnice v uporabi zemljišče pod garažo. Toženka je predložila več tipskih pogodb iz časa postavitve garaž, ki dokazujejo, da noben uporabnik garaže ni pridobil niti imel pravice uporabe zemljišča pod garažo, ampak je imel to zemljišče le v najemu. Isti režim je veljal za celotno Univerzitetno naselje ..., torej tudi za sporno garažo, saj so v času postavitve vse garaže stale na isti parceli in je z njimi upravljal isti subjekt. Tožnica teh navedb ni prerekala niti ni z nobeno listino izkazala, v kakšnem razmerju pa je bila prodajalka garaže s toženko oziroma Univerzitetnim naseljem ... Vse to je sodišče prezrlo in protispisno navrglo, da je tožnica navedbe prerekala. Glede na podane navedbe in dokaze toženke je procesno dokazno breme prešlo na tožnico (212. člen ZPP). Poleg tega je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 16.4.2021 navedla, da je prva lastnica zgradila garažo skupaj z ostalimi stanovalci univerzitetnega naselja, s čimer je posredno potrdila obstoj enotnega najemnega režima za vse garaže v naselju. Glede na to, da gre v predmetni zadevi za identičen primer kot v pravnomočno zaključeni zadevi III N 647/2016 oziroma II Cp 1863/2020, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Z odločitvijo, da je tožnica priposestvovala lastninsko pravico na zemljišču, na katerem je toženka predhodno po ZLNDL izvirno pridobila lastninsko pravico, je sodišče razsodilo v nasprotju z enotno in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Po sodni praksi je v primeru lastninjenja po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL²) izključeno poznejše priposestvovanje.³ Sodišče je arbitrarno presodilo, da je bila tožnica dobroverna posestnica, in sicer zgolj na podlagi kupoprodajne pogodbe za garažo z dne 7.6.1966 in darilne pogodbe z dne 10.1.1982. Sodišče ni upoštevalo, da nobena pogodba ni bila sklenjena s toženko, ki je imela pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini. Odločilnega pomena je, na kateri podlagi so tožnica in njeni pravni predniki nastopili posest na spornem zemljišču⁴. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice⁵. Za obstoj dobre vere ne zadostuje le mišljenje nekoga, da je lastnik zemljišča, ampak mora imeti takšno prepričanje utemeljeno podlago⁶. Nobena od vpletenih oseb ni imela zemljišča v dobroverni posesti, saj je vedela oziroma morala vedeti, da zemljišče ni postalo njena last in zato ni upravičena do lastniške posesti. Prav tako tožničina mati ob nakupu garaže ni bila niti mogla biti v opravičljivi zmoti glede lastninske pravice na zemljišču.⁷ Dobra vera kupke (matere tožnice) je torej izključena iz dveh razlogov. V času nakupa garaže je bilo zemljišče v družbeni lastnini in torej na njem ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice. Nobena pogodba ni bila sklenjena s toženko, ki je edina imela pravico uporabe na zemljišču in zato do prenosa te pravice na tožnico nikoli ni prišlo. Zemljiškoknjižno stanje zato ni nerelevantna okoliščina, saj ob odsotnosti pogodbe s toženko izključuje dobroverno/lastniško posest na zemljišču.⁸ Iz enakih razlogov kot mati tožnice tudi tožnica ni imela niti mogla imeti zemljišča v dobroverni posesti. Tožnica ne razpolaga z nobeno listino, na podlagi katere bi sebe lahko opravičeno štela za dobroverno posestnico oziroma lastnico zemljišča, prav tako pa tudi nima nobene listine, po kateri ji pripada pravica uporabe na zemljišču. Zaradi navedenega tožnica niti pred ZLNDL niti pozneje po njegovi uveljavitvi v letu 1997 ni mogla pridobiti lastninske pravice na zemljišču s priposestvovanjem.⁹ Tožnica je bila kvečjemu v pravni zmoti glede lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini. Neresni so zapisi sodišča v 41. točki obrazložitve, da tožnica (ki je po poklicu odvetnica) kljub neurejenemu zemljiškoknjižnemu stanju in očitno pomanjkljivem pravnem naslovu ni bila dolžna podvomiti o obstoju lastninske pravice na zemljišču. Navedeno stališče glede pravne zmote, njenih posledic in samega namena priposestvovanja izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 15/2019. Na podlagi pravilne pravne presoje, da tožnica zaradi lastninjenja spornega zemljišča po ZLNDL in tudi zaradi tega, ker nikoli ni bila dobroverna/lastniška posestnica zemljišča, ni mogla priposestvovati lastninske pravice na njem, bi moralo sodišče zavrniti zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na zemljišču.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi bila pogodba o postavitvi in uporabi garaž sklenjena tudi s pravno prednico A. A. oziroma v zvezi z garažo, ki je predmet tožbenega zahtevka. Ne drži trditev pritožbe, da tožnica teh navedb ni prerekala. Tožnica je tovrstne navedbe toženke prerekala v pripravljalni vlogi z dne 14.9.2021 (točka VII vloge) in nato še na naroku dne 21.10.2021. Zato tudi ne držijo pritožbene navedbe, da izjava tožnice v vlogi z dne 16.4.2021 potrjuje obstoj enotnega najemnega režima za vse garaže v naselju. Tako ne gre za neprerekane navedbe v skladu z 214. členom ZPP. Toženka je tista, ki je zatrjevala, da je bila tovrstna pogodba sklenjena tudi s pravno prednico tožnice, zato bi to dejstvo morala dokazati ona. Toženka je tudi tista, ki s tovrstno pogodbo tudi razpolaga, če naj bi bila sklenjena z njene strani. Zato tudi ne držijo trditve pritožbe o prevalitvi procesnega dokaznega bremena na tožnico. Gre tudi za negativno dejstvo, ki ga tožnica ni dolžna dokazovati. Ker toženka ni dokazala, da bi bila pogodba o postavitvi in uporabi garaž sklenjena tudi s pravno prednico tožnice, v obravnavani zadevi tudi ne gre za primer, ki bi bil primerljiv z zadevo III N 647/2016 oziroma II Cp 1863/2020.

6Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki jih je glede priposestvovanja lastninske pravice navedlo v točkah 31 do 42 obrazložitve sodbe. Priposestvovanje je eden od izvirnih načinov pridobitve lastninske pravice, ki je močno povezan s posestjo. Varuje interese priposestvovalca, s tem, da mu po daljšem času dobrovernega izvrševanja lastninske pravice to pravico tudi prizna. Pritožnica v pritožbi ne oporeka dolgoletni posesti garaže s strani tožnice (skupaj s pravno prednico vse od leta 1966), temveč nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o tožničini dobroverni lastniški posesti. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova, in ne ve niti ne more vedeti, da ni upravičen do posesti. Priposestvovalec mora biti v opravičljivi zmoti glede pravice do lastniške posesti. Dobrovernost pomeni, da ima priposestvovalec oziroma njegov pravni prednik pravni naslov za pridobitev posesti, ki mora biti takšen, da bi, če bi bile izpolnjene vse predpostavke, privedel do pridobitve lastninske pravice.¹⁰ Sodišče prve stopnje je navedlo, da ni moglo zanesljivo ugotoviti, na kakšen način naj bi prodajalka A. A. pridobila garažo, ki je bila predmet prodaje tožničini materi, oziroma na kakšni podlagi naj bi razpolagala z njo. Vendar pa je pravilno navedlo tudi, da se dobra vera tožnice presoja samostojno. Resda tožnica nikoli ni razpolagala z verigo pogodb, iz katere bi izhajalo, da je imela prodajalka A. A. pravico do razpolaganja z garažo, na kar opozarja pritožba s trditvami, da ni izkazan pravni naslov, ki bi bil sklenjen s toženko, vendar pa bi bila takšna zahteva glede na posebnosti nekdanjega obdobja, ki jih sodišče prve stopnje pravilno opiše v točki 41 obrazložitve sodbe, prestroga. Tudi teorija poudarja, da sodna praksa tudi po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (SPZ) dopušča tako imenovano zunajknjižno priposestvovanje zlasti v odločbah, ki se nanašajo na starejša razmerja. V teh primerih je ključnega pomena za dobrovernost ustrezen pravni naslov, na podlagi katerega je priposestvovalec oziroma njegov posestni prednik pridobil posest, in dejstvo, da je bila posest mirna in nemotena s strani pravega lastnika.¹¹ Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je pravna prednica tožnice ob nakupu garaže s prodajalko A. A. sklenila pisno prodajno pogodbo (7.6.1966) in prodajalki tudi plačala kupnino, slednja pa ji je garažo izročila v posest. Tožnica in njena pravna prednica sta nato garažo nemoteno uporabljali (tožnica na podlagi darilne pogodbe z dne 10.1.1982). Njuni lastninski pravici ni nihče oporekal do leta 2015, ko se je tožnica v želji po uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim obrnila na toženko. Toženka ni nikoli motila tožnice ali njene pravne prednice v izvrševanju posesti, zahtevala plačila najemnine oziroma uporabnine ali zahtevala izpraznitve in izročitve garaže. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zgolj zaradi stanja zemljiške knjige in neposedovanja verige pogodb o prenosu razpolagalne pravice ni bila dolžna podvomiti o obstoju svoje lastninske pravice na garaži. Tožnica ob sklenitvi darilne pogodbe v letu 1982 tudi ni bila dolžna preverjati lastninskega stanja sporne garaže, ki jo je pošteno prevzela v posest od svoje pravne prednice, saj v konkretnem primeru ni bilo posebnih okoliščin, ki bi povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da pravna prednica ni lastnica stvari. Glede na navedeno so neutemeljene tudi tovrstne pritožbene navedbe, ki poudarjajo pomen zemljiško knjižnega stanja. Pritožnica se sklicuje na številne sodne odločbe in se opira na zaključke v njih, pritožbeno sodišče pa po njihovi preučitvi ugotavlja, da ne gre za primerljive zadeve. Sodišče prve stopnje ni odločilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

7Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah III in V izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP), tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami
² Ur. l. RS, št. 44/1997 s spremembami
³ Toženka se pri tem sklicuje na odločbi II Ips 184/2011 in II Ips 29/2013
⁴ Toženka se pri tem sklicuje na odločbo II Ips 57/2008
⁵ Toženka se pri tem sklicuje na odločbo I Cp 58/2021
⁶ Toženka se pri tem sklicuje na odločbo I Cp 224/2022
⁷ Toženka se pri tem sklicuje na odločbo I Cp 1782/2009
⁸ Toženka se pri tem sklicuje na odločbi I Cp 2970/2009 in I Cp 3103/2013
⁹ Toženka se pri tem sklicuje na odločbo I Cp 345/2013
¹⁰ Povzeto po Matjaž Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2016, str. 284-292
¹¹ Ibidem, str. 290