VSL Sodba PRp 357/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Prekrškovni organ Postaja prometne policije Kranj je storilcu s plačilnim nalogom št. 120369494 z dne 13. 2. 2021 po določitvi glob za prekrške po desetem odstavku 81. člena, četrtem odstavku 82. člena in sedemnajstem odstavku 88. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) izrekel enotno globo v znesku 280,00 EUR z možnostjo polovičnega plačila globe.

2Po vložitvi zahteve za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo ZSV 1520/2021 z dne 5. 4. 2022 razsodilo, da se zahtevi za sodno varstvo delno ugodi in se: (-) postopek o prekršku zoper storilca za prekršek po desetem odstavku 81. člena ZPrCP ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in (-) plačilni nalog v sankcijskem delu spremeni tako, da se storilcu za prekršek po četrtem odstavku 82. člena ZPrCP izreče globa v višini 80,00 EUR (točka I izreka); v preostalem se zahteva za sodno varstvo zavrne (točka II izreka); ker je bilo s sodbo deloma odločeno v storilčevo korist, se sodna taksa ne določi (točka III izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je določba 82. člena ZPrCP v odnosu do določbe 81. člena ZPrCP po vsebini specialnejša oziroma pojmovno ožja, ker se osredotoča izrecno na protipravno vleko dvoslednih motornih vozil po avtocesti in hitri cesti, zato je sodišče postopek o prekršku zaradi prekrška po desetem odstavku 81. člena ZPrCP ustavilo, ker dejanje zaradi navideznega idealnega steka ni prekršek.

3Prekrškovni organ v uvodu pravočasne pritožbe navaja, da pritožbo vlaga zaradi kršitve 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1. V obrazložitvi pritožbe pa navaja, da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, ter je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Skladno z devetim odstavkom 81. člena ZPrCP je vleka pokvarjenega motornega vozila s pripetim priklopnim vozilom dovoljena le do najbližjega primernega prostora zunaj vozišča, kjer se priklopno vozilo izloči iz prometa. V 82. členu ZPrCP je določena le vleka dvoslednega motornega vozila po avtocesti ali hitri cesti, ki je dovoljena do najbližjega izvoza, oziroma kraja, kjer je okvaro mogoče odpraviti. V konkretnem primeru je bistveno, da je voznik z delovnim vozilom vlekel skupino vozil, torej tovorno vozilo s pripetim priklopnikom, peljal je mimo več izvozov in počivališč, kjer bi moral priklopno vozilo odklopiti, nato bi, če mu predpisi dovoljujejo, vlekel naprej samo tovorno vozilo. Gre za idealni stek prekrškov in ne za navidezni stek, saj prekrška nista v odnosu konsumpcije. Prekršek vleke tovornega vozila s pripetim priklopnikom je opisan in konkretiziran izključno v 81. členu ZPrCP, medtem ko 82. člen ZPrCP določa le pogoje vleke dvoslednih motornih vozil na avtocesti in hitri cesti. Višjemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter potrdi ugotovitve prekrškovnega organa ter izda obsodilno sodbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da prekrškovni organ v uvodu pritožbe sicer navaja, da pritožbo vlaga zaradi kršitve 1. točke 154. člena ZP-1 (zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku), vendar tega pritožbenega razloga ne obrazloži, saj ne navede, katera bistvena kršitev določb postopka o prekršku in zakaj naj bi bila podana. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da se pritožuje le zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, to je zaradi kršitve 81. in 82. člena ZPrCP.

6Storilec pri navideznem idealnem steku sicer res izpolni zakonske znake dveh ali več kaznivih dejanj, vendar na koncu odgovarja le za eno kaznivo dejanje. Med formalno uresničenimi kaznivimi dejanji se tako vzpostavi odnos navideznosti. V zvezi s tem so se v kazenskopravni teoriji oblikovali trije temeljni odnosi med kaznivimi dejanji, in sicer odnos specialnosti, odnos subsidiarnosti in odnos konsumpcije. Pri odnosu specialnosti izhaja smo iz medsebojne primerjave dveh ali več kaznivih dejanj, pri čemer eno izmed kaznivih dejanj vsebuje enega ali več zakonskih znakov, ki so ožji, širši ali drugačni ter posledično konkretizirajo splošnejšo določbo. Pri odnosu subsidiarnosti je eno kaznivo dejanje le predhodna faza drugega kaznivega dejanja, pri čemer razmejitev med kaznivima dejanjema temelji na pravilu »lex primaria derogat legi subsidiariae«. Odnos konsumpcije med kaznivimi dejanji pa je podan, kadar se z logičnim primerjanjem zakonskih znakov kaznivih dejanj v steku na abstraktni ravni presoje ugotovi, da je kriminalna količina enega kaznivega dejanja vsebovana v kriminalni količini drugega. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Ips 6626/2009 z dne 19. 7. 2012 zapisalo, da je že v sodbi I Ips 168/2007 z dne 18. 10. 2007 obrazložilo, da je stek (idealen ali realen) navidezen, če je storilec z enim ali več dejanji uresničil dejanski stan dveh ali več kaznivih dejanj, ki so v takem medsebojnem odnosu, da jih je mogoče subsumirati samo pod zakonski opis enega kaznivega dejanja, ki izključuje uporabo ostalih. Osnovna predpostavka za uporabo tega materialnopravnega instituta je torej, da gre za eno samo storilčevo storitev ali opustitev. Za razmerje specialnosti gre, kadar je mogoče storilčevo ravnanje opredeliti po dveh določbah, od katerih je ena splošna, druga pa specialna oblika. V tem primeru gre na primer za razmerje med temeljnimi in kvalificiranimi oziroma privilegiranimi oblikami kaznivega dejanja.

7Upoštevajoč navedeno stališče pravne teorije in sodne prakse višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje: storilec je 13. 2. 2021 ob 16.15 uri s tovornim vozilom, reg. št. 000, vlekel skupino vozil (pokvarjeno) po avtocesti iz smeri ... proti ..., ustavljen je bil na avtocestnem izvozu ..., pravilno uporabilo uporabilo materialne določbe predpisa, ki določa prekršek, in je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po desetem odstavku 81. člena ZPrCP ustavilo, ker dejanje zaradi navideznega idealnega steka ni prekršek. Sodišče pa ni zaključilo, da sta prekrška v odnosu konsumpcije ali inkluzije, kot navaja pritožba, temveč iz razlogov sodbe izhaja, da je prekršek po četrtem odstavku 82. člena ZPrCP v odnosu do 81. člena ZPrCP specialnejša določba (lex specialis). Pravilni so razlogi izpodbijane sodbe, da so v določbah 81. člena ZPrCP z naslovom „pogoji za varno vleko pokvarjenega vozila“ določeni pogoji, pod katerimi se lahko opravlja vleka pokvarjenega motornega vozila (z vrvjo ali drogom ali obešeno oziroma naslonjeno na vlečno vozilo) in načini za takšno vleko; v tej določbi je urejena tudi vleka pokvarjenega motornega vozila s priklopnim vozilom (deveti odstavek 81. člena ZPrCP). V določbah 82. člena ZPrCP z naslovom „vleka pokvarjenega vozila na avtocesti in hitri cesti“ pa so določeni dodatni pogoji za vleko pokvarjenega vozila na avtocesti in hitri cesti in tako prvi odstavek tega člena ureja vleko pokvarjenega dvoslednega motornega vozila v primeru, ko do okvare pride med vožnjo na avtocesti ali hitri cesti; na podlagi drugega odstavka 82. člena ZPrCP pa je, ne glede na prvi odstavek tega člena, po avtocesti in hitri cesti dovoljena vleka pokvarjenega tovornega vozila ali avtobusa do najbližjega kraja, kjer je mogoče okvaro odpraviti, če vleka takega vozila po cesti nižje kategorije ni mogoča, pri čemer se lahko takšna vleka opravi le do najbližjega kraja, kjer je mogoče okvaro odpraviti. Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vplivajo pritožbene navedbe, da je na podlagi devetega odstavka 81. člena ZPrCP vleka pokvarjenega motornega vozila s pripetim priklopnim vozilom dovoljena le do najbližjega primernega prostora zunaj vozišča, kjer se priklopno vozilo izloči iz prometa. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so namreč v določbah 82. člena ZPrCP celovito urejeni vsi pogoji za vleko pokvarjenega vozila na avtocesti in hitri cesti ne glede na to, ali gre za vleko dvoslednega motornega vozila ali za vleko pokvarjenega motornega vozila s pripetim priklopnim vozilom; medtem ko so v določbah 81. člena ZPrCP celovito urejeni vsi pogoji za varno vleko pokvarjenega motornega vozila (dvoslednega motornega vozila ali pokvarjenega motornega vozila s pripetim priklopnim vozilom) na cestah, ki niso avtoceste in hitre ceste. Predmet varstva pri obeh prekrških je varna vleka pokvarjenega vozila na cestah, pri čemer je predmet varstva pri prekršku po desetem devetem odstavku 81. členu ZPrCP varna vleka pokvarjenega motornega vozila po cestah nižje kategorije, medtem ko je predmet varstva prekrška po četrtem odstavku 82. člena ZPrCP varna vleka pokvarjenega motornega vozila na avtocesti in hitri cesti. Določbe 82. člena ZPrCP, ki urejajo vleko pokvarjenega vozila na avtocesti in hitri cesti, tako zgolj konkretizirajo splošnejšo določbo 81. člena ZPrCP, ki ureja (le) pogoje za varno vleko pokvarjenega vozila na cestah, ki so nižje kategorije od avtoceste in hitre ceste. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je med prekrškoma po desetem odstavku 81. člena in četrtem odstavku 82. člena ZPrCP podan navidezen idealni stek in sta prekrška v odnosu specialnosti, saj prekršek po četrtem odstavku 82. člena ZPrCP vsebuje vse zakonske znake prekrška po desetem odstavku 81. člena ZPrCP.

8Višje sodišče je zato pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s (spremenjenim) plačilnim nalogom.