UPRS Sodba I U 1/2022-8

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in v povezavi s peto alinejo prvega odstavka in desetim ter trinajstim odstavkom 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), na prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, z osebnim imenom A. A., nastanjenega v izpostavi azilnega doma, Ljubljana, v prvi točki izreka odločilo, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito, z osebnim imenom A. A., roj. ... 1970 v kraju B., Severna Makedonija, državljan Republike Severne Makedonije, zavrne kot očitno neutemeljena. V drugi točki izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka odločila, da se osebi iz 1. točke izreka določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. V tretji točki izreka je odločeno, da če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 2. točke izreka ne zapusti omenjenega območja, se jo s teh območij odstrani. V četrti točki izreka je odločeno, da se osebi iz 1. točke izreka določi prepoved vstopa na omenjeno območje, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec dne 22. 11. 2021 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec se je izkazal s potno listino, z veljavnostjo od 10. 12. 2015 do 9. 12. 2025. Pri podaji prošnje je navedel, da je po narodnosti albanski Makedonec, poročen in da ima štiri otroke. Po veroizpovedi je musliman. V kraju Skopje je zaključil osnovno šolo in dva razreda srednje šole. Za mednarodno zaščito še ni zaprosil. Kot razlog, zakaj zaproša za mednarodno zaščito, je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer, ker ni dela in ker si želi boljših življenjskih pogojev zase in za svojo družino. V izvorni državi ni bil sicer nikoli ogrožen. Prosilec je bil 7. 11. 20201 po nedovoljenem prehodu državne meje z Republiko Hrvaško obravnavan s strani Policijske postaje Brežice, kjer je navedel, da je njegova želja, da pride v Italijo in si tam poišče zaposlitev v gradbeništvu. S prosilcem je bil 3. 12. 2021 opravljen osebni razgovor, ki je potekal v prostorih ministrstva.

3Prosilec je povedal, da je delal občasno, ko je našel zaposlitev. Zadolžil se je, da je lahko plačeval mesečne stroške. Izvorno državo je zapustil, da bi si našel zaposlitev in tako finančno pomagal družini ter poplačal dolgove. Drugih težav v Severni Makedoniji ni imel. Če bi se moral vrniti v Severno Makedonijo, se zanj ne bi ničesar spremenilo, saj dela še vedno ne bi imel. Od Slovenije pričakuje, da tu dobi dovoljenje za delo.

4Tožena stranka ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo utemeljuje s slabimi ekonomskimi razmerami v izvorni državi. Iz opisa dogodkov je jasno razvidno, da je izvorno državo zapustil in je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zato, ker si želi boljših življenjskih pogojev zase in za svojo družino. Sam je delal zgolj priložnostno. Evidentno gre v prosilčevem primeru za izključno ekonomske razloge, ne pa za preganjanje, zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Iz navedb prosilca je očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Pristojni organ pripominja, da mora biti med dejanji in razlogi preganjanja ugotovljena vzročna zveza, ki pa je prosilec s svojimi izjavami, ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, ni dokazal. Zato je bilo treba njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

5Tožena stranka še dodaja, da je Vlada Republike Slovenije dne 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 38/19) Republiko Severno Makedonijo določila kot varno izvorno državo. Prosilec je navedel, da v Severni Makedoniji nikoli ni imel nobenih varnostnih problemov niti problemov zaradi svoje veroizpovedi, rase, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti družbeni skupini. Ravno tako na podlagi njegovih izjav ni bilo mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda. Celo sam je poudaril, da se mu ob vrnitvi v Severno Makedonijo ne bi nič zgodilo, samo dela še vedno ne bi imel in moral bi vrniti sposojeni denar. Tako so izpolnjeni pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

6ZMZ-1 v desetem odstavku 49. člena določa, da pristojni organ v odločitvi iz tretje in pete alineje prvega odstavka tega člena, druge in tretje alineje prvega odstavka 51. člena, sedmega odstavka 66. člena in sedmega odstavka 69. člena tega zakona določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije.

7Glede na to, da gre v konkretnem primeru za odločitev na podlagi pete alineje prvega odstavka 49 .člena ZMZ-1, je pristojni organ ob upoštevanju, da na strani prosilca ni zaznal okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka, prosilcu določil 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junij 1985. Rok za prostovoljni odhod v skladu z enajstim odstavkom 49. člena ZMZ-1 začne teči z dnem, ko postane izvršljiva prva točka izreka te odločbe. V skladu z dvanajstim odstavkom istega člena ima prosilec v primeru utemeljenih okoliščin možnost, da pred potekom 10- dnevnega roka vloži prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod. V četrtem odstavku istega člena ZTuj-2 je tudi določeno, da čas, v katerem je tujcu prepovedan vstop, začne teči z dnem izvršitve odločbe, s katero je bila tujcu izrečena prepoved vstopa.

8V skladu z navedenimi zakonskimi določbami in upoštevajoč, da ni izkazano, da bi prosilec imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, je pristojni organ določil, da če prosilec v 10-dnevnem roku ne bo zapustil omenjenega območja, se ga s teh območij odstrani. Glede na to, da je bil prosilcu določen rok za prostovoljni odhod, mu je pristojni organ v skladu z določbami ZTuj-2 določil prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če prosilec zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

9V tožbi tožnik pravi, da sicer prihaja iz vame tretje države, vendar to še ne pomeni, da ni tožena stranka dolžna pridobiti ažurnih informacij iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne institucije o tem, ali so v izvorni državi negotove razmere (39. člen Direktive 2013/32 EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013). Določilo 42. člena iste direktive dodatno pojasnjuje, da označitev tretje države za varno izvorno državo za namene te direktive ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države. Ocena, na kateri temelji takšna označitev, lahko že zaradi svoje narave upošteva le splošne državljanske, pravne in politične okoliščine v tej državi ter to, ali so v tej državi subjekti, spoznani za krive preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja dejansko podvrženi sankcijam. Zato je pomembno, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper štetje te države za varno. Tega pa tožena stranka ni naredila, kljub zatrjevanju tožnika, da je imel probleme v izvorni državi.

10Prosilec je albanske narodnosti in zaradi tega zapostavljen v Makedoniji. Tega dejstva ni navedel, ker ni bil informiran o pogojih za pridobitev mednarodne zaščite. Predlaga, da bo razložil diskriminacijo na zaslišanju pred sodiščem ter prosi, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku odločbo razveljavi. Predlaga zaslišanje tožnika in da sodišče odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

11V odgovoru na tožbo tožena stranka ugotavlja, da so bile tožnikove izjave neprepričljive in da zato tudi informacije, ki nek dogodek opisujejo, teh izjav ne morejo povzdigniti na raven verodostojnosti. Tožnikova navedba, da je albanske narodnosti in kot tak zapostavljen v Makedoniji je nova, saj tega dejstva ni navedel. Da ni bil informiran o pogojih za pridobitev mednarodne zaščite, pa je lažno in zavajajoče. Tožnik je v jeziku, ki ga razume, prejel informacije o postopkih po ZMZ-1, kar potrjuje njegov podpis. Tožnik domnevnih težav ni izpostavil niti v lastnoročni prošnji z 8. 11. 2021.

12Tožba ni utemeljena.

13Po določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Upoštevajoč oba tožbena ugovora pa utemeljitvi tožene stranke sodišče dodaja, da je sicer res, da se v primeru, če se pristojni organ opre na koncept varne izvorne države, da to še ne pomeni, da pristojni organ ne bi bil dolžan pridobiti aktualnih informacij o stanju v izvorni državi, če se to izkaže za potrebno zaradi mednarodno-pravno uveljavljenega standarda strogega preverjanja tveganja z vidika prepovedi nečloveškega ravnanja. Ta obveznost namreč obstoji v primeru, če tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka za mednarodno zaščito oziroma z vidika varstva 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU. V konkretnem primeru pa ta pravna okoliščina ni podana, ker tožniku očitno ne grozi preganjanje niti resna škoda v njegovi državi.

14Tožnik v tožbi povsem pavšalno in v neskladju z dejstvi, ki jih je navajal v upravnem postopku, pravi, da je imel „probleme“ v izvorni državi. Ti „problemi“ glede na njegove izjave v upravnem postopku namreč nimajo zveze z razlogi za preganjanje ali resno škodo.

15Drug tožbeni argument pa je, da je bil tožnik v izvorni državi zapostavljen zaradi svoje albanske narodnosti. Tudi to je povsem navržen tožbeni ugovor, ker te okoliščine tožnik sploh ni omenil niti v pisni izjavi z dne 8. 11. 2021 niti na osebnem razgovoru dne 3. 12. 2021. Da bi tožena stranka kršila katero koli obveznost informiranja tožnika v okvirih določb 5., 6. in 7. člena ZMZ-1 oziroma vodenja postopka iz 6., 8., 12., 15. in 16. člena Procesne direktive 2013/33/EU ter 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU pa iz podatkov v spisu ni razvidno niti tega tožeča stranka ne konkretizira na način, da bi sodišče to lahko natančneje preverilo. Zatrjevano zapostavljanje zaradi albanske narodnosti, kar je prvič omenjeno v tožbi, je namreč okoliščina, za katero tožnik ne bi potreboval kakšno posebno informiranje v pravnem smislu.

16Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Tožnik je sicer predlagal, da ga sodišče zasliši, vendar je med strankama primarno sporna le razlaga materialnega prava, zaradi česar je sodišče lahko odločilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi (prvi odstavek 59. člena ZUS-1 in drugi odstavek 71. člena ZMZ-1). Tožnik je bil v zadostni meri zaslišan že v upravnem postopku, zato se je sodišče pri odločitvi, da v zadevi razsodi brez glavne obravnave oprlo tudi na interpretacijo Sodišča EU o tem, kdaj je ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito potrebno v sodnem postopku. V konkretni zadevi je v skladu z neposrednim učinkom določbe 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU v zvezi s sodno prakso Sodišča EU zadoščal vpogled v spis.¹ Pri tem je sodišče upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice glede kriterijev za razpis ustne (glavne) obravnave.²

¹ Glej: C-348/16, Sacko, odst. 24, 26, 28-33, 37, 39-45, 47-49; C-585/16, Alheto, odst. 102, 107, 109-114, 116, 127, 130, 147-149; C-556/17, Torubarov, odst. 52-56, 73; C-652/16, Ahmedbekova, odst. 91, 94, 92-100; C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39; C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 82.
² Sodba Velikega senata v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal, App. nos. 55391/13, 57728/13, 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.