VSL Sodba I Cpg 379/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 23.449,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2020 dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti pravdne stroške v višini 3.602,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 534,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 4.689,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 202o tožeči stranki (I. točka izreka), v preostalem delu, za znesek 18.759,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 202o, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.583,53 EUR (III. točka izreka).

2Zoper ugodilni del zahtevka in odločitev o stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v izpodbijanem delu, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Predmet obravnavane zadeve je povračilo stroškov po prvem odstavku 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana 20 % odgovornost tožene stranke za nastanek vtoževane škode. Konkretno je ugotovilo (30. točka obrazložitve), da naj bi tožena stranka opustila obveznost dolžnega nadzora nad svojim delavcem pri podmazovanju dvižnega mehanizma cisterne tovornega vozila, zaradi česar je prišlo do okvare, ki je botrovala delovni nesreči, ko se je pri dvigu cisterne dvižna sveča odlomila tako, da je cisterna padla nazaj na kabino tovornega vozila, v katerem se je tedaj nahajal delavec tožene stranke, ki se je pri tem poškodoval.

6Bistven pritožbeni očitek tožene stranke je bil, da dokazni postopek ni pokazal, da naj bi opustitev podmazovanja dvižnega mehanizma cisterne prispevala k delovni nesreči, posledično sodišče prve stopnje tudi naj ne bi imelo podlage za zaključek, da naj bi domnevno pomanjkljiv nadzor tožene stranke nad delavcev glede obveznosti podmazovanja (so)prispeval k nastanku škodnega dogodka in posledično k nastanku škode.

7Postavljeni izvedenec je ugotovil (tč. 6, str. 5 izvedenskega mnenja), da je delavec tožene stranke k nastanku škodnega dogodka (med drugim) prispeval s tem, ko je opustil dolžnost rednega podmazovanja dvižnega mehanizma cisterne. Ne drži torej, da te opustitve kot vzroka škodnega dogodka dokazni postopek ni pokazal. Drži pa, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je šlo za katerega od bistvenih vzrokov za nastanek delovne nesreče. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, se je delovna nesreča v prvi vrsti zgodila zaradi preobremenitve silosa na tovornem vozilu v zvezi z napačnim postopkom praznjenja cisterne (dvig celotne cisterne, ki je bila že tako ali tako preobremenjena zaradi prevelike količine naloženega tovora) in bistveno dejstvo, da se je med omenjenim postopkom dviga in praznjenja cisterne delavec tožene stranke nahajal v kabini tovornega vozila, glede česar je bil izrecno opozorjen, da ni dopustno.

8Dejstvo, da je do delovne nesreče prišlo in da je odgovornost za nastalo nesrečo v celoti na delavcu samem, pa samo po sebi ne more utemeljevati zaključka, da je očitno, da je tožena stranka kot delodajalec izvajala pomanjkljiv nadzor nad delavcem, zaradi česar je prišlo do sporne opustitve podmazovanja dvižnega mehanizma cisterne. Dokazni postopek v obravnavani zadevi je prepričljivo izkazal, da je bil delavec tožene stranke jasno in konkretno seznanjen s svojimi obveznostmi in se jih je tudi jasno zavedal ter da je tudi tožena stranka izvajala nadzor nad njim; izvedenec je poudaril, da je tožena stranka nadzor izvajala, da pa noben nadzor ne more biti 100 %. Če je do škodnega dogodka kljub nadzoru tožene stranke prišlo, to ne more utemeljevati zaključka, da je bil očitno nadzor nad delavcem pomanjkljiv, pri čemer je treba poudariti, da dejavnik, glede katerega naj bi tožena stranka izvajala pomanjkljiv nadzor, niti ni bil bistven razlog za nastanek škodnega dogodka. Odgovornosti ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode.

9Višje sodišče tako zaključuje, da je tožena stranka v pritožbi utemeljeno ugovarjala zmotno uporabo materialnega prava pri presoji soprispevka tožene stranka, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja ni izhajalo, da je tožena stranka kakorkoli opustila obveznost nadzora nad izvrševanjem vzdrževanja delovnega sredstva s strani delavca in da naj bi prav ta opustitev soprispevala k nastanku vtoževane škode iz naslova plačila zdravstvenih storitev in refundacij plač. Navedeno utemeljuje spremembo odločitve sodišča prve stopnje in zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v preostalem delu.

10Zaradi spremenjene odločitve o glavni terjatvi je bilo treba odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom naposled (v celoti) ni uspela, je dolžna toženi stranki kriti vse njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na dejstvo, da zoper višino odmerjenih stroškov nobena od pravdnih strank ni nasprotovala, je višje sodišče upoštevalo, da znaša odmerjeni znesek stroškov tožene stranke 3.602,29 EUR in ta znesek stroškov ji je tožeča stranka dolžna povrniti.

11Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu, skupno pa torej v celoti, zavrnilo in tožeči stranki naložilo povrnitev celotnih potrebnih stroškov postopka tožene stranke (druga alineja 358. člena ZPP).¹

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v pritožbenem postopku (le ugodeni del zahtevka v znesku 4.689,83 EUR) priglašenega stroškovnika ter določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo ter 7,5 točk materialnih stroškov, skupno 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 279,99 EUR. K temu je treba prišteti še plačano sodno takso v znesku 255,00 EUR, tako da je skupno dolžna tožeča stranka toženi povrniti 534,99 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Sodba VSRS II Ips 3/2008 z dne 23. 12. 2010.