UPRS Sklep I U 2023/2020-17

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z Ukazom Prezidija Narodne skupščine FLRJ, U. št. 392 z dne 8. 3. 1947, je bilo odvzeto državljanstvo Federativne ljudske republike Jugoslavije in zaplenjeno vse premoženje: A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J., ki so (bili) vsi v tujini. Izvedba tega sklepa je bila zaupana vladi FLRJ.

2Tožnica je vložila tožbo, v kateri je uvodoma navedla, da je vdova po pok. H. H., ki je bil sin F. F. Pok. F. F. je kupil posestvo Brdo pri Kranju s kupoprodajnimi oziroma menjalnimi pogodbami v letih 1935 do 1939, kar predstavlja v naravi kompleks Brdo pri Kranju, skupaj z dvorcem, ki je danes urejen kot reprezentančni objekt Republike Slovenije. Z navedenim ukazom, izdanim na podlagi 17. člena Zakona o državljanstvu FLRJ in tretjega odstavka 14. člena Zakona o vrstah kazni z dne 14. 8. 1946, je bilo odvzeto premoženje in zaplenjeno vso premoženje kraljevi družini ..., tudi H. H. Tožnica ima pravni interes za vložitev tožbe na ničnost citiranega Ukaza, saj je univerzalna pravna naslednica in dedinja po H. H., ki je bil dedič po pok. F. F., umrlem ... 1947. Meni, da so podani razlogi za izrek ničnosti Ukaza po 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ukaz ima vse sestavine upravne odločbe, saj se je z njim odločalo o pravicah in pravnih koristi. Odvzem premoženja vsebuje sestavine upravnega akta, saj gre za poseg v premoženjsko sfero fizične osebe. Ukaz je ničen glede na veljavne predpise, ki so veljali v času njegovega sprejema. Izdan je bil brez kakršnegakoli upravnega, kazenskega ali civilnega postopka. F. F. ni bil nikoli seznanjen s postopkom, ni bil v zvezi z njim zaslišan, ni se mogel o njem izjaviti. Zoper Ukaz ni bilo mogoče vložiti pravnega sredstva, je brez obrazložitve. Pred sprejetjem Ukaza je bila sprejeta Ustava FLRJ (1946), ki je določala, da je zasebna lastnina zajamčena in jo je mogoče razlastiti le na podlagi zakona. Prezidij ni imel pravnih pristojnosti po Ustavi za odvzem zasebne lastnine glede na 74. člen Ustave 1946. V času sprejetja Ukaza je bila sprejeta tudi Ustava Ljudske republike Slovenije s podobnimi določbami kot federativna ustava. Na podlagi Zakona o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva med bivšimi republikami SFRJ je Slovenija postala lastnica kompleksa Brda pri Kranju. Za uveljavljanje ničnosti ni določenega roka. Ukaz je bil sprejet in izdan kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska in drugega nedovoljenega dejanja. Zaradi vseh kršitev Ustave vsebuje takšne nepravilnosti, da ga je treba razglasiti za ničnega. Tožnica je, sklicujoč se na drugi odstavek 37. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi in Ukaz Prezidija FLRJ, U. št. 392 z dne 8. 3. 1947, razglasi za ničnega, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

3Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma opozorila, da je že odločala o zadevi in je s sklepom ministrice za pravosodje, št. 021-3/2020/6 z dne 23. 7. 2020, zavrgla predlog za izrek ničnosti z obrazložitvijo, da je Ukaz po svoji pravni naravi zakonodajni predpis, izdan s strani zakonodajnega organa, zaradi česar ne gre za upravno zadevo. Zoper to odločitev je bila vložena tožba, ki se vodi pod I U 1209/2020. Ukaz je predpis zakonodajne veje oblasti. O ustavnosti Ukaza iz leta 1947 kot o predpisu je odločalo tudi Ustavno sodišče RS (v zvezi s 87. členom Zakona o denacionalizaciji - ZDen, ki izrecno odreka možnost vrnitve podržavljenega premoženja kraljevi družini) v odločbi, št. U-I-6/95 z dne 5. 12. 1996. Ukaz iz leta 1947 je bil predpis dopolnilne narave. Ker predlog za izrek ničnosti ne predstavlja upravne zadeve, je predlagala, da sodišče tožbo zavrže, podredno zavrne.

4Tožnica je v naknadno poslani vlogi še dodatno pojasnila svojo aktivno legitimacijo: kot lastnik nepremičnin je bil vpisan regent F. F. Njegov sin H. H., roj. ... 1924, umrl ... 2016, je dedič prvega dednega reda. Tožnica je vdova po pok. H. H. in zato dedinja po H. H. H. H. je z oporoko zapustil svoje premoženje tožnici. Priložila je sklepe o dedovanju ter ostale listine, predlagala je tudi svoje zaslišanje.

5V dodatni pripravljalni vlogi je tožnica še navedla, da ni seznanjena z zadevo I U 1209/2020, sicer pa vodenje tega postopka ne predstavlja procesne ovire za obravnavanje te zadeve. Prerekala je navedbe toženke v zvezi s pravno naravo Ukaza. Ustavno sodišče RS ni odločalo o zakonitosti Ukaza iz leta 1947, temveč o ustavnosti 87. člena ZDen. S tem Ukaz ni pridobil narave zakonodajnega akta. Priložila je še oporoko.

6Tožnica je v nadaljevanju postopka posredovala v spis še cenitveno poročilo za obravnavane nepremičnine in pozvala sodišče, da pozove toženko na pridobitev soglasja za mediacijo.

7Sodišče temu predlogu ni sledilo, je pa toženki posredovalo cenitveno poročilo.

8Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica izkazala aktivno legitimacijo za vložitev te tožbe. Tožnica je namreč dedinja po pok. H. H., roj. ... 1924, umrlem ... 2016 (sklep o dedovanju Prvega osnovnega sodišča v Beogradu, 1-0 št. 4630/16 z dne 11. 7. 2016), ta pa dedič prvega dednega reda (sin) po pok. F. F. (izpisek iz rojstne knjige, izpisek iz matične knjige umrlih), ki je bil lastnik obravnavanih nepremičnin. Sodišče zato v nadaljevanju preverja obstoj nadaljnjih procesnih predpostavk za obravnavanje te tožbe.

K I. točki izreka:

9Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

10Za vsebinsko odločanje o tožbi v upravnem sporu morajo biti ves čas trajanja upravnega spora izpolnjene procesne predpostavke, naštete v prvem odstavku 36. člena ZUS-1. Sodišče tako med drugim tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da odločanje o sporu ne sodi v sodno pristojnost (1. točka prvega odstavka istega člena). Na razloge iz prejšnjega odstavka mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek istega člena).

11Kot izrecno izhaja iz tožbenega predloga, obrazloženega s tožbenimi navedbami, tožnica s tožbo zahteva, da sodišče razglasi (izreče - op. sod.) Ukaz za ničnega, pri čemer se (upoštevajoč citirano besedilo v tožbi) sklicuje na 5. točko prvega odstavka 279. člena ZUP. Citirani razlog v nadaljevanju tožnica podrobneje pojasni z navajanjem kršitev, ki naj bi bile storjene pri sprejemu tega akta in ki naj bi pomenile takšna dejanja, ki jih ZUP v tej točki opredeljuje kot nedopustna in katerih rezultat naj bi predstavljal izrek Ukaza za ničnega (tožnica zatrjuje, da je bil Ukaz izdan brez izvedbe kakršnegakoli sodnega ali upravnega postopka, da F. F. s postopkom ni bil nikoli seznanjen, nikoli v zvezi z njim zaslišan ali se mogel o njem izjaviti, zoper ta akt ni bilo mogoče vložiti pritožbe, akt tudi ni bil obrazložen, sprejel ga je organ, ki za to ni bil pristojen).

12Izrek odločbe (oziroma sklepa, če se z njim odloča o vsebinskih vprašanjih) za nično je izredno pravno sredstvo, ki ga ureja ZUP v 279. členu in nadaljnjih. V 279. členu ZUP so našteti ničnostni razlogi, zaradi katerih je mogoče odločbo izreči za nično, v tretjem odstavku 280. člena ZUP pa je določeno, da odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal, organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal.

13Za odločanje v tem primeru (torej, ali je Ukaz obremenjen s kršitvijo, ki predstavlja enega izmed ničnostnih razlogov, konkretno razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, kar bi lahko vodilo v izrek navedenega akta za ničnega) je tako pristojen upravni organ (glej tretji odstavek 280. člena ZUP), sodišče pa bi o ničnosti navedenega akta lahko odločalo (oziroma je celo dolžno po uradni dolžnosti paziti na ničnost upravnega akta - drugi odstavek 37. člena ZUS-1), če bi prejelo tožbo zoper odločbo, s katero bi bil tožničin predlog za izrek ničnosti tega akta dokončno zavrnjen (ali s sklepom zavržen). Odločanje o ničnosti Ukaza torej v tem primeru ne spada v sodno pristojnost, posledično sodišče zato ne more za ta akt ugotavljati ničnostnih razlogov, ne glede na drugi odstavek 37. člena ZUS-1, na katerega se sicer sklicuje tožnica.

14Enako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče v zadevi z enakim oziroma podobnim dejanskim in materialnopravnim stanjem zadeve (sklep, I Up 107/2017).

15Sodišče ob tem še dodaja, da se pri obravnavi te tožbe ni spuščalo v vprašanje, ali je Ukaz po svoji vsebini upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (kar je tudi ena izmed procesnih predpostavk iz 36. člena ZUS-1), saj že ugotovitev, da odločanje o tem sporu ne spada v sodno pristojnost, predstavlja oviro za vsebinsko obravnavanje tožbe v upravnem sporu.

16Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

17Sodišče je v tej sestavi odločilo na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

18Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.