UPRS Sodba I U 1388/2019-33

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za odpravo in razveljavitev odločbe gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06122-1627/2015-46 z dne 6. 8. 2018 po nadzorstveni pravici.

2Iz obrazložitve izhaja, da je z odločbo z dne 6. 8. 2018 Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor za ničnega izrekel sklep gradbene inšpektorice RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 356-02-9/02-TR/BI z dne 31. 7. 2003, s katerim je bila upravna izvršba, dovoljena z odločbo urbanistične inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Kranj, št. 356-02-04-9/02-TR/BI z dne 12. 11. 2002 ustavljena, izvršilna dejanja pa so bila odpravljena.

3Glede uveljavljanega razloga za odpravo po nadzorstveni pravici iz razloga po 2. točki prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) navaja, da glede na vsebino odločb z dne 6. 8. 2018 in 31. 7. 2003, ne gre za odločbi, ki bi ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače reševali isto upravno stvar. Glede razloga za razveljavitev po nadzorstveni pravici iz razloga po drugem odstavku 274. člena ZUP pa navaja, da na tej podlagi ni mogoče razveljaviti odločbe zaradi nepravilne uporabe procesnega predpisa, v tej zadevi pa gre za odločbo, izdano na podlagi 279. člena ZUP.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, v kateri uveljavlja vse razloge po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in kršitve človekovih pravic in svoboščin.

5Ne strinja se s stališčem, da je sklep z dne 31. 7. 2003 samo procesni sklep, saj je inšpektorica v njem ugotovila, da pastirski stan ni postavljen nelegalno. Meni, da je z njim odločala o njegovih pravicah in pravnih koristih, saj odločitev vpliva na njegovo solastninsko pravico na pastirskem stanu. Trdi, da tudi odločitev z dne 6. 8. 2018 posega v njegovo pravico in pravno korist do ohranitve lastninske pravice na pastirskem stanu, da je z njo inšpektorica drugače tolmačila prostorske akte ter da je bila upravna izvršba, ki je bila ustavljena s sklepom z dne 31. 7. 2003, s sklepom z dne 6. 8. 2018 ponovno začeta. Meni, da to pomeni, da je odločba iz leta 2003 inšpekcijski postopek odstranitve pastirskega stanu rešila drugače, kot ga je odločba o ničnosti sklepa, ki ga je ponovno sprožila. Meni tudi, da odločba z dne 6. 8. 2018 pomeni vsebinsko odločitev o zadevi, saj drugače tolmači prostorske akte in skladnost pastirskega stanu z njimi. Uveljavlja, da gre za zmotno uporabo prostorskih aktov in da ravnanje inšpektorice posega v njegove pravice iz 14., 22., 33. in 67. člena Ustave RS ter kršitev 2. člena Ustave RS.

6Navaja še, da sta obe gradbeni inšpektorici presojali pogoje za obnovo/rekonstrukcijo pastirskega stanu in da je prva, sedaj pokojna, gradbena inšpektorica po ponovi izmeri po izdaji odstranitvene odločbe ugotovila, da tlorisne dimenzije objekta ne presegajo 40 m2 in da je izračun v odstranitveni odločbi napačen, zato je tožniku dejala, da odstranitve ne bo zahtevala, če pridobi naravovarstveno soglasje. Trdi, da je „izvršilni in inšpekcijski“ postopek odstranitve pastirskega stanu ustavila 31. 7. 2003, da je 27. 5. 2013 pridobil naravovarstveno soglasje in da mu je 23. 11. 2015 občina izdala mnenje, da je objekt postavljen legalno ter ni potrebe po njegovi rušitvi. Uveljavlja, da je ravnanje nove gradbene inšpektorice, ki je ne glede na navedeno ponovno pričela z „izvršilnim in inšpekcijskim“ postopkom, samovoljno in v nasprotju z 22., 33. in 67. členom Ustave RS. Trdi, da na parceli št. 581 k. o. ... ni nezakonitega stanja, ki bi ga bilo treba sanirati. Četudi bi držalo, da so tlorisne dimenzije objekta 42,45 m2 (pri čemer trdi, da ta izmera ni pravilna) in da planina ... ni bila predvidena za kmetijske melioracije, to še ne pomeni, da je treba objekt odstraniti. Objekt naj bi bil namreč postavljen že pred več kot sto leti, obnovljen leta 1930 in vrisan v katastrski načrt iz leta 1826 ter namenjen potrebam planšarije, ki se na planini ... spodbuja. Trdi še, da je objekt pomemben pri vodenju njegovega kmetijskega gospodarstva in pridobivanju sredstev za preživljanje, zaradi česar bi njegova odstranitev pomenila nesorazmeren poseg v njegovo lastninsko pravico. Ravnanje gradbene inšpektorice pa naj bi bilo tudi v nasprotju z občinskimi razvojnimi načrti in javno koristjo ter naj bi pomenilo kršitev tožnikovih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS.

7Predlaga odpravo izpodbijanega akta in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Na naroku za glavno obravnavo je tožbeni predlog dopolnil s podrejenim tožbenim predlogom, v katerem sodišču predlaga naj ugotovi, da je toženka z izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06122-1627/2015-46 z dne 6. 8. 2018, nezakonito in neustavno posegla v tožnikove ustavne pravice iz 14., 22., 33. in 67. člena Ustave RS.

8Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženki, ki na nanjo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

9Sodišče je o upravnem sporu obvestilo tudi A. A. in B. B., in sicer kot pravna naslednika sozavezanca po inšpekcijski odločbi z dne 12. 11. 2002. Na obvestilo sodišča se nista odzvala.

Odločanje po sodnici posameznici

10Sodišče je 11. 3. 2021 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankam.

Dokazni sklep

11Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in vse listine v sodnem spisu.

K I. točki izreka:

12Tožba ni utemeljena.

13Predmet upravnega spora je zakonitosti odločbe, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za odpravo in razveljavitev sklepa z dne 6. 8. 2018 po nadzorstveni pravici iz razlogov po 2. točki prvega odstavka in drugega odstavka 274. člena ZUP.

14Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, zato jo je treba razlagati restriktivno, namenjeno pa je odpravi najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij. Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi v primeru procesnih kršitev, ki so taksativno naštete (prvi odstavek 274. člena ZUP), razveljavi pa, če je z njo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP). Tako lahko ravna, če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za razveljavitev, lahko pa tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca, državnega pravobranilca (sedaj državnega odvetnika) ali inšpektorja (prvi odstavek 275. člena ZUP).

15V obravnavani zadevi je zahtevo za odpravo in razveljavitev podal tožnik, in sicer v njej uveljavlja odpravo navedenega sklepa z dne 6. 8. 2018 po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP oziroma njegovo razveljavitev po drugem odstavku 274. člena ZUP. Za odločitev o tožbi je zato pravno pomembno, ali je toženka pravilno presodila neobstoj uveljavljanih razlogov iz 274. člena ZUP.

16Po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP pristojni organ odpravi odločbo, če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena.

17Po tej določbi se torej odločba odpravi, če je kršeno načelo ne bis in idem. Gre za to, da ne moreta (hkrati) obstajati dve odločbi, ki bi se medsebojno izključevali. Pri sklepih z dne 6. 8. 2018 in 31. 7. 2003, v zvezi s katerima tožnik uveljavlja odpravo po nadzorstveni pravici, pa očitno ne gre za takšno situacijo, saj je bil s sklepom z dne 6. 8. 2018 sklep z dne 31. 7. 2003 izrečen za ničnega. V upravnem postopku je odločitev o izreku odločbe za nično odločitev o enem izmed izrednih pravnih sredstev. Ker je torej s tem pravnim sredstvom inšpekcijski organ (ki to pravno sredstvo po prvem odstavku 280. člena ZUP lahko uporabi po uradni dolžnosti) posegel v odločbo z dne 31. 7. 2003, ne gre za situacijo, v kateri bi bilo z dvema različnima odločbama, v tem primeru sklepoma, o isti stvari drugače odločeno (ne bis in idem), saj po posegu s sklepom z dne 6. 8. 2018 sklepa z dne 31. 7. 2003 ni (več). Glede na naravo izrednega pravnega sredstva iz 274. člena ZUP in pojasnjeno procesno situacijo, ustvarjeno s sklepom 6. 8. 2018, za odločitev zato niso pomembne v tožbi zatrjevane različne pravne posledice oziroma učinki, ki naj bi jih navedena sklepa imela za tožnikov pravni položaj oziroma za njegovo premoženje, niti različna stališča o isti stvari, ki naj bi jih upravni organ zavzemal v navedenih sklepih.

18Po povedanem je pravilna toženkina odločitev, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za odpravo po nadzorstveni pravici iz razloga po 2. točki prvega odstavka 274. člena ZUP.

19Pravilna pa je tudi toženkina presoja glede neizpolnjenosti pogojev za razveljavitev sklepa po nadzorstveni pravici iz razloga po drugem odstavku 274. člena ZUP.

20Po navedeni določbi ZUP lahko pristojni organ razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

21Za izpolnjenost tega razloga morata biti torej podana dva pogoja, to je, da je z odločbo prekršen materialni predpis in da je ta kršitev očitna.

22Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja razveljavitev sklepa z dne 6. 8. 2018, s katerim je bil drug sklep (z dne 31. 7. 2003) izrečen za ničnega, to pa, kot že rečeno, pomeni, da je bilo z navedenim sklepom odločeno o uporabi izrednega pravnega sredstva iz 279. člena ZUP. Ker je ZUP procesni zakon, njegovih določb ni mogoče šteti za materialni predpis. To velja, kot pravilno ugotavlja toženka, tudi za določbe 279. člena ZUP, ki določajo pogoje za izrek ničnosti odločbe oziroma sklepa. Ne gre torej za določbe, ki bi urejale pravna razmerja, temveč določajo pogoje za uporabo pravnega sredstva, kot take pa so procesen, ne pa materialen predpis. Toženka ima zato prav, da zaradi napačne uporabe procesnih določb, torej 279. člena ZUP, sklepa ni mogoče razveljaviti iz razloga po drugem odstavku 274. člena ZUP.

23Na drugačno presojo ne vplivajo tožbene navedbe o tem, da naj bi gradbena inšpektorica z izdajo sklepa z dne 6. 8. 2018 (drugače) presojala prostorske akte in da naj bi njeno ravnanje pomenilo kršitev 2., 14., 22., 33., 67. člena Ustave. Bistveno je, da je s sklepom z dne 6. 8. 2018 odločeno o ničnosti sklepa z dne 31. 7. 2003 iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Ker (kot rečeno) uporaba 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP pomeni uporabo procesnih določb, po drugem odstavku 274. člena ZUP pa je upravno odločbo mogoče razveljaviti le iz razloga očitno zmotne uporabe materialnega prava, uveljavljani razlog za razveljavitev po nadzorstveni pravici ni podan.

24Ker po povedanem drugi tožbeni očitki, ki se nanašajo na sklep z dne 6. 8. 2018 in postopanje inšpekcijskega organa, za pravilno uporabo 274. člena ZUP niso pravno pomembni, se sodišče do njih ni opredeljevalo. Navedeno velja tudi za vse tožbene očitke o kršitvah določb Ustave (2., 14., 22., 33., 67. člen), saj se nanašajo na postopanje prvostopenjskega organa oziroma na sklep z dne 6. 8. 2018. Ker ti očitki niso relevantni za pravilno uporabo izrednega pravnega sredstva iz 274. člena ZUP, o katerem je z izpodbijano odločbo odločala toženka, ne vplivajo na drugačno odločitev o stvari.

25Tožnik s sklicevanjem na vse razloge iz prvega odstavka 27. člena ZUS-1 pavšalno zatrjuje tudi ničnost izpodbijane odločbe (4. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), vendar pa tega tožbenega razloga z ničemer ne utemelji. Upravni akt je mogoče izreči za ničnega le iz katerega od taksativno naštetih razlogov v prvem odstavku 279. člena ZUP. Tožnik ne zatrjuje nobenega razloga iz te določbe ZUP, poleg tega pa tudi sodišče ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana odločba z dne 30. 7. 2019 obremenjena s kakšno kršitvijo, ki je po prvem odstavku 279. člena ZUP razlog za ničnost.

26Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

27Tožnik je na naroku za glavno obravnavo navedel, da je bila rušitev pastirskega stanu že izvršena. Sodišče je zato podredni tožbeni predlog, postavljen na naroku, štelo za ugotovitveno tožbo na podlagi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 (ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi), tožbo vsebinsko obravnavalo in jo iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo. Če pa je tožnik s tožbenim predlogom, postavljenim na naroku, v resnici meril na tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz druge alineje drugega odstavka 33. člena ZUS-1 (ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika), pa sodišče dodaja, da bi bila taka tožba prepozna in nedovoljena. Tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz drugega odstavka 33. člena ZUS-1 ima namreč svojo podlago v prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Tudi za tožbo na tej podlagi velja trideset dnevni rok za vložitev tožbe iz 28. člena ZUS-1, ki v primeru, ko je tožba vložena v zvezi s posamičnim aktom, teče od njegove vročitve, ta rok pa je do naroka že potekel (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 30/2018 in I Up 79/2015). Poleg tega je tožba na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 dovoljena le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tako sodno varstvo pa je zoper odločbo št. 0602-2/2019-4 z dne 30. 7. 2019 zagotovljeno v upravnem sporu s tožbo po prvem odstavku 33. člena ZUS-1. Tožnik je tako tožbo vložil, sodišče pa sodnega varstva ni odreklo iz razlogov po 1. ali 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

28Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).