UPRS Sodba I U 828/2020-9

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep o dovolitvi izvršbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor št. 06182-1530/2019-118 z 19. 2. 2020 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Potek upravnega postopka

1Prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je odločba inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, Območne enote Maribor št. 06182-1530/2019-109 z 29. 11. 2019, s katero je bilo zavezancu – tožniku, ki je družba za ravnanje z odpadno embalažo, odrejeno, da mora v skladu s tretjo alinejo 3. točke in šesto alinejo 4. točke veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja št. 35473-10/2012-9 z 28. 12. 2012, spremenjenega z odločbami 35472-41/2017-3 z 10. 7. 2017, 35402-31/2017/2 z 20. 12. 2017 (Ministrstvo za okolje in prostor) in 35472-49/2018-7 z 28. 3. 2019, do 31. 12. 2019 zagotoviti ponovno uporabo, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže s podizvajalci, ki imajo predpisano okoljevarstveno dovoljenje za objekte za predelavo ali odstranjevanje odpadkov, postala 31. 12. 2019 izvršljiva; in odreja, da se bo izvršba z uporabo denarne kazni v višini 10.000 EUR opravila, če zavezanec do 1. 4. 2020 ne bo v celoti izpolnil obveznosti na podlagi izvršljive odločbe (1. točka izreka); z 2. točko izreka pa je odločil, da pritožba ne zadrži izvedbe izvršbe. V obrazložitvi se sklicuje na določbe 290. in prvega odstavka 285. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pri čemer je višina denarne kazni določena v skladu s 157.b člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1); 2. točka izreka pa temelji na tretjem odstavku 292. člena ZUP.

2Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je inšpektor šele v izvršilnem postopku v zvezi z obstojem pogodb z obdelovalci ugotavljal dejansko stanje, ki bi ga moral ugotoviti pred izdajo odločbe o glavni stvari. Inšpekcijski nadzor namreč ni bil usmerjen v presojo, če ima tožnik kot zavezanec sklenjene pogodbe s podizvajalci (obdelovalci), ampak v presojo, če je tožnik izkazal, da je bila odpadna embalaža dejansko reciklirana v poročanih količinah. Takšno ravnanje inšpektorata je po tožnikovem mnenju v nasprotju z načelom zakonitosti in pravne varnosti. Sklep o dovolitvi izvršbe lahko temelji le na vsebini, kot je določena v izvršljivi upravni odločbi in ne na listinah ali pozivih inšpektorata, ki so bili izdani po izdaji odločbe o glavni stvari. To pomeni, da odločba sama po sebi ni izvršljiva, ker ni konkretizirana in ne vsebuje konkretnih obveznosti, ki bi jih moral izpolniti tožnik. Zato je nezakonit tudi izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, saj temelji na neizvršljivi upravni odločbi. Sodišču tako predlaga, naj izpodbijani sklep v celoti odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodšču posredovala upravni spis zadeve.

5Tožnik v pripravljalni vlogi z 18. 2. 2021 navaja, da je bila odločba o glavni stvari s sodbo naslovnega sodišča I U 416/2020 z 21. 1. 2021 odpravljena. To pomeni, da je odpadel izvršilni naslov v obliki glavne odločbe, na katerem temelji izpodbijani sklep o izvršbi.

K I. točki izreka

6Tožba je utemeljena.

7Med strankama ni spora o tem, da je prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe dovolil izvršbo odločbe istega organa št. 06182-1530/2019-109 z 29. 11. 2019, ki torej predstavlja izvršilni naslov v predmetnem inšpekcijskem postopku.

8Sodišče ugotavlja, da je naslovno sodišče ta izvršilni naslov s sodbo I U 416/2020 z 21. 1. 2021 odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Ker pritožba zoper to sodbo ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), je ta postala istega dne tudi pravnomočna.

9V skladu s prvim odstavkom 293. člena ZUP se upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se med drugim ugotovi, da je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen.

10Ker je bil z navedeno sodbo tega sodišča I U 416/2020 z 21. 1. 2021 odpravljen izvršilni naslov, je treba postopek izvršbe ustaviti in odpraviti vsa opravljena dejanja na podlagi tega izvršilnega naslova.¹ Za vsako izvršbo je namreč potreben izvršilni naslov, s katerim je zavezancu naložena obveznost. Takšen naslov je temeljni pogoj za dovolitev in opravo izvršbe v ožjem pomenu besede. Če ni izvršilnega naslova, s katerim je naložena obveznost, izvršba ni mogoča; s samim sklepom o dovolitvi izvršbe ni mogoče stranki naložiti obveznosti². Ker je bil predmetni izvršilni naslov (odločba št. 06182-1530/2019-109 z 29. 11. 2019) odpravljen, so bile torej odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale³.

11Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo ob upoštevanju tretjega odstavka te določbe vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka ter postopek izvršbe ustaviti.

12Sodišče je ob upoštevanju prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, saj to za sprejeto odločitev o tožbi ni bilo potrebno. Že na podlagi tožbe in izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe ter dejstva, da je bil izvršilni naslov v tej zadevi odpravljen, je bilo namreč treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka

13Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov).

14Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, ki je zavezanka za plačilo DDV.

15Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (o.p. 6.1./C taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Tako tudi sodba in sklep Upravnega sodišča RS I U 923/2018 z 18. 6. 2020, 13. točka obrazložitve.
² Glej: E. Kerševan in V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 477.
³ Določba prvega odstavka 281. člena ZUP.