VSRS Sklep III DoR 63/2022

Predlog se zavrne.

1Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 26. 2. 2009 in zahtevek za plačilo 178.586,23 EUR s pripadki.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka predlog za dopustitev revizije.

3Nacionalno sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni več pravnega sredstva, je načeloma dolžno predložiti zadevo Sodišču EU (Sodišče), če se mu postavi vprašanje glede razlage prava EU (prvi in tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije – PDEU). Po sodni praksi SEU nacionalno sodišče zadeve ne predloži Sodišču, če ugotovi, da postavljeno vprašanje ni upoštevno, ali da je Sodišče zadevno določbo prava Unije že razložilo, ali da je pravilna razlaga prava Unije tako očitna, da ne dopušča nikakršnega razumnega dvoma. Nacionalnemu sodišču pa je naložena obveznost, da pred tem presodi upoštevnost vprašanj za rešitev spora, ki se odvija pred nacionalnim sodiščem¹ (t. i. koneksnost oziroma revizijska sklepčnost).

4V konkretnem primeru je predlagateljica svoj predlog za dopustitev revizije utemeljevala s sklicevanjem na določila treh evropskih uredb, ki naj bi bile določale zanjo ugodne pravne posledice.

5Najprej na 56. člen Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 v delu, ki določa, da se pravila o upravičenosti določijo na nacionalni ravni, ob upoštevanju izjem, ki jih določajo posebne uredbe za vsak sklad.

6Posebna pravila za Evropski socialni sklad določa Uredba (ES) št. 1081/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1784/1999, po kateri povratni davek na dodano vrednost ni upravičen za financiranje iz tega sklada (gl. točko (a) drugega odstavka 11. člena te uredbe).

7Upravičenost do povrnitve nepovratnega DDV pa je predlagateljica utemeljevala z določilom točke 2 pravila št. 7 priloge 1 Uredbe Komisije (ES) št. 448/2004 z dne 10. marca 2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 1685/2000 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 glede upravičenosti izdatkov za aktivnosti, ki se sofinancirajo iz strukturnih skladov, in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1145/2003, po kateri DDV, ki ga končni upravičenec ali posamezni prejemnik ne more izterjati na podlagi uporabe posebnih nacionalnih predpisov, predstavlja upravičeni izdatek, če so ti predpisi v celoti v skladu s šesto Direktivo Sveta 77/388/EGS o DDV.

8Uredba 448/2004 že v času podpisa sporne pogodbe z dne 26. 2. 2009 ni veljala, saj je kot datum prenehanja njene veljavnosti določen 15. 1. 2007. Navedena uredba je bila namreč razveljavljena s 54. členom Uredbe Komisije (ES) št. 1828/2006 z dne 8. decembra 2006 o pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu ter Uredbe (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za regionalni razvoj.

9V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP mora stranka v predlogu za dopustitev revizije med drugim natančno navesti kršeno pravno pravilo. Ker se v postopkih dopuščene revizije ne odloča o abstraktnih, hipotetičnih ali akademskih vprašanjih glede razlage prava, najsi bodo še tako pomembna, pri odločanju o predlogu za dopustitev revizije Vrhovno sodišče preizkusi, ali v predlogu zatrjevano kršeno pravno pravilo sploh predstavlja del veljavnega pravnega reda. Drugačno (nasprotno) postopanje bi namreč pomenilo, da bi Vrhovno sodišče dopuščalo revizije o predlaganih vprašanjih zgolj na podlagi trditev strank v njihovih predlogih, ne da bi opravilo preizkus izpolnjevanja vsebinskih predpostavk iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP.

10Predlagatelj svoj predlog glede upravičenosti do povračila DDV opira na že v času sklepanja pogodbe o sofinanciranju neveljavno Uredbo 448/2004 in na tej utemeljuje svoje stališče, da ta uredba ureja vprašanje upravičenosti izdatka DDV tako, da z nacionalnimi pravili tega ni mogoče urediti na drugačen način, kot to ureja Uredba 448/2004 (glede tega predlaga vprašanje za Sodišče – tč. 16 predloga za dopustitev revizije). Ker je v smislu razlage prava EU za Vrhovno sodišče očitno, da Uredba 448/2004 ne velja več za presojo spornega pravnega razmerja, presoja upoštevnosti vprašanj glede prava EU za rešitev konkretnega spora pa je po sodni praksi Sodišča naložena nacionalnim sodiščem,² Vrhovno sodišče predmetnega postopka ne bo prekinjalo zaradi postopka predhodnega odločanja po 267. člen PDEU.

11Predlagatelj ne trdi, da bi se kljub zgoraj navedenemu prenehanju veljavnosti Uredbe 448/2004 le-ta še vedno uporabljala za sporno razmerje, ter ne pojasni na podlagi katerega člena Uredbe 1081/2006 oziroma 1083/2006 bi še vedno veljala oziroma da bi ti členi ali katera druga uredba dajali predlagatelju tako pravico kot Uredba 448/2004. Tega preizkusa Vrhovno sodišče namreč ne opravlja po uradni dolžnosti, saj za to in za druge sestavine iz 367.a in 367.b člena ZPP velja „čisto razpravno načelo“ in je utemeljitev teh predpostavk naložena predlagateljem postopkov z dopuščeno revizijo.

12Na podlagi obrazloženega (v skladu z zahtevo Ustavnega sodišča iz odločbe Up-1133/18-25 z dne 31. 3. 2022)³ se izkaže, da predlog za dopustitev revizije ni utemeljen zaradi vprašanj prava EU.

13Ker predlagani vprašanji v predlogu glede na vtoževano pravno posledico tudi po nacionalnem materialnem pravu ne odpirata pomembnih pravnih vprašanj in tako niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče tudi iz tega razloga na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog zavrnilo (prim. 14. in 15. točko sklepa U-I-302/09-12, Up-1472/09-6, U-I-139/10-9 in Up-748/10-6 z dne 12. 5. 2011).

14Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Gl. zadevo Consorzio Italian Management e Catania Multiservizi in Catania Multiservizi C-561/19 z dne 6. 10. 2021 (tč. 33-35).
² Zadeva CILFIT proti Ministero della Sanità C-283/81 z dne 6. 10. 1982 (tč. 10).
³ Sicer pa, glede na stališča v zadevi Baydar proti Nizozemski 55385/14 z dne 24. 4. 2018 v postopkih preliminarnega preizkusa izkazanosti javnega interesa za pripustitev revizije kot izrednega pravnega sredstva, ESČP razume, da sumarna obrazložitev (s sklicevanjem na zakonsko določbo) vsebuje tudi zavrnitev pobude za predhodno odločanje, ki ne bi moglo pripeljati do drugačnega zaključka zadeve (prim. 45. tč. in nasl., zlasti tč. 48).