UPRS Sklep III U 246/2021-3

Tožba se zavrže.

1Družba A., d.o.o., Sežana (v nadaljevanju tožeča stranka) je dne 19. 12. 2021 vložila tožbo v upravnem sporu zoper Upravno enoto Sežana (v nadaljevanju tožena stranka), s katero izpodbija odločitev Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Centralna služba (v nadaljevanju ZRSZ) št. 20210047679 z dne 18. 11. 2021, da ne izda soglasja za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tujca A. A. pri tožeči stranki (v nadaljevanju izpodbijana odločitev). ZRSZ je to odločitev sprejel na podlagi 11. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT) in 37. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2).

2Iz tožbe in njenih prilog je mogoče povzeti, da je tožeča stranka pri toženi stranki vložila zahtevo za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tujca A. A. Tožena stranka je po uradni dolžnosti na podlagi četrtega odstavka 12. člena ZZSDT pri ZRSZ zaprosila za izdajo soglasja za izdajo tega dovoljenja, ki pa ga ZRSZ ni izdal, kot je pojasnjeno v prejšnjem odstavku. To odločitev je tožena stranka tožeči stranki posredovala v vednost po elektronski pošti dne 18. 11. 2021, nakar je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo, s katero izpodbija odločitev ZRSZ.

3Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev o neizdaji soglasja za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tujca ni akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, niti tega akta ni izdala tožena stranka, zoper katero je tožeča stranka vložila tožbo, pač pa jo je z odločitvijo ZRSZ le seznanila.

4V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

5Tožeča stranka je pri toženi stranki vložila zahtevo za izdajo enotnega dovoljenja za začasno prebivanje in delo tujca, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Eden od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo takega dovoljenja, je tudi soglasje k zaposlitvi tujca, ki ga izda organ, pristojen po zakonu, ki ureja zaposlovanje tujcev. Po določbah ZZSDT je ta organ ZRSZ.

6Soglasje (ali nesoglasje) ZRSZ je le ena od podlag za odločitev tožene stranke o zahtevi za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca, kar pomeni, da s takim (ne)soglasjem o tej zahtevi še ni odločeno. Odločba, s katero tožena stranka odloči o zahtevi za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca je namreč t.i. zbirna odločba, ki jo izda pristojna upravna enota s sodelovanjem drugih organov, tudi ZRSZ. Soglasje, kot dejanje, s katerim drug organ sodeluje v postopku, je v odnosu do odločbe glede izdaje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca zato akcesorni akt, ki pa nima lastnosti upravne odločbe, saj se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v upravni zadevi, in tudi nima neposrednega učinka za stranko, pač pa ima takšen učinek šele odločba, s katero se odloči o zahtevi za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca. Ta je kot zbirna odločba lahko izpodbojna tudi zato, ker je podana kakšna nepravilnost ali nezakonitost, povezana z akcesornim aktom in mora biti zato ustrezno obrazložena tudi glede negativnega akcesornega akta¹.

7Na podlagi vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da izpodbijana odločitev ZRSZ, da ne izda soglasja za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tujca A. A., kot akcesorni akt v postopku odločanja o izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca nima lastnosti upravne odločbe. S tem, ko ZRSZ takega soglasja ni izdal, namreč ni odločil o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v upravni zadevi, niti za tožečo stranko ali tujca nima neposrednega pravnega učinka. Odločitev ZRSZ torej ni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu in je zato sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

¹ Primerjaj: 1) sodba in sklep Upravnega sodišča RS, št. III U 104/2018-6 z dne 18. 6. 2018, točka 11. do 13 obrazložitve; 2) E. Kerševan in V. Androjna: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja; IUS Software in GV Založba, Ljubljana 2017, str. 313 in sledeče.