VSL Sodba II Cp 971/2022

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati avtorsko nadomestilo v višini 14.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2017 in stroške pravdnega postopka (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je tožnik objavljal izsledke anket glede podpore predsedniškim kandidatom, ki so bile objavljene v spletni izdaji časopisa, in sicer v večernih urah dan pred izdajo tiskane oblike. Spletna izdaja časopisa je bila dostopna le naročnikom. Toženec je bil v spornem obdobju naročnik dnevnika A. Med pravdnima strankama je obstajalo naročniško razmerje, urejeno s tedaj veljavnimi splošnimi pogoji, ki so določali, da ima naročnik možnost dostopa do spletne izdaje dan pred izdajo tiskanega izvoda od 22.00 ure dalje ter ima dostop do elektronske edicije le uporabnik, določen v naročniški pogodbi in na le eni napravi. Do slednjega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Toženec je z objavami zaobšel tehnično oviro t. i. paywall in kršil splošne pogoje. Toženec je novinar, ki opravlja novinarsko dejavnost kot pridobitno dejavnost.

Sodišče prve stopnje je napačno presojalo podredni zahtevek na plačilo odškodnine po določilih Obligacijskega zakonika (OZ). Izpodbijana sodba neutemeljeno dopušča kršitve naročniškega razmerja in nespoštovanje tehničnih ovir, tako da dopušča objavo plačljivih novinarskih prispevkov. Stališče sodišča prve stopnje bi pomenilo, da lahko le en naročnik kopira in javno objavi vse novinarske članke, čeprav mu tega ne dovoljujeta ne pogodba, ne zakon. Toženec je bil naročnik časopisa A. v spornem obdobju leta 2017, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Tožnik je v spis vložil splošne pogoje, ki so v letu 2017 zavezovale toženca in jih je kršil z objavo na svojem službenem Twitter profilu. Tožnik je plačal storitev za izvedbo javnomnenjskih anket in oblikovanje. Z objavo anket o volilni podpori je pridobil konkurenčno prednost. Z javno objavo je toženec oškodoval tožnika v višini stroška izvedbe anket, plačila grafikom in stroška tiska. Ker je toženec ravnal protipravno, bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi ostale elemente odškodninske odgovornosti.

Tožnik je tekom postopka dokazal, da grafična predstavitev javnega mnenja izpolnjuje zakonske znake po 5. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Grafika, objavljena v časopisu A. je avtorsko delo in izpolnjuje vse kriterije, določene v prvem odstavku 5. člena ZASP. Gre za kombinacijo grafike in uporabne umetnosti ter industrijskega oblikovanja. Namen zakonodajalca je, da avtorsko zaščiti tudi prikaze, kot so računalniške grafike in predstavitve statistik. V konkretnem primeru gre za oblikovni prikaz statističnih podatkov, ki izpolnjuje kriterij stvaritve, področje ustvarjalnosti, duhovnosti, izraženosti in individualnosti. Kriterij individualnosti se pri dejavnosti izvajanja statističnih raziskav kaže v tem, da gre za izbrane ugotovitve strokovnjakov do katerih pridejo z upoštevanjem pravil stroke in logike, ki se predstavijo na način, da so razumljene tudi nestrokovnjakom in da gre za individualen način oblike barv, postavitve, razporeditev in predstavitev pridobljenih rezultatov. Skladno s sodno prakso tukajšnjega sodišča I Cpg 28/2014 tudi predstavitev v obliki brošure lahko predstavlja avtorsko delo. Smiselno podobno stališče je bilo zavzeto v sodbi tukajšnjega sodišča V Cpg 362/2015 in I Cpg 374/2013. Iz slednje izhaja, da delna objava videograma na spletni strani brez soglasja, presega dejanski stan po 4. točki prvega odstavka 48. člena ZASP. Dopustne posege v varovana avtorska dela po prvem odstavku 48. člena ZASP je potrebno razlagati restriktivno in ni dopustno širiti proste uporabe.

Statistični podatki so bili v konkretnem primeru obdelani tako, da so se vsebini dodale barve, oblike in fotografije. Fotografije so bile brez ozadja, predstavljen je bil portet, obkrožen z oranžno barvo. Stolpičasti grafi niso bili oblikovani v stolpce, ampak kot tanka linija in črta v barvi zaščitene blagovne znamke A., tj. črno oranžni barvi. Noben predloženi primerek ni podoben spornemu izdelku. Poseben je bil prikaz rezultata v obliki pite in podpore za vodilne kandidate. V prikazih ne gre za ustaljeni način oblikovanja in prikazovanja statističnih podatkov, ampak gre za individualno prikazano podporo. Nobena od takrat prikazanih anket ni bila barvno in oblikovno podobna grafiki tožnika. Izpodbijana sodba ne konkretizira te zatrjevane enakosti, zaradi česar se sodba v tem delu težko preizkusi. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da grafi niso avtorsko delo, ker tožnik ni dokazal, da nekdo drug ne bi bil zmožen izdelati podobne grafike. Izdelana grafika izpolnjuje vse elemente po 5. členu ZASP in predstavlja avtorsko delo.

Glede višine nastale škode je tožnik navedel in utemeljil, da je za tri ankete plačal 3.360 EUR, kar je bilo nesporno. Strošek je razdeljen na 700 EUR za izvedbo javnomnenjske ankete in 300 EUR za obdelavo podatkov. Tožnik ocenjuje strošek grafičnega oblikovanja na 200 EUR, k temu pa je prištel še običajno maržo v višini 25 %, tj. 300 EUR in dodatek zaradi uporabe blagovne znamke A. v znesku 500 EUR. Znesek je skladno z določbami tretjega odstavka 168. člena ZASP povečal za 200%.

Sodišče prve stopnje je prekršilo tudi razpravno načelo in ugotavljalo dejstva glede zgodovine in uporabe anket, ki jih stranki nista navajali in nista predložili dokazov in se takšne listine ne nahajajo v spisu.

Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je izdajatelj spletnega in tiskanega časopisa in je v tej pravdi od toženca zahteval plačilo avtorskega nadomestila za uporabo treh javnomnenjskih anket o podpori volivcev predsedniškim kandidatom, ki jih je toženec objavil brez soglasja tožnika na Twitter profilu, v času, ko so bile ankete dostopne zgolj naročnikom spletnega časopisa.

6Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka, vendar pa odločitev temelji na deloma napačnih materialnopravnih razlogih.

7Zmotna je presoja, da konkretne tri ankete ne predstavljajo avtorskega dela. Skladno z določbami 5. do 8. člena ZASP se pri vseh avtorskih delih zahteva, da konkretno delo izpolnjuje pet kriterijev, tj. 1. stvaritev, 2. področje književnost-znanost-umetnost, 3. duhovnost, 4. izraženost in 5. individualnost. Pritožbeno sodišče ne sledi zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni izpolnjen kriterij individualnosti. Kot navaja teorija, je anketa kot novinarska zvrst lahko avtorskopravno varovana kot zbirka (vprašanj), če je njena vsebina ustvarjalno izbrana ali usklajena ali razporejena. Dodatni avtorski značaj ima tudi končna ocena ali analiza rezultatov ankete, če je izražena na individualen način.¹ Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da gre pri izdelavi spornih anket za poseben izbran način oblike barv, postavitve, razporeditve in predstavitve pridobljenih rezultatov in tako zadostno stopnjo individualnosti dela. Čeprav prikaz javnomnenjske raziskave v obliki ankete ni nekaj novega in se rezultati anket že vrsto let predstavljajo na podoben način v različnih grafičnih oblikah ali v obliki stolpcev, tortic, pit, tabel ipd., za presojo izpolnjenosti kriterijev avtorskega dela to ni bistveno. V konkretnem primeru ne gre za uveljavljanje pravic iz industrijske lastnine (npr. patenta), kjer se za podelitev in registracijo te pravice zahteva, da gre za novo stvar v smislu izuma, ki do sedaj še ni bil dostopen javnosti z ustnim ali pisnim opisom. Novost dela se za kvalifikacijo avtorskega dela na zahteva v smislu objektivne (popolne) novosti ali prvokratnosti dela, temveč le v smislu subjektivne novosti.² Pri avtorskem delu se torej ne ugotavlja objektivna novost, ampak individualnost, ki je posledica ustvarjalnega podviga avtorja, ki pa je lahko črpal iz množice obstoječih pojavov, podatkov in stvaritev. Seveda pa mora biti za priznanje avtorskega dela podana zadostna stopnja individualnosti. Stopnja individualnosti je lahko različno izražena. Od najvišje ravni ustvarjalnosti do določene najnižje ravni, ko ima delo še vsaj toliko izvirnih potez, da ga je še mogoče uvrstiti med avtorska dela. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da se merila ustvarjalnosti pri določeni kategoriji del nastavijo nekoliko nižje, in sicer takrat, ko obstajajo objektivne omejitve ustvarjalnega manevrskega prostora.³

8Pri ugotavljanju izpolnjevanja merila individualnosti so v pomoč tudi smernice, ki jih je Sodišče EU postavilo v zadevi Painer, C-145/10 z dne 12. aprila 2011, ko je presojalo, ali avtorsko delo predstavlja portretna fotografija. Navedlo je, da je fotografija avtorskopravno varovana kot avtorjeva individualna intelektualna stvaritev, če odraža njegovo osebnost. To velja zlasti takrat, kadar je imel avtor pri izdelavi dela s svobodnimi in ustvarjalnimi izbirami možnost izraziti svoje ustvarjalne sposobnosti. V pripravljalni fazi lahko avtor fotografije izbere na primer ozadje, položaj osebe (oziroma predmeta), ki jo fotografira, oziroma osvetlitev. Ko posname fotografijo, lahko izbere okvir, kot in ustvarjeno razpoloženje. Pri izdelavi fotografije lahko med obstoječimi tehnikami razvijanja izbere želeno ali po potrebi uporabi računalniške programe. S temi različnimi izbirami lahko da ustvarjenemu delu "svojo osebno noto". Sodišče je presodilo, da mora imeti varstvo, ki ga zagotavlja 6. člen Direktive 93/98,⁴ širok obseg in se lahko portretna fotografija na podlagi te določbe avtorskopravno varuje, če je taka fotografija avtorjeva individualna intelektualna stvaritev, ki odraža njegovo osebnost in njegove svobodne in ustvarjalne izbire pri njeni izdelavi, kar mora od primera do primera preizkusiti nacionalno sodišče.

9Čeprav sporne ankete izražajo nižjo raven ustvarjalnosti, pa gre po presoji pritožbenega sodišča še vedno za dovolj visoko stopnjo individualnosti, da je takšno delo mogoče uvrstiti med avtorska dela. Pritožnik utemeljeno navaja, da so bili podatki v konkretnem primeru obdelani tako, da so se vsebini dodale barve, oblike in fotografije, ki so bile posebej oblikovane, brez ozadja, predstavljen je bil portret kandidatov obkrožen z oranžno barvo. Stolpičasti grafi so bili oblikovani kot tanka linija in črta v črno oranžni barvi. Gre torej za individualne poteze dela, kot izvirnega prepleta vsebinskih ali oblikovnih potez. V prikazih gre za individualno izraženo prikazano podporo kandidatom, ki so bili razvrščeni na svojevrsten način. Individualno je določena velikost napisov, črt in slik, grafične koordinate in pozicija samih podatkov. Nobena od takrat prikazanih anket ni bila barvno in oblikovno enaka grafiki tožnika, zato gre z vidika avtorja vsekakor za neko subjektivno novost in zadostno stopnjo ustvarjalnosti.

10Pri prikazu javnomnenjskih rezultatov v grafični podobi za potrebe tiska in obveščanja bralcev, z namenom na prvi videz jasnega in razločnega prikaza rezultatov anket, pa obstajajo tudi določene objektivne omejitve ustvarjalnega manevrskega prostora, zato za takšno priznanje avtorskega dela zadošča nižja stopnja ustvarjalnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da bi se za priznanje zadostne stopnje ustvarjalnosti in individualnosti sporne ankete morale povsem razlikovati od do sedaj poznanih grafično prikazanih javnomnenjskih anket, je napačno. Prav tako je za presojo izpolnjenosti kriterijev avtorskega dela povsem irelevantna zgodovina opravljanja in prikaza javnomnenjskih anket ter kakšna metoda je bila izbrana pri anketiranju. Presoja se zgolj prikazana anketa v vsebinskem in oblikovnem smislu, ne pa tudi na kakšen način so bili podatki za izdelavo ankete pridobljeni.

11Sporne ankete, ki jih je toženec objavil na Twitter profilu tako izpolnjujejo vse zahtevane predpostavke za priznanje avtorskega dela. Gre za stvaritev, ki je rezultat človeškega dela in se razvršča na področje znanosti, književnosti in umetnosti ter navzven izraža duhovno in ustvarjalno stvaritev, ki se kaže s potrebno stopnjo individualnosti.

12Kljub drugačnemu materialnopravnemu izhodišču, pa je v nadaljevanju pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati višine avtorskega nadomestila, tj. običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo ter posledično višine civilne kazni (168. člen ZASP). Tožnik je višino honorarja utemeljeval s stroškom za izvedbo javnomnenjske ankete, stroškom obdelave podatkov, stroškom grafičnega oblikovanja, maržo in vrednostjo blagovne znamke A. Kot dokaz je predložil plačan račun agenciji B. za izdelavo anket in pogodbi o zaposlitvi.

13Toženec je višini honorarja konkretizirano ugovarjal, in sicer, da iz priloženega računa ni razvidno, da bi se strošek nanašal prav na tri sporne ankete, saj iz tožbenih trditev izhaja, da je izvajalec za tožnika opravljal dnevne ankete v času od 10. 10. do 20. 10. 2017, da je strošek infografike pretirano visok in predložil cenik z nižjimi postavkami, glede marže in blagovne znamke pa ugovarjal, da ni jasno, zakaj bi se ti dve postavki sploh upoštevali pri izračunu honorarja. Ob takšnih ugovornih navedbah je procesno dokazno breme prešlo nazaj na tožnika, ki pa ni uspel dokazati, kakšen je običajen honorar za izdelavo takšne infografike oziroma strošek grafičnega oblikovanja, in da se predloženi račun nanaša ravno na tri sporne ankete. Prav tako ni pojasnil, zakaj je k znesku honorarja prištel tudi maržo in vrednost blagovne znamke. Pri avtorskem nadomestilu gre namreč za honorar, ki bi ga običajno prejel avtor za določeno vrsto dela, upoštevajoč obseg in trajanje uporabe ter druge okoliščine primera (prvi odstavek 81. člena ZASP).

14Tožnik je s podrednim zahtevkom uveljavljal povračilo škode še na podlagi splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da toženec z javno objavo anket na njegovem Twitter profilu ni ravnal protipravno in da ni podan element protipravnosti. Ni sporen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec naročnik časopisa A. v oktobru 2017. Ne glede na določbe splošnih pogojev,⁵ ki izrecne prepovedi objavljanja vsebine na Twitter profilu ne določajo, pa prepoved takšnih ravnanj (javne objave plačljivih vsebin) izhaja že iz splošnih načel vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Dostop do anket je bil omejen, na voljo zgolj uporabnikom, ki so plačali naročnino in dovoljen le z ene naprave. Javna objava zaprte vsebine oziroma posredovanje vsebine tretjim osebam tako predstavlja nedopustno ravnanje. Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, da sporne tri ankete predstavljajo avtorsko delo, pa tudi sama objava navedenih del brez privolitve in soglasja avtorja, pomeni protipravno ravnanje.

15Vendar pa morajo biti za povračilo škode izpolnjene vse štiri splošne predpostavke po 131. členu OZ. Pravilna je v nadaljevanju presoja sodišča prve stopnje glede neizpolnjenosti ostalih odškodninskih predpostavk, torej da nista izkazani škoda in vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Tožnik je zmotno vtoževal nastanek škode v višini stroška, ki ga je imel z izdelavo ankete, kot da bi bile ankete odtujene ali uničene. Zaradi deljene objave ankete niso ostale brez vrednosti. Škoda, ki bi lahko nastala tožniku se bi kazala npr. v padcu prodaje, zmanjšanju števila naročnikov ipd. (izgubljeni dobiček) ali določenem zmanjšanju vrednosti samih anket (navadna škoda). Tožnik je podal trditve v smeri nastanka navadne škode, vendar pa ni zadostno konkretiziral, za koliko se je zmanjšala vrednost anket. Vsekakor ne v celotni višini stroška izdelave spornih anket, kot je to navajal tožnik, pri čemer niti ni uspel dokazati višine takšnega stroška. Končno pa bi moral dokazati tudi, da je zatrjevana škoda v pravnorelevantni vzročni zvezi z ravnanji toženca. Ker tožnik dokaznega bremena ni zmogel, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek.

16Pritožbeno sodišče ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je obrazložena z deloma napačnimi razlogi, vendar pravilna v izreku izpodbijane sodbe, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (5. alineja 358. člena ZPP)

17Dejansko stanje v obsegu potrebnem za odločitev v zadevi je bilo pravilno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je (na podlagi istih dejanskih zaključkov) opravilo zgolj drugačno materialno pravno presojo (ne)izpolnjenosti pogojev za priznanje avtorskega dela in protipravnega ravnanja toženca. Ker je bilo vprašanje izpolnjenosti predpostavk avtorskega dela v dejanskem in pravnem pogledu vsebinsko že presojano na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče samo odpravilo kršitev.

18Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi zavrnitev pritožbenih stroškov.

¹ Trampuž Miha, Novinarska avtorska dela in nove pristojnosti sindikata novinarjev, Pravna praksa, št. 7-8, 2007, str. 6-9.
² Trampuž Miha, komentar k 5. členu ZASP v; B. Oman, A. Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP s komentarjem), Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 33.
³ Ibid. str, 31,32.
⁴ Direktiva Sveta 93/98/EGS z dne 29. oktobra 1993 o uskladitvi trajanja varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic.
⁵ Priloženi splošni pogoji se sicer ne nanašajo na sporno obdobje, saj so bili objavljeni šele 1. 10. 2019, vendar za pravdni stranki ni bilo sporno, da enaki pogoji niso veljali tudi v oktobru 2017.