VSM Sklep II Kp 63205/2022

Pritožbe zagovornika mladoletnega Idola Vrello in mladoletnikovih staršev A. A. in B. B. se zavrnejo kot neutemeljene.

1Sodnica za mladoletnike Okrožnega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrnila prošnji A. A. in B. B. z dne 10. 10. 2022 za izdajo dovolilnice za obisk mladoletnega pripornika C. C. (točka I) in jima obiska ni dovolila (točka II izreka).

2Zoper sklep so pritožbo vložili mladoletnikov zagovornik in mladoletnikova zakonita zastopnika, starša A. A. in B. B. Medtem ko zagovornik pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, mladoletnikova starša pritožbenih razlogov ne navedeta, vsi pa predlagajo, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da priporniku in staršema nemudoma omogoči obisk in stik.

3Pritožbe niso utemeljene.

4Mladoletnikova starša sta 10. 10. 2022 sodišču podala prošnjo za dovolilnico za obisk pripornika C. C., kar je sodnica za mladoletnike zavrnila na podlagi prvega odstavka 213.b člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugega odstavka 209. člena ZKP. Presodila je, da je omejitev obiska v interesu, da se prepreči dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi kazenskega postopka.

5V pritožbi mladoletnikova starša navajata, da ju mladoletnik zelo pogreša in trpi, zato bi bilo zdravstveno stanje sina boljše, če bi imeli stike. Zagovornik v pritožbi navaja, da je mladoletnik star komaj 15 let in 9 mesecev in vse od pridržanja dalje brez kakršnegakoli stika s starši, kar predstavlja nesorazmeren poseg v mladoletnikovo pravico do družinskega in zasebnega življenja, predstavlja pa tudi kršitev določbe prvega odstavka 452.c člena ZKP, saj mladoletnika v dosedanjem postopku starši niso spremljali, čeprav bi ga na podlagi zakona morali. Sodišče je dolžno ves čas postopka upoštevati tudi korist mladoletnika, kar zapoveduje drugi odstavek 453. člena ZKP, o koristi v zvezi z izvrševanjem obiska pa sklep nima razlogov, čeprav bi sodišče na podlagi zakona moralo paziti tudi na interese mladoletnika, ki četudi je osumljen storitve težkega kaznivega dejanja, potrebuje individualno pomoč in obravnavo, strokovno vodstvo, varstvo in nego (četrti odstavek 473. člena ZKP). To mu ni bilo zagotovljeno, saj je bila prepovedana vsakršna komunikacija s starši, glede na podatke spisa in poročila Centra za socialno delo (CSD) pa bi sodišče moralo ugoditi in dovoliti obisk vsaj očetu, ki je do sedaj pokazal odgovorno držo tudi v razmerju do mladoletnikovih kršitev. Teh okoliščin sodišče ni presojalo in je v konkurenci pravic odločilo v nasprotju s koristjo mladoletnika. Zavrnitev prošnje je bila nesorazmerna tudi iz razloga, ker mladoletniku pripor ni bil odrejen po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (koluzijska nevarnost), ampak po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (ponovitvena nevarnost). Sodišče tudi ni upoštevalo pravne podlage iz 236. člena ZKP, po kateri so starši oproščeni dolžnosti pričevanja glede na sorodstveno razmerje z mladoletnikom, uporabo te pravice pa ni mogoče razlagati v škodo mladoletnika, saj bi bilo to v nasprotju z njegovo koristjo.

6Povzetemu stališču senat sodišče druge stopnje ne pritrjuje. Prvi odstavek 213.b člena ZKP med drugim določa, da lahko preiskovalni sodnik (v pripravljalnem postopku sodnik za mladoletnika) s sklepom prepove posamezne obiske, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za postopek. Prepoved posameznih obiskov je, kot izhaja iz citirane zakonske določbe, utemeljena na odvračanju možnosti nastanka škode za postopek in ni vezana na priporne razloge, zato zagovorniku, ki izpodbija odločitev sodišča glede omejevanja medsebojnih obiskov staršev in mladoletnika s sklicevanjem na koluzijsko nevarnost, ne gre pritrditi.

7V zvezi z zagovornikovim očitkom, da izpodbijani sklep nima razlogov o mladoletnikovi koristi v zvezi z izvrševanjem obiska, senat sodišča druge stopnje odgovarja, da je izvrševanje pripora nerazdružljivo povezano z omejitvami pravic do zasebnega in družinskega življenja, ki je ustavno (35. člen Ustave RS - v nadaljevanju Ustava) in konvencijsko (8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) varovana.¹ Pravica do vzdrževanja stikov z bližnjimi družinskimi člani je bistvena sestavina pripornikove pravice do družinskega življenja. Omejitev medsebojnih obiskov pomeni poseg v pravico do družinskega življenja iz 35. člena Ustave in temelji na že navedenem 213.b členu ZKP, iz katerega sledi, da je zakonodajalec zasledoval cilj preprečiti škodo za izvedbo kazenskega postopka. Gre za varstvo javnega interesa, ki sodi tudi med dopustne omejitve pravice iz drugega odstavka 8. člena EKČP. Zavrnitev prošnje za odobritev stikov je torej temeljila na zakonu in zasleduje legitimen cilj. To pa izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa. Pritožbena trditev zagovornika, da je sodišče v konkurenci pravic odločilo v nasprotju s koristjo mladoletnika, ne drži.

8Ustavno pravno in konvencijsko skladnost je treba presojati še v skladu s strogim testom sorazmernosti² in sodišče druge stopnje je v okviru preizkusa nujnosti posega presojalo ali je: poseg nujen v smislu, da cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega; primeren za dosego zaželjenega, ustavno dopustnega cilja v smislu, da je z njim ta cilj možno doseči; in sorazmeren v ožjem smislu, v okviru česar je treba tudi tehtati pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki se s tem posegom želi zavarovati, in odmeriti nujnost posega sorazmerno s težo prizadetih posledic; le, če gre varovani pravici zaradi njenega pomena absolutna prednost, je lahko dopusten tudi zelo močan poseg v prvo pravico, sicer pa mora biti globina oziroma teža posega vanjo v sorazmerju s pomenom varovane druge pravice.

9Senat sodišča druge stopnje se pridružuje siceršnji pravilni ugotovitvi sodnice za mladoletnike v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je omejevanje obiskov med mladoletnikom in staršema kot prosilcema, ki imata v kazensko mladoletniškem postopku vlogo prič, potrebno, da se prepreči dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka (drugi odstavek 209. člena ZKP in prvi odstavek 213.b člena ZKP). Okoliščina, da slednja uživata pravno dobroto iz prvega odstavka 236. člena ZKP, po mnenju senata nima vpliva na pravilnost odločitve. Dobrote se lahko poslužita ali tudi ne, odločitev je odvisna od njiju.

10Izhajajoč iz družinskega odnosa in starostne razlike med mladoletnikom in prosilcema za obisk ter zgodnjo fazo pripravljalnega postopka, ko niti mladoletnik niti starša še niso bili zaslišani, je omejitev obiskov po presoji senata sodišča druge stopnje potrebna in nujna, da se prepreči morebitno usklajevanje zagovora mladoletnika ali izpovedb prič ali drugo dogovarjanje glede vsebine zagovora oziroma izpovedb, tudi v smislu vplivanja mladoletnika na priči in obratno, kar bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka. Še zlasti glede na situacijo, ko iz obrazložitve zahteve za uvedbo pripravljalnega postopka izhaja, da je mladoletnik staršema povedal o obravnavanem dogodku. Omejitev obiskov je časovno opredeljena in pripornik je bil obveščen, da je omejen za obisk staršev v času pred njihovim zaslišanjem (to je bilo od 10. 10.2022 do 18. 10.2022) in da bo po njihovem zaslišanju prenehal razlog za omejitev obiskov (19. 10. 2022 je bila izdana dovolilnica za obisk). Glede na navedeno sodišče druge stopnje ocenjuje, da omejitev medsebojnih obiskov mladoletnika s starši predstavlja zakonit in sorazmeren poseg v njegovo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja po 35. členu Ustave in 8. členu EKČP.

11Glede na obrazloženo se pokaže odločitev sodnice za mladoletnike pravilna in zakonita, in ker senat sodišča druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ni ugotovil kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, je pritožbe zagovornika mladoletnika in mladoletnikovih staršev zavrnil kot neutemeljene (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 12195/2019 z dne 16. 1. 2020.
² Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah U-I -18/02 z dne 24. 10. 2003 in U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994.