VSL Sodba in sklep I Cpg 350/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi:

- v 3. točki I. točke izreka sodbe;

- v 4. točki I. točke izreka sodbe v delu, ki se nanaša na drugega toženca;

- v 5. točki I. točke izreka;

- v II. točki izreka sodbe,

in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (v I. 1., I. 2. in I. 4. točki izreka v delu, ki se nanaša na prvega toženca) potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: I.1. da se ugotovi, da velja najemna pogodba, ki sta jo dne 15. 8. 2012 sklenili družba A. d. o. o. in tožeča stranka; I.2. da je prvi toženec dolžan tožeči stranki izročiti nepremičnino, ki v naravi predstavlja gostinski lokal B. bar na naslovu Ljubljana; I.3. da je prvi toženec dolžan tožeči stranki vrniti njene premičnine (v izreku sodbe pomotoma navedeno nepremičnine), ki so se ob odvzemu posesti dne 27. 1. 2014 nahajale v in pred najetim gostinskim lokalom B. bar in so opisane v tej točki sodbenega izreka; I.4. da sta toženca dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati odškodnino v skupnem znesku 84.740,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2014 do plačila; I.5. da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki njene stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.468,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.).

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma ugodi tožbenemu zahtevku in toženim strankam naloži povračilo pravdnih stroškov. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

3Pritožba je delno utemeljena.

Dejansko stanje

4Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je pri ugotavljanju dejanskega stanja prezrlo številna dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka in jih ni vključilo v dejansko podlago svojih odločitev. Sodišče prve stopnje pri predstavitvi dejanskega stanja in tožbenih navedb sicer res ni bilo tako obširno in temeljito, kot je to pritožba v 5. točki, vendar je po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri povzelo relevantna dejstva, potrebna za materialnopravno presojo spornih razmerij. Pritožba sicer ne konkretizira, na kakšen način in v čem bi lahko katero od v pritožbi naštetih konkretnih dejstev, ki naj bi jih sodišče prve stopnje prezrlo, vplivalo na drugačno materialnopravno presojo sodišča.

5V pojasnilo je treba dodati, da je dejanska podlaga tega spora kompleksna, zapletena in večplastna, saj vključuje elemente tako obligacijskih (najemnih), stvarnopravnih (lastninskih) kot tudi statusnopravnih (korporacijskih) razmerij. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju podaja strnjen opis relevantnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz trditev pravdnih strank. Žarišče spora je lokal B. bar v Ljubljani, ki je bil do januarja 2014 v lasti C. C., tudi ustanoviteljice in zakonite zastopnice družbe A. d. o. o., ki je imela pooblastilo lastnice za upravljanje z lokalom. Družba A. d.o.o. kot najemodajalka je dne 15. 8. 2012 sklenila najemno pogodbo s tožečo stranko kot najemnikom, za dobo 10 let. Edini družbenik tožeče stranke (vpisan v srg) je D. D., šlo pa naj bi za tiho družbo, ki so jo ustanovili D. D., drugi toženec in E. E., z namenom, da bo opravljala gostinsko dejavnost najprej v lokalu F. v Kranju (na podlagi sklenjene najemne pogodbe z lastnikom F.), kasneje pa tudi v lokalu B. bar v Ljubljani na podlagi sklenjene najemne pogodbe z družbo A. d.o.o. Z gostinsko dejavnostjo sta se pred ustanovitvijo tožeče stranke v juniju 2012 ukvarjala drugi toženec in E. E., D. D. pa pred tem ni imel izkušenj v gostinstvu. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je bil drugi toženec. Delo v B. baru sta si (družbenik in zastopnik) razdelila tako, da ga je D. D. upravljal in vodil, drugotoženi pa je prevzel finančno poslovanje lokala. Prvi toženec je bil upnik C. C. in je v izvršilnem postopku zoper dolžnico na javni dražbi dne 20. 12. 2013 kupil nepremičnino, v kateri je lokal B. bar. Dne 16. 1. 2014 je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izročitvi kupljene nepremičnine prvemu tožencu. V januarju 2014 je prišlo do spora med družbenikom (D. D.) in zakonitim zastopnikom tožeče stranke (drugotožencem), ki sta drug drugemu očitala številne nepravilnosti (napačno knjiženje obveznosti, manjko dnevnih iztržkov, neplačevanje obveznosti ipd). Na sestanku dne 21. 1. 2014 sta se najprej dogovorila, da prekineta sodelovanje tako, da bi oba lokala ( F. in B. bar) prevzela drugi toženec in E. E., in da D. D. poravna najnujnejše stroške za tekoče obratovanje B. bara, vendar je D. D. ta predlog naslednjega dne zavrnil kot nesprejemljiv. Dne 27. 1. 2014 je prišlo do fizičnega in pravnega prevzema B. bara, in sicer je najprej prvi toženec kot novi lastnik prevzel lokal v posest od prejšnje lastnice, v sporazumu z drugim tožencem (v funkciji zakonitega zastopnika tožeče stranke) prekinil dotedanje najemno razmerje med A. d.o.o. in tožečo stranko in (preko svoje družbe) sklenil novo najemno pogodbo z družbo G. d. o. o., (ki je drugotožencu prijateljska družba, čeprav med njima ni statusnopravnih ali upravljalskih povezav). Dne 27.1.2014 so bile zamenjane vse ključavnice v lokalu in kode za vklop alarma, D. D. preprečen vstop v lokal, podpisani vsi prevzemni zapisniki, sklenjena nova najemna pogodba s podjetjem G. d. o. o., ki je nadaljeval poslovanje z istimi zaposlenimi ter z vso opremo in zalogami. Drugotoženca naj bi D. D. dne 21. 1. 2014 razrešil z mesta zakonitega zastopnika tožeče stranke, vpis razrešitve je bil v sodni register izveden dne 31. 1. 2014. Podoben prevzem lokala s strani drugotoženca in podjetja G., d. o. o. je bil dne 22. oziroma 23. 1. 2014. opravljen tudi v lokalu F. v Kranju, s to razliko, da D. D. v poslovanju tega lokala ni sodeloval, ker je tožeča stranka že pred tem upravljanje in poslovanje lokala s pogodbo prenesla na družbo G. d.o.o. Poslovanje obeh lokalov se je v nadaljevanju z najemnimi pogodbami prenašalo še na druge družbe v krogu drugotoženca.

6Med udeleženci teh razmerij je potekalo že več sodnih postopkov, ki so že pravnomočno končani. Družbenik D. D. oz. tožeča stranka nista uspela v postopku posestnega varstva zaradi motenja posesti proti družbi G. d. o. o., z nosilnim razlogom, da je prvotožencu (H. H.) in posredno družbi G. d. o. o. posest lokala prostovoljno prepustila sama tožnica, pravilno zastopana s strani drugega toženca (glej sklep VSL I Cp 2799/2014 – A25 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 315/2014 – A21). Tožeča stranka pa je delno uspela v postopku, (v katerem je uveljavljala smiselno enake zahtevke kot v tem sporu), zoper lastnika lokala F. v Kranju, drugotoženca in družbo G. d.o.o, v katerem je bilo ugotovljeno, da je bil Dogovor o prenosu najemne pogodbe (na družbo G. d.o.o.) ničen, in da je šlo v konkretnem primeru menjave najemnika za nepošteno poslovno prakso (glej VSL I Cpg 244/2019- A127, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 204/2015 – A117).

V zvezi z veljavnostjo najemne pogodbe (A. d.o.o.- tožeča stranka ) in izročitve nepremičnine

7Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je bil lokal B. bar prvotoženi stranki kot novemu lastniku dne 27. 1. 2014 prepuščen sporazumno, to je s soglasjem dotedanjega najemnika - tožeče stranke, ki jo je veljavno zastopal zakoniti zastopnik - drugotoženec. Pritožba nasprotuje vsem navedenim ugotovitvam prvostopnega sodišča; trdi, da niti prvi toženec niti drugi toženec dne 27.1.2014 nista imela zakonske podlage oz. pooblastila nastopati v vlogi strank najemne pogodbe. Prvi toženec dne 27.1.2014 še ni bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, pa tudi sklep o izročitvi nepremičnine kupcu še ni bil pravnomočen, drugi toženec pa na dan podpisa prevzemnega zapisnika dne 27. 1. 2014 ni bil več zakoniti zastopnik tožeče stranke, saj mu je bilo pooblastilo za zastopanje preklicano že dne 21. 1. 2014. Pritožba dvomi tudi v pristnost zapisnika o prevzemu (list. št. 177); trdi, da je bil pripravljen kasneje, prirejen za potrebe sodnih postopkov in sodišču prve stopnje očita, da ni namenilo pozornosti datumu sklenitve prevzemnega zapisnika, ki naj bi bil odločilen.

8Sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni imelo nobenih razlogov, da bi podvomilo v datum sklenitve prevzemnega zapisnika na list. št. 177, in zato tudi ne razloga, da bi izvajalo dokaze, katerih primernosti za dokazovanje njegove neverodostojnosti tožeča stranka niti ni izkazala. Med strankami tega spora sploh ni bilo sporno in je tudi sama tožeča stranka ves čas trdila, da je do fizičnega prevzema lokala s strani novega lastnika-prvotoženca ob sodelovanju drugotoženca, (ki sta bila oba tudi prisotna ob prevzemu), prišlo natanko dne 27. 1. 2014 pred 9. uro zjutraj, ko so bile tudi zamenjane ključavnice in varnostne kode, in da je tega dne lokal prevzela družba G. d.o.o. in v njem brez prekinitve nadaljevala s poslovanjem. Zapisnik o nekem dogodku ni nepristen ali neverodostojen zaradi tega, ker je sestavljen, zapisan in podpisan kasneje, po dogodku, ki ga dokumentira. Nasprotno, gre za dokaj običajno prakso, saj se v številnih poslovnih in neposlovnih situacijah zapisnik sestavlja in podpisuje naknadno. Zapisnik je neverodostojen ali antidatiran, če zaznamuje dogodek, ki se takrat, ko naj bi se zgodil, v resnici ni zgodil, če torej izkazuje lažna dejstva in lažne podatke. Tudi v primeru, če bi bil prevzemni zapisnik na l. 176 oz. l.177 v pisni obliki izdelan in podpisan kasneje, je moral biti v vsakem primeru sestavljen po stanju na dan 27. 1. 2014, ko je bil prevzem dejansko izveden, in podpisan s strani oseb, ki so pri prevzemu sodelovale, oz. so tega dne imele pooblastila za izražanje poslovne volje pravnih oseb, udeleženih pri prevzemu.

9Tudi ni bilo sporno, da sta pri prevzemu sodelovala prvi toženec kot novi lastnik in drugi toženec kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, in je tudi iz vsebine samega zapisnika jasno razvidno, da je slednji ob prevzemu nastopal v imenu in na račun tožeče stranke (kar potrjuje izjava v zapisniku, da dosedanji najemnik podjetje J., d. o. o. na podlagi predhodno vročenega obvestila o prevzemu prostovoljno izroča nepremičnino lastniku H. H.). Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka s predlaganjem zaslišanja prič dokazovala, da je bil zapisnik pripravljen kasneje, so, (če bi bilo to dejstvo sploh pomembno), nekonkretizirane in nejasne. Nobena od strank v postopku trdila, zlasti ne tožnica, da so bile ob sestavi oziroma podpisovanju zapisnika, (kadarkoli že naj bi bil sestavljen in podpisan), prisotne tudi kakšne druge osebe, ki bi o tem vedele kaj izpovedati. Pomisleki tožeče stranke o verodostojnosti zapisnika tudi po oceni pritožbenega sodišča ne presegajo ravni sumničenj, ki jih niti s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva ne potrjujejo.

10Zmotno je pritožbeno stališče, da prvi toženec dne 27. 1. 2014 ni bil stranka najemne pogodbe z dne 15. 8. 2012. Najem ne preneha, če pridobi kdo drug z nakupom ali kako drugače od najemodajalca lastninsko pravico na poslovni stavbi oziroma na poslovnem prostoru (31. člen ZPSPP). Vstop pridobitelja v pravice in obveznosti najemodajalca pa je predmet njunega medsebojnega razmerja, t.j. razmerja med starim in novim lastnikom, s katerim se najemniku ni treba ukvarjati. Seveda se mu mora novi lastnik naznaniti (ali ga o tem obvesti stari lastnik), vendar to ne pomeni, da najemnik rešuje vprašanje trenutka prenosa lastninske pravice med obema (stari in novi lastnik se lahko povsem neodvisno od trenutka pridobitve lastninske pravice drugače dogovorita glede trenutka vstopa v najemno razmerje). Ker je prvi toženec lastninsko pravico na nepremičnini pridobil v izvršilnem postopku, t.j. s sodno odločbo o izročitvi nepremičnine, se v skladu s 42. členom SPZ res šteje, da se lastninska pravica, kadar temelji na sodni odločbi, pridobi z njeno pravnomočnostjo. V teh primerih ima kasnejša vknjižba lastninske pravice le publicitetni (deklaratorni) učinek in je zato nerelevantno, kdaj je bil prvi toženec kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo. Vendar pa, kot že povedano, bi bil lahko trenutek pridobitve lastninske pravice na nepremičnini B. bara relevanten le v morebitnem sporu med starim in novim lastnikom, pa še v tem primeru je ustavnopravna in sodna praksa razvila koncept pravnega varstva pričakovalnim pravicam, katerih namen je, da se zabrišejo ostre in absolutne meje med „biti nelastnik“ in „postati lastnik“. „Prehod med obema stanjema ni nenaden in abrupten, ne zgodi se v enem samem trenutku, pač pa gre za niansiran proces v več fazah prenašanja oziroma pridobivanja lastninske pravice oz njeno prelivanje od prenositelja na pridobitelja. S ciljem priznavanja te niansiranosti in postopnosti se je razvil koncept pričakovalnih pravic kot most, po katerem se pravica prenese in ki nudijo pravno varstvo lastnikom že v samem postopku pričakovanja do končne pridobitve lastninske pravice“ (glej komentar Ustave Republike Slovenije, Človekove pravice in temeljne svoboščine, 33. člen Pravica do zasebne lastnine, Pričakovalne pravice, Jan Zobec, letnik 2011). Od trenutka, ko je prvi toženec kot kupec kupil nepremičnino na dražbi v izvršilnem postopku, je bil že v položaju, ko je varovan v svojih pravicah in ko lahko svoja lastninska upravičenja tudi že izvršuje. Pravno varstvo pričakovalnim pravicam pa pomeni hkrati odrek pravnega varstva izgubljajočim pravicam. Po prodaji nepremičnine, v kateri je lokal, bi bila torej kvečjemu družba A., d. o. o., oz. njena ustanoviteljica, četudi še formalno lastnica, neprava stranka kakršnekoli pravnega posla v zvezi z lokalom, saj je imela lastninsko pravico v izgubljanju.

11Pritožba tudi ne more zasejati dvoma v pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da je bil v času podpisa prevzemnega zapisnika dne 27. 1. 2014 drugotoženec edini zakoniti zastopnik tožeče stranke. Drži, da je vpis zakonitega zastopnika družbe v sodni register le deklaratorne narave, vendar to velja le za notranje razmerje med družbeniki in zakonitim zastopnikom, ne pa za tretje osebe, ki se lahko na vpis zakonitega zastopnika v sodnem registru zanesejo. Dokazni postopek je pokazal, da o preklicu pooblastila drugemu tožencu z dne 21.1.2014 ni bil obveščen nihče, tudi drugi toženec ne, pa tudi tožeča stranka je v zvezi s preklicem dne 21.1.2014 podala le povsem pavšalne in nepreizkusljive navedbe, brez dokazov (tudi v enoosebnih družbah se zahteva določena formalnost, sklepe družbenika je treba vpisovati oz. jih na primeren način formalizirati in jih transparentno vnesti v notranjo upravljalsko strukturo družbe).

12Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi zmotnost zaključka, da prvotožencu ni mogoče očitati samovoljnega ravnanja pri prevzemu kupljene nepremičnine v posest in razvezi dotedanje najemne pogodbe in sklenitve nove, ker da za zatrjevano razrešitev drugotoženca s položaja direktorja tožeče stranke dne 27.1.2014 ni mogel vedeti in tudi ni bil dolžan vedeti. Slednje nedvomno drži, saj tožeča stranka ni niti trdila niti dokazala, da je za domnevni preklic pooblastila drugotožencu dne 21.1.2014 vedel še kdo drug, razen njenega družbenika. Vendar pa ima pritožba prav, da zgolj navedena okoliščina za razbremenitev očitka nepoštenosti prvotoženca in protipravnosti njegovega ravnanja ne zadostuje. Ugotovljene dejanske okoliščine primera nedvomno izkazujejo zelo usklajeno ravnanje obeh tožencev, ki je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča usmerjeno proti družbeniku tožeče stranke, ki je bil hkrati poslovodja lokala. Neobičajno je tudi njuno hitenje pri sklepanju in hkratnemu izvrševanju poslov, ki v poslovnem svetu praviloma terjajo čas, saj se tudi prehod med stanji „biti najemnik“ in „ne biti več najemnik“ in „dobiti novega najemnika“ običajno ne izvrši v enem samem trenutku, kot se je to zgodilo v obravnavnem primeru (dne 27.1.2014 pred 9. uro zjutraj), ampak postopno, v določenem časovnem intervalu. Navedene dejanske okoliščine primera zato terjajo bolj poglobljeno presojo skrbnosti (poštenosti in etičnosti ravnanja) prvega toženca, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje. Za ugotovitev ničnosti oz. neveljavnosti pravnih poslov, ki sta jih toženca sklenila dne 27.1.2014, morajo razlogi ničnosti obstajati na obeh straneh (2.odst. 86. člena OZ). Zato je dodatno presojo opravilo pritožbeno sodišča, na podlagi ugotovitev iz dokaznega postopka, ob upoštevanju pritožbenih razlogov.

13Stališče iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10. 7. 2014 I P 315/2014, na katerega se sklicuje pritožba, „da ne H. H. ne K. (zakoniti zastopnik G. d.o.o.) nista bili dobroverni osebi v smislu, da ob ustrezni skrbnosti, ki se od njiju pričakuje, ne bi mogla niti posumiti, da morda L. L. zaradi hudega spora s D. D. ni več upravičen za podajo takšne izjave volje, kot jo je podal 27. 1. 2014“, je neobrazloženo, oz. ga je sodišče obrazložilo le glede K. K., saj ni navedlo konkretnih razlogov, zaradi katerih bi moral prvi toženec ob ustrezni skrbnosti posumiti, da drugi toženec zaradi hudega spora z D. D. ni več upravičen za podajo izjave volje v imenu tožeče stranke. Zahteva po takšni skrbnosti tretjih oseb, ki vstopajo v poslovna razmerja s pravnimi subjekti v prometu blaga in storitev, da, celo, če za spore med deležniki v notranji strukturi svojega poslovnega partnerja vedo, apriori dvomijo v veljavnost pooblastil zakonitega zastopnika, je po mnenju pritožbenega sodišča pretirana in z vidika varnosti pravnega in poslovnega prometa tudi povsem nerealna in neučinkovita. Tudi, če je bilo prvotožencu znano, da obstaja med edinim družbenikom družbe, s katero ima sklenjeno najemno pogodbo, in njenim edinim zakonitim zastopnikom, nesoglasje oz. celo razdiralen spor, (čemur bi bilo glede na navedene okoliščine primera mogoče pritrditi), tretje osebe nimajo nobenih orodij in še manj pooblastil za razreševanje notranjih konfliktov v organizacijski strukturi svojih poslovnih partnerjev, niti niso dolžne iz previdnosti klicati družbenikov in preverjati obstoj pooblastil zakonitemu zastopniku. Tretje osebe so zato tudi v primeru, če vedo za spor, dolžne le skrbneje (mogoče celo dnevno) preverjati veljavnost pooblastil zakonitih zastopnikov svojih partnerjev v sodnem registru. Povsem razumna predpostavka pa je, da takšna negotova stanja tretje obremenjujejo, in da bodo tretji, če se notranja razmerja hitro ne normalizirajo, poslovno razmerje s takšnim partnerjem prekinili. Tretji imajo namreč tudi svoje lastne interese, ki se jim niso dolžni odpovedati. Najemodajalec gostinskega lokala ima legitimen interes, da je njegov najemnik urejen in stabilen, kar pri pravni osebi vključuje tudi urejena in stabilna razmerja v njeni notranji strukturi. Neurejenost, medsebojni konflikti v poslovnem partnerju ogrožajo tudi njegov položaj in nemoteno izvajanje njune medsebojne pogodbe. Ni nepomembno, da je šlo v primeru tožeče stranke za enoosebno družbo z enim družbenikom in enim direktorjem, torej za družbo z izrazito osebno komponento, ki nima mehanizmov za razreševanje in saniranje notranjih konfliktov, kot jih imajo večje družbe z razvejano organizacijsko strukturo, ki za razliko od teh družb, ki razvijejo lasten poslovni in organizacijski modul in živijo lastno osamosvojeno življenje, niso več kot en sam posameznik ali pa vsota dveh. Družba, s katero je imela pravna prednica prvotoženca sklenjeno najemno pogodbo, je bila personalizirana in je dejansko predstavljala le dva človeka, družbenika in drugega toženca. Prvotožencu bi zato, ker je v sporu med njima izbral drugotoženca, bilo mogoče očitati nepoštenost oz. protipravnost le v primeru, če ni bilo nikakršnih dvomov, da spor med družbenikom in zakonitim zastopnikom tožeče stranke na izvrševanje najemne pogodbe (t.j. na opravljanje gostinske dejavnosti v lokalu) ne bi imel nobenega vpliva, ali, da je bil prenos najemne pogodbe s strani prvotoženca izpeljan zlonamerno, z (njegovim) namenom oškodovanja tožeče stranke oziroma njenega družbenika. Dejstev, ki bi nakazovali na tak zaključek, pritožbeno sodišče v zbranem procesnem gradivu ne najde. Nasprotno, ugotovljena dejstva napotujejo na zaključek, da je bil za prvotoženca glavni partner v najemni pogodbi drugotoženi, tako zaradi izkušenj v gostinstvu kot izkušenj s finančnim poslovanjem, in da je imel utemeljene razloge za oceno, da mu bo sodelovanje z drugim tožencem zagotovilo nemoteno izvajanje najemnega razmerja. Okoliščine prenosa najemnega razmerja v lokalu F. v Kranju, so bile drugačne in zato primerjava z razlogi v sodbi VSL I Cpg 224/2019, na katere se sklicuje pritožba, ni na mestu. Bistvene razlikovalne okoliščine, (relevantne za presojo poštenosti in skrbnosti najemodajalca), v primeru prenosa najema F. so, da je tam do prenosa najemnega razmerja prišlo med prvotnima strankama najemne pogodbe, o vsebini katere sta se obe vzajemno in svobodno dogovorili in za nikogar ni bila prisilne narave; da je to razmerje nekaj časa trajalo in se izpolnjevalo; da je imelo predzgodovino, saj je lastnik lokala F. sodeloval z D. D. oz. z njegovim prejšnjim podjetjem še pred sklenitvijo najemne pogodbe, in še zlasti, da je prejšnje podjetje oz. D. D. v soglasju z lastnikom v adaptacijo lokala vložil znatna sredstva, pri čemer prenos najemne pogodbe ni vključeval nobene odškodnine, ali vrednosti obogatitve najemodajalca.

14Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tako zahtevek tožeče stranke na veljavnost prejšnje najemne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in družbo A., d. o. o. ter tudi odškodninski zahtevek tožeče stranke proti prvotoženi stranki.

V zvezi z zahtevkom za vrnitev premičnin

15V skladu z 92. členom SPZ mora tožnik z lastninsko tožbo dokazati 1) da je stvar, ki jo zahteva, individualno določena tako, da ne more biti dvoma, za katero stvar gre; 2) da je lastnik stvari; in 3) da se ta stvar nahaja pri tožencu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta prva dva od navedenih pogojev izpolnjena, ker je tožeča stranka s predloženimi računi dokazala, da je kupila premičnine, katerih izročitev terja od prvotoženca. Zahtevek na izročitev premičnin je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile premičnine, katerih izročitev zahteva, kupljene za lokal B. bar, da so po prenehanju najemnega razmerja ostale v lokalu B. bar, in da ni prerekala ugovornih navedb toženih strank, da v lokalu po predaji le-tega v posest prvotoženi stranki ni ostala nobena premičnina tožeče stranke.

16Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka v dokaz, da je kupila predmetno opremo za izvajanje gostinske dejavnosti v lokalu B. bar, predlagala zaslišanje strank in številnih prič, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Tudi ne gre odrekati logičnosti in smiselnosti tožničinemu argumentu, da je večina opreme, ki jo terja nazaj, namenjena opravljanju gostinske dejavnosti. Prav tako je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožeča stranka že s samim zahtevkom na izročitev premičnin prerekala ugovorne trditve toženih strank, da oprema ni bila v lokalu B. bar in tudi ne drži, da ni prerekala verodostojnosti prevzemnega zapisnika (list. št. 176), v katerem sta toženca ob prevzemu lokala v zapisniku navedla premičnine, ki so po prevzemu lokala ostale v njem. Pritožba ima nadalje prav, da je nerelevantno, da navedene premičnine niso bile predmet rubeža v izvršilnem postopku zoper C. C., saj so bile predmet rubeža v tem izvršilnem postopku le stvari v lasti C. C. in ne v lasti tožeče stranke. V obravnavanih dejanskih okoliščinah primera je sodišče prve stopnje podelilo preveliko dokazno moč prevzemnemu zapisniku z dne 27. 1. 2014. Tožeča stranka je vseskozi zatrjevala in tudi dokazovala, da drugi toženec ni ravnal v dobro in korist tožeče stranke, pač pa, da je zasledoval svoje lastne parcialne interese in da je bil iniciator prenosa najemnega razmerja s tožeče stranke na družbo G., d. o. o.. Če prvotoženi stranki nasprotje interesov med ravnanji zakonitega zastopnika tožeče stranke in tožečo stranko ob prevzemu lokala še ni bilo znano, mu je moralo biti znano le v nekaj dneh po prevzemu lokala, saj je z dnem 31. 1. 2014 prvotožencu prenehalo pooblastilo za zastopanje tožeče stranke. Niti prvi toženec niti novi najemnik nista tožeči stranki po tem, ko je ni več zastopal drugi toženec, omogočila pregleda lokala, stvari v njem in morebitne primopredaje, čeprav bi bilo takšna gesta po tem, ko so se vsa razmerja na strani tožeče stranke že razjasnila in so že potekali številni sodni postopki zoper oba toženca in tudi novega najemnika, v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. To tudi pomeni, da je prvi toženec močno otežil dokazne možnosti tožeče stranke pri razrešitvi spornega vprašanja, katere premičnine tožeče stranke so se nahajale v lokalu ob prekinitvi najemnega razmerja.

17Vse navedeno je potrebno upoštevati pri obremenitvi tožeče stranke z dokaznim bremenom. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na izročitev premičnin, razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, v katerem naj sodišče prve stopnje izvede predlagane dokaze v smeri, da so bile predmetne premičnine kupljene za izvajanje gostinske dejavnosti v lokalu B. bar in da se je oprema v času prenehanja najemne pogodbe nahajala v lokalu.

V zvezi z odškodninsko odgovornostjo drugotožene stranke

18Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prvotožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je lokal od drugotoženca kot zakonitega zastopnika tožeče stranke prevzel v posest zakonito, njegova odškodninska odgovornost (ki je sicer poslovna in ne neposlovna, kot je zmotno ocenilo sodišče prve stopnje) ni podana. Prav pa ima pritožba, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zoper drugotoženca iz razloga njegove nesklepčnosti, ki naj bi bila v tem, da je tožeča stranka uveljavljala solidarno odškodninsko odgovornost obeh tožencev. Odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper oba toženca je pravilen in ni nesklepčen. Solidarna obveznost pomeni le, da ima upnik za isto terjatev več dolžnikov. Nikakor pa ni nujno, da obveznost solidarnih dolžnikov izvira iz istega pravnega ali dejanskega temelja (npr. solidarna je obveznost glavnega dolžnika in poroka, čeprav je dejanski in pravni temelj njune obveznosti različen). Tako tudi solidarna odškodninska odgovornost pomeni le odgovornost več dolžnikov za isto škodo, pri čemer pa se dejanska in pravna podlaga odškodninske obveznosti solidarnih dolžnikov lahko razlikuje. Če bi tožeča stranka postavila ločen odškodninski zahtevek zoper vsakega od tožencev, bi terjala dvakratno škodo, ki ji ne pripada. Toženca sta v obravnavanem primeru navadna sospornika in je lahko zoper vsakega od njiju sprejeta različna sodna odločitev. Tudi ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka (šele) na naroku dne 13. 9. 2018 podala nove navedbe, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je spremenila svoj tožbeni zahtevek v smislu odškodninske odgovornosti druge tožene stranke po 263. členu ZGD-1. Tožeča stranka je na naroku dne 13.9.2018 zgolj dopolnila oz. dodatno pojasnila svoje očitke zoper drugotoženca, pri čemer pa so vse trditve tožeče stranke glede odškodninske odgovornosti drugotoženca že od vložitve tožbe napotovale na uporabo materialnega prava iz 263. člena in 38.a člena ZGD-1.

19Ker zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni obravnavalo tožbenega zahtevka za povrnitev škode zoper drugotoženca in v navedeni smeri ni ugotavljalo niti dejanskega stanja niti izvajalo dokazov, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost drugotoženca in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.