UPRS Sodba I U 1034/2017-20

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Sklad RS za nasledstvo na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) zavrnil zahtevo tožnice za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica zahtevi priložila potrdilo Ljubljanske banke d.d., glavna filiala Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo) z dne 13. 1. 2016 za devizno vlogo št. ..., iz katerega je razvidno, da je tožnica imetnica te devizne vloge ter stanje na dan 31. 12. 1991, in da morebitnih nadaljnjih sprememb stanj na njej po tem datumu ni navedenih. Tožena stranka je tudi iz podatkov in dokumentov, pridobljenih na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP, ugotovila, da so bila sredstva v protivrednosti 1.570,93 BAM prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BIH, ki se glasi na tožničino ime in njen EMŠO. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah 2. člena ZNISESČP. Ker četrti odstavek 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, je tožena stranka 2. 3. 2017 pisno seznanila tožnico, da je bilo na podlagi podatkov in dokumentov, pridobljenih skladno z že omenjenim členom, ugotovljeno, da je bila navedena devizna vloga prenesena na poseben privatizacijski račun pri Agenciji pa privatizacijo v Federaciji BIH (v nadaljevanju JPR), ter je tožnico pozvala, naj se o ugotovljenih dejstvih izjavi v roku 30 dni od vročitve poziva.

2Na prvi poziv je tožnica odgovorila, da iz potrdila Skrbništva Ljubljanske banke d.d., Glavne podružnice Sarajevo, ki ga je priložila zahtevi, izhaja, da je lastnica deviznega računa št. ... s stanjem 1.111,09 CAD na dan 31. 12. 1991. Navaja tudi, da je kontaktirala Agencijo za privatizacijo v Federaciji BIH in da so jo obvestili, da sredstva niso nikoli bila prenešena na Agencijo, ter da ima Agencija trenutno le evidenco o višini terjatev v BAM/DEM do Ljubljanske banke na njeno ime. Odgovorila je tudi, da ji ni bil dostavljen noben dokument, ki ga je Slovenija pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP.

3V nadaljevanju postopka je tožena stranka poslala tožnici drugi poziv na izjasnitev, kateremu je priložila izpisek Zavoda pa platni promet Federacije BIH z dne 3. 12. 2014. Odgovor, ki ga je tožena stranka prejela dne 12. 4. 2017, tožena stranka povzema v izpodbijani odločbi in pravi, da tožnica zatrjuje, da ni točen podatek, da so bila sredstva prenesena na JPR. Stranka je nadalje navedla, da je bila s strani Agencije za privatizacijo v Federaciji BIH obveščena, da pri njih v evidenci vodijo terjatev iz naslova deviznega varčevanja pri Ljubljanski banki – Glavna podružnica Sarajevo in da takšno evidentiranje ne predstavlja terjatve do Federacije BiH ter da je poplačilo obveznosti glede starih deviznih vlog pri Ljubljanski banki – Glavna podružnica Sarajevo izključno na strani Republike Slovenije. Stranka je še navedla, da naj bi Republika Slovenija zlorabila njene osebne podatke, za uporabo katerih ni dala soglasja. Za svoje trditve ni predložila nobenega dokazila ali uradnega potrdila. Glede potrdila Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo, iz katerega izhaja, da ni bi bilo izvedenih izplačil iz devizne vloge, lahko tožena stranka na podlagi drugih dokazov le domneva, da izplačil dejansko ni bilo in da to ne vključuje morebitnih prenosov. Iz potrdila Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 3. 12. 2014 namreč izhaja, da je bil izveden prenos sredstev stranke na njen privatizacijski račun. Na podlagi navedenega je organ zaključil, da stranka ni predložila zadostnih dokazil, ki bi utemeljevali dejstvo, da do prenosa ni prišlo. Dokazila, ki jih je pridobila tožena stranka, pa kažejo, da je do prenosa dejansko prišlo. Na podlagi navedenega je zaključila, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo in je zahtevo tožnice zavrnila.

4Tožnica vlaga tožbo, vendar v njej pravi samo to, da ji niso bile na voljo informacije, ki jih je Slovenija dobila od Bosne in Hercegovine na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Drugih ugovorov v tožbi ne uveljavlja.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Navaja, da je tožnica k zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge priložila potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d.d. z dne 13. 1. 2016, iz katerega izhaja, da je imetnica devizne vloge A. A. (po sklenitvi zakonske zveze je bil priimek spremenjen v B.) stanje na dan 31. 12. 1991 in da po 31. 12. 1991 ni bilo izplačil iz te devizne vloge. Tožena stranka je na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 3. 12. 2014, ki glasi na ime tožnice in njen EMŠO in izkazuje stanje iz naslova stare devizne vloge v višini 1.570,93 BAM. Ker prenos devizne vloge na privatizacijski račun ni bil razviden iz vloge in k njej priložene dokumentacije, je tožena stranka tožnico pozvala na izjasnitev in ji pojasnila stanje zadeve. V nadaljevanju postopka je tožena stranka tožnico še enkrat pozvala na izjasnitev o ugotovitvah organa, vendar tožnica v svojem odgovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, niti ni za svoje navedbe predložila kakršnega koli dokazila. Zato je tožena stranka tožničino zahtevo za verifikacijo zavrnila. V konkretnem primeru je bilo nedvoumno ugotovljeno, da je prišlo do prenosa devizne vloge na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BIH. Stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi Ališić in drugi proti BIH, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju zadeva Ališić in drugi), da naloženi ukrepi ne veljajo za tiste, ki so stare devizne vloge uporabili v procesu privatizacije v Federaciji BIH, je potrebno razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBIH. Tožnica po prenosu predmetne devizne vloge na svoj privatizacijski račun ni bila več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s Federacijo BIH. Tudi ESČP je v zadevi Suljagić proti Bosni in Hercegovini št. 27912/02 z dne 20. 6. 2006 potrdilo, da je z „Zakonom o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije“ Federacija BIH prevzela odgovornost za terjatve iz naslova starih deviznih vlog (obveznost plačila), zato mora spoštovati zaveze, ki si jih je določila s svojim pravom. Tožnica ne navaja ali kakorkoli zatrjuje, da naj bi bila sredstva z njene devizne vloge na njen privatizacijski račun prenesena na podlagi prevare ali v nasprotju z njeno voljo, prav tako pa tega ni z ničemer tudi izkazala. Dejstva, da naj bi bil prenos ne izveden na podlagi svobodne volje tožnice, slednja ni z ničemer izkazala, prav tako pa tudi ne, da se s samim prenosom ni strinjala oziroma da bi aktivno delovala v smeri, da bi ta prenos izničila. Ker je bila tožničina devizna vloga prenesena na njen posebni privatizacijski račun, tožnica ni več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s Federacijo BIH, zato po določbi drugega odstavka 2. člen ZNISESČP ne gre za staro neizplačano devizno vlogo, iz katere bi imela tožnica pravice po ZNISESČP. ESČP je v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, št. 3461/08 z dne 27. 4. 2017 in zadevi Stojan Zeljković proti Sloveniji, št. 33805/17 z dne 5. 9. 2017, v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev tudi z vidika vprašanja ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz zadeve Ališić in drugi in skladnost ZNISESČP s to sodbo. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6Tožnica je v nadaljevanju vložila pripravljalno vlogo, v kateri ugovarja, da nima pristopa do podatkov banke in da ji je neznana vsebina pogodbe o prevzemu izpolnitev iz 24. člena ZNISESČP. Banka je odgovorna za podatke o deviznih računih in zneskih vlog, ki so definirane v prvem odstavku 2. člena ZNISESČP. Tožnica nima pristopa do teh podatkov banke. Meni, da ZNISESČP odstopa od sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi. Drugi odstavek 2. člena, 3. člen in tretji odstavek 6. člena ZNISESČP kršijo tožničine pravice na premoženje in jo diskriminirajo. Trditev, da so bila tožničina sredstva na deviznem računu, ki jih terja tožnica, prenesena na Agencijo za privatizacijo v Federaciji BIH, je pavšalna in špekulativna. Sklad tožnici ni dostavil podatkov banke o njenem deviznem računu in terjatvah, ki so bile ugotovljene v skladu z prvim odstavkom 2. člen ZNISESČP niti dokazov, da so bila ta sredstva prenesena na Agencijo za privatizacijo v Federaciji BIH. Sodišču predlaga, da toženi stranki naloži, da dostavi dokaze, iz katerih je razvidno, da so devizna sredstva katera terja, v posesti Agencije za privatizacijo v Federaciji BIH in na podlagi česa tožena stranka utemeljuje svojo zavrnilno odločitev. Sodišču predlaga, da sproži zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 2. člena, 3. člena in tretjega odstavka 6. člena ZNISESČP.

7V predmetni zadevi je dne 6. 12. 2018 prišlo do dejanskega zastoja pri reševanju tega upravnega spora. Upravno sodišče je namreč v neki drugi, a istovrstni zadevi v situaciji, ko je pripravljalni postopek z vročanjem neposredno na naslov tožnice v BiH potekal nemoteno in ni povzročal procesnih zastojev ali nejasnosti, ampak je potekal hitro, zanesljivo in učinkovito,¹ tožnica pa je sodišču dvakrat sporočila, da ni zmožna najeti odvetnika v Sloveniji in da ni zmožna najeti pooblaščenca za prejemanje pisanj v Sloveniji,² pri čemer je Upravno sodišče izpostavilo okoliščino, da v predmetnih zadevah pristojni organi in sodišča izvršujejo sodbo Velikega senata ESČP,³ ugotovilo, da bi na podlagi drugega dela določila tretjega stavka prvega odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z določbo 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) moralo tožbo zavreči, ker tožnica ni postavila pooblaščenca za prejemanje pisanj. Namesto tega je Upravno sodišče v omenjeni zadevi I U 827/2017-19 prekinilo postopek in vložilo na Ustavno sodišče RS zahtevo za oceno skladnosti drugega dela določila tretjega stavka prvega odstavka 146. člena ZPP s pravico do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP oziroma iz 23. člena Ustave RS zaradi tega, ker je Upravno sodišče menilo, da bi bil poseg v omenjeno pravico z obveznim zavrženjem tožbe v specifičnih okoliščinah, spričo uspešnega neposrednega vročanja pisanj tožnici na njen naslov v BiH, nesorazmeren.

8Z odločitvijo Ustavnega sodišča dne 9. 12. 2021 o zahtevi Upravnega sodišča za oceno ustavnosti je prenehal tudi dejanski zastoj v tem upravnem sporu. Ustavno sodišče je namreč v zadevi U-I-502/18-15 odločilo, da je sporna določba iz tretje povedi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v neskladju z Ustavo, kolikor se nanaša na upravni spor zoper odločitev Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, v postopku verifikacije neizplačane stare devizne vloge na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (Uradni list RS, št. 48/15). Ustavno sodišče je še odločilo, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 1. točke izreka se vročanje pisanj v upravnem sporu zoper odločitev Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, v postopku verifikacije neizplačane stare devizne vloge na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08, če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik po pozivu sodišča v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, opravlja po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.⁴ Upoštevajoč navedeno je po izdaji omenjene odločbe Ustavnega sodišča Upravno sodišče nadaljevalo s postopkom v tem upravnem sporu.

Upravno-sodna praksa je v tovrstnih primerih že odločila, da tožba v primerljivih okoliščinah ni utemeljena.

9Tožnica v tožbi uveljavlja zgolj to, da ji v upravnem postopku niso bile na voljo informacije, ki jih je organ pridobil iz BiH. Ta trditev je protispisna, saj iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožnica dvakrat seznanjena s potekom postopka. Hkrati z drugim dopisom pa je tožena stranka tožnici poslala tudi dopis Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 3. 12. 2014 v izjasnitev. Poziva in dokument, ki ga je tožena stranka posredovala tožnici v izjasnitev je tožnica tudi priložila k tožbi, zato sodišče ne more slediti trditvi tožnice, da ni bila seznanjena z informacijami, ki jih je tožena stranka na podlagi določbe četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila s strani Federacije BIH.

10Tožnica ves čas postopka ne oporeka, da je do določenega prenosa prišlo, ampak nekako utemeljuje, da je šlo (zgolj) za evidentiranje terjatve. Posledično je sporno vprašanje ali prenos sredstev na JPR vpliva na terjatev tožnice do Republike Slovenije. Iz pripravljalne vloge v upravnem sporu izhaja, da tožnica v bistvu oporeka temu, da bi bil ZNISESČP v določilih drugega odstavka 2. člena, 3. člena in 6. člena v skladu s sodbo Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Ališić in drugi. Ker je prenos sredstev na Agencijo za privatizacijo v BiH tožena stranka izkazala, tožnica pa je temu prenosu v upravnem postopku in v pripravljalni vlogi oporekala v materialno-pravnem pomenu, da ta prenos ni imel za njo nobenih učinkov in da zato odločitev ni skladna z omenjeno sodbo ESČP, je predmet tega upravnega spora materialno-pravno vprašanje, ali je ZNISESČP v skladu s 1. členom Protokola št. 1 k EKČP oziroma s sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi.

11Bistvo predmetnega spora je torej v pravni naravi prenosa (evidentiranja) sredstev na JPR in njegove pravne posledice oziroma vprašanje, ali prenos sredstev na JPR vpliva na terjatev tožeče stranke do Republike Slovenije oziroma je med strankama sporno samo, ali je tožena stranka napačno razlagala in uporabila materialno-pravno določbo 2. člena ZNISESČP glede na sodbo ESČP v zadevi Ališić in drugi.

12O tem pravnem vprašanju se je Upravno sodišče sicer že izreklo v sodbi v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018. Zadeva opr. št. I U 323/2017-13 je namreč bistveno primerljiva z obravnavanim sporom, saj je tako kot v predmetni zadevi tudi v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 prišlo do prenosa sredstev na JPR po uradni dolžnosti.

13V zadevi opr. št. I U 323/2017-13 je Upravno sodišče RS na podlagi metod razlage prava, kot jih uporablja ESČP, kadar gre za izvrševanja pilotske sodbe Velikega senata ESČP preko uporabe zakona, ki je sprejet na podlagi pilotske sodbe ESČP, prišlo do zaključka, da je razlaga določila drugega odstavka 2. člena ZNISESČP s strani Sklada RS za nasledstvo napačna. Upravno sodišče RS je v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 presodilo, da Slovenija lahko izključi iz poplačilne sheme tiste varčevalce, ki so jim bile vloge „že v celoti izplačane“ ali so jih „lahko dvignili“ iz humanitarnih razlogov, ali so jih „uporabili“ v procesu privatizacije, ali so jim bile devizne vloge „izplačane“ oziroma so jim bile devizne vloge „povrnjene;“⁵ v primerih tistih varčevalcev, ki pa so jim bile stare devizne vloge prenesene na privatizacijske račune (JPR), pa je ključno vprašanje, ali je bil prenos vloge v smislu (u)porabe v privatizacijskem procesu storjen po volji upravičenca, ali ne; to pomeni, da je upravičenec ob tem prenosu aktivno ravnal in je svobodno izbral prenos sredstev na privatizacijski račun kot način ohranitve oziroma razpolaganja s prihranki in s čimer je z razliko od tistih, ki se niso odločili za prenos sredstev na privatizacijske račune, prevzel določeno tveganje glede bančnih prihrankov.⁶

14Upoštevajoč navedeno je Upravno sodišče RS v nadaljevanju sodbe v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 izpeljalo tudi interpretacijo, da določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ni v neskladju z Ustavo RS pod pogojem, da se razlaga tako, da je na podlagi tega določila pomembno tudi, ali je imetnik privatizacijskega računa v zadostni meri aktivno sodeloval pri prenosu sredstev, tako da je jasno izražena njegova svobodna volja oziroma element izbire glede razpolaganja z njegovo lastnino.⁷ V navedeni zadevi je Upravno sodišče tožbi tožnika ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno razlagala in uporabila določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP v zvezi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ališič in drugi, in je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje in je kršila določilo prvega odstavka 12. člena ZNISESČP v zvezi z določbo 144. in 8. člena ZUP. Zato je sodišče v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek z namenom dopolnitve ugotovitvenega postopka.⁸

15Vendar pa je Vrhovno sodišče v postopku revizije sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 323/2017-13 s sodno odločbo (opr. št. X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019) spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je namreč prišlo do drugačnega zaključka kot Upravno sodišče, in sicer je navedlo, da „se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, treba ugotoviti, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji.“⁹ Vrhovno sodišče namreč meni, ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, torej z zakonom oziroma z oblastnim dejanjem FBiH, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti.¹⁰ V delu sodbe, kjer Vrhovno sodišče izhaja iz sodbe v zadevi Ališić in drugi, pa Vrhovno sodišče pravi, da „iz 116. točke obrazložitve sodbe EKČP¹¹ v zadevi Ališić namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je Republika Slovenija s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Ljubljanske banke, Ljubljana in njenih deležnikov.¹² Vrhovno sodišče ob omembi določila 1. člena 1. Protokola k EKČP dodaja, „četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati /.../.¹³ ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji.“¹⁴

16Vrhovno sodišče je torej drugače kot Upravno sodišče RS odločilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z EKČP in tudi z Ustavo RS in da je zato izvedba ugotovitvenega postopka z ugotavljanjem, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, nepotrebna.¹⁵ Po mnenju Vrhovnega sodišča je “za odločitev v tej zadevi torej povsem nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije /.../ Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.“¹⁶

17Upravno sodišče ugotavlja, da bi drugačna sodna odločitev kot zavrnitev tožbe glede na odločitev in razlago Vrhovnega sodišča v revizijski sodbi v navedenih pravnih okoliščinah tožeči stranki samo zmanjšala možnosti za učinkovito uveljavljanje pravic v morebitnih nadaljnjih sodnih postopkih, v okviru katerih pa glede na specifičnost spora, ker gre za izvrševanje sodbe Velikega senata ESČP, daje avtonomno in obvezujoče pravno interpretacijo ESČP. Upravno sodišče pa je že v zahtevi za oceno ustavnosti v zadevi I U 827/2017-19 z dne 6. 12. 2018 (odst. 28) izpostavilo, da se ne more z zaprosilom obrniti na ESČP za pridobitev svetovalnega mnenja po 1. členu Zakona o ratifikaciji Protokola št. 16 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,¹⁷ ker je Republika Slovenija ob deponiranju listine o ratifikaciji protokola št. 16 h MKVČP podala izjavo, da omenjena svetovalna mnenja na ESČP lahko naslavljata samo Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče. Zato je Upravno sodišče, sklicujoč se na revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča, odločilo, da je tožba neutemeljena na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

18Upravno sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj zaradi neustavnosti določila drugega odstavka 2. člena, 3. in 6. člena ZNISESČP prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, glede na to, da je v omenjenem revizijskem postopku Vrhovno sodišče RS v zvezi z določilom drugega odstavka 2. člena ZNISESČP presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP z vidika varstva lastninske pravice iz 33. člena Ustave oziroma 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.¹⁸ Določilo 3. člena ZNISESČP opredeljuje višino obresti od neizplačanih starih deviznih vlog, ki ga v tej zadevi ni potrebno uporabiti, zato se sodišče do skladnosti tega člena z Ustavo ne opredeljuje.

19Tožeča stranka ni zahtevala izvedbe glavne obravnave in ker je v tej zadevi sporno zgolj materialno-pravno vprašanje, ki ga je rešilo Vrhovno sodišče RS v že omenjeni revizijski sodbi, je sodišče ob uporabi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze oziroma zaslišalo stranke. Upravno sodišče RS je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso ESČP glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,¹⁹ razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.²⁰ V predmetni zadevi pravno relevantna dejstva niso sporna. Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodni postopek.²¹ Ko dejstva ali verodostojnost navedb strank niso sporna, in sodišče lahko celovito odloči na podlagi pisnih vlog, javna glavna obravnava z zaslišanjem strank z vidika 6. člena EKČP ni potrebna, če bi to prispevalo zgolj k podaljševanju sodnih postopkov.²² Ta sodna praksa glede neobveznosti izvedbe ustnega zaslišanja tožeče stranke je potrjena s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal (odst. 190-191). Iz teh razlogov je sodišče odločilo na seji in ne na podlagi ustnega zaslišanja tožnika na glavni obravnavi.

¹ Zahteva za oceno ustavnosti v zadevi I U 827/2017-19 z dne 6. 12. 2018, odst. 25, 27.
² Ibid. odst. 26.
³ Ibid. odst. 20, 21.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča U-I-502/18-15 z dne 9. 12. 2021, prva, druga in tretja točka izreka.
⁵ Sodba Upravnega sodišča RS v zadevi opr. št. I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018, odst. 20-34.
⁶ Ibid. odst. 35-37.
⁷ Ibid. odst. 39-42.
⁸ Ibid. odst. 43. Za celotno izpeljavo obravnavane pravne interpretacije Upravnega sodišča glej sodbo I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018.
⁹ Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. X Ips 5/2019, 9. 10. 2019, odst. 10.
¹⁰ Ibid. odst. 14.
¹¹ Upravno sodišče RS meni, da gre tu za pomoto in je mišljeno „ESČP“ namesto „EKČP.“
¹² Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. X Ips 5/2019, 9. 10. 2019, odst. 15.
¹³ Ibid. odst. 17.
¹⁴ Ibid. odst. 18.
¹⁵ Ibid. odst. 18-19.
¹⁶ Ibid. odst. 19.
¹⁷ Uradni list RS-MP, št. 1-2/2015; v nadaljevanju Protokol št. 16 h MKVČP.
¹⁸ Glej sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18 obrazložitve.
¹⁹ Mirovni inštitut proti Sloveniji, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva Fisher z dne 26. 4. 1995.
²⁰ Zumbotel v. Austria, 21. 9. 1993.
²¹ Schuler-Zgragen v. Switzerland, 24. 6. 1993, odst. 58; Göc v. Turkey, 11. 7. 2002; Jussila v. Finland, 23. 11. 2006, odst. 42.
²² Jussila v. Finland, app. no. 73053/01, 23. 11. 2006, odst. 41; Döry v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 37; Lundevall v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 39; Salomonsson v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 39; Göç v. Turkey [GC], odst. 51; Pakozdi v. Hungary, 23. 3. 2015, odst. 28.