VSRS Sklep X Ips 32/2022

Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 715/2021-22 z dne 6. 9. 2021 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2535/2020/29 (122-17) z dne 7. 4. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje mednarodne zaščite, in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

2V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 in sodno prakso Sodišča Evropske unije presodilo, da se tožnik v upravnem sporu utemeljeno sklicuje na spremenjene varnostne razmere v Afganistanu, do katerih je prišlo zaradi umika zahodnih sil, čeprav je tako stanje nastalo po izdaji odločbe toženke. Po presoji Upravnega sodišča je s tem povezana dejstva mogoče šteti za splošno znana, zaradi česar jih tožniku ni treba dokazovati. Ocenilo je, da po naravi stvari ni možen preizkus zakonitosti odločbe toženke v zvezi z razlogi, ali je tožnik izkazal okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, saj je s tem povezano dejansko stanje zaradi novih splošno znanih informacij o izvorni državi ostalo nepopolno ugotovljeno. Na tej podlagi je tožbi ugodilo, odpravilo odločbo toženke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, pri tem pa ji je naložilo, da se ob presoji tožnikovih izjav v postopku mednarodne zaščite, da ima težave s talibani, opredeli do splošno znanih spremenjenih varnostnih okoliščin v izvorni državi. Pojasnilo je, da ni izpolnjen pogoj za odločanje v sporu polne jurisdikcije, saj sodišče ni samo ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, poleg tega tožnik ni izkazal, da bo brez odločanja sodišča utrpel težko popravljivo škodo.

3Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 259/2021 z dne 1. 6. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali lahko sodišče v postopku sodnega varstva v postopkih mednarodne zaščite, ob upoštevanju novih dejstev in dokazov, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa (ex nunc presoja dejstev in pravnih vprašanj po tretjem odstavku 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite), vrne zadevo v ponovno odločanje Ministrstvu za notranje zadeve?“

4Zoper sodbo Upravnega sodišča je tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) v skladu z navedenim sklepom vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da iz tretjega odstavka 46. člena Postopkovne direktive II¹ in iz stališča sodne prakse, na katero se sklicuje Upravno sodišče ter sodbe Sodišča Evropske unije C-585/16 z dne 25. 7. 2018 izhaja, da je sodišče tisto, ki mora pri svojem odločanju upoštevati nove okoliščine. Upravnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo prvi odstavek 64. člena ZUS-1, saj ni ugotovilo, da bi bil podan kateri izmed razlogov za ugoditev tožbi. Tako naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

5Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 (na katerega se sklicuje tudi Upravno sodišče v izpodbijani sodbi) presodilo, da je v okviru ex nunc presoje dejstev in dokazov treba upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v tem delu v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče pa je v sklepu X Ips 4/2022 z dne 16. 3. 2022 odgovorilo tudi na dopuščeno revizijsko vprašanje v tej zadevi. Pojasnilo je, da iz sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-585/16 jasno izhaja stališče, da ex nunc presoja omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo sodišču treba zadevo vrniti organu v ponovno odločanje. Pooblastilo, ki ga ima sodišče, da upošteva nove elemente, glede katerih se ta organ ni izrekel, je v skladu z namenom Direktive 2013/32, kot je naveden v 109. točki te sodbe, to je, da se o prošnjah za mednarodno zaščito „odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave, ki je v teku“. Zato morajo po stališču Sodišča Evropske unije države članice na podlagi tretjega odstavka 46. člena Postopkovne direktive II nacionalno pravo prilagoditi tako, da obravnava pravnih sredstev vključuje sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo posodobljeno presojo obravnavane zadeve (110. točka obrazložitve).

8Iz navedenih stališč torej jasno izhaja, da je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje tudi v obravnavanem primeru nikalen. To pomeni, da je izpodbijana odločitev Upravnega sodišča, da o prošnji prosilca na podlagi novih okoliščin ne bo odločalo samo, v nasprotju s pravom Evropske unije.

9V obravnavani zadevi je namreč revidentka z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, na podlagi 3. alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Upravno sodišče pa je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo revidentki v ponoven postopek, ker ni možen preizkus zakonitosti njene odločbe v zvezi z razlogi, ali je tožnik izkazal okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, saj je s tem povezano dejansko stanje zaradi novih splošno znanih informacij o izvorni državi ostalo nepopolno ugotovljeno. S tem je po presoji Upravnega sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

10Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi revidentka pri izdaji izpodbijanega sklepa zmotno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje (2. točka prvega dostavka 64. člena ZUS-1) glede razlogov, s katerimi je tožnik utemeljeval pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Upravno sodišče se namreč do ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku sploh ni opredelilo. Revidentki je očitalo le, da se ni opredelila do splošno znanih informacij, ki so se pojavile po izdaji odločbe in ki jih že po naravi stvari ni mogla upoštevati pri presoji dejanskega stanja v upravnem postopku.

11Glede na navedeno je utemeljen tudi revizijski očitek, da je sodba Upravnega sodišča obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. Na podlagi navedene določbe ZPP gre namreč za navedeno kršitev tudi, če si nosilni razlogi sodbe medsebojno nasprotujejo. Revidentka se zato upravičeno sklicuje na nasprotje med nosilnimi razlogi same sodbe, s katero je odpravljena izpodbijana odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (da se upravne odločbe ne da preizkusiti), ki jo je Upravno sodišče ugotovilo v sodbi, se namreč ne nanaša na razloge, ki jih je navedlo v utemeljitev nezakonitosti in sicer, da je zaradi novih splošno znanih informacij o izvorni državi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (22. točka obrazložitve). Preizkus odločbe z dejanskega vidika je bil izhajajoč iz sodbe vsekakor mogoč, saj je bilo (sporno) dejansko stanje v njej jasno povzeto. Zgolj to, da je Upravno sodišče ugotovilo kasneje nastala dejstva, na katerih izpodbijana odločba revidentke ni temeljila, in opredelilo, da so pomembna za odločitev, pa ne pomeni, da izpodbijane odločbe ni bilo mogoče preizkusiti z dejanskega vidika, kar bi vodilo do njene odprave na navedeni pravni podlagi. Vse to pa kaže na notranje neskladje med nosilnimi razlogi same sodbe.

12Vrhovno sodišče še dodaja, da ob ugotovitvi Upravnega sodišča, da so dejstva o spremenjenih varnostnih razmerah v Afganistanu splošno znana in jih torej ni treba dokazovati, ni razlogov, da Upravno sodišče o prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite ne bi odločalo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). S presojo, da gre za splošno znana dejstva, se je namreč do teh informacij Upravno sodišče že opredelilo, zato bi na podlagi teh in ostalih upoštevnih v sodnem postopku ugotovljenih dejstev s ciljem zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva in hitrega odločanja v zadevah mednarodne zaščite moralo samo narediti sklep o dejanskem stanju in uporabiti relevantno materialno pravo.

13Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega reviziji ugodilo zaradi bistvene kršitve pravil postopka upravnega spora, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena ZUS-1). V novem postopku bo moralo Upravno sodišče v zadevi samo ugotoviti dejansko stanje in odločiti v sporu polne jurisdikcije, če bodo za tak upravni spor (še) podane procesne predpostavke.

¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite