VSL Sodba II Cp 454/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je podan temelj tožbenega zahtevka. Zato je odločitev o višini škode in stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

2Toženka se pritožuje zoper vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in višjemu sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Po tem, ko uvodoma pretežno povzema razloge sodbe, v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje storilo dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, zaradi česar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Opozarja, da je sodišče prve stopnje sledilo tudi izpovedi neposrednega očividca nesreče, priči A. A., ki pa ni skladna z izpovedjo tožnika. Priča je zanikala, da bi videla nesrečo tožnika. Vozila je za njim na razdalji 50 m in padca ni videla zaradi blagega ovinka. Ko je pripeljala do tožnika, je drugače kot tožnik, izpovedala, da je sedel tožnik na makadamski cesti in mu je pri pobiranju s tal pomagala, motor pa je bil v grapi. Ni vedela, ali je bil kaj poškodovan. Izpovedala je le, da ji je tožnik rekel, da “čuti nekaj nogo“. Sodišče navedene izpovedi priče ni povzelo, jo pa glede na druge izvedene dokaze sprejema. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za izpovedbo priče, ki je v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče sprejema izpoved tožnika in priče, ki pa sta v nasprotju, saj je po verziji priče tožnik po padcu obstal na makadamski cesti, po verziji tožnika pa je ta obstal v grabnu z motorjem. Če je sodišče sprejelo izpoved priče, kar izhaja iz obrazložitve sodbe, so razlogi za zaključek, da je tožnik utrpel poškodbo levega gležnja v dogodku, kot ga zatrjuje sam, nejasni.

Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi s tem, ko ni angažiralo drugega izvedenca medicinske stroke. Toženka je s povzemanjem ugotovitev dr. B. B. trdila, da tožnik v nesreči, kot jo zatrjuje, poškodbe gležnja ni mogel utrpeti. V postopku postavljeni izvedenec dr. C. C. je v mnenju trdil, da je tožnik ugotovljeno poškodbo lahko dobil ob direktnem udarcu zunanjega maleola gležnja leve noge ob rob ceste. Ob zaslišanju pa je spremenil svoje ugotovitve in je kot mehanizem poškodbe navajal še direkten udarec motorja na tožnikovo nogo, kot tudi velik zvin, ki bi nastal zaradi vrtenja noge, kot tudi kombinacijo udarca in zvina. Pojasnil je, da je kot rob ceste mislil klančino. Izrecno je zanikal, da bi bil le direkten udarec lahko vzrok utrpele poškodbe. Po mnenju toženke takšne trditve niso skladne z ugotovitvami v izdelanem izvedenskem mnenju izvedenca, v katerem je ugotovil, da je zlom lahko nastal kot posledica direktnega udarca v zunanji maleol gležnja, ki je lahko posledica gibanja telesa v smer trde ovire. Vztraja, da je potrebno postaviti drugega izvedenca.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Tožnik se je ponesrečil v prometni nesreči, ki jo je povzročil kot voznik motornega vozila. Pri toženi zavarovalnici je imel sklenjeno AO+ zavarovanje. Trdil je, da je poškodbo (zlom zunanjega levega gležnja) utrpel v nezgodi kot voznik motornega vozila BMW, ki ima t.im. Boxer motor, za katerega je značilno, da sta cilindra obrnjena vsak v svojo smer in zato štrlita iz oblike motorja. Do nezgode je prišlo na makadamski cesti blizu naselja D. Po izgubi nadzora je motor padel na levo stran in drsel po jekleni zaščiti cilindrov, dokler ni zdrsel do travnatega roba cestišča. Po zdrsu v graben ob cesti je tožniku nogo potegnilo nazaj pod nosilec kovčka, in jo pod težo motorja stisnilo pravokotno na tla.

7Pritožbeno je sporno, ali je tožnik utrpel poškodbo v prometni nesreči in to na način kot trdi. Toženka je ugovarjala, da se je poškodoval drugje, pri spravilu lesa in da gre za izmišljeno nezgodo, hkrati pa tudi, da si glede na zatrjevani način nastanka oz. poteka škodnega dogodka, ni mogel poškodovati (le) zunanje strani gležnja. Med drugim se je sklicevala na predpravdno mnenje izvedenca medicinske stroke dr. B. B., ki je podal mnenje, da bi glede na vrsto poškodbe lahko prišlo do nje le ob pravokotnem direktnem udarcu v zunanji del gležnja in ne ob prejemu sekundarnega udarca z motorjem.

8Sodišče prve stopnje je zaključek, da je temelj podan, obširno in skrbno utemeljilo v 10. - 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je toženec v obravnavani prometni nesreči utrpel udarec na način, kot to zatrjuje; da je do poškodbe prišlo po zdrsu v graben ob cesti, ko mu je nogo potegnilo nazaj pod nosilec kovčka, in jo pod težo motorja stisnilo pravokotno na tla. Za tak zaključek je imelo oporo v izvedenem dokaznem postopku. Rezultati dokaznega postopka tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vzbujajo dvoma v njegovo pravilnost. Sodišče prve stopnje se je o tem, kako je prišlo do nesreče in ali je tožnik lahko utrpel poškodbo levega gležnja na način, kot ga zatrjuje, prepričalo na podlagi celovito izvedenega dokaznega postopka, v katerem je obravnavalo dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov. O okoliščinah nastanka nesreče (in sploh o nastanku prometne nesreče) se je prepričalo z zaslišanjem tožnika kot tudi številnih prič, tudi A. A., ki je škodnega dne (potem, ko sta se s tožnikom dogovorila za vožnjo vsak s svojim motorjem) vozil za tožnikom in drugih, ki so vedele izpovedovati o pomembnih okoliščinah ob/tik po nastanku nesreče. Prav tako se je s postavitvijo izvedenca travmatologa dr. C. C. prepričalo glede spornega vprašanja mehanizma nastanka poškodbe tožnika (nepremaknjen zlom zunanjega maleola levega gležnja, brez poškodovanosti drugih predelov na notranji strani gležnja) v prometni nesreči.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Razlogi v izpodbijani sodbi niso nejasni in v medsebojnem nasprotju. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno izjave priče A. A. prepričljivo opravilo, tudi v povezavi z ostalimi dokazi in pri tem tudi izpostavilo njegovo nekoliko drugačno izjavo. Razlogi, zakaj pričina izpoved ni bila tako prepričljiva kot izpovedi drugih prič (ki sicer niso bile neposredno prisotne ob nastanku nesreče, so pa izpovedovale o tem, da si je tožnik škodnega dne poškodoval nogo v obravnavani prometni nesreči, ko je z motorjem padel), ji je pa slediti, da je tožnik poškodbo utrpel v obravnavani nesreči, kot jo ta sicer zatrjuje, so jasni, razumljivi in prepričljivi. Čeprav priča A. A. neposredno padca ni videl, je iz njegove celovite izpovedi razbrati, da je tožniku pomagal izvleči nogo izpod motorja in se postaviti na noge; pojasnil je, da se natančno ne spomni podrobnosti, kje točno je tožnik tedaj ležal. Ob predočenju tožnikove izpovedi, v katere prepričljivost pritožbeno sodišče ne dvomi, je v bistvenem potrdil nastanek škode v skladu s tistim, kar tožnik tudi zatrjuje, to je, da je v obravnavani nesreči ob padcu z motorjem utrpel poškodbo gležnja. Nekoliko (sprva podana) drugačna izpoved priče o okoliščinah primera ne omaje pravilnosti zaključka izpodbijane sodbe o nastanku dogodka, kot ga tožnik zatrjuje. Pritožbeno selektivno povzemanje (in ocena) zgolj dela izpovedi priče A. A., ločeno od dokaznega vrednotenja ostalih izvedenih dokazov, ne privede do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

10Da je tožnik v dogodku, kot ga zatrjuje, lahko utrpel poškodbo levega gležnja, potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenca travmatologa, dr. C. C. V nasprotju s pritožbo pritožbeno sodišče sodi, da izvedenec svojega pisnega mnenja z zaslišanjem ni spreminjal. Ne gre za nekonsistenstno mnenje. Iz celovitega mnenja (kar predstavlja pisno in ustno podajanje mnenja) izhaja argumentirano in strokovno pojasnilo, zakaj izvedenec z veliko stopnjo verjetnosti ugotavlja, da je tožnik utrpel poškodbo, kot jo zatrjuje. Opredelil je možne vzroke poškodbe. Pojasnil je, da so mehanizmi takšnega zloma, kot ga je utrpel tožnik, lahko različni, da se lahko ugotovljeno poškodbo utrpi ob direktnem udarcu zunanjega maleola gležnja leve noge ob rob ali klančino ceste (ki je od roba navzdol) oziroma v trdo oviro. Pojasnil je tudi, da je lahko šlo za velik zvin, ki bi nastal zaradi vrtenja noge, ali kombinacijo obojega. Zanikal je, da lahko takšna poškodba nastane izključno in samo zaradi direktnega (pravokotnega) udarca v gleženj. Večkrat je argumentirano pojasnil, da do zatrjevane poškodbe lahko pride tudi zaradi pravokotnega udarca v ta predel gležnja, ni pa to nujno. Takšne ugotovitve niso med seboj neskladne, gre za pojasnilo v smeri možnosti nastanka mehanizma poškodbe. Ugotovitev izvedenca, da je tožnik glede na neobstoj poškodovanosti drugih predelov na notranji strani gležnja utrpel udarec v ta predel (pri čemer je lahko udarec posledica gibanja trdega predmeta v smer zunanjega maleola ali pa posledica gibanja telesa poškodovanca v smer trde ovire), ni v nasprotju z izvedenčevimi celoviti pojasnili. Stisnjenje noge direktno na tla pod težo motorja po zatrjevanjih izvedenca predstavlja udarec na gleženj, lahko tudi zvin. Po mnenju izvedenca je takšen direkten udarec v ta predel tožnik vsekakor lahko utrpel na način, kot zatrjuje, ko v času drsenja z motorjem ni bil poškodovan, ampak je do poškodbe prišlo po zdrsu v graben ob cesti, ko mu je nogo potegnilo nazaj pod nosilec kovčka in mu pod težo motorja udarilo oz. stisnilo nogo ob tla. Pritožba tako ne omaje izvedenčevih ugotovitev v mnenju, ki nudijo podlago za zaključek, da je tožnik utrpel zlom gležnja v obravnavani prometni nesreči. Ker pripombe toženke ne omajejo argumentiranih ugotovitev in odgovorov izvedenca, ni podlage za postavitev novega izvedenca. Nestrinjanje in nasprotovanje ugotovitvam v mnenju tako ne zadostuje za postavitev novega izvedenca.

11Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, izpodbijano vmesno sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.