VSL Sodba I Cpg 455/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.593,87 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2020 do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 295,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do dne plačila (II. točka izreka).

2Bistveni razlogi izpodbijane sodbe so, da tožeča stranka od tožene stranke, kot izvajalca plačilnih storitev, na podlagi kogentne določbe prvega odstavka 195. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 2 (v nadaljevanju ZPIZ-2) uveljavlja prednostno pravico, in sicer direktno zahteva povrnitev zneska pokojnine ali druge denarne dajatve, ki je bila nakazana v dobro imetnika osebnega računa po njegovi smrti in do katerega umrli imetnik osebnega računa ni bil upravičen. Zavarovanec tožeče stranke in komitent tožene stranke A. A. je ... 8. 2014 umrl. Tožeča stranka je na njegov osebni račun od 29. 8. 2014 do 31. 5. 2019 nakazovala mesečno pokojnino.

3Tožena stranka je po obvestilu tožeče stranke slednji vrnila znesek 32.330,03 EUR nakazane pokojnine, ki je bila še na računu tožene stranke. Vtoževane razlike ni vrnila, ker je na računu v tistem trenutku ni bilo več. Učinka prvega odstavka 195. člena ZPIZ-2 ni mogoče izključiti s pogodbenim dogovorom ali splošnimi pogoji poslovanja (primerjaj 3. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Prav tako v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 195. člena ZPIZ-2. Ta določa, da mora izvajalec plačilnih storitev, če ni sredstev na računu, zavodu posredovati podatke o osebi, ki je denar dvignila in sicer ime, priimek, naslov, emšo in davčno številko. Ta izjema se nanaša le na dvige denarnih zneskov, ki jih z imetnikovega računa opravijo tretje osebe, med katere pa tožena stranka, kot izvajalka plačilnih storitev ne spada.¹

4Sodišče je zavrnilo tudi ugovor zastaranja tožene stranke. Splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ, ki se uporablja pri obogatitvenih zahtevkih za vtoževani znesek, ni pretekel. To pa zato, ker tožena stranka 7. 6. 2019, ko je tožeči stranki nakazala znesek 32.330,03 EUR in pri tem ni navedla katere terjatve tožeče stranke z nakazilom plačuje, je bila tožeča stranka ob upoštevanju 287. člena OZ, upravičena z nakazanimi sredstvi najprej zapreti najstarejše terjatve, ki so zapadle v plačilo od 29. 8. 2014 do 28. 9. 2018. Zato tožeča stranka upravičeno vtožuje plačilo nezastaranih obveznosti od 30. 10. 2018 do 31. 5. 2019 v vtoževanem znesku.

5Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov v postopku pred prvostopenjskim sodiščem in pritožbenih stroškov.

6Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

7Pritožba ni utemeljena.

O uporabi prvega in tretjega odstavka 195. člena ZPIZ-2

8Zavarovanec tožeče stranke je s toženo stranko 15. 11. 2013 sklenil kreditno pogodbo št. 000 (B/4, v nadaljevanju: kreditna pogodba). Tožena stranka je izvedla plačilo zavarovančevih obveznosti iz naslova vrnitve kredita na podlagi trajnega naloga SEPA. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da v trenutku, ko je bila tožena stranka s strani tožeče stranke obveščena, da mora na podlagi prvega odstavka 195. člena ZPIZ-2 sredstva, do katerih zavarovanec tožeče stranke po smrti ni bil več upravičen, vrniti tožeči stranki, navedenih sredstev ni bilo več na računu. V pritožbi je bilo izpostavljeno vprašanje, v kakšni vlogi je nastopala tožena stranka in sicer ali je opravljala le storitve plačilnega prometa ali je bila z vidika plačevanja obveznosti po kreditni pogodbi kot prejemnik sredstev tudi zavarovančev, to je komitentov upnik.

9Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da je prvi odstavek 195. člena ZPIZ-2 kogentne narave in daje absolutno prednostno pravico tožeči stranki, da si povrne sredstva, do katerih njen zavarovanec ni bil upravičen. Vendar pa prvi odstavek 195. člena ZPIZ-2 ureja le položaj tožene stranke kot izvajalke plačilnih storitev, ne pa njenega položaja, kot je bil ugotovljen v konkretnem primeru, ko je bila dejansko tožena stranka tudi upnica zavarovanca po kreditni pogodbi.

10V tretjem odstavku 195. člena ZPIZ-2 je urejen položaj, ko tretja oseba zakonito dvigne z računa zavarovanca denarna sredstva in posledično na računu zavarovanca ni več denarnih sredstev. V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da je mogoče uporabiti tretji odstavek 195. člena ZPIZ-2, če izvajalec plačilnih storitev izvede plačilo po nalogu zapustnika, izvrši sodno odločbo i. t. d.² V tem primeru od tožene stranke ni mogoče zahtevati vrnitev izplačanih sredstev tožeči stranki. Tožena stranka je v vlogi izvajalke plačilnih storitev dolžna obvestiti tožečo stranko, kdo so tretje osebe, ki so porabili sredstva, ki sicer pripadajo tožeči stranki. Namen tretjega odstavka 195. člena ZPIZ-2 je v tem, da lahko tožeča stranka dobi podatke o tem, zoper koga bo lahko uperila svoj zahtevek za povračilo teh sredstev na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Za takšno situacijo pa v konkretnem primeru ni šlo.

11Sodišče prve stopnje in tožena stranka so se sklicevali na sodno prakso, ki je sicer ustaljena, vendar pa izhaja iz drugačnega dejanskega stanja kot v tem postopku. Doslej se je sodišče pretežno ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka upravičena iz sredstev zavarovanca porabiti pokritje negativnega stanja na bančnem računu.³

12Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu stališču, da tretji odstavek 195. člena ZPIZ-2 ureja situacijo, ko sredstev, ki jih je na zavarovančev račun nakazala tožeča stranka brez pravne podlage, ni več na računu in določa ravnanje tožene stranke kot izvajalke plačilnih storitev. Vloga tožene stranke je bila v konkretnem primeru dvojna. Ko je po trajnem nalogu zavarovanca tožeče stranke in svojega komitenta mesečno nakazovala zapadle znesek iz kreditne pogodbe iz zavarovančevega računa na svoj račun je bila hkrati izvajalka plačilnih storitev in upnica zavarovanca.

13Tožeča stranka je poleg navedene pravne podlage ZPIZ-2, zatrjevala tudi dejstva, da je bila tožena stranka za vtoževani znesek obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana. Denarni znesek v navedeni višini je bil namreč na račun pokojnega zavarovanca nakazan brez pravne podlage, ker je zavarovanec ... 8. 2014 umrl, mu tako znesek pokojnine in dajatve po njegovi smrti niso več pripadale (trditve iz tožbe, točka II, stran 2). Pravdni stranki niti ni treba navesti pravne podlage, sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku pa tudi, če je ta navedena nanjo ni vezano, vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212 in naslednji členi ZPP).

14Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno ugotovilo, da je na strani tožeče stranke prišlo do prikrajšanja, na strani tožene stranke pa do obogatitve. S tem je izpolnjen abstraktni zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 190. člena OZ. Obveznost vrnitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Tožena stranka je upravičeno, dokler ni vedela za to, da je zavarovanec umrl in da mu ne pripadajo zneski pokojnine in dajatev, ki jih je nakazovala tožeča stranka na zavarovančev račun pri toženi stranki, poravnavala mesečno obveznost po kreditu iz računa svojega komitenta na svoj račun. Pri tem je treba ločiti razmerje tožene stranke do svoje pogodbene stranke, to je svojega komitenta, ki mu je dala kredit in razmerje strank v tem postopku. Če sredstev pokojnine, ob vedenju tožeče stranke, da je njen zavarovanec umrl in mu pokojnine in drugih dajatev ne bi več nakazovala na njegov račun pri toženi stranki, se tožena stranka iz teh zneskov, ker jih na računu ne bi bilo, kot upnica po kreditni pogodbi ne bi mogla poplačati. Zato tožena stranka po splošnih pravilih o neupravičeni pridobitvi tudi v vlogi upnice zavarovanca tožeče stranke in svojega komitenta, ni bila upravičena do poplačila zapadle kreditne obveznosti. Zato je dolžna tožeči stranki vtoževani znesek vrniti.

15Sicer drži pritožbena trditev, da so bila sredstva zato, ker jih je tožena stranka na podlagi trajnega naloga SEPA nakazala z računa svojega komitenta na svoj račun v razmerju med njo in njenim komitentom povsem zakonito porabljena. Vendar kot je bilo že doslej pojasnjeno, so v razmerju med pravdnima strankama izpolnjeni vsi pogoji za uporabo pravila o neupravičeni pridobitvi in obveznosti tožene stranke vrniti tožeči stranki znesek, kot ga uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

O ugovoru zastaranja

16Tožeča stranka zahteva vrnitev plačanih pokojnin in dajatev po ZPIZ-2, izraženih v denarnem znesku. S pritožbeno navedbo, da je bil zavarovančev račun na podlagi njegovega naloga obremenjen v obdobju več kot pet let pred vložitvijo tožbe z mesečnimi zneski po kreditni pogodbi in sicer v znesku 129,16 EUR v obdobju od septembra 2014 do maja 2015 ter za stroške vodenja računa v zneskih po 2,17 EUR v obdobju od septembra 2014 do februarja 2015 ter v znesku po 2,22 EUR v obdobju od marca 2015 do maja 2015, skupno naj bi bil torej zahtevek zastaran za 1.182,12 EUR, tožena stranka ne more uspeti.

17Bistveno je, da je tožeča stranka zahtevala vrnitev denarnega zneska. Tožena stranka pa je tudi že delno izpolnila svojo denarno obveznost. Osnovno pravilo, ki velja po prvem odstavku 287. člena OZ je, da če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, mora dolžnik, če se upnik in dolžnik nista sporazumela, katero obveznost se poravnava, določiti najpozneje ob izpolnitvi katere obveznosti oziroma po kakšnem vrstnem redu se obveznosti vračunavajo. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni podala izjave o vračunavanju po drugem odstavku 287. člena OZ. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.

18Gre za istovrstne denarne obveznosti, zato za odgovor na vprašanje ali je tožbeni zahtevek delno zastaran ali ne, ni pravno odločilnega pomena ali dolžnik vrača zneske, ki so bili z računa njenega komitenta nakazani toženi stranki za plačilo zavarovančevih obveznosti po kreditni pogodbi ali vrača neupravičeno nakazane zneske pokojnine. Pravna podlaga, ali zahteva tožeča stranka vrnitev sredstev po prvem odstavku 195. členu ZPIZ-2 ali iz naslova neupravičene pridobitve po 190. členu OZ, zato glede na pojasnjeno stališče sodišča druge stopnje, ni pomembna.

19Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.

¹ Sodba VSL II Cpg 1093/2017, 17. 4. 2018.
² VSL Sodba II Cpg 990/2017, 8. 1. 2018.
³ VSL Sodba II Cpg 642/2017, 27. 7. 2017; II Cpg 990/2017, 8. 1. 2018.