195. člen ZPIZ-2

Prvi odstavek 195. člena ZPIZ-2 je kogentne narave in daje absolutno prednostno pravico tožeči stranki, da si povrne sredstva, do katerih njen zavarovanec ni bil upravičen. Vendar pa prvi odstavek 195. člena ZPIZ-2 ureja le položaj tožene stranke kot izvajalke plačilnih storitev, ne pa njenega položaja, kot je bil ugotovljen v konkretnem primeru, ko je bila dejansko tožena stranka tudi upnica zavarovanca po kreditni pogodbi. Tretji odstavek 195. člena ZPIZ-2 ureja situacijo, ko sredstev, ki jih je na zavarovančev račun nakazala tožeča stranka brez pravne podlage, ni več na računu in določa ravnanje tožene stranke kot izvajalke plačilnih storitev. Vloga tožene stranke je bila v konkretnem primeru dvojna. Ko je po trajnem nalogu zavarovanca tožeče stranke in svojega komitenta mesečno nakazovala zapadle znesek iz kreditne pogodbe iz zavarovančevega računa na svoj račun je bila hkrati izvajalka plačilnih storitev in upnica zavarovanca. Osnovno pravilo, ki velja po prvem odstavku 287. člena OZ je, da če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, mora dolžnik, če se upnik in dolžnik nista spo

Znesek preveč izplačane pokojnine ali druge denarne dajatve sploh ne predstavlja zneska, ki bi pripadal imetniku osebnega računa. Zato tudi v trenutku smrti ne preide na dediče, saj ne predstavlja njegove zapuščine. Iz tega izhaja, da je tožena stranka za poravnavo obveznosti svojega komitenta porabila denar, ki komitentu sploh ni pripadal.

Napačna je razlaga sodišča prve stopnje (in tožene stranke), da sorazmerno zmanjšanje negativnega stanja pomeni, da teh sredstev na računu ni več. Komitentka lahko do teh sredstev oziroma do sredstev v višini odobrenega limita prosto dostopa, vse do izteka limita. Sorazmerno kritje negativnega stanja predstavlja zgolj tehnično izvedbo prilivov na osebni račun komitentke.

Dogovor o odobritvi limita ima naravo pogodbe, s katero dajalec kredita izrecno da potrošniku pravico, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo obstoječe stanje na potrošnikovem plačilnem računu. 195. člen ZPIZ-2 določa, da ima zavod, ne glede na določbe predpisov, ki urejajo plačilni promet, prednostno pravico, da od izvajalca plačilnih storitev direktno zahteva povrnitev zneska pokojnine ali druge denarne dajatve, ki je bila nakazana v dobro imetnika osebnega računa po njegovi smrti in do katerega umrli imetnik osebnega računa ni bil upravičen. V tretjem odstavku nadalje določa, da mora v primeru, če denarja ni več na računu, izvajalec plačilnih storitev namesto vračila sredstev zavodu posredovati podatke o osebi, ki je denar dvignila in sicer ime, priimek, naslov, EMŠO in davčno številko.

Če na računu pokojnika ni več denarja, mora izvajalec plačilnih sredstev namesto vračila sredstev posredovati Zavodu podatke o osebi, ki je denar dvignila (njegovo ime, priimek, naslov, EMŠO in davčno številko). Ni pa tožena stranka dolžna tožeči stranki tudi povrniti dela pokojnine, katero je tožeča stranka neutemeljeno nakazala na račun pokojnega komitenta tožene stranke.

Zavod ima ne glede na določbe, ki urejajo plačilni promet, prednostno pravico, da neposredno od izvajalca plačilnih storitev zahteva povrnitev preveč plačanega zneska pokojnine, ki je bila nakazana v dobro imetnika osebnega računa po njegovi smrti in do katerega umrli imetnik osebnega računa ni bil upravičen. Okoliščina, kdaj je izvajalec plačilnih storitev izvedel za datum smrti imetnika osebnega računa, na dolžnost izvajalca plačilnih storitev ne vpliva. Sporni znesek ni pripadal zapustnici, zato tudi ni prešel na dediče.