VSL Sklep I Cp 1157/2022

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (glede primernosti strokovne podlage za vpis stavbe in njenih delov v kataster stavb) razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da elaborat parcelacije in določitve zemljišča pod stavbo, št. rezervacije 001 s 26 11. 2020, ter elaborat za vpis stavbe v kataster stavb s 27. 12. 2021, oba izdelana s strani sodnega izvedenca A. A., predstavljata primerno strokovno podlago za vpis stavbe in zemljišča pod stavbo v kataster stavb in zemljiški kataster (I.). Geodetski upravi je naložilo, da prioritetno izvede vpise v zemljiški kataster in kataster stavb (II.) ter sodišču dostavi obvestilo o vpisu (III.).

2Zoper sklep vlagata pritožbo tretji in peti nasprotni udeleženec (v nadaljevanju pritožnika) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 3. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Ob jasnem namenu zakonodajalca, da sodišče uredi temeljno nepremičninsko evidenco - kataster, mora ta odražati stanje v naravi. Katastrsko vpisovanje neobstoječih delov stavbe ali njihovo vpisovanje z očitno nepravilnimi podatki je nedopustno. V konkretnem primeru je strokovna podlaga sporna v treh delih, in sicer (1) da je pritlični gostinski lokal fiktivno razdeljen na dva domnevno samostojna dela stavbe, ki v naravi ne obstojita (sporna delitev predhodno prikazanega dela stavbe z ID - 33 na nova dela z ID - 33 in ID - 56), (2) glede nepravilno opredeljene rabe stanovanja z ID znakom 36 in (3) glede nepravilno opredeljene dejanske rabe notranjega prostora z balkonom z ID znakom 49 kot "skupni komunikacijski prostor", namesto kot "shramba, sušilnica, pralnica" (šifra rabe 34), bodisi "terasa, balkon, loža" (šifra rabe 35). Pri povzetih pripombah ne gre za pravna vprašanja, temveč za skladnost strokovne podlage z resničnim dejanskim stanjem, ki obstoji v naravi, kar je tudi utrjeno stališče sodne prakse. Sodišče bi pred odločitvijo moralo ugotoviti dejansko stanje in izvesti ogled, kar sta pritožnika predlagala. Ker tega ni storilo, je zagrešilo absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1. Pritožnikoma je bila odvzeta možnost, da bi na kraju samem dokazala svoje trditve, pri čemer se sodišče do njih v izpodbijanem sklepu tudi ni opredelilo. Predvsem je sporno, da strokovna podlaga na tlorisu pritličnega gostinskega lokala prikazuje dva povsem ločena dela stavbe, ki v naravi sploh ne obstojita, kar je v nasprotju s pravili katastrskega evidentiranja iz tretjega odstavka 71. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN), 5. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o katastru nepremičnin (ZKN) in 2. členom Pravilnika o vpisih v kataster stavb. Iz povzetih pravnih podlag jasno izhaja, da ni v skladu s temeljnimi pravili katastrskega evidentiranja stavb in njihovih delov, da bi se kot deli stavbe evidentirali v naravi neobstoječi posamezni deli, ki ne predstavljajo samostojnih prostorov, zmožnih samostojne uporabe. Tudi sodni izvedenec je v pisnem izvedeniškem mnenju s 30. 12. 2021 korektno prikazal resnično dejansko stanje v naravi in fiktivno delitev obstoječega enotnega prostora (prikaz z rdečo barvo). Ker je strokovna podlaga z vidika temeljnih pravil katastrskega evidentiranja nesprejemljiva, pritožnika predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3V odgovoru na pritožbo predlagatelji in udeleženec B. B. prerekajo podane pritožbene navedbe in predlagajo njeno zavrnitev.

4Na pritožbo je odgovoril tudi prvi nasprotni udeleženec, ki navedbam pritožnikov pritrjuje.

5Pritožba je utemeljena.

6Pritožnika utemeljeno opozarjata, da se njune pripombe, ki sta jih podala na izvedeniško poročilo A. A. s 27. 11. 2020, niso nanašale na vprašanja lastništva posameznih delov stavb, temveč na primernost in skladnost elaborata z dejanskim stanjem prostorov v stavbi. Zatrjevala sta namreč, da je izvedenec v elaboratu pritlični gostinski lokal fiktivno razdelil na dva domnevno samostojna dela stavbe, čeprav gre v naravi za enovit prostor, kar lahko sodišče ugotovi z ogledom. Hkrati sta nasprotovala tudi spremembi evidentiranja rabe dela stavbe 36, ki je v naravi še vedno stanovanje, in neustrezno določeni rabi dela stavbe 49 kot skupnega komunikacijskega prostora. Ker se sodišče v izpodbijanem sklepu do njunih pripomb ni opredelilo, kljub temu, da se nanašajo na ustreznost strokovne podlage, ki mora odražati dejansko stanje, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1.

7Postavljeni sodni izvedenec je sprva izdelal izvedeniško poročilo, v katerem je po opravljenem ogledu evidentiral dejansko stanje na terenu. V tem poročilu¹ je pod delom stavbe 33 evidentiral restavracijo v skupni izmeri 60,9 m2. Na podlagi pripomb nekaterih udeležencev je sodišče izvedeniško poročilo obravnavalo na naroku 23. 5. 2017, na katerem je izvedenec izrecno opozoril, da je tehnično mogoče s posameznimi identifikatorji opredeliti le prostore, ki morajo biti ograjeni oziroma zaključene celote, in ni mogoče evidentirati neobstoječih imaginarnih prostorov. Da se evidentiranje nanaša le na obstoječe prostore in ne na tiste, ki so obstajali včasih, je udeležencem pojasnilo tudi sodišče na naroku 19. 10. 2020². Izvedenec je nato po pozivu sodišča izdelal osnutek elaborata za evidentiranje stavbe³, v katerem je pod delom stavbe 33 ponovno evidentiral prehrambeni gostinski obrat v izmeri 60,9 m2, del stavbe pod številko 36 je označil kot stanovanje, del stavbe pod številko 49 pa kot skupni komunikacijski prostor. Šele v izvedeniškem poročilu s 27. 12. 2021, v katerem je odgovoril na pripombe udeležencev, je izvedenec prostor 33 razdelil na dva dela, označena s številkama 33 in 56, z enako vrsto rabe, pri čemer je v pojasnilo navedel, da je upošteval navodila sodišča. Iz mnenja ne izhaja, da se je dejansko stanje od izdelave preteklih izvedeniških mnenj v naravi spremenilo ter da gre za dva samostojna ločena prostora. Ker sta pritožnika delitvi nasprotovala in vztrajala, da gre zgolj za en prostor, v dokaz pa predlagala ogled na kraju samem, bi sodišče na te pripombe moralo odgovoriti in skupaj z udeleženci stanje preveriti v naravi. Ker tega ni storilo, je pritožnikoma odvzelo možnost dokazovanja, da elaborat ne povzema dejanskega stanja v naravi, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1.

8Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu tudi ni vsebinsko opredelilo do pripomb pritožnikov glede oznake vrste rabe prostorov 36 in 39. Določitev vrste rabe je del vsebinske pravilnosti elaborata, ki mora odražati dejansko stanje v naravi, kar od sodišča zahteva, da se v okviru presoje primernosti strokovnih podlag do tega vprašanja izreče. Ker je sklep v tem delu vsebinsko prazen, ga ni mogoče preizkusiti.

9Zaradi zagrešenih procesnih kršitev, ki onemogočajo vsebinski preizkus primernosti strokovne podlage za vpis stavbe v kataster stavb, je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno presojo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1). V nadaljevanju naj sodišče ugotovi sedanje dejansko stanje prostorov v objektu, nato pa po potrebi izvedencu naroči, da elaborat prilagodi tako, da bo odražal resnično stanje v naravi.

¹ Izvedeniško poročilo s 4. 3. 2017, listovna 222 spisa.
² Primerjaj tudi odločbo VSL I Cp 2120/2018.
³ Izvedeniško poročilo s 27. 11. 2020, listovna 448 spisa.