VDSS Sodba Pdp 351/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, dopustilo spremembo tožbe z dne 28. 1. 2022 (točka I izreka). Razveljavilo je sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez utemeljevanja št. ... z dne 10. 2. 2021 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 22. 4. 2021, izdana tožniku (točka II izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 18. 12. 2009 in pripadajočih aneksov zaposlen za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur tedensko na direktoratu A., in sicer do 2. 4. 2021, ko se je začel uporabljati aneks št. 8 k pogodbi o zaposlitvi, sklenjen 23. 3. 2021, v sektorju B., na delovnem mestu podsekretar (šifra DM: ...), od 2. 4. 2021 dalje pa na delovnem mestu sekretar (šifra DM: ...), v uradniškem nazivu sekretar (točka III izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.267,86 EUR v 8 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Navaja, da je tožnik pravni interes izkazoval kvečjemu v času vložitve tožbe, a ga z dnem, ko je začela veljati odločba ustavnega sodišča, ni imel več, saj je sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2021 prenehal učinkovati, ker je Ustavno sodišče RS s sklepom opr. št. U-I-16/21 na podlagi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču do končne odločitve zadržalo izvrševanje tretjega, četrtega in petega odstavka 89. člena ZDR-1 ter 156.a člena ZJU. Z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-16/21, U-I-27/21 z dne 18. 11. 2021, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 202/2021 dne 24. 12. 2021, je ustavno sodišče razveljavilo tretji, četrti in peti odstavek 89. člena ZDR-1 in 156.a člen ZJU in v odločbi med drugim tudi navedlo, da so odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki so bile delavcem vročene na tej podlagi, in katerih učinkovanje je bilo zadržano s sklepom št. U-I-16/21, z razveljavitvijo izpodbijane ureditve prenehale pravno veljati in učinkovati. Tako tožnik od dneva razveljavitve teh določb, tj. od 25. 12. 2021, ni imel več pravnega interesa za nadaljevanje postopka oziroma ga je izgubil. Napačno je tolmačenje sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, da se njegov interes kaže v stroškovnih posledicah sodnega postopka, ki je bil v času vložitve tožbe smotrn in upravičen, saj mora sodišče o stroških postopka odločiti glede na dosežen uspeh v pravdi. Sodišče bi moralo tožbo zavreči. Sklicuje se tudi na obrazložitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 64/2007 z dne 26. 6. 2007, da je sodno varstvo po 54. in 204. členu ZDR zagotovljeno le, če delodajalec ne izpolni svojih obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitev in ne vzpostavi stanja, kot da teh kršitev ne bi bilo, v nasprotnem primeru je vložitev tožbe nesmiselna, saj spora ni več in ni izkazan pravni interes kot posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe. Obstoj veljavne pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja, ki ju je ugotovilo sodišče v točki II izreka, je bil ves čas postopka nesporen. Tožnik je opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi in prejel tudi takšno plačilo. Za ugotavljanje nespornih pravnih razmerij sodišče nima pooblastila, tega pa tudi ne more zahtevati tožnik. Nadalje toženka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka zaradi kršitve pravice do sodnega varstva in pravice do enakega varstva pravic, ker je postopek prekinilo, čeprav za to ni imelo utemeljenega razloga, s tem pa je bil tožnikov pravni položaj nezakonito izboljšan, saj je po ustavni odločitvi lahko dopolnil svojo trditveno in dokazno podlago ter prilagodil tožbeni zahtevek, kar je hkrati onemogočalo učinkovito obrambo toženke. Ker bi moralo sodišče tožbo zavreči, je napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moral tožnik sam kriti svoje stroške. Toženka še navaja, da je bilo njeno ravnanje v času izdaje razveljavljenega sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z zakonom. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker je povsem pravilna in zakonita. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Z izdajo sklepa o prekinitvi postopka ni storilo bistvene kršitve določb postopka zaradi kršitve pravice do sodnega varstva in pravice do enakega varstva pravic. Tožnik svoje trditvene in dokazne podlage ni dopolnil zgolj zaradi odločitve ustavnega sodišča, ampak jo je dopolnil glede na vsebino pripravljalnih vlog, ki jih je vložila nasprotna stranka. Tako tožnikov pravni položaj ni bil nezakonito izboljšan, neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je bila onemogočena učinkovita obramba tožene stranke. Sodišče prve stopnje sklepa o prekinitvi postopka po 279.b členu ZPP ni sprejelo, ker v obravnavanem primeru ni šlo za vzorčni postopek.

7Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči izpodbijane sodbe.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je imel tožnik pravni interes le ob vložitvi tožbe, z dnem, ko je začela veljati odločba ustavnega sodišča, pa ga ni imel več. Iz izreka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-16/21, U-I-27/21 z dne 18. 11. 2021, objavljene v Uradnem listu RS, št. 202/2021 dne 24. 12. 2021 izhaja, da se razveljavijo tretji, četrti in peti odstavek 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 52/16, 81/19 in 203/20 – ZIUPOPDVE) ter 156.a člen Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/20 – ZIUPOPDVE) (točka 1 izreka) in da sindikati sami krijejo svoje stroške postopka z zahtevo (točka 2 izreka). Sodišče prve stopnje je pravilno v točki 10 obrazložitve ugotovilo, da iz obrazložitve odločbe sicer izhaja, da odpovedi pogodb o zaposlitvi podane na podlagi razveljavljenih zakonskih določil prenehajo pravno veljati in učinkovati, vendar pa ustavno sodišče v okviru postopka za oceno ustavnosti skladno s 43. in 44. členom Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 64/07 s spremembami) ni pristojno za neposredno odločanje o individualnih pravnih razmerjih. Tako so posamični akti, ki so zaradi odločbe ustavnega sodišča ostali brez pravne podlage, še vedno predmet presoje v rednem sodnem postopku. Tožnik je imel ves čas postopka pravni interes za razveljavitev sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez utemeljevanja, ker je sklep še vedno obstajal, tožniku pa so s pravočasno vložitvijo tožbe za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastali tudi stroški postopka v tem individualnem delovnem sporu. Iz tega razloga je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na zadevi opr. št. Psp 440/2014 z dne 2. 10. 2014 Višjega delovnega in socialnega sodišča in opr. št. II Cp 448/2020 z dne 27. 5. 2020 Višjega sodišča v Ljubljani. Primerljiva z obravnavano zadevo tudi ni sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 64/2007 z dne 26. 6. 2007. V tej zadevi je delodajalec ugodil tožničini zahtevi za odpravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ji z odločbo vzpostavil delovno razmerje za nedoločen čas in jo vrnil na delovno mesto, ki ga je pred odpovedjo opravljala. V tem primeru tožnica za vložitev tožbe ni imela pravnega interesa, ker je delodajalec nezakonito stanje z odločbo saniral že sam.

9Ker je toženka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov brez utemeljevanja na podlagi 156.a člena ZJU, ki je bil z odločbo ustavnega sodišča z dne 18. 11. 2021 razveljavljen, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo sklep ministra za notranje zadeve o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 10. 2. 2021 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 4. 2021, s katerim je bil sklep organa prve stopnje potrjen. Posledično pa je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi ter pripadajočih aneksov še traja.

10Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka. Kot izhaja iz obrazložitve v prejšnji točki, je tožnik ves čas postopka imel pravni interes, zato sodišče prve stopnje tožbe pravilno ni zavrglo. Narok za glavno obravnavo je bil potreben. Prav tako so bile, glede na pripravljalne vloge, ki jih je vložila toženka, potrebne vloge, ki jih je vložil tožnik. Tožnik je v sporu uspel, zato je odločitev sodišča, da mu je toženka dolžna povrniti potrebne stroške postopka, pravilna.

11Iz navedenega izhaja, da je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena, 154. člena in 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je odmerilo skladno z OT. Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21 točka 1 v višini 375 točk, izdatkov za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT v pavšalnem znesku 2 % in 22 % DDV na odvetniško tarifo, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 280,00 EUR.