VSL Sklep EPVDp 163/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja prekliče in je storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

2Iz razlogov sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 202.e člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker je ugotovilo, da storilec v določenem roku ni izpolnil obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker v preizkusni dobi 14 mesecev, ki je trajala od 14.5.2021 do 14.7.2022 ni opravil programa psihosocialnih delavnic v obsegu najmanj 17 pedagoških ur, od tega najmanj dve uri individualne obravnave in najmanj 15 ur dela v skupini.

3Zoper sklep se je pritožil storilec po zagovornici, ki navaja, da sklep izpodbija zaradi kršitev določb postopka o prekršku, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter rok za izpolnitev obveznosti podaljša, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljeno pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka z navedbami, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je rok za izpolnitev obveznosti instrukcijski rok, ki sodišču omogoča, da ga lahko na predlog storilca podaljša v zakonsko določenih mejah. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da rok za izpolnitev obveznosti ni instrukcijski, temveč je prekluziven in nepodaljšljiv rok. Prekluzivnost roka je jasna iz zakonskih določb. Prvi odstavek 202.d člena Zakona o prekrških (ZP-1) določa mejo preizkusne dobe, ki jo sodišče lahko določi v trajanju najmanj 6 in največ 24 mesecev, pri čemer iz sedmega odstavka 202.d člena ZP-1 izhaja, kaj vse mora sodišče pri tem upoštevati, in sicer trajanje preizkusne dobe prilagodi glede na okoliščine, ki jih upošteva pri presoji, ali je mogoče pričakovati, da storilec ne bo več ponavljal prekrškov ter da bo izpolnil obveznosti po Zakonu o voznikih (ZVoz-1). Tudi iz določbe osmega odstavka 202.d člena ZP-1 izhaja, da sodišče trajanje preizkusne dobe določi glede na presojo okoliščin in oceno pričakovanja, saj je v tej določbi določeno, da sodišče v sklepu, s katerim ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, navede čas trajanja preizkusne dobe in obveznosti, ki jih mora storilec izpolniti ter rok za predložitev dokazil o izpolnitvi teh obveznosti. Zamuda roka za izpolnitev obveznosti ima za posledico, da sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar je izrecno določeno v drugem odstavku 202.e člena ZP-1, ki zato ne pušča odrtega dvoma o nepodaljšljivosti roka za izpolnitev obveznosti. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu določilo preizkusno dobo 14 mesecev in naložilo obveznost, da se mora v času preizkusne dobe udeležiti določenega rehabilitacijskega programa v določenem obsegu. Obveznost je torej storilcu nalagala, da program v času preizkusne dobe opravi v celoti. Dejstvo, da je bila storilcu določena preizkusna doba 14 mesecev in s tem manj od 24 mesecev, kolikor bi bilo po prvem odstavku 202.d člena ZP-1 največ možno, še ne pomeni, da sme sodišče podaljšati preizkusno dobo na način, da bi storilec lahko naknadno izpolnil svojo obveznost, kot to zmotno uveljavlja pritožnica, ki sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 202.d člena ZP-1, ki podaljšanja preizkusne dobe ali roka za izpolnitev obveznosti ne ureja.

6Bistveno kršitev določb postopka pritožnica neutemeljeno uveljavlja tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje storilcu kršilo pravico do izjave in obrambe, ker ga ni pozvalo na dopolnitev predloga za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti in mu ni dalo možnosti, da svoj predlog obrazloži ter zanj priloži dokaze. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da podatki spisa potrjujejo, da je storilec sodišču s pisno vlogo predlagal podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti, v katerem je navedel, da je zaradi sladkorne bolezni dvakrat zamudil predavanja, vendar pa mu je sodišče odgovorilo z dopisom, v katerem mu je pojasnilo, da rok za izpolnitev obveznosti ni podaljšljiv in da je program dolžan opraviti do poteka preizkusne dobe, kar je pravilno pojasnilo in sodišče storilca ni bilo dolžno posebej pozivati na dodatno obrazložitev predloga ter na predložitev dokazov.

7Pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pa pritožnica neutemeljeno uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da storilec programa ni mogel opraviti iz opravičljivega razloga, in sicer zaradi zdravstvenih težav s sladkorno boleznijo, zaradi katere mu nastopi stanje hipoglikemije, kar se mu je zgodilo ravno v dneh odsotnosti od delavnic in gre za okoliščino, na katero ni imel nobenega vpliva in je ni mogel predvideti ter preprečiti. Vendar pa pritožnica spregleda, da je bistvo odločitve sodišča v tem, da se je storilec na psihosocilano delavnico prijavil že 29.4.2021, plačal pa jo je šele 10.5.2022, kar je več kot leto dni po prijavi, zaradi česar je v takšnem ravnanju sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo storilčevo neaktivnost kot vzrok, da delavnice ni opravil v preizkusni dobi, kot mu je bilo to naloženo, temveč je z rehabilitacijskim programom začel šele v terminu od 1.6.2022 do 24.6.2022, kar je tik pred koncem preizkusne dobe in se zato na zdravstveni razlog ne more uspešno sklicevati.

8Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep, ki tudi ni obremenjen z nobeno kršitvijo, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

9Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi določil 147. člena ZP-1 storilcu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Znesek sodne takse je določilo z uporabo tarifne številke 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). V izreku določeni znesek bo moral storilec plačati po prejemu tega sklepa in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se mu bo sodna taksa prisilno izterjala.