VSL Sodba II Cp 1263/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko¹, in sicer za plačilo denarnega zneska v višini 5.675,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2021 do plačila ter stroškov postopka.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku²). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je napačno ocenilo dejansko stanje razmerja med tožečo stranko in drugim tožencem. Posojeni znesek s katerim je tožeča stranka poravnala dolg drugega toženca predstavlja dejansko plačilo v njegovo korist, zato je primarni dolžnik drugi toženec. Prva toženka je bila zgolj porok za poplačilo dolga, če tega ne bi povrnil drugi toženec. Podobno poroštveno razmerje se v praksi uporablja tudi v primerljivih pravnih razmerjih bančnih posojil. Razmerje med posojilojemalcem in porokom pa je jasno določeno v določilih Obligacijskega zakonika, po katerih tako dolžnik kot porok odgovarjata za dolg solidarno in do celote, če ni drugače dogovorjeno. Tožeča stranka posledično ne razume razlage sodišča v izpodbijani sodbi.

Navaja še, da predstavlja tožbeni zahtevek tožeče stranke do drugega toženca znesek v višini 11.350,00 EUR s pripadki. Ker je sodišče prve stopnje v sodbi zavrnilo zahtevek zoper drugega toženca zgolj v znesku 5.675,00 EUR s pp, je v nasprotju s spisovnimi navedbami odločilo le o polovici zahtevka zoper drugega toženca.

3Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4Pritožba ni utemeljena.

5Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost zahtevka, sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe (tretji odstavek 318. člena ZPP)³, razen če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je po tem, ko drugi toženec na tožbo ni odgovoril, brez obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo ('neprava' zamudna sodba). Ocenilo je, da je tožba, v delu ki se nanaša na drugega toženca, neodpravljivo nesklepčna.⁴

6Sodišče prve stopnje zaradi pasivnosti drugega toženca ni ugotavljalo dejanskega stanja in ni ocenjevalo predloženih dokazov v smeri, ali so v tožbi zatrjevana dejstva resnična ali ne. Predpostavlja se namreč, da toženec, ki odgovora na tožbo ne poda, priznava dejanske navedbe tožeče stranke, kot resnične. Ker se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), so pritožbeni očitki v tem delu, neupoštevni.

7Glede pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče v celoti sledi presoji sodišča prve stopnje, da so bile tožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na drugega toženca, nesklepčne. Sklepčnost namreč predstavlja trditveno breme (oz. dolžnost substanciranja) tožeče stranke, da navede vsa (pravotvorna) dejstva iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.⁵ Slednje ne pomeni, da mora tožeča stranka ta dejstva podrobneje konkretizirati, vendar mora zagotoviti vsaj minimumu trditvenega bremena. Sodišče pri preizkusu sklepčnosti tožbe ugotavlja, ali zatrjevana dejstva na podlagi silogističnega sklepanja pripeljejo do pravne posledice uveljavljane v tožbenem predlogu.⁶

8Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe, je tožeča stranka izrecno navedla, da se je za poplačilo dolga drugega toženca dogovarjala in dogovorila (zgolj) s prvo toženko. Na predlog drugega toženca namreč ni želela prispevati svojih sredstev. Iz tožbenih navedb izhaja, da z drugim tožencem ni imela nobenega dogovora, prav tako ni zatrjevala njegove zaveze za vračilo denarja. Nujna predpostavka, da je dvostranski zavezovalni pravni posel veljavno sklenjen, je soglasje volj obeh strank pravnega posla, ki pa ni moglo biti podano, saj glede na tožbene navedbe drugi toženec ni bil udeleženec obligacijskega razmerja. S podanimi tožbenimi navedbami je tožeča stranka sama izključila zaključek, da je med njo in drugim tožencem prišlo do nastanka kakršnegakoli obligacijskega (pogodbenega) razmerja z medsebojnimi pravicami in obveznostmi.⁷ Upoštevajoč načelo relativnosti pogodbenih razmerij pa pogodbena obveznost zavezuje le tisto stranko, ki jo je s pogodbo prevzela.⁸ Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tak tožbeni zahtevek nesklepčen, saj iz opisanega življenjskega primera ne izhaja pravna posledica zoper drugega toženca. V konkretnem primeru gre za nepopravljivo nesklepčnost, katero tožeča stranka tudi z dodatnimi navedbami (znotraj istega življenjskega primera) ne more odpraviti.⁹ Zato je pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ko tožeče stranke ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, kot to določa tretji odstavek 318. člena ZPP in je postopalo po četrtem odstavku 318. člena ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja še, da tožeča stranka tudi v pritožbi zoper izpodbijano zamudno sodbo ni navedla drugih trditev oz. konstitutivnih dejstev, potrebnih za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Prav tako ni zatrjevala, da potrebuje dodaten rok za pridobitev dejstev s katerimi bi lahko odpravila nesklepčnost tožbe.¹⁰

9Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče nepravilno odločilo zgolj o polovici tožbenega zahtevka. Navajanje pritožbe glede solidarne obveznosti tožencev je pravno zmotno, slednja se namreč ne domneva, ampak je zanjo potrebna posebna pravna podlaga.¹¹ Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe je vtoževana denarna obveznost deljiva in se med oba toženca deli na enaka dela, pri čemer je vsak odgovoren za svoj del obveznosti (prvi in drugi odstavek 393. člena OZ). Odločitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek za polovico denarnega zneska, ki odpade na drugega toženca zavrne, pa je glede na pojasnila pritožbenega sodišča v zgornjih točkah obrazložitve, utemeljena.

10Pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje pri tem ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno je uporabilo materialno pravo in glede na trditveno podlago tožeče stranke pravilno ugotovilo neodpravljivo nesklepčnost tožbe zoper drugega toženca. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju drugi toženec.
² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Sodišče mora tako postopati v primerih, ko je prepričano, da je mogoče nesklepčnost odpraviti, kot tudi v primerih t.i. dvomljive nesklepčnosti.
⁴ Pri tem je v 3.točki obrazložitve izpodbijane sodbe presodilo, da sta izpolnjena tako prvi, kot drugi pogoj iz prvega odstavka 318. člena ZPP.
⁵ mag. N. Betetto, Vsebinsko ali formalistično odločanje, Pravosodni bilten, št. 3/2013, str. 20.
⁶ J. Zobec, Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik, Ljubljana, let. 61, 2006, 11-12, str. 899.
⁷ Ali je do takšnega civilnopravnega razmerja prišlo med tožečo stranko in prvo toženko, pa bo stvar sodne presoje (prva toženka je namreč podala odgovor na tožbo).
⁸ Tega ne spremeni niti dejstvo, da naj bi bil posojeni znesek namenjen poplačilu dolga drugega toženca.
⁹ Kakršnekoli dopolnitve tožbenih navedb glede dogovora in zaveze drugega toženca, bi šle v smer drugega življenjskega dogodka.
¹⁰ Glej Sodbo VSL II Cp 1135/2017.
¹¹ Nastane lahko na podlagi pogodbe ali pa zakona, domneva pa se zgolj v primeru več dolžnikov pri deljivi z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti (394. člen OZ).