VDSS Sodba Pdp 214/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki IV izreka, tako da se stroški postopka, ki sta jih dolžni plačati toženi stranki nerazdelno tožeči stranki, povišajo na 826,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega 15-dnevnega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu.

III. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

1Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je prva tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2018 do plačila (točka I izreka) in da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 3.910,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2018 do plačila (točka II izreka). V presežku, tj. za znesek 12.110,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Toženima strankama je naložilo, da nerazdelno tožniku plačata stroške postopka v višini 769,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka v znesku 769,65 EUR od „datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje“ do izteka roka, določenega v točki IV. izreka (točka V izreka).

2Zoper zavrnilni del navedene sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče glede njegovega soprispevka k škodnemu dogodku napačno ugotovilo dejansko stanje, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (razlogi sodbe so nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju) in napačno uporabilo materialno pravo, saj k nastanku škode ni prispeval, vsekakor ne v taki meri. Delo je opravljal po navodilih delodajalca in z ustrezno skrbnostjo, pri čemer se nezgodi ni mogel izogniti. Ta se mu je pripetila v okoliščinah, ki jih ni mogel obvladovati, se jim izogniti ali dela opraviti drugače. Zato mu ni moč pripisati nobene sokrivde. Sodišče ni pojasnilo, katerih ukrepov za zagotavljanje zdravja pri delu ni izvajal, kršil ni nobenega predpisa ali pravil delodajalca glede varstva pri delu, opustil nobene dolžne skrbnosti. Očitek, da če bi pogled občasno usmeril v tla oziroma na območje nekaj metrov naprej, bi na njih opazil karton in bi se mu lahko izognil, je neutemeljen. Pri stopanju na transportno pot je bil (glede na pretekle izkušnje) zadosti oziroma posebej previden, ravnal je z ustrezno skrbnostjo. Ker je ta namenjena viličarjem in ljudem, kartona na njej ni mogel pričakovati, nanj na tleh v vseh letih dela pri prvi toženi stranki ni naletel. To je v postopku izpostavil večkrat, potrdile so tudi priče. Napačna je ugotovitev sodišča, da se občasno lahko zgodi, da karton pade na tla. Dražljaje lahko prepoznava v okviru svoje delovne obveznosti in preteklih izkušenj, po katerih kartona na tleh ni mogel pričakovati. Pretirane pozornosti od njega ni moč pričakovati. Neutemeljena je pavšalno obrazložena ugotovitev sodišča, da bi moral po transportni poti (oziroma proizvodi hali) stopati s povečano in ne povprečno skrbnostjo. Vprašanje skrbnosti je pravno vprašanje, izvedenec tovrstne presoje ne more opraviti. Zato se je sodišče napačno oprlo na njegove tozadevne ugotovitve in napravilo napačne dejanske ter materialnopravne zaključke. Neživljenjsko je pričakovanje, da se bo katerikoli delavec po proizvodni hali gibal s povečano pozornostjo, ob tem da pogled na transportno pot v polovici primerov zastirajo zaboji ali druge ovire. Sodišče mu je glede na izvedensko mnenje in njegovo izpoved prisodilo prenizko odškodnino za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sodišča so v podobnih primerih dosodila višjo (VS001880 in II Cp 1739/2017). Potrebno je upoštevati, da ga bodo omejitve obremenjevale celo življenje (daljše obdobje), predvsem na športnem področju, pa tudi pri delu. Nastale težave tekom let lahko pomenijo dodatne težave s kolenom (degenerativne spremembe sklepnega hrustanca). Sodišče mu napačno ni priznalo povračila stroškov za narok z izvedencem, poleg tega je napačno izračunalo delež uspeha v sporu, saj bi moralo stroške odmeriti ob upoštevanju metode ločenega izračuna uspeha glede na temelj in višino. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožniku dosodi višjo odškodnino in višje stroške postopka, toženima strankama pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev o prispevku tožnika k škodi in obsegu nepremoženjske škode. Glede tega je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, glede pravdnih stroškov tožnika pa je materialno pravo deloma uporabilo napačno.

5Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi sodbe niso nejasni oziroma niso sami s seboj v nasprotju, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Iz pritožbe tožnika izhaja, da dejansko nasprotuje predvsem dokazni oceni sodišča prve stopnje in uporabi materialnega prava v zvezi z njegovim prispevkom k škodi ter odmeri odškodnine, navedeno pa ne pomeni te očitane kršitve, temveč gre za druga pritožbena razloga, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi določb prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v povezavi s prvim odstavkom 131. člena in 171. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ob upoštevanju 5., 9. in 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11 s spremembami) odločalo o odškodninski odgovornosti prve tožene stranke kot delodajalca za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nesreče pri delu 23. 5. 2016, v kateri si je poškodoval desno koleno. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je tožnik tega dne ob hoji mimo dveh zabojev zavil desno na transportno pot, pri tem pa z levo nogo stopil na karton v velikosti 60 x 40 cm, ko mu je zdrsnil. Desna noga mu je „sklecnila“ tako, da si je poškodoval desno koleno.

7Pritožba pravilno izpostavlja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral delavec po transportni poti stopati s povečano skrbnostjo, saj bi le v takem primeru lahko opazil na tleh ležeči karton, kot tudi, da je vprašanje skrbnosti pravno vprašanje, na katero mora odgovoriti sodišče. Sodišče prve stopnje je kljub temu glede tožnikovega prispevka k škodi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je hoja delavca po proizvodni hali njegova običajna aktivnost. Pri tej aktivnosti se od njega zahteva povprečna skrbnost. Tožnik je opustil to zahtevano (poprečno) skrbnost pri vključevanju na transportno pot „izza ovinka“, še posebej ker so pogled nanjo zastirali zaboji, kar navaja sam tožnik v pritožbi. Običajna skrbnost zahteva, da se delavec prepriča, ali je pot prosta in brez ovir. Tožnik tega ni storil v zadostni meri, saj bi sicer ob pogledu na tla za ovinkom karton opazil in se mu lahko izognil.

8Neutemeljene so s tem povezane pritožbene navedbe, da je bil tožnik ob vstopu na transportno pot zadosti pozoren in se je prepričal, da na pot lahko stopi varno, kot tudi, da kartona ni mogel videti zaradi zloženih zabojev. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ustrezno upoštevalo že samo izpoved tožnika, da je bil ob vstopu na transportno pot sicer pozoren, vendar le na prihod viličarja (zaradi nevarnosti trka z njim je pogledal le levo in desno v višini oči), kljub dejstvu da sta mu pogled na pot hoje zastirala dva zaboja v skupni višini 150 cm, sicer pa je pogled imel usmerjen proti svojemu stroju in je zaradi časovne stiske razmišljal o delu. Tako je utemeljeno ugotovilo in presodilo, da je tožnik ob vstopu na transportno pot svojo pozornost očitno namenjal okolici in ne pohodni površini, in da bi, če bi pogledal na tla na poti predvidene hoje, tudi za ovinkom karton lahko videl in se mu izognil.

9Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da od njega ni moč pričakovati, da bi pogledal (tudi) prav na tla, kjer je bil karton, oziroma v vse smeri, tudi zrak in pričakoval vse nevarnosti, s katerimi bi se lahko srečal, še posebej, ker je bil zaradi časovne stiske v zvezi z opravo zadostne količine dela osredotočen na slednje. Delavec, četudi je v časovni stiski z opravo dela, je dolžan ravnati skladno z določbo 12. člena ZVZD-1. Pričakuje se, da zaradi zagotovitve lastne varnosti in zdravja pri delu pazi, kam stopa, še posebej če mu pogled na nadaljnje korake oziroma pot zastirajo ovire. Takšno pričakovanje ni nerazumno. Pri tem pa ni potrebno, kot tožnik nepravilno izpostavlja v pritožbi, da bi pri hoji gledal v vse smeri (tudi zrak), ampak zgolj predse, na tla, v smeri hoje. Potrebno ni niti, da bi hodil zelo počasi in pri tem ozavestil vsak gib, ampak zgolj zadosti previdno in skrbno. To je od njega in vsakega povprečnega človeka moč pričakovati.

10Tožnikov soprispevek temelji na njegovi opustitvi zadostne pazljivosti pri vključevanju na transportno pot ob omejenem pogledu naprej, kljub temu da je kot nekdanji preddelavec razmere v proizvodnih prostorih dobro poznal. Zaradi take nepazljivosti je ravnal v nasprotju s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca, pri čemer pa se to, da ob omejenem pogledu pri vključitvi na pot z vozili preveri, ali je pohodna pot prosta ovir, po stališču pritožbenega sodišča lahko pričakuje celo od vsake povprečne razumne odrasle osebe. Na njej bi se namreč lahko nahajalo tudi kaj drugega kot karton (masten madež, zaboj, itd.). Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo, da je k nastanku škode odločilno prispeval tudi tožnik in je njegov soprispevek ocenilo na 50 %. Pritožbeno prizadevanje za nižji delež je neutemeljeno.

11Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni določno pojasnilo, katerih ukrepov za zagotavljanje varstva pri delu tožnik ni izvajal, in da pri hoji po transportni poti ni kršil nobenega predpisa oziroma pravil pri delodajalcu glede varstva pri delu. Sodišče je v deseti točki sodbe pravilno obrazložilo, da bi tožnik moral ravnati skladno z določbo 12. člena ZVZD-1, ki med drugim v drugem odstavku določa, da mora delavec svoje delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje.

12Nebistvena in neutemeljena so tožnikova pritožbena zavzemanja, da je napačna presoja sodišča prve stopnje, da bi kot izkušen delavec upravičeno lahko občasno pričakoval in predvideval, da je na transportni poti karton. Tožnik jih namreč utemeljuje le s pavšalnimi navedbami, da je ves čas izpostavljal nasprotno (ker na tleh nikoli ni bilo kartona), kar so potrdile priče, ki pa jih ne navede. Tudi sicer je njegovo trditev potrdila le ena priča (A. A.), celo sam pa je izpovedal, da se v času, ko je bil preddelavec, skoraj ni dogajalo, da bi bil karton na transportni poti, ne pa, da se to ni dogajalo, kot trdi v pritožbi. Ugotovitev sodišča prve stopnje je glede tega pravilna.

13Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno upoštevalo prvi odstavek 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine postavlja pravni standard pravične denarne odškodnine, ki ga je sodna praksa napolnila glede na temeljni načeli: načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Tožniku, ki je v škodnem dogodku utrpel raztrganino zadnjega roga notranjega meniskusa desnega kolena, je priznalo 10.300,00 EUR (7,7 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji) za vso nepremoženjsko škodo in v tem okviru 3.500,00 EUR (2,6 plač) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Priznana odškodnina v skupni višini 7,7 plač ustrezno odraža poškodbo tožnika in njene posledice ter ne odstopa od primerljivih primerov sodne prakse (odločbe VS001727). Prizadevanje tožnika za višjo odškodnino je neutemeljeno.

14Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti povzelo izvedensko mnenje medicinske stroke, izdelano na podlagi opravljenega kliničnega pregleda ter dejstvo, da tožnik tam ni navajal bolečnosti v desnem kolenu pri gibanju, temveč nekatere subjektivne težave, ki niso značilne za stanje po odstranitvi dela notranjega meniskusa. Ustrezno je upoštevalo, da ima tožnik zaradi stanja po odstranitvi dela notranjega meniskusa občasno bolečine pri velikih dolgotrajnih obremenitvah desnega kolena (npr. pri smučanju, daljšem teku, daljši hoji po neravnem strmem terenu ali brežini, pri skokih in počepih ter čepenju), da se mu to lahko razboli po teh obremenitvah in da ima lahko težave pri delu, če to vključuje daljše čepenje, počepanje, daljšo hojo po neravnem terenu, daljši prisilni upogib kolena in pri prenašanju in dvigovanju težjih bremen. Pravilno je upoštevalo, da bodo te težave ostale v prihodnje in da se lahko tožniku z leti zaradi delne odstranitve notranjega meniskusa pojavijo degenerativne spremembe sklepnega hrustanca zaradi povišanih obremenitev sklepnega hrustanca v delu, kjer ni meniskusa. Sodišče je ustrezno upoštevalo izpoved tožnika in dejstvo, da je bil tožnik ob nezgodi star šele 43 let. Tožnik v pritožbi dejansko le povzame pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ponovno izpostavlja že upoštevano izvedensko mnenje glede tega ter vztraja, da vse okoliščine utemeljujejo višjo odškodnino, kar glede na ugotovljene posledice in omejitve, ki jih ima, ni utemeljeno.

15Primera sodne prakse, ki ju izpostavlja pritožba, in sicer zadevi VSRS Sodba II Ips 520/2008 (revizija je bila zavrnjena) in VSL Sodba II Cp 1739/2017 ne potrjujeta tožnikovih navedb o prenizki odškodnini, saj ne gre za primerljiva primera, kot je tožnikov. V obeh zadevah sta namreč oškodovanca utrpela duševne bolečine zaradi hujših trajnih funkcionalnih omejitev kot tožnik, kar opravičuje višjo odškodnino. Tako je v prvi zadevi oškodovanec utrpel zmanjšano mišično moč in omejeno gibljivost kolena, oškodovanka v drugi pa le slednje, v obeh primerih pa so oškodovancema ostale večje težave, ki se zaradi tega pojavljajo tudi pri običajnih in ne le pri dolgotrajnih aktivnostih ter obremenitvah.

16Tožnik utemeljeno izpostavlja, da je sodišče napačno zavrnilo zahtevo za povračilo stroškov nagrade za narok z izvedencem. Podlaga za povračilo takih stroškov postopka je v 4. točki tarifne številke 20 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami), ki sicer velja za pravdni postopek. Tožnik je tako upravičen še do 250 točk za zastopanje na ogledu in s tem povezane materialne stroške, v deležu glede na uspeh. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo, tako da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati še stroške postopka v višini 57,30 EUR, torej skupaj 826,95 EUR (namesto 769,65 EUR), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17Neutemeljena so pritožbena prizadevanja tožnika, da bi sodišče prve stopnje ločeno upoštevalo uspeh po temelju in po višini. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) v pravdah zaradi plačila odškodnine (VSRS Sodba II Ips 563/2008), v delovnih sporih je ta sodna praksa presežena.

18Ker razen glede dela stroškov niso podani niti s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških, in sicer upoštevaje 154. člen ZPP (načelo uspeha v postopku) na način, da tožnik, ki je s pritožbo uspel le glede stroškov postopka (v neznatnem delu), sam krije svoje stroške.