VSL Sodba II Cp 1372/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sedaj glasi:

„I. Ugotovi se, da je vknjižena izvedena pravica pri nepremičninah z ID znakom 0000 757/2, 0000 753, 0000 757/1, 0000 766/6, 0000 768/2, 0000 760, 0000 765, 0000 769/2 in 0000 766/5 hipoteka ID 1000 prenehala.

II. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (prenehanje prepovedi odtujitve in obremenitve ID 2000), se zavrne.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala ugotovitev prenehanja hipoteke in prepovedi odtujitve in obremenitve pri več nepremičninah v njeni lasti. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta vknjiženi izvedeni pravici pri nepremičninah z ID znakom 0000 757/2, 0000 753, 0000 757/1, 0000 766/6, 0000 768/2, 0000 760, 0000 765, 0000 769/2 in 0000 766/5 hipoteka z ID znakom 1000 in prepoved odtujitve in obremenitve ID 2000 prenehali. Toženi stranki je naložilo v plačilo 1.180,35 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da dolg ni v celoti poplačan. V obračunu, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ni zajet celoten dolg in vse obresti, saj iz same listine izhaja, da je bil obračun narejen za potrebe izračuna pogodbenih obresti zaradi predčasnega plačila. Dolg še vedno obstaja zaradi neplačanih zamudnih obresti. Da je pri obravnavanem dolgu prišlo do zamude s plačili, je razvidno iz listine Odprte postavke na dan 6. 12. 2005, kjer je izkazano, da je najstarejša obveznost datirana že na 4. 6. 2003. Glede na pravila o vračunavanju je očitno, da dolg še vedno obstaja, saj ob upoštevanju prejetih plačil, primarno na račun zamudnih in pogodbenih obresti, še vedno obstaja odprt dolg iz naslova dela glavnice. Tožeča stranka navedb o zamudi niti ni konkretno in vsebinsko substancirano prerekala. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z imenovanjem izvedenca finančne stroke za preračun obstoja oziroma preostale višine dolga. Zatrjevala je zmoto o dejanskih okoliščinah pri izdaji potrdila z dne 25. 1. 2006, ker dolg ni bil v celoti poplačan, saj njegova višina že v izhodišču ni bila materialnopravno pravilno izračunana.

Prepoved odtujitve in obremenitve, o kateri niti tožeča stranka v tožbi niti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nista zmogla nobenih navedb, ni akcesorna pravica, ki bi delila usodo vpisane hipoteke. Prepoved odsvojitve in obremenitve obravnavanih nepremičnin kot samostojno upravičenje je bila v zemljiško knjigo vpisana v njeno korist iz razloga, ker je pod ne povsem ekonomskimi pogoji na tožečo stranko prenesla zemljišča za potrebe (že zgrajenih) teniških igrišč, teniškega kluba in drugih športnih objektov. Tožba je glede tega dela zahtevka nesklepčna, saj o prepovedi odsvojitve in obremenitve ni jasnih in materialnopravno prepričljivih razlogov, na kar je opozorila že v odgovoru na tožbo. Prav tako nima o tem nobenih razlogov izpodbijana sodba. Medtem ko so pravila glede izbrisa hipoteke v primeru, ko zares pride do poplačila zavarovane terjatve, vnaprej znana, zakonsko določena in nedvoumna, to ne velja za prepoved odsvojitve in obremenitve. Ta pravica je bila glede na veljavno zakonodajo v posameznem obdobju lahko povsem samostojna pogodbena pravica na tuji nepremičnini. Glede na navedeno bi bila tožeča stranka o tem delu zahtevka dolžna podati samostojne in jasne navedbe, iz katerih izhaja utemeljenost njenega zahtevka.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da so pritožbene navedbe neutemeljene, zato predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Katero od absolutnih bistvenih kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka uveljavlja z očitkom o „protispisnosti“, v pritožbi ni navedla. Ker pa kršitev utemeljuje z nasprotjem med trditvami o še vedno obstoječem dolgu in ugotovitvijo sodišča, da so bile le-te pomanjkljive, pritožbeno sodišče sklepa, da gre za kršitev po 15. točki, ki pa ni bila storjena. Ta kršitev je namreč podana le v primeru, če obstoji nasprotje med v sodbi povzeto vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami. V konkretnem primeru tožena stranka takšnega nasprotja ne zatrjuje.

6Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da tožničin dolg iz kupoprodajne pogodbe z dne 23. 6. 2000, katere predmet so obravnavane nepremičnine ter ustanovitev hipoteke in prepovedi odtujitve in obremenitve, ni v celoti poplačan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki v decembru 2005 sporazumeli o višini preostalega dolga. Tožena stranka je 6. 12. 2005 pripravila obračun odprtih postavk iz katerega izhaja, da ji tožeča stranka dolguje še 1.913.924,30 SIT. Tožeča stranka je navedeni znesek poravnala 8. 12. 2005 z bančnim nakazilom (priloga A4 spisa). Gre za soglasje pravdnih strank, da neporavnane obveznosti tožeče stranke znašajo 1.913.924,30 SIT oziroma, da plačilo navedenega zneska zadostuje za poplačilo celotnega dolga do tožene stranke. Tožena stranka je nato tožeči stranki izdala tudi potrdilo o poplačilu obveznosti s 25. 1. 2006, t. i. pobotnico, s katero je izrecno potrdila, da je tožničina obveznost poplačana v celoti. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je obstoj morebitnih zakonskih zamudnih obresti na dan 6. 12. 2005 irelevanten, saj je tožena stranka z obračunom dolga, sprejemom plačila in izdajo pobotnice pristala na to, da je dolg poplačan. Povedano drugače: tudi če znesek 1.913,924,30 SIT ne vsebuje domnevno nateklih zakonskih zamudnih obresti, je v skladu z dogovorom oziroma soglasjem pravdnih strank bil to znesek, ki predstavljal preostanek tožničine obveznosti.

7Tožena stranka je sicer trdila, da je pri pripravi obračuna prišlo do napake, kar je mogoče smiselno razumeti kot trditev, da je sporazum o višini dolga sklenila v zmoti in posledično tudi pobotnico izdala v zmoti,¹ a spregleda, da je njena pravica, da zmoto uveljavlja, prenehala najkasneje v treh letih od trenutka, ko je bil dogovor dosežen oziroma izdana pobotnica (glej drugi odstavek 99. člena OZ), poleg tega pa je zmoto mogoče uveljavljati le s tožbo.² To, ali je bil obračun pravilen in ali je bila tožena stranka, ko je izdala pobotnico, res v zmoti, zato ni relevantno. Pritožbeno sodišče se zato do tega, ali so bile trditve tožene stranke o nepravilnem obračunu dovolj substancirane, ne opredeljuje, zavrača pa tudi očitke, ki se nanašajo na neizveden dokaz z izvedencem finančne stroke. Izvedba tega dokaza glede na zgoraj obrazloženo ni bila potrebna.

8Ker je terjatev tožene stranke prenehala, je kot akcesorna pravica prenehala tudi hipoteka. Odločitev, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo njeno prenehanje, je zato pravilna.

9Utemeljeno pa tožena stranka opozarja na nesklepčnost tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev prenehanja pravice prepovedi odtujitve in obremenitve. Pravdni stranki sta se za prepoved odtujitve in obremenitve dogovorili s kupoprodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa SV 362/2000 z dne 23. 6. 2000 (priloga A5 spisa). Gre za obligacijsko pravico, ki je v aktualni zakonodaji urejena v 38. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), v času njenega nastanka pa jo je poimensko navajal 10. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK) iz leta 1995, medtem ko je materialnopravno podlago zanjo predstavljal § 364c Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Ta jo je urejal smiselno enako kot sedaj SPZ.³

10Kot navedeno, gre pri pravici prepovedi odtujitve in obremenitve za obligacijsko pravico in ne za stvarno pravico na tuji stvari. Tožena stranka pravilno opozarja, da pogodbeno ustanovljena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ni akcesorna pravica, ki deli usodo terjatve, pa čeprav se je v obdobju pred sprejemom SPZ dogovarjala kot oblika dodatnega zavarovanja. S prenehanjem terjatve zato ta pravica ni prenehala. Ker tožeča stranka drugih trditev o dejstvih, ki bi, če bi se izkazala za resnična, pomenila podlago za sklep o prenehanju te pravice, ni ponudila, je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zahtevku ugodilo tudi v tem delu, nepravilna.

11Ker gre za neodpravljivo nesklepčnost, nanjo pa je tožečo stranko tudi sicer opozorila že tožena stranka v odgovoru na tožbo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Delna sprememba izpodbijane sodbe je v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je uspeh tožeče stranke v postopku (po delni zavrnitvi tožbenega zahtevka) polovičen, zato je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP).

13Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le delno, je na isti pravni podlagi enako odločitev sprejelo tudi o pritožbenih stroških.

¹ Da je bila pobotnica izdana v zmoti, tožena stranka navaja tudi v pritožbi.
² Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da je vsaj vprašljivo tudi to, ali bi zatrjevano zmoto bilo mogoče šteti za opravičljivo, kar pa je eden od pogojev za njeno (uspešno) uveljavljanje (glej 46. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).
³ Prepoved odsvojitve ali obremenitve je bilo mogoče dogovoriti ali odrediti s poslednjo voljo. Takšna prepoved je vezala le prvega lastnika, ne pa tudi njegovih dedičev. Proti drugim osebam, torej absolutno, je učinkovala le, če je bila dogovorjena med zakonci, roditelji in otroki, posvojenimi otroki in rejenci ali njihovimi zakonci ter je bila vpisana v javni knjigi (zemljiški knjigi). Več o tem glej R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 223 do 228.