10. člen ZZK

Tožena stranka je z obračunom dolga, sprejemom plačila in izdajo pobotnice pristala na to, da je dolg poplačan. Tožena stranka je trdila, da je pri pripravi obračuna prišlo do napake, kar je mogoče smiselno razumeti kot trditev, da je sporazum o višini dolga sklenila v zmoti in posledično tudi pobotnico izdala v zmoti, a spregleda, da je njena pravica, da zmoto uveljavlja, prenehala najkasneje v treh letih od trenutka, ko je bil dogovor dosežen oziroma izdana pobotnica (glej drugi odstavek 99. člena OZ), poleg tega pa je zmoto mogoče uveljavljati le s tožbo. To, ali je bil obračun pravilen in ali je bila tožena stranka, ko je izdala pobotnico, res v zmoti, zato ni relevantno. Ker je terjatev tožene stranke prenehala, je kot akcesorna pravica prenehala tudi hipoteka. Pri pravici prepovedi odtujitve in obremenitve gre za obligacijsko pravico in ne za stvarno pravico na tuji stvari. Tožena stranka pravilno opozarja, da pogodbeno ustanovljena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ni akcesorna pravica, ki deli usodo terjatve, pa čeprav se je v obdobju pred sprejemom SPZ dogovarjala kot oblika dodatnega zavarovanja. S prenehanjem terjatve zato ta pravica ni pren

Podana je nesklepčnost tožbe, saj gre za popolno neskladje med trditveno podlago in tožbenim zahtevkom, ki bi se moral glasiti na zemljiškoknjižni izbris neveljavne vknjižbe zastavne pravice ter prepovedi odtujitve in obremenitve. Pomanjkljiva je tudi sama trditvena podlaga, saj manjka zatrjevanje odločilnega dejstva, ki bi preprečilo upoštevanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, to je trditve o neupoštevnosti oziroma nedobrovernosti tožene stranke pri sklepanju pogodbe o zastavi nepremičnine.

Tožnica je dokazala verjetnost denarne terjatve, saj je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti, upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po 109. členu ZDR/2002 in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Začasna odredba, s katero naj bi sodišče toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, ni dopustna. Po Zakonu o zemljiški knjigi se v zemljiško knjigo vpisujejo pravice, opredeljene v 10. členu zakona, med katerimi tudi lastninska pravica in se ta pravica pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Ker tožena stranka še ni vknjižena kot zemljiškoknjižna lastnica na sporni parceli, ji ni mogoče z izdajo začasne odredbe prepovedovati razpolaganje s to parcelo.

Kadar se stranke v notarskem zapisu, sporazumu o zavarovanju denarne terjatve po 250. čl. ZIZ dogovorijo tudi za vpis prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnine, je šteti tak dogovor strank za pravni posel obligacijskega prava in ni potrebno, da so izpolnjene predpostavke, ki jih ZIZ določa za izdajo začasne odredbe. Zato se tudi v okviru sporazuma po 250. čl. ZIZ stranke lahko sporazumejo tudi za vknjižbo te prepovedi.

Odločanje o predlogu za vpis (kakršnekoli) pravice v zemljiško knjigo, je pridržano sodišču.

Tožeča stranka priznava, da je v zemljiški knjigi navedeno, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi kupoprodajne pogodbe njen mož, in da sama ni vpisana v zemljiški knjigi, zato mora nositi riziko, da ni poskrbela za svoj vpis v zemljiško knjigo in da ni reagirala ob vpisu hipoteke tožene stranke. Čeprav velja domneva, da v primeru, da kak podatek ni vpisan v zemljiško knjigo, tretje osebe za nevpisani podatek ne vejo, pa ta domneva ni neizpodbitna. Toda tožeča stranka ni dokazovala in ni dokazala slabe vere tožene stranke. Samo dejstvo, da je profesionalna organizacija (banka), pa ji ne daje pravice oziroma dolžnosti, da se spušča v ugotavljanje osebnih podatkov posojilojemalcev, da torej ugotavlja njihov zakonski stan in se vtikuje v druga osebna razmerja ter zakonce obravnava drugače od tistih oseb, ki niso poročene.

Vknjižba (vsebinsko gledano zaznamba) prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi na podlagi izdaje začasne odredbe ni ovira za izdajo sklepa o izvršbi na nepremičnino in dovolitev vpisov na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe na nepremičnino.

Predlog za vpis sprememb na že vpisani zastavni pravici v zemljiški knjigi, ki ga je upnik zmotno poimenoval "predlog za zavarovanje terjatve" mora sodišče prve stopnje, ki vodi zemljiško knjigo preizkusiti po njegovi vsebini, torej mora ugotavljati, ali so podane procesne in materialnopravne predpostavke za vpis teh podatkov v zemljiško knjigo po določbah ZZK. Za zavrnitev zahtevka ne zadostuje le ugotovite, da niso izpolnjeni pogoji za zavarovanje denarne terjatve po določbah ZIZ.

Če je izročevalka z dnem podpisa izročilne pogodbe prenesla na sopogodbenike tako posest kot lastnino, od tega dne dalje ni več posestnica. Prevzemniki so torej pridobili posest s podpisom izročilne pogodbe, ne pa šele z dnem vpisa te izročilne pogodbe v zemljiško knjigo.

Kadar se stranke v notarskem zapisu: sporazumu o zavarovanju denarne terjatve po 250 čl. ZIZ, dogovorijo tudi za vpis prepovedi obremenitve in odtujitve nepremičnine, je šteti tak dogovor strank za pravni posel obligacijskega prava in ni potrebno, da so izpolnjene predpostavke, ki jih ZIZ določa za izdajo začasne odredbe. Zato se tudi v okviru sporazuma po 250 čl. ZIZ stranke lahko sporazumejo tudi za vknjižbo te prepovedi.

Vpis obligacijske pravice prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, ni predviden. Dogovor o prepovedi odsvojitve in obremenitve tudi ni del postopka za zavarovanje z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank.

Ker iz 1. odst. 14. čl. ZZK izhaja, da se lahko pravice (iz 2. do 8. točke 10. čl. ZZK) vpišejo tudi na posameznih nepremičninah, vpisanih v enem zemljiškoknjižnem vložku, ni videti razloga, da to ne bi veljalo tudi za zaznambo spora.