UPRS Sodba II U 178/2019-13

I. Tožbi se delno ugodi in se sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Celje, številka DT 4933-41122/2018-23-04-730-27 z dne 14. 11. 2018, v zavrnilnem delu 2. in 3. točke izreka odpravi ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

1Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Celje, je z izpodbijanim sklepom odločil, da je bil postopek davčne izvršbe zoper tožečo stranko, pričet dne 8. 5. 2018 s sklepom o davčni izvršbi Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4933-41122/2018-4, neupravičen (1. točka izreka sklepa). Dolžniku se vrnejo stroški izdaje sklepa o davčni izvršbi št. DT 4933-41122/2018-4 z dne 8. 5. 2018 v višini 10,00 EUR, odvetniški stroški v višini 142,81 EUR in bančni stroški, nastali v zvezi z izvrševanjem sklepa pri A., d.d. v višini 49,00 EUR, skupaj torej 201,81 EUR (2. točka izreka sklepa). Navedene stroške je dolžan Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Slovenije v 30 dneh od vročitve tega sklepa nakazati na prehodni podračun Finančnega urada Celje, sicer bo za plačilo stroškov neupravičene izvršbe uveden postopek prisilne izterjave v skladu s pravili Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2; 3. točka izreka sklepa). Davčnemu organu z izdajo tega sklepa niso nastali stroški (4. točka izreka sklepa).

2Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, o kateri do dne 20. 3. 2019, ko je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, še ni bilo odločeno.

3Tožeča stranka je v tožbi z dne 20. 3. 2019 predlagala, naj sodišče toženi stranki naloži, da v roku 8 dni izda in tožeči stranki vroči upravni akt, s katerim bo odločeno o njeni pritožbi zoper prvostopenjski akt, ter ji povrne stroške postopka.

4Tožena stranka je nato izdala odločbo številka DT-498-2-223/2018-4 z dne 22. 3. 2019, s katero je pritožbo tožeče stranke zavrnila. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za ustavitev izvršbe po 155. členu ZDavP-2, ker nov sklep o davčni izvršbi s strani prvostopenjskega organa po razveljavitvi s strani pritožbenega organa ni bil izdan. Prav tako so bili po mnenju pritožbenega organa tožeči stranki v celoti povrnjeni stroški izvršbe, medtem ko preostali stroški niso predvideni v Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT) kot potrebni stroški v upravnem postopku in jih zato ni mogoče priznati. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje na obrazložitev iz sklepa prvostopenjskega organa.

5Po prejemu drugostopenjske odločbe je tožeča stranka dne 11. 4. 2019 vložila prvo pripravljalno vlogo. Navaja, da bi bilo treba davčno izvršbo ustaviti, glede na dejstvo, da predlagatelj davčne izvršbe, t. j. Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad, ni umaknil predloga za izvršbo. Tudi če bi predlagatelj predlog za izvršbo umaknil, pa bi bilo glede na jasnost določila prvega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) nujno odpraviti opravljena izvršilna dejanja. Obrazložitveno napotilo, da naj se tožeča stranka glede vračila neupravičeno odtegnjenega zneska obrne na predlagatelja izvršbe, je procesno zmotno, poleg vsega pa podano na procesno nepravilen način, saj je zavezujoč del oblastvenih odločb njihov izrek in ne obrazložitev. Ker je tožeča stranka zahtevala vrnitev vseh dne 8. 5. 2018 odvzetih ji zneskov, prvostopenjski organ ni odločil o vseh njenih zahtevkih, s tem pa je bilo poseženo v njeno pravico do enakega varstva pravic.

6Tožeča stranka opozarja, da se tožena stranka v svoji odločbi sploh ni dotaknila pritožbene graje, da bi ji morali biti priznani priglašeni stroški izjave z dne 7. 11. 2018, s katero je v okviru svoje pravice do izjave zavzela stališče do vloge predlagatelja izvršbe z dne 14. 6. 2018, ki bi ji morala biti poslana že pred tem. Prav tako se ni opredelila do navedb, da ji pripadajo tudi stroški poziva z dne 25. 10. 2018. Tožena stranka je namreč pritožbo prejela dne 21. 6. 2018, štiri mesece po tem pa še vedno ni odločila o njej, kar pomeni, da je zakonski rok za odločitev prekoračila za več kot dvojno. Tožeča stranka je stroške te zahteve priglasila v dokaznem predlogu z dne 8. 11. 2018, torej pravočasno, saj je bil izpodbijani sklep sprejet komaj 14. 11. 2018.

7V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek tako, da predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi v delu, kolikor z njim ni ustavljen postopek davčne izvršbe in z izrekom niso odpravljena vsa izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe, in v kolikor tožeči stranki niso priznani vsi priglašeni stroški davčne izvršbe. Prav tako predlaga tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in vztrajala pri razlogih iz obrazložitve organov prve in druge stopnje, prav tako pa je predložila upravni spis številka DT 4933-41122/2018.

K točki I izreka:

9Tožba je delno utemeljena.

10Sodišče najprej ugotavlja, da tožeča stranka nima pravnega interesa glede tožbenih navedb, da bi moral davčni organ izvršbo ustaviti in odpraviti oziroma razveljaviti že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Tožeča stranka je namreč z dopisom z dne 13. 12. 2018 obvestila drugostopenjski organ, da ji je Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad dne 11. 12. 2018 nakazal dne 8. 5. 2018 zarubljeni znesek 423,29 EUR in ji povrnil do dne plačila natekle zakonske zamudne obresti od tega zneska. V navedenem dopisu je tudi izrecno navedla, da je pritožbo z dne 30. 11. 2018 v tem delu zaradi pomanjkanja interesa šteti za umaknjeno. Sodišče zato ocenjuje, da si tožeča stranka z odpravo 1. točke izpodbijanega sklepa ne more izboljšati svojega pravnega položaja (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1).

11Po presoji sodišča pa je tožba utemeljena v delu, ki se nanaša na priznanje priglašenih stroškov postopka.

12Med strankama je sporno priznanje priglašenih stroškov v višini 250 točk za sestavo izjave z dne 7. 11. 2018, kar je prvostopenjski organ zavrnil z utemeljitvijo, da tožeča stranka v izjavi zgolj navaja, da se želi izreči o pisanju predlagatelja z dne 14. 6. 2018, in da prosi, naj ji davčni organ pošlje omenjeni dokument predlagatelja, kar pa ne predstavlja vloge v smislu določb tar. št. 28 OT, za katero bi lahko uveljavljala odvetniške stroške. Prav tako je prvostopenjski organ zavrnil priznanje stroškov zahteve za takojšnje odločanje drugostopenjskega organa o pritožbi z dne 25. 10. 2018, saj je davčni organ na podlagi vpogleda v spis zadeve ugotovil, da tega dne podana zahteva tožeče stranke drugostopenjskemu organu ni vsebovala stroškovnika, zato njeni zahtevi za vračilo naknadno priglašenih stroškov ni moč ugoditi.

13Sodišče soglaša s stališčem tožeče stranke, da je s pošiljanjem vloge z dne 7. 11. 2018 uveljavljala pravico do izjave, saj bi ji moral vlogo predlagatelja izvršbe z dne 14. 6. 2018 pred sprejemom odločitve posredovati že drugostopenjski organ. Po mnenju sodišča je zato tožeča stranka upravičena do priznanja stroškov za navedeno vlogo, in sicer po 3. točki tar. št. 28 OT.

14Sodišče nadalje ocenjuje, da je tožeča stranka upravičena tudi do priznanja stroškov za sestavo zahteve za takojšnje odločanje drugostopenjskega organa o pritožbi z dne 25. 10. 2018. Kot je razvidno iz spisovne dokumentacije, je bila pritožba tožeče stranke z dne 15. 5. 2018 posredovana drugostopenjskemu organu skupaj s predložitvenim poročilom dne 19. 6. 2018. Upoštevajoč prvi odstavek 222. člena ZUP, v skladu s katerim mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih, je bila torej zahteva za takojšnje odločanje o zadevi z dne 25. 10. 2018, utemeljena.

15Glede vprašanja pravočasnosti priglasitve stroškov pa sodišče še pojasnjuje, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe (prvi odstavek 116. člena ZUP). Tudi po prvem odstavku 16. člena OT je dolžan odvetnik izstaviti stranki oziroma naročniku storitev specificiran račun za opravljeno odvetniško storitev, pri čemer se, v skladu s tretjim odstavkom navedenega člena, šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja ali iz sklepa pristojnega organa. Nobeden od navedenih predpisov torej ne določa, da bi odvetnik moral stroške priglasiti že v vsaki posamični vlogi, temveč mora to storiti pred izdajo odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov.

16V obravnavanem primeru je tožeča stranka stroške zahteve drugostopenjskemu organu, vložene dne 25. 10. 2018, za odločanje o njeni pritožbi, ovrednotene na 50 točk OT, priglasila v vlogi z naslovom „dokazni predlog“ z dne 8. 11. 2018, pri čemer je tudi pojasnila, da je bila vloga potrebna zaradi pomembne prekoračitve roka za odločanje o pritožbi. Ker je bila odločitev o stroških sprejeta v izpodbijanem sklepu z dne 14. 11. 2018, je tako utemeljen zaključek, da je tožeča stranka stroške priglasila pravočasno.

17Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka upravičena tako do stroškov za sestavo izjave z dne 7. 11. 2018 kot tudi do priznanja stroškov za sestavo zahteve za takojšnje odločanje drugostopenjskega organa o pritožbi z dne 25. 10. 2018, oboje po 3. točki tar. št. 28 OT, skupaj z 22% DDV in 2% materialnimi stroški.

18Ker je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa nepravilno uporabila materialni določbi tar. št. 28 OT in 116. člena ZUP, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

19Sodišče pripominja, da ni samo odločilo o zadevi, saj je tožeča stranka izrecno predlagala (le) odpravo izpodbijanega akta. Pri odločanju v sporu polne jurisdikcije je namreč sodišče po izrecni določbi drugega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano na tožbeni zahtevek.¹

20V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ponovno odločiti o priglašenih stroških za sestavo izjave z dne 7. 11. 2018 in o stroških za sestavo zahteve za takojšnje odločanje drugostopenjskega organa o pritožbi z dne 25. 10. 2018 (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

21Sodišče je na podlagi 2. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi delno ugoditi in upravni akt v zavrnilnem delu 2. in 3. točke odpraviti. Prav tako med strankama ni bilo sporno relevantno dejansko stanje, t.j. vprašanje priglasitve stroškov, kar je vse razvidno že iz listinske dokumentacije. Sodišče je zato odločitev sprejelo na seji senata.

K točki II izreka:

22V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z 22% DDV, kar znaša 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

23Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2019, komentar k 65. členu, str. 370.