VSRS Sodba II Ips 37/2022

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.471,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Dosedanji postopek

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se toženi stranki prepoveduje v medijih, katerih izdajatelj je, predvsem v mediju A. in B., objavljanje podatkov o tožnikih na način, kot so bili prvotno predvideni za objavo v izdaji revije B. december 2017, letnik 7, dne 8. 12. 2017, predvsem objava podatkov iz osebne družinske zgodovine in družinskega debla, objava podatkov o prejšnjem imenu tožnice in priimku obeh tožnikov in razloge o tem, zakaj je prišlo do spremembe, objava fotografij iz družinskih albumov, fotografij iz otroških let, fotografij iz časa šolanja oziroma izobraževanja, fotografij s počitnic oziroma dopustovanja, katerih vsebina se nanaša na osebno in družinsko življenje tožnikov, objava podatkov o imenih in priimkih ter starosti otrok tožnikov, objava podatkov o datumu rojstva, o naslovu bivališča tožnikov in drugi podobni posegi. Kar sta zahtevala tožnika več ali drugače, je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo nedoločene dele tožbenega zahtevka (in drugi podobni posegi..) in zahtevek glede prepovedi objave imen, priimkov in starosti otrok tožnikov ter prejšnjega imena tožnice, priimka obeh tožnikov in razlogov za njihovo spremembo. Pritožbi tožnikov je ugodilo le glede stroškov postopka.

3Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 526/2021 z dne 12. 1. 2022 toženki dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev sodišča, ki toženi stranki prepoveduje objave podatkov iz osebne družinske zgodovine in družinskega debla tožnikov, objavljanja fotografij iz družinskih albumov, fotografij iz otroških let, fotografij iz časa šolanja oziroma izobraževanja, fotografij s počitnic oziroma dopustovanja, katerih vsebina se nanaša na osebno in družinsko življenje tožnikov, glede na okoliščine pravilna, ali pa takšna odločitev prekomerno posega v ustavno pravico tožene stranke do svobode izražanja?

Revizija

4Na podlagi tega sklepa je toženka vložila revizijo. Opozarja, da je obravnavana zadeva pomembna zato, ker gre za prvi primer, da je sodišče ugodilo prepovednemu zahtevku tožnikov, še preden bi do posega v pravico do zasebnosti sploh prišlo. Poudarja, da je sodišče tožnikoma dalo izredno široko in pravno neopredeljeno varstvo, saj ga ni naslonilo na vsebino pripravljenega članka, temveč je to varstvo podano abstraktno. V sporni reviji, ki ni nikoli izšla, ni podatkov o datumih rojstva ali prebivališču tožnikov, pa je sodišče vseeno prepovedalo poročanje o tem, pri čemer je to izvedeno na pavšalen način. Opozarja, da so široke meje svobode tiska eden izmed temeljev sodobne demokratične družbe ter prispevajo k vzpostavitvi in oblikovanju nepristransko informirane javnosti. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti, po ustaljeni presoji Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) pa svoboda izražanja vključuje tudi objavljanje fotografij. Opozarja, da je že v pritožbi izpostavljala, da je tožbeni zahtevek tožnikov nedoločen do te mere, da je neizvršljiv, saj ni jasno, kje so meje osebne družinske zgodovine oziroma družinskega debla. Meni, da bi morala tožnika natančno opredeliti podatke, katerih prepoved objave zahtevata, saj brez tega ni mogoča presoja med kolidirajočimi pravicami. Enako velja tudi glede fotografij. Prepoved fotografije mora biti konkretna, saj sicer ni mogoče presojati, ali in v kakšni meri bi prepoved posegla v toženčevo pravico do svobode govora, niti ni mogoče presojati o morebitnem posegu v pravico tožnikov do zasebnosti. To je vsekakor odvisno od narave fotografije. Toženka poudarja, da je sodišče s tem, ko je ugodilo tako nedoločenemu zahtevku kršilo določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zahtevek namreč ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kaj je prepovedano. V primeru nedoločenega in neizvršljivega zahtevka gre za formalno pomanjkljivo tožbo, kar vodi v izvedbo postopka po 108. členu ZPP. Toženka navaja, da je na to ves čas opozarjala. Meni, da izrek sodbe pomeni v bistvenem absolutno prepoved kakršnegakoli poročanja in objavljanja fotografij o tožnikih, kar pa pomeni izjemno strogo in upoštevajoč, da sta tožnika relativni javni osebnosti, povsem arbitrarno cenzuro, ki je v demokratični družbi nesprejemljiva.

5Toženka opozarja, da je sodišče v obravnavani zadevi odstopilo od ustaljene sodne prakse Ustavnega sodišča in ESČP, poudarja velik pomen svobode tiska in se v zvezi s tem sklicuje na zadevi ESČP Handyside proti Združenemu kraljestvu in Lombardo proti Malti. Opozarja, da sta tožnika relativni javni osebi. Več let sta bila uvrščena na lestvico najbogatejših Slovencev, sta torej super bogataša, ki sta ustvarila aplikacijo, ki jo uporabljajo milijoni uporabnikov po vsem svetu, s prodajo svojega deleža v družbi pa sta po navedbah medijev izvedla največjo tovrstno transakcijo v slovenskem poslovnem svetu. Tožnika se pojavljata v številnih slovenskih in tujih tiskanih medijih ter na televiziji, vsebina njunih intervjujev pa se ne nanaša le na izjemen poslovni uspeh, ampak na celotno njuno življenjsko in poslovno pot, na njuno družino, na preživljanje prostega časa, na njuno življenjsko filozofijo in s tem najintimnejša filozofska in življenjsko nazorska prepričanja ter prakticiranje le-teh. Toženka zato meni, da sta slovenska in tudi tuja javnost upravičeni do informacij o njiju kot relativnih (oziroma celo absolutno) javnih osebnostih. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-50/99, v kateri je Ustavno sodišče navedlo, da je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (tako imenovane absolutne osebe iz javnega življenja) in osebah, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (tako imenovane relativne osebe iz javnega življenja). Navaja, da sta tožnika najmanj relativni, če ne celo absolutni javni osebi in da je zato o njima mogoče pisati brez njune privolitve. Njuna privolitev je potrebna le za objavo vsebin, ki se nanašajo na njuno intimno življenje. Tožnika pa nista trdila, da naj bi se podatki, katerih objavo sta želela prepovedati, nanašali na njuno intimno življenje. Toženka poudarja, da sta tožnika preko svojih nastopov v javnosti odprla vrata v svojo zasebnost. Poleg svoje poslovne dejavnosti sta pripovedovala tudi o svojih študijskih časih, celo da sta imela tedaj prvega otroka in da to ni vplivalo na njun zaključek študija, o svojih poklicnih začetkih, o prostočasnih dejavnostih, opisovala sta svojo življenjsko filozofijo in nazore ter razkrila številne anekdote iz otroštva in mladosti, pripovedovala o svojih otrocih, o vplivu tožničinega očeta, o pomenu kristalov, prehrambenih navadah. Javnost ima na podlagi navedenega upravičen interes vedeti, kakšna je bila njuna izobraževalna in poklicna pot, ali sta imela v družini koga, ki ju je posebej usmerjal, ali jima je bil za zgled, ali sta morda podjetnost in inovativnost podedovala, ali sta to prenesla na otroka, ali se vračata v domače kraje. Toženka meni, da osebe, ki se zavestno izpostavijo javnosti, kar sta tožnika storila, ne morejo več zase zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti. Toženka meni, da bi sodišče moralo v zvezi z omejitvijo svobode izražanja opraviti tridelni test, ki temelji na predpostavkah, da mora biti vsaka omejitev določena z zakonom, da mora služiti zakonitemu interesu in mora biti v demokratični družbi nujna. Toženka meni, da tako široka prepoved objave, kot je v izpodbijani sodbi, ne more opraviti navedenega testa. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter vrne zadevo v novo sojenje temu sodišču.

Odgovor na revizijo

6Sodišče je revizijo vročilo tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila. Predlagata, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in toženki naloži plačilo njunih stroškov odgovora na revizijo. Navajata, da se revizija do dopuščenega vprašanja opredeljuje le od 29. do 36. točke. Strinjata se z oceno sodišč prve in druge stopnje, da sporni prispevek v ničemer ne prispeva k razpravi v javnem interesu. Opozarjata na ustavno odločbo Up-50/95 z dne 14. 12. 2000, v kateri je Ustavno sodišče jasno razmejilo kriterije o tako imenovanih koncentričnih krogih zasebnosti in obrazložilo, v zvezi s čim je dopustno v javnosti pisati o relativnih in absolutnih javnih osebah. Poudarjata, da je glede opisovanja življenjskih dogodkov postavilo pravilo, da je brez privolitve prizadetega dovoljeno pisati zlasti tisto „kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenje teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje“. Navajata, da obravnavani prispevek kaj takšnega ne vsebuje. Toženka je hotela v spornem prispevku razkriti podatke o tem, od kod izvirata tožnika, kakšne so njune družinske korenine, kdo so njuni ožji ter širši sorodniki, torej podatke, ki posegajo v njuno zasebno družinsko življenje in nimajo nobene zveze z njunim poslovnim udejstvovanjem in nastopanjem v javnosti. Z objavljenimi podatki in fotografijami bi se le potešila radovednost javnosti, kar pa ne more predstavljati legitimnega interesa javnosti na škodo pravice do zasebnosti tožnikov. Vsebina obravnavanega prispevka zato nikakor ne more prispevati k razpravi v splošnem interesu. Opozarjata, da poslovni uspeh posameznika ne more biti merilo za zoževanje koncentričnih krogov zasebnosti in polja varovane zasebnosti. V javnosti nista nikoli nastopala s trženjem ali promoviranjem zasebnega družinskega življenja. Prav tako se nista v javnosti udejstvovala na način, ki bi bil posredno povezan z zasebnim družinskim življenjem (na primer politik, ki ostro nasprotuje porokam istospolno usmerjenih oseb, sam pa je istospolno usmerjen). Navajata, da rdeča nit spornega prispevka ni bila v tem, kakšna je bila njuna izobraževalna in poklicna pot, temveč potešitev radovednosti glede tega, kdo so njuni starši, stari starši in ostali sorodniki, kje živijo, kaj delajo, kako so povezani s tožnikoma, pri čemer je navedeno, da se s tem odstirajo sive lise, ki sta jih tožnika do sedaj uspešno skrivala. S tem toženka potrjuje dejstvo, da tožnika tega dela zasebnosti v javnosti nista razkrivala. Opozarjata, da sta sodišči prve in druge stopnje pravno pomembna dejstva pravilno ugotovili, da pa toženka v reviziji podaja svoje videnje pomena ter obsega nastopov tožnikov v javnosti, čeprav izpodbijanje dejanskega stanja v revizijskem postopku ni mogoče. Navajata, da je toženka vse podatke za sporni članek pridobila brez njunega soglasja. Z dopustitvijo objave bi prišlo do razkritja varovanega dela njunega zasebnega družinskega življenja in s tem zasebnosti ne bi bilo mogoče več pridobiti nazaj. Toženki je bilo prepovedano objavljanje samo tistih vsebin, ki posegajo v zasebno družinsko življenje tožnikov, ki ga v javnosti še nista razkrila oziroma javnosti še niso dostopne. Opozarjata, da toženka v razdelkih A in B revizije odpira vprašanja, glede katerih revizija ni bila dopuščena, zato predlagata da Vrhovno sodišče na te navedbe ne odgovarja.

7Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve

8Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravna pomembna dejstva, na katera je Vrhovno sodišče vezano pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe:

- v času izdaje začasne odredbe o prepovedi sporne objave je obstajala konkretna nevarnost kršitve pravice do zasebnosti tožnikov, saj je bil že izdan napovednik za sporno izdajo revije A. za 8. 12. 2017;

- v tej izdaji bi bili objavljeni podatki, katerih prepoved objave zahtevata tožnika;

- tožnika sta bila več let na lestvici najbogatejših Slovencev revije C. in sta se v javnosti pojavljala v zvezi s poslovanjem njunega podjetja D., življenjskimi nazori in s tem povezano fundacijo za financiranje neprofitnih projektov za trajnostni razvoj zemlje;

- tožnika v javnosti nista nikoli razkrivala podatkov iz njune osebne družinske zgodovine in družinskega debla, podatkov o prejšnjem imenu in priimku in o tem, zakaj sta ju spremenila, podatkov o rojstnih datumih in prebivališču, javnosti in medijem nista posredovala fotografij iz družinskih albumov, torej iz osebnega in družinskega življenja;

- prva tožnica je odklonila intervju z novinarko in navedla, da ne želi, da toženka naredi reportažo o njenem življenju;

- novinarka je podatke in fotografije pridobila brez soglasja tožnikov;

- toženka je družinsko ozadje tožnikov nameravala razkriti na senzacionalističen način: iz naslovnice sporne izdaje izhaja, da naj bi šlo za "dosje najbogatejše Slovenke", da odstira nekaj "sivih lis" v impresivni življenjski in poslovni zgodbi tožnikov, da ekskluzivno razkriva pravo ime zakoncev ... .

O ugovoru, da je varstvo, ki ga je tožnikoma zagotovilo sodišče, premalo natančno opredeljeno

9Toženka v reviziji vztraja, da je varstvo, ki ga je z izpodbijano sodbo sodišče zagotovilo tožnikoma, presplošno, ker ni jasno, kje so meje osebne družinske zgodovine in zato izrek sodbe pomeni absolutno prepoved kakršnegakoli poročanja in objavljanja fotografij o tožnikih. Tožnika imata prav, ko v odgovoru na revizijo opozarjata, da glede nedoločljivosti tožbenega zahtevka in s tem povezane (ne)izvršljivosti sodbe z vidika bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, revizija ni bila dopuščena. V okviru dopuščenega vprašanja pa mora Vrhovno sodišče presoditi, ali je glede na tak obseg prepovedi prekomerno poseženo v ustavno pravico tožene stranke do svobode izražanja.

10Pri tej presoji je pomembno, da tožnika uveljavljata prepovedni zahtevek po 134. členu OZ.¹ Po tej določbi lahko posameznik od sodišča poleg opustitvenega in odstranitvenega zahtevka, zahteva tudi, naj prepreči dejanje, s katerim bi se kršila katera od njegovih osebnostnih pravic. Gre za (kvazi) negatorni zahtevek.² Za razliko od klasičnega negatornega zahtevka za varstvo lastninske pravice po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), za uveljavljanje prepovednega zahtevka po 134. členu OZ ni pogoj, da je do kršitve pravice že prišlo. To pa pomembno vpliva na oblikovanje zahtevka. Kot je pravilno navedlo sodišče druge stopnje, bi bilo mogoče prepovedati točno določeno objavo v primeru, ko bi do kršitve z objavo že prišlo. Pri prepovedi bodočega nedopustnega ravnanja pa izvršitvena oblika še ni znana. Zato ni mogoče prepovedati le točno določene objave, ampak je treba tožeči stranki dopustiti, da prepovedni zahtevek oblikuje pomensko bolj odprto, saj bi sicer toženka svojo obveznost lahko zaobšla.³ Zaradi narave pravic v koliziji in pravne varnosti pa je pomembno, da je ravnanje, ki se prepoveduje, dovolj razumljivo in določno omejeno, da ne pomeni prekomernega posega v svobodo izražanja.

11Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da obravnavani tožbeni zahtevek ta pogoj izpolnjuje. Kot je navedlo sodišče druge stopnje, iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je toženki prepovedana objava podatkov iz osebne družinske zgodovine in družinskega debla tožnikov, objavljanje fotografij iz družinskih albumov, fotografij iz otroških let, fotografij iz časa šolanja oziroma izobraževanja, fotografij s počitnic oziroma dopustovanja, vendar le tistih, katerih vsebina se nanaša na osebno in družinsko življenje tožnikov. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba prepoved razlagati ozko: ni prepovedana objava tistih fotografij, ki se nanašajo na pojavljanje tožnikov v javnosti, ali na primer fotografije razreda, ki je že bila javno objavljena. Poleg tega tudi objava podatkov iz družinske zgodovine tožnikov in fotografij iz osebnega in družinskega življenja z izpodbijano sodbo ni povsem prepovedana, ampak je prepoved objave omejena na način, kot so bili ti podatki in fotografije prvotno predvideni za objavo. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je prepovedana objava tovrstnih podatkov na način, da gre zgolj za povezovanje določenih oseb s tožnikoma kot najbogatejšima Slovencema brez neposredne povezave teh oseb z javnim delovanjem tožnikov. Vrhovno sodišče soglaša s sodiščem druge stopnje, da ni mogoče pritrditi toženki, da je prisojeno varstvo povsem abstraktno in že zato neutemeljeno. Je pa Vrhovno sodišče v nadaljevanju presojalo, ali tako zamejena prepoved vseeno pomeni prehudo omejitev toženkine svobode izražanja.

Ustavna izhodišča presoje, kadar trčita pravica do zasebnosti (35. člen Ustave) in svoboda izražanja (39. člen Ustave)

12V obravnavanem primeru gre za kolizijo med pravico do zasebnosti, ki jo Ustava varuje v 35. členu, ter svobodo izražanja, ki jo Ustava varuje v 39. členu. V okviru pravice do zasebnosti je varovana tudi pravica na lastni podobi.⁴ Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera.

13Ustava v prvem odstavku 39. člena izrecno ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja, so pa ti razlogi navedeni v drugem odstavku 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki je glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoč tudi za slovenska sodišča.⁵ Zato sta se sodišči prve in druge stopnje pri presoji pravilno oprli na odločbe Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) in v njih navedena izhodišča za iskanje ravnotežja med pravico do zasebnosti in svobodo novinarskega izražanja.⁶ Upoštevali sta, kako velik pomen daje ESČP svobodi izražanja, saj v vseh svojih odločbah poudarja, da je svoboda tiska in novinarskega poročanja eden od temeljev sodobne demokratične družbe, ker zagotavlja nepristransko informiranje javnosti. To pomeni, da je treba v zadevah, pri katerih tožeča stranka zaradi varstva svojih pravic zahteva omejevanje svobode novinarskega poročanja, posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za omejitev.

14Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno ugotovili, da je ESČP v odmevnih zadevah Von Hannover proti Nemčiji⁷ in Axel Springer AG proti Nemčiji⁸, postavilo zelo konkretna merila za presojo utemeljenosti omejitev svobode izražanja zaradi varovanja pravice do zasebnosti posameznika. Ta merila so: 1) ali objava fotografij in članka prispeva k razpravi v splošnem interesu, pri čemer je ocena, ali gre za razpravo v splošnem interesu vselej odvisna od okoliščin posamičnega primera, 2) kakšen položaj ima oseba in kakšna je narava dejavnosti, ki jo opisuje članek oziroma prikazuje fotografija, 3) kakšno je bilo ravnanje osebe pred sporno objavo, 4) kakšna je vsebina, oblika in posledice objave (na primer, ali gre za medij nacionalnega ali lokalnega značaja), 5) v kakšnih okoliščinah so bile fotografije posnete (s soglasjem ali brez) 6) kakšna je teža naloženih sankcij.

15ESČP je v navedenih zadevah pomembno nadgradilo svoja dotedanja stališča, ki so bila pri absolutno javnih osebah bolj prizanesljiva do posegov v njihovo zasebnost in pravico na lastni podobi. Odločilo je namreč, da je tudi v primerih, ko gre za absolutno oziroma relativno javno osebo, pri presoji pomembno, ali objavljeni članek oziroma fotografija res prispevata k splošni razpravi, ali pa je objava namenjena predvsem zabavi in želji, da se poteši radovednost javnosti. Večja kot je informativna vrednost sporne objave za javnost, manj je lahko varovan interes osebe po zaščiti pred objavo in nasprotno.

Pravilnost presoje upoštevajoč okoliščine obravnavanega primera

16Toženka ima prav, ko opozarja, da je to, kolikšen obseg zasebnosti lahko posameznik zahteva, najprej odvisno od tega, kako pogosto in na kakšen način se ta oseba pojavlja v javnosti. V tem pogledu najprej razlikujemo absolutno javne osebe, relativno javne osebe in zasebnike. Med absolutno javne osebe uvrščamo predvsem osebe, ki opravljajo javne politične funkcije. S prevzemom take funkcije se posameznik neizogibno in zavestno izpostavi skrbnemu nadzoru vsake svoje besede in dejanja s strani novinarjev in širše javnosti. Sodišči sta ugotovili, da sta se v javnosti pojavljala kot uspešna poslovneža in najbogatejša Slovenca, zlasti tožnica pa tudi kot zagovornica veganstva in družbeno odgovornega načina življenja. Zato je pravilna odločitev sodišč, da tožnikov ni mogoče uvrstiti med absolutno javne osebe. Pomembno pa je tudi, kakšno je bilo ravnanje tožnikov pred nameravano objavo, zlasti v kakšnem obsegu sta tožnika sama z javnostjo delila podatke in fotografije, katerih objava je toženki prepovedana. Sodišči sta ugotovili, da tožnika nikoli nista sama javnosti in medijem posredovala podatkov o svojem družinskem izvoru, o družinskih članih, prav tako pa tudi ne fotografij iz zasebnega življenja. To pa pomeni, da njuno predhodno ravnanje ne more biti razlog za strožje obravnavanje zahtevanega varstva.

17Toženka ima tudi prav, ko navaja, da sta se tožnika kot najbogatejša Slovenca do te mere izpostavila javnosti, da ne moreta več zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti. Sodišče druge stopnje je tako pritrdilo toženki, da ima javnost upravičen interes vedeti, kakšna je bila njuna izobraževalna in poklicna pot, ali sta imela v družini koga, ki ju je posebej usmerjal, ali jima je bil za zgled, ali sta morda podjetnost in inovativnost podedovala. Vendar je pri tem zelo pomembno uvodoma poudarjeno stališče ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer AG proti Nemčiji, da je pri presoji, ali je s prepovedjo objave prekomerno poseženo v svobodo izražanja, treba upoštevati, kakšna je informativna vrednost sporne objave za javnost: torej ali sporni članek in fotografije s svojo vsebino prispevajo k javni razpravi.

18Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so v spornem članku navedeni podatki o javnosti neznanih sorodnikih tožnikov in njihove fotografije, pri čemer ni obrazloženo, kako so ti ljudje sploh povezani z javnimi dejavnostmi tožnikov (razen za sinova tožnikov in očeta tožnika) oziroma, zakaj naj bi bila objava teh podatkov pomembna za javno razpravo. Sodišče druge stopnje je soglašalo s toženko, da bi lahko bile v splošnem interesu objave o strokovnem usposabljanju in osebnem razvoju uspešnih posameznikov in v tem okviru tudi o življenjskih okoliščinah in ljudeh, ki so pomembno vplivali na njihovo življenjsko pot. Vendar je pomembno, kako so te objave zasnovane: iz članka in fotografij mora biti razvidna vsebinska povezava med temi ljudmi, prikazanimi dogodki ter javno dejavnostjo obravnavanih posameznikov, njihovo svetovnonazorsko usmeritvijo, načeli ali njihovim vplivom na družbena dogajanja. Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da sporna načrtovana objava tega ne vsebuje. Vsebuje nepovezano navajanje podatkov o sorodnikih tožnikov, njihovih znancev, njihovih fotografij, fotografij njihovih hiš in pokopališč, kjer se nahajajo njihovi družinski grobovi. Tak način nizanja vsebinsko nepovezanih podatkov je značilen za družabne kronike, katerih edini namen je zabava in tešitev radovednosti. Ob ugotovitvi, da tožnika sama s predhodnim ravnanjem nista nikoli vzpodbujala takšnega načina posredovanja podatkov in fotografij iz zasebnega življenja javnosti, se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča druge stopnje, da z izrečeno prepovedjo, ki je omejena ne le na naštete vrste podatkov in fotografij, ampak tudi le na objave zabavljaške narave, ni prišlo do onemogočanja tehtne javne razprave v splošnem interesu.

19Vrhovno sodišče je tako presodilo, da je sodišče druge stopnje ustrezno ovrednotilo pravne pomembne okoliščine primera in je prepoved dovolj zamejilo, da ni prekomerno omejilo svobode izražanja toženke. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

20Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. členu ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženka tožnikoma tudi povrniti njune stroške odgovora na revizijo v znesku 1471,18 EUR (1980 točk po 0,6 EUR, kar znaša 1205,88 EUR in 22 % DDV v znesku 265,30 EUR). Vrhovno sodišče je pri odločanju uporabilo Odvetniško tarifo.

21Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo s štirimi glasovi, vrhovni sodnik Tomaž Pavčnik je glasoval za ugoditev reviziji in je izdelal ločeno odklonilno mnenje (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Prvi odstavek 134. člena OZ se glasi: Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice.
² D. Jadek Pensa v M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003, str. 789.
³ O prepovednem zahtevku po 134. členu OZ je Vrhovno sodišče že odločalo v zadevi II Ips 77/2020 z dne 3. 3. 2021, točka 37: "Zahtevo po oblikovanju konkretnega prepovednega zahtevka je zato treba razlagati tako, da se ta nanaša na vsebino dejanja, ki ga je treba opustiti, in ne na konkretno formulacijo v posamičnem primeru.“
⁴ Več P. Farmany, v E-Komentarju 35. člena Ustave, 2019, točka 17, dostopnem na:
⁵ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016, točke od 11-13.
⁶ Pregled sodne prakse ESČP v zvezi z 10. členom EKČP: Guide on Article 10 of the European Convention on Human Rights, str. 29, dostopen na
⁷ V zadevi Von Hannover proti Nemčiji (št. 2), št. 40660/08 in 60641/08 z dne 7. 2. 2012 je sodišče odločilo, da je bilo poročanje o bolezni monaškega princa v javnem interesu, ne pa tudi poročanje in objavljanje fotografij o zimovanju pritožnika.
⁸ V zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji (št. 2), št. 48311/10 z dne 10. 7. 2014 je ESČP odločilo, da so nemška sodišča neutemeljeno omejila svobodo izražanja pritožnika, izdajatelja časopisa Bild, ker so prepovedala objavo članka, ki je obravnaval zaslužek bivšega kanclerja Gerharda Schröderja potem, ko je prevzel mesto predsednika nadzornega sveta konzorcija NEGP pod vplivom ruskega podjetja Gasprom, ki je bil zadolžen za izdelavo plinovoda za dobavo ruskega plina v zahodno Evropo. V članku so se spraševala, kako so priprave na prevzem te bogato nagrajene funkcije vplivali na predhodna ravnanja Gerharda Schröderja, ko je bil še predsednik vlade.

*******************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA TOMAŽA PAVČNIKA

Povezava na pdf dokument