UPRS Sodba I U 2/2017-23

I. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 004-5740/2016/10 z dne 24. 11. 2016 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da Republika Slovenija prevzame izpolnitev obveznosti Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb, do tožeče stranke iz naslova izplačila glavnice neizplačane stare devizne vloge št. ... v višini 1.136,81 EUR ter obresti v višini 536,48 EUR, skupaj 1.673,29 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je posredovala tožeča stranka ter na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je na podlagi 9. člena Zakona o načinu izvrševanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) toženi stranki dala na razpolago Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, ugotovila, da je stanje predmetnih vlog na dan 31. 12. 1991 znašalo 1.261,40 USD. Glede devizne knjižice št. ..., s podračunom ..., pa je ugotovila, da je bil znesek 6.386,74 DEM dne 9. 12. 1987 dvignjen na podlagi izpolnjenega obrazca št. 1450 (nalog za izvršitev nakazila v tujino) in sredstva v celoti prenesena z devizne vloge tožeče stranke na račun tožeče stranke št. ... odprt pri Deutsche Bank, vloga pa je bila nato saldirana. Ker tožeča stranka dne 9. 12. 1987 ni osebno prišla v poslovalnico in je do prenosa prišlo na podlagi njene pisne zahteve, zato tudi fizični vpis prenosa v knjižici ni mogel biti narejen. To dokazuje tudi prvi vpis v devizno knjižico tožeče stranke št. ... s podračunom ..., ki je bil narejen 28. 7. 1987 (ob odprtju te knjižice; na isti dan je bil narejen tudi zadnji vpis v devizno knjižico tožnice št. ... s podračunom ...), prvi naslednji vpis pa je bil narejen šele 29. 12. 1989, ko je tožeča stranka osebno prišla na banko (vpis obresti za leto 1987 in 1988). Če je tožeča stranka takšnega prenosa ne bi želela, bi lahko Ljubljansko banko d.d. Ljubljana opozorila na domnevno pomoto ter bi se na ta način zadeve ustrezno uredile, vendar pa takšno ravnanje tožeče stranke do izdaje odločbe ni bilo z ničemer izkazano, niti zatrjevano s strani tožeče stranke oziroma pooblaščenca. Ker tožeča stranka v svojem ugovoru ni podala navedb, ki bi prispevale k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, je zahtevi za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge ugodila v višini kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

2Tožeča stranka vlaga tožbo in v njej navaja, da postopek ni bil izpeljan zakonito, da niso bila ugotovljena vsa relevantna dejstva in da je obrazložitev izpodbijane odločbe nejasna in protislovna. Meni, da je nejasno na osnovi česa je prišlo do dviga DEM in transakcije 9. 12. 1987. Dne 13. 12. 2016 (po izdaji izpodbijane odločbe) je zahtevala od tožene stranke, da ji dostavi fotokopijo pisnega zahtevka za prenos denarja na Deutsche Bank, česar do dneva vložitve tožbe ni dobila. Iz fotokopij knjižice št. ... je razvidno, da po vpisu z dne 28. 7. 1987 s saldom 6.119,73 ni nobenih drugih vpisov v to knjižico. Tožeči stranki ta denar ni bil nikoli izplačan, v izpodbijanem sklepu (pravilno odločbe) navedena številka računa kamor naj bi bil nakazan denar, pa tudi ni številka računa tožeče stranke pri Deutsche Bank. Tožena stranka ji tudi ni dostavila zahtevane dokumentacije (njen domnevni pisni zahtevek za prenos denarja na Deutsche Bank in točno številko računa, na katerega je bil denar prenesen). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno ugodi) in ugodi njenemu zahtevku za povračilo sredstev stare devizne vloge z devizne varčevalne knjižice pri Ljubljanski banki d.d. Ljubljana, št. ... z obrestmi od dne 28. 7. 1987 do dneva izplačila. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi (pravilno odpravi) in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi, da ji tožena stranka povrne stroške postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja, da je tožeča stranka v zahtevi za verifikacijo navedla dve številki računov, in sicer račun št. ... in račun št. ... ter priložila kopiji dveh hranilnih knjižic. Pri obeh knjižicah gre za isto številko računa oziroma partijo, to je št. ... Stranke so lahko imele na istem računu odprtih več podračunov (več kontov). Številka podračuna nosi informacijo o obrestni meri, ki jo je na stanje devizne vloge obračunavala banka. V konkretnem primeru je imela tožeča stranka na istem računu oziroma partiji odprta dva podračuna, in sicer podračun št. ... (knjižica odprta 28. 7. 1987, hranilne vloge občanov v konv. devizah - vpogledna sredstva, USD) in podračun št. ... (knjižica odprta 3. 7. 1985, dolgoročni nenamenski depoziti občanov v konv. devizah vezani nad 36 mesecev, DEM). Na podračun št. ... so bile na dan 28. 7. 1987 najprej vpisane obresti za leto 1986 v višini 611,52 DEM, nato pa je bil opravljen dvig v višini 610,00 DEM, ter vpisano stanje na tej devizni vlogi na dan 28. 7. 1987 v višini 6.119,73 DEM. Drugih vpisov v knjižici ni vidnih. Ker devizne vloge št. ..., podračun št. ... ni bilo med na podlagi 9. člena ZNISESČP prejetimi podatki, je tožena stranka zaprosila banko za pojasnilo. Banka je pojasnila, da je bilo dne 9. 12. 1987 z valuto 25. 11. 1987 iz navedenega računa (...) dvignjeno 6.386,74 DEM, in sicer glavnica v znesku 6.119,73 DEM in obresti v znesku 267,01 DEM. Podračun ... je bil s tem istega dne saldiran, zato tožena stranka v tem delu zahtevka ni priznala. Ker je bil zoper informativni izračun vložen ugovor, je tožena stranka banko pozvala, da predloži kakršnokoli dokumentacijo o saldaciji knjižice št. ... podračun ..., v vsakem primeru pa naj banka posreduje knjigovodski izpis, iz katerega bo razvidno navedeno izplačilo. Tožena stranka je na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je v skladu z 9. členom ZNISESČP dala na razpolago banka, ugotovila, da je bil dne 9. 12. 1987 na podlagi izpolnjenega obrazca št. 1450 (Nalog za izvršitev nakazila v tujino) dejansko narejen prenos sredstev z devizne vloge tožeče stranke št. ..., s podračunom št. ..., v višini 6.386,74 DEM, na račun tožeče stranke št. ..., odprt pri Deutsche Bank. Skladno z navedenim je bila istega dne narejena saldacija navedenega zneska v nemških markah in posledično saldacija devizne vloge tožeče stranke št. ..., s podračunom št. ... Glede na to, da tožnica 9. 12. 1987 ni osebno prišla v poslovalnico Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, domnevno zaradi bivanja v tujini, je do prenosa prišlo na podlagi zahteve tožeče stranke, zato fizični vpis prenosa v knjižici št. ..., s podračunom št. ..., ni mogel biti narejen. To dokazuje tudi prvi vpis v devizno knjižico št. ..., s podračunom št. ..., ki je bi narejen ob odprtju te knjižice dne 28. 7. 1987 (na isti dan je bil narejen tudi zadnji vpis v devizno knjižico št. ..., s podračunom št. ...), prvi naslednji vpis pa je bil narejen šele 29. 12. 1989, ko so bile v to knjižico vpisane obresti za leto 1987 in 1988. Knjižice št. ..., s podračunom št. ... pri tem obisku banke ni predložila za vpis obresti, saj se je zavedala, da so bila sredstva prenesena na njen račun odprt pri Deutsche Bank. Vse navedeno potrjuje vpogled v knjigovodsko kartico za devizni račun št. 732-401676, za oba podračuna (v dokumentu št. ... v upravnem spisu), za leto 1987. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

4Tožba je utemeljena.

5Po drugem odstavku 2. člena ZNISESČP neizplačana devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe.

6V konkretnem primeru je sporna odločitev tožene stranke o nepriznanju dela zahteve tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ..., ki se nanaša na podračun št. ..., valuta DEM. Tožeča stranka namreč ugovarja okoliščinam prenosa sredstev v DEM na Deutsche Bank, kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP in hkrati okoliščina, na kateri temelji izpodbijana odločba. Ne gre za neizplačano stari devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno na račun tožeče stranke odprt pri Deutsche Bank).

7Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožena stranka pri Ljubljanski banki d.d. Ljubljana in pri Glavni podružnici Zagreb, po prejemu zahteve za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge tožeče stranke preverjala, kaj se dogaja s kontom št. ..., saj ga ni videla v svoji bazi podatkov, iz k vlogi priložene knjižice, pa je izhajalo, da je bilo na dan 28. 7. 1987 na tej knjižici 6.119,73 DEM. Banka je odgovorila, da je bil navedeni znesek 9. 12. 1987 izknjižen s tega podračuna, podračun pa saldiran. Takšno obrazložitev je tožeča stranka vključila v informativni izračun. Temu je tožeča stranka pravočasno ugovarjala in hkrati zaprosila za pisno obvestilo kaj se je v konkretnem primeru zgodilo, v posledici česar je tožena stranka dne 24. 11. 2016 izdala izpodbijano odločbo, dodatnih pojasnil pa tožeči stranki ni posredovala in ni razčiščevala dejstev. Dne 13. 12. 2016 je tožeča stranka toženo stranko ponovno pozvala na predložitev dokumentacije, iz katere bo razvidno, da je navedeni znesek bil dejansko položen na račun tožeče stranke pri Deutsche Bank in da se predloži kopija pisne zahteve tožeče stranke za prenos denarja, na katero se sklicuje obrazložitev izpodbijane odločbe. Dne 27. 12. 2016 je tožena stranka med dokumente zadeve popisala dopis/odgovor banke z dne 19. 10. 2016 glede razhajanja podatkov knjižice in knjigovodskih podatkov. Odgovoru je priložila fotokopijo knjigovodske kartice prometa za račun ... za leto 1987 in obrazec št. 1450 z dne 9. 12. 1987 – nalog za izvršitev nakazila v tujino.

8V konkretnem primeru glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Niti ne gre za primer, ki bi bil primerljiv z zadevama opr. št. X Ips 5/2019 in X Ips 51/2020, kjer je Vrhovno sodišče RS obravnavalo vprašanje uporabe skrajšanega ugotovitvenega postopka v primerih zahtev za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog, saj v konkretnem primeru ne gre za prenos deviznih sredstev na drug račun na podlagi zakona, za kar je šlo v zadevah, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče RS. Niti ne gre za to, da bi tožena stranka pridobila sama podatke, ki bi le potrjevali, kar je navedla tožeča stranka, temveč pridobljeni podatki potrjujejo ravno nasprotno, kar zatrjuje in izkazuje tožeča stranka. Iz sklepa opr. št. X Ips 51/2020 nadalje izhaja, da je način izvedbe ugotovitvenega postopka odvisen od objektivne možnosti organa, da odloči neposredno na podlagi strankinih navedb in dokazov v zahtevi.¹

9Na podlagi prvega odstavka 145. člena ZUP organ za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavljajo svoje pravice in pravne koristi, izvede poseben ugotovitveni postopek. Stranka sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami, ter ima vse do izdaje odločbe pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve (drugi odstavek 146. člena ZUP). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP). Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP).

10Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožena stranka po izdaji izpodbijane odločbe poslala tožeči stranki dne 28. 12. 2016 dopis, da lahko vpogleda v zaprošeno dokumentacijo na sedežu sklada ali v prostorih Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb. Tožena stranka je šele k odgovoru na tožbo predložila dokumente, ki ji jih je po svojih pozivih dobila od Ljubljanske banke d.d. Ljubljana in od Glavne podružnice Zagreb, in sicer fotokopijo vprašanja in odgovora banke z dne 1. 8. 2016, fotokopijo vprašanja in odgovora banke z dne 19. 10. 2016, fotokopijo knjigovodske kartice prometa za račun ... za leto 1987 ter fotokopijo naloga za izvršitev nakazila v tujino z dne 9. 12. 1987 (obrazec 1450). Tožena stranka s tem ne more sanirati nezakonitosti odločbe, saj z odgovorom na tožbo razlogov izpodbijanega akta ni možno dopolnjevati (o tem se je tudi že izrekla ustaljena upravnosodna praksa²). Sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka v postopku pred toženo stranko glede k odgovoru na tožbo predloženih dokumentov ni imela možnosti izjaviti, kar pa je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev tožene stranke je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, ta pa narekuje odpravo odločbe.

11Poleg tega sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v spornem delu (glede stare devizne vloge št. ..., podračun št. ..., valuta DEM) odločila ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, s katerimi se določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi, čeprav tega ni navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe niti ni v izreku navedla, da se zahtevek tožeče stranke, ki je višji od priznanega, zavrne. Iz izreka izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo prevzela obveznost za izplačilo neizplačane stare devizne vloge št. ... v višini 1.673,29 EUR. Tožena stranka je torej v izreku v celoti odločila o stanju na eni devizni vlogi, pri čemer pa ni opredelila, ali se stanje nanaša na točno določen podračun ali na oba podračuna, ki ju je tožnica imela odprta pri Ljubljanski banki d.d. Ljubljana. Iz obrazložitve izhaja, da je imela tožeča stranka v okviru istega računa odprta dva podračuna in da je tožena stranka v celoti priznala le obveznost za izplačilo devizne vloge v USD s št. podračun ... (knjižica odprta 28. 7. 1987, hranilne vloge občanov v konv. devizah - vpogledna sredstva)³. Ker je tožena stranka o prevzemu obveznosti po obeh podračunih (v celoti) odločila v eni točki izreka izpodbijane odločbe in le s sklicevanjem na številko devizne vloge (št. ...), je tak izrek nejasen in v nasprotju z obrazložitvijo, iz katere izhaja, da je zahtevku tožeče stranke delno ugodila, delno pa ga je zavrnila.

12ZUP v 213. členu določa, da organ v izreku odloči o vseh zahtevkih strank. Izrek mora biti kratek, jasen in določen (šesti odstavek tega člena). Tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja nobenih ugovorov glede obračuna višine obveznosti za izplačilo neizplačane stare devizne vloge št. ... podračuna št. ..., valuta USD. Tožbene ugovore ima le glede odločitve tožene stranke o njeni zahtevi za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge, ki se nanaša na podračun št. ..., valuta DEM. Vendar pa izrek odločbe o prevzemu izpolnitve obveznosti za neizplačane stare devizne vloge, v primeru, ko tožena stranka zahtevo stranke v določenih delih prizna v določenih pa ne, ni dovolj določen, če iz njega niso razvidni podračuni, za katere se prevzem obveznosti prizna in za katere se prevzem obveznosti zavrne. To je drugi razlog za ugoditev tožbi (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP, tretji odstavek 27. člena ZUS-1) in hkrati je to tudi razlog, da je sodišče štelo da ima tožeča stranka, kljub temu, da ji je bilo glede na obrazložitev v celoti priznano izplačilo po enem podračunu, pravni interes izpodbijati takšno odločitev. V odvisnosti od odločitve bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku upoštevati navodila sodišča glede oblikovanja izreka odločbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13Sodišče je na podlagi navedenih dveh razlogov zaradi neustreznega izreka in kršitve pravice do izjave v upravnem postopku oziroma nezakonito vodenega ugotovitvenega postopka tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka, upoštevajoč četrti odstavek istega člena, upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka, in o zadevi, upoštevajoč rezultat ugotovitvenega postopka, ponovno odločiti.

14V zadevi je bilo odločeno brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

15Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožeče stranke, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Sodišče ji je priznalo stroške v višini 15,00 EUR, skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika, saj je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa v postopku ni izkazala, da bi imela za pooblaščenca odvetnika, ki bi jo veljavno zastopal v Sloveniji. Stroške je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

¹ Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 51/2020, 16. točka obrazložitve.
² Sodba Upravnega sodišča RS opr. št I U 1838/2018 z dne 14. 12. 2020.
³ V nespornem delu je tožeča stranka o zadevi odločila ob upoštevanju prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki določa, da je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filiale Zagreb (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Zagreb) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi.