VSRS Sodba I Ips 21966/2017

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22. 7. 2020 A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Določilo je tudi poseben pogoj, da obsojenec oškodovancem v roku osemnajst mesecev plača zneske prisojenih jim premoženjskopravnih zahtevkov, in sicer B. B. in C. C. 1.547,32 EUR, D. D. znesek 1.358,02 EUR, E. E. znesek 296,39 EUR in F. F. znesek 1.855,89 EUR. V presežku je sodišče oškodovanca D. D. in E. E. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovancev. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10. 11. 2021 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v višini 360,00 EUR.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev določb 2., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Očitano kršitev kazenskega zakona utemeljuje z očitkom nekonkretiziranosti opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, ker v njem ni navedena višina prikrajšanja oškodovancev. Glede ugotovitve o neizplačani obveznosti D. D., pa zaradi odločitve o prisoji premoženjskopravnega zahtevka istemu oškodovancu in o določitvi posebnega pogoja v pogojni obsodbi (v tem delu) vložnik sodišču očita, da neupravičeno ni upoštevalo ugotovljenega plačila najemnine s strani obsojenca za oškodovanca v skupni višini 750,00 EUR. Procesno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve določb Ustave vložnik utemeljuje z očitki, da je prvostopenjska sodba glede opredelitve višine dnevnic, ki oškodovancem niso bile plačane, nejasna ter da je izrek sodbe nerazumljiv, v nasprotju sam s seboj (med točko a krivdoreka na eni strani in odločitvijo o premoženjskopravnih zahtevkih ter določitvijo posebnega pogoja na drugi strani) in z razlogi sodbe v 13. točki obrazložitve glede očitka o neplačanih dnevnicah in glede potnih stroškov, ki v opisu dejanja niso navedeni, upoštevani pa so v odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca F. F. in določitvi posebnega pogoja v pogojni obsodbi. Glede višine neplačil prejemkov iz delovnega razmerja sodišču očita tudi neobrazloženost sodbe. Zaradi neizvedbe nekaterih predlaganih dokazov, s katerimi bi obramba dokazovala objektivno nezmožnost plačila delovnopravnih obveznosti, vložnik sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do obrambe in trdi, da odločitev o tem tudi ni ustrezno obrazložena, zaradi česar očita še kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Enako kršitev očita tudi sodišču druge stopnje glede opredelitve do zadevnih pritožbenih razlogov. Vložnik nasprotuje zaključku sodišča o zmožnosti poplačila obveznosti oškodovancem in z zatrjevanjem, da iz dokazov v spisu izhaja drugačen zaključek, tozadevnim razlogom sodbe očita protispisnost. Izpodbijanima sodbama očita neobrazloženost še z navedbami, da ne pojasnita, kdaj, koga in v kakšni višini naj bi obsojenec prednostno poplačeval pred oškodovanci in kdaj naj bi izvrševal dvige denarja z računa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjen senat.

3Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante, ki ocenjuje, da je zahteva utemeljena v delu, v katerem vložnik zatrjuje nasprotje med točko a izreka sodbe, določitvijo posebnega pogoja in odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku in razlogi, navedenimi v 13. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Iz 13. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe namreč izhaja, da je sodna izvedenka ugotovila prikrajšanja oškodovancev glede posameznih temeljnih pravic delavcev. Sodišče je tem ugotovitvam sledilo in z upoštevanjem kasneje plačanih zneskov ugotovilo končen znesek prikrajšanja delavcev (14. točka obrazložitve). Iz navedene obrazložitve je razvidno, da je bil za izplačilo pripadajočih dnevnic prikrajšan le F. F., ne pa tudi ostali delavci, zato je krivdorek v točki a, po katerem so bili za izplačilo dnevnic prikrajšani vsi delavci, v nasprotju z razlogi sodbe. Kriminalna količina, ugotovljena v razlogih sodbe je v tem delu manjša od tiste, vsebovane v sodbenem izreku, zato je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ki se nanaša na odločilna dejstva. Ker je sodišče na podlagi teh ugotovitev odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca F. F. in določilo posebni pogoj, je kot relevantno šteti tudi nasprotje med navedeno obrazložitvijo in krivdorekom, ki se nanaša na oškodovanca F. F. Predmet očitka glede oškodovanca F. F. (točka a.5 izreka) je namreč le neizplačilo neto plač in pripadajočih dnevnic za meseca november in december 2015. Sodišče pa je glede na obrazložitev sodbe (13. in 14. točka) v znesek prikrajšanja vštelo tudi stroške za službeno pot, ki v opisu dejanja v izreku sodbe niso zajeti. Ugotovljeno prikrajšanje pa je bilo podlaga za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca F. F. in za določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi. Po presoji tožilke je zato podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Nasprotuje pa utemeljenosti očitka o nekonkretiziranosti opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, ker iz njega ni razvidna konkretna višina prikrajšanja oškodovancev, pri čemer se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Pri tem poudarja, da je primarni objekt varstva obravnavanega kaznivega dejanja delavčeva socialna varnost in ne delavčevo premoženje. Glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe tožilka ocenjuje, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov imelo prepričljivo podlago za zaključek, da je bila objektivna nezmožnost plačila obveznosti do delavcev izključena, zaradi česar izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla privesti do drugačnih zaključkov. Glede trditev o pomanjkanju razlogov sodbe glede višine nakazil poslovnim partnerjem, katerim je obsojeni dajal prednost in višine dvigov ter glede trditev o protispisnosti, ki se nanaša na zmožnost plačila obveznosti delavcem, tožilka ugotavlja, da te predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, višje sodišče pa se je do tozadevnih pritožbenih navedb obsežno opredelilo v točkah 11 in 12 sodbe. Pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja vložnik po presoji tožilke izpodbija tudi z navedbami, s katerimi izraža dvome v pravilnost ocene dokaza – obračunskega lista potnih stroškov. Glede očitka o napačnem materialnopravnem zaključku, da plačilo najemnine ne predstavlja delne poravnave neizplačanih plač, tožilka pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča v 14. točki obrazložitve sodbe in poudarja, da je socialna varnost nedisponibilna dobrina, zato oškodovanec v njen poseg ne more privoliti. Glede na navedeno Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec se o njem ni izjavil, zagovornik pa v izjavi soglaša z zaključki tožilke, podanimi v prvi točki odgovora, v kateri pritrjuje utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti. V preostalem delu pa odgovoru tožilstva nasprotuje in se sklicuje na navedbe v zahtevi.

B.

5Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona, ker v opisu dejanja pod točko a izreka sodbe ni navedena višina prikrajšanja oškodovancev, ni podana. Vrhovno sodišča RS je že v več sodbah¹ pojasnilo, da s tem, ko v izreku sodbe niso navedeni posamezni mesečni zneski neplačanih prejemkov iz delovnega razmerja, ni podana kršitev kazenskega zakona, niti kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Namreč tudi če ima prikrajšanje ali omejitev pravice za oškodovanca premoženjske posledice (neizplačilo plače), primaren objekt varstva ni delavčevo premoženje, ampak njegova socialna (materialna) varnost.² Zato zadošča, da dejanski opis vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem in v katerem obdobju posamezni prejemki iz delovnega razmerja niso bili plačani. Tudi v konkretnem primeru je v izreku sodbe navedeno, katerim delavcem in v katerih obdobjih so bile v kršene temeljne pravice iz delovnega razmerja (neplačilo plače, regresa in dnevnic). Ugotovitev točne višine prikrajšanja posameznega delavca, ki je podlaga za odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev ali odvzemu premoženjske koristi, pa je predmet obrazložitve sodbe. Ob navedenem se kot neutemeljen izkaže očitek vložnika, da izrek sodbe ni zadostno konkretiziran, ker iz njega ne izhaja višina prikrajšanja oškodovancev iz naslova delovnega razmerja. Višina oškodovanja posameznega delavca je glede na posamezne prejemke iz delovnega razmerja (neto plača, dnevnica in regres) opredeljena v obrazložitvi sodbe.

6Utemeljeno pa vložnik prvostopenjskemu sodišču očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obrazložitev sodbe glede opredelitve posameznih temeljnih pravic delavcev (točki 13 in 14 obrazložitve), za katere so bili ti prikrajšani, ni skladna z izrekom sodbe (točka a krivdoreka), izrek pa je tudi v nasprotju sam s seboj (krivdorek v točki a.5 z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku glede oškodovanca F. F. in določitvijo posebnega pogoja v pogojni obsodbi). Obsojenec je bil namreč pod točko a izreka spoznan za krivega, da v nasprotju z relevantnimi določbami zakona ni poskrbel za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja kot so bili dogovorjeni v pogodbah o zaposlitvi z oškodovanimi delavci. Tako delavcem B. B., C. C. in D. D. ni izplačal neto plač in pripadajočih dnevnic za november in december 2015 in sorazmernega dela regresa za leto 2015, F. F. v istem obdobju ni izplačal neto plač in pripadajočih dnevnic, E. E. pa za meseca julij in september 2015 ni izplačal razlike do celotne neto plače in pripadajočih dnevnic. Iz 13. in 14. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe pa izhaja, da je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke za poslovne finance, računovodstvo in davke Alenke Dervarič, izpovedb oškodovancev in drugih listin v spisu (pogodb o zaposlitvi, izpisa prometa na transakcijskem računu in kontnih kartic) ugotovilo, da so bili navedeni delavci v kritičnem obdobju prikrajšani glede naslednjih pravic iz delovnega razmerja: B. B., C. C. in D. D. niso bile izplačane plače in regres, E. E. nista bili v celoti izplačani plači, F. F. pa niso bile izplačane plača, dnevnice in stroški na službeni poti.³ Ugotovljene zneske neizplačanih obveznosti kot jih je ugotovila izvedenka, od katerih je odštelo ugotovljena zneska kasneje poravnanih obveznosti do oškodovancev F. F. in D. D., je sodišče upoštevalo tudi kot temelj za odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev (glej točke 13, 14 in 21 sodbe), plačilo katerih je določilo kot posebni pogoj v pogojni obsodbi. Upoštevajoč navedeno so utemeljeni očitki vložnika, da je izrek sodbe v točki a krivdoreka glede očitanega neplačila dnevnic vsem oškodovanim delavcem v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, v kateri je prikrajšanje zaradi neplačila dnevnic ugotovljeno le glede oškodovanca F. F. Kot poudarja že vrhovna državna tožilka v odgovoru, tako iz izreka sodbe izhaja večja kriminalna količina kot je ugotovljena v obrazložitvi sodbe. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo in med samim izrekom (med točko a krivdoreka in odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku ter tudi odločitvijo o določitvi posebnega pogoja) pa je podano tudi glede prikrajšanja delavca F. F., kateri je po opisu dejanja v izreku sodbe (točka a.5) prikrajšan glede izplačila plač in pripadajočih dnevnic, ne pa tudi glede (drugih) stroškov za službeno pot kot je to ugotovljeno v obrazložitvi sodbe. Ker je pravno zavezujoč le izrek sodbe, navedeno nasprotje samo po sebi ne bi bilo pravno relevantno, saj je v izreku očitek obsojencu milejši kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. Vendar pa je nasprotje relevantno zaradi upoštevanja ugotovljenega prikrajšanja glede (drugih) stroškov za službeno pot, ki v krivdoreku niso zajeti, pri odločitvi sodišča o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca F. F. Plačilo prisojenega premoženjskopravnega zahtevka pa je določeno tudi kot poseben pogoj v pogojni obsodbi. V tej zvezi gre opozoriti na napačno navedbo sodišča v točki 17 na strani 15 (spodaj) prvostopenjske sodbe, da dnevnica predstavlja (vse) stroške delavca pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Skladno z delovnopravno zakonodajo, predvsem kolektivnimi pogodbami, ki določajo višino dnevnic, namreč dnevnica obsega (le) stroške za prehrano na službenem potovanju. Poleg dnevnice pa delavcu na službenem potovanju pripada še povračilo stroškov za prenočišče in stroškov za prevoz.⁴

7Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je po presoji Vrhovnega sodišča podana še glede presoje prvostopenjskega sodišča, da plačilo najemnine ne more šteto za delno poravnavo neizplačanih plač. Navedeno stališče, ki ga sodišče podaja v 14. točki prvostopenjske sodbe, namreč z ničemer ni obrazloženo, samo zase pa ni utemeljeno. Skladno z drugim odstavkom 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) lahko namreč delodajalec svojo terjatev do delavca pobota s svojo obveznostjo plačila delavcu, vendar le na podlagi pisnega soglasja delavca, ki po tretjem odstavku istega člena ne more biti dano pred nastankom delodajalčeve terjatve. Kot utemeljeno opozarja vložnik v zahtevi, je priča D. D. na naroku v fazi kazenske preiskave dne 10. 11. 2017 izpovedal, da mu je obsojenec res plačal tri najemnine po 280,00 EUR za stanovanje, v katerem živi, in sicer verjetno za mesece november in december 2015 ter januar 2016. Povedal je tudi, da je pripravljen skleniti dogovor, da mu obsojenec vse neplačane obveznosti povrne na ta način. Na glavni obravnavi dne 16. 1. 2020 pa je izpovedal, da je možno, da mu je obsojenec izplačal tri najemnine, da se tega več ne spomni. Sodišče se do navedene izpovedbe ni opredelilo in tudi ni ugotovilo, da ustreznega soglasja za pobot terjatev ni bilo. Ker torej sodišče v sodbi ne navaja razlogov, ki bi glede na navedeno materialnopravno podlago utemeljevali zaključek, da plačila najemnine v konkretnem primeru ni mogoče pobotati z obveznostjo plačila plače oziroma za tak zaključek ne navaja relevantnih dejstev, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je razlogov o odsotnosti pogojev za pobot terjatev skladno z določbo 136. člena ZDR-1.

C.

8Vrhovno sodišče je glede na ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse materialnopravno relevantne dokaze ter nato vestno pretehtati vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in svoje dokazne in pravne zaključke celovito in logično obrazložiti, upoštevajoč v tej sodbi ugotovljena neskladja in pomanjkljivost razlogov o odločilnih dejstvih.

10Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Glej sodbe I Ips 48704/2015 z dne 5. 9. 2019, I Ips 13547/2015 z dne 9. 3. 2017 in I Kp 30816/2012-35 z dne 14. 3. 2014.
² Glej tudi Katja Filipčič in Luka Tičar, komentar 196. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Damjan Korošec, Katja Filipčič in Stojan Zdolšek (ur.), 2. knjiga, str. 328.
³ V dopolnitvi izvedenskega mnenja so ti stroški označeni kot stroški, povezani s službeno potjo.
⁴ Tako izhaja tudi iz 74. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 92/13, s sprem.), ki je veljala med 1. 1. 2014 in 31. 12. 2018, uporabljala pa se je še do 31. 12. 2019, torej tudi v kritičnem času. Ravno tako iz Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 13/11 s sprem.; 4. točka prvega odstavka 44. člena) in Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/06, s sprem., 4. člen), na kateri se sklicuje izvedenka v dopolnitvi izvedenskega mnenja.