136. člen ZDR-1

Toženka pisnega soglasja tožnika k zatrjevanemu pobotu ni predložila in niti ni zatrjevala, da bi tožnik pisno soglasje k pobotu podal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da materialnopravni pobot v konkretnem sporu ni bil možen, saj ni bil izpolnjen pogoj pisnega soglasja iz drugega odstavka 136. člena ZDR-1. Glede procesnega pobota je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženkina terjatev do tožnika ne obstaja, posledično pa procesni pobot ni mogoč.

Toženka se zgrešeno sklicuje na določbe OZ o pobotu, saj to ni pravna podlaga za odločitev v zadevi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo posebno pravno ureditev v ZDR-1, ki je prilagojena značilnostim delovnega razmerja (zlasti temu, da je delavec v razmerju šibkejša stranka, in delavčevi eksistenčni odvisnosti od plače), v drugem odstavku 136. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo dela plače za februar 2024, plače za marec 2024, dela regresa za letni dopust za leto 2024 in dnevnic, na podlagi ugotovitve, da je toženka tožniku znesek 4.500,00 EUR, ki ga je opredelila kot avans plače, nakazala za plačilo denarne kazni za storjeni prekršek v Franciji, nato pa tožniku v nasprotju z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 ni izplačala pripadajočih (neto) prejemkov iz delovnega razmerja, saj jih je brez njegovega pisnega soglasja pobotala s svojo terjatvijo za vračilo zneska, ki mu ga je nakazala zaradi plačila denarne kazni.

Ker ZDR-1 v 136. členu izrecno določa pisno soglasje, ki je določeno v korist delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju, ni bistveno, ali je tožnik podal ustno soglasje za pobot, čeprav tudi v zvezi s tem pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da takšnega (ustnega) soglasja tožnik ni podal. Delovnopravni status delavca v času zapadlosti terjatve ni bistven za presojo veljavnosti delavčevega soglasja k pobotu, saj takšnega pogoja 136. člen ZDR-1 ne določa.

V konkretnem primeru je prišlo do sporazumnega poplačila medsebojnih terjatev (kompenzacija oz. pobot), ki je temeljil na izrecnem pisnem soglasju tožnika in je tako sporazum skladen tudi z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1. Ker je bil ugovor ugasle pravice, ki ga je podala toženka, utemeljen, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Tožnik je zatrjeval, da toženka od njega ni pridobila pisnega soglasja za pobot plače z njeno terjatvijo. Tožnik je torej zanikal podajo pisnega soglasja za pobot, kar predstavlja negativno dejstvo. Dejstva, da ni podal pisnega soglasja za pobot, tožnik ne more dokazovati. Se pa je s takšno tožnikovo trditvijo trditveno in dokazno breme preneslo na toženko, ki je trdila nasprotno od tistega, kar je tožnik zanikal, in sicer je trdila, da je tožnik s pobotom soglašal. Obširne pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno preneslo breme dokazovanja obstoja pisnega soglasja za pobot na toženko, so tako neutemeljene. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pisno soglasje za pobot ne izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v tej odpovedi navedel, da toženka z dnem odpovedi do njega nima več nobenih obveznosti iz kakršnegakoli naslova. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da ta izjava vsebinsko ne ustreza pisnemu soglasju pobota in da je bila dana že pred vtoževanima odtegljajema od plač, zato se tožnik s takšno izjavo tudi ni mogel (vnaprej) odpovedati plačilu odtegnjenih zneskov plač.

Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zadevo na naroku zaključilo, ne da bi zaslišalo tudi toženca. Na ta narok je pristopil njegov pooblaščenec in pojasnil, da je toženec odsoten iz opravičenih razlogov, da ima hujše zdravstvene težave, da je pri zdravniku in da bo naknadno dostavil zdravniško opravičilo. Takšno pojasnilo odsotnosti in predlagana predložitev dokazila o upravičeni odsotnosti v smislu drugega odstavka 115. člena ZPP sta po presoji pritožbenega sodišča utemeljevala preložitev naroka iz upravičenega razloga (prvi odstavek 115. člena ZPP)

ZDR-1 s tem v drugem odstavku 136. člena zaradi varstva delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja zahteva pogoj pisnega soglasja delavca. To pa ne pomeni, da se v primeru pisnega soglasja delavca izpolnjevanje drugih pogojev za pobot ne ugotavlja, kar se predvsem nanaša na likvidnost terjatve. Če je nelikvidnost terjatve (neobstoj, sodišče prve stopnje uporablja izraza izkazanost in zapadlost) očitna, do pobota ne more priti.

Iz postopka ne izhaja, da bi tožnik prejemal za delo v tujini dnevnice v drugačnem znesku kot 44,00 EUR. Toženka tega ni zatrjevala, prav tako pa tudi ni navajala, v katere države je tožnik potoval, čeprav jo je na to tožnik tekom postopka opozoril.

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da lahko delodajalec obveznost iz naslova plačila za delo v skladu z zakonom veljavno izpolni z vnaprejšnjim plačilom (akontacijo). To sicer drži, vendar pa mora delodajalec, na katerem je dokazno breme, dokazati tudi takšno vnaprejšnje plačilo, česar tožena stranka v tem sporu glede prvega tožnika ni zmogla, hkrati pa mora dokazati, da je s plačilom določenega zneska izpolnil določeno terjatev delavca.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je za presojo, kdaj začne teči zastaranje, bistvena zaveza, sprejeta s sklepom z dne 18. 10. 2010, da se povrne prikrajšanje pri plači, pri čemer je navedeni sklep štelo kot ponudbo (22. člen OZ), sprejeto s konkludentnimi ravnanji. Navedeni sklep ni ponudba (ampak po vsebini splošni akt delodajalca), v vsakem primeru pa bi bil morebiten dogovor med pravdnima strankama, da se določeni del plače zadrži, ničen, in tako ne bi mogel vplivati na tek zastaralnega roka v smislu, da bi bilo tožnikovo uveljavljanje terjatve iz naslova premalo izplačane plače v vmesnem obdobju (do prenehanja negativnih poslovnih učinkov) preuranjeno, da bi del plače zapadel v plačilo šele kasneje in bi zastaranje začelo teči v juliju 2015, ko plače niso bile več znižane. Zastaranje tožnikove terjatve je začelo teči naslednji dan po zapadlosti vsakokratne plače, ki je bila nezakonito znižana, in je do vložitve tožbe po poteku pet let nastopilo.

Vrhovno sodišča RS je že v več sodbah pojasnilo, da s tem, ko v izreku sodbe niso navedeni posamezni mesečni zneski neplačanih prejemkov iz delovnega razmerja, ni podana kršitev kazenskega zakona, niti kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zadošča, da dejanski opis vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem in v katerem obdobju posamezni prejemki iz delovnega razmerja niso bili plačani. Ugotovitev točne višine prikrajšanja posameznega delavca, ki je podlaga za odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev ali odvzemu premoženjske koristi, pa je predmet obrazložitve sodbe. Skladno z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 lahko delodajalec svojo terjatev do delavca pobota s svojo obveznostjo plačila delavcu, vendar le na podlagi pisnega soglasja delavca, ki po tretjem odstavku istega člena ne more biti dano pred nastankom delodajalčeve terjatve.

Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna. Pobot terjatev, ki naj bi jo imela pravna oseba kot delodajalec do delavca kot dolžnika na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, s terjatvijo, ki jo ima delavec do delodajalca iz naslova plače, saj je tak pobot mogoč le ob izrecnem pisnem soglasju delavca, ki pa v predmetni zadevi ni izkazano. Ker je v obravnavani zadevi delovno razmerje prenehalo z dnem 3. 10. 2018, bi moral delodajalec delavcu izplačati plačo za mesec september 2018 najkasneje do 18. 10. 2018, in ker tega ni storil, je s tem kršil določbe ZDR-1 in storil prekršek.

Dejstvo, da tožnik ni natančno in dosledno evidentiral opravljenih del, ne pomeni, da do plačila za nadurno delo ni upravičen, upoštevajoč pri tem tudi dolžnost tožene stranke kot delodajalca izvajati nadzor nad pravilnim beleženjem aktivnosti voznikov. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožena stranka tožnika zaradi narave njegovega dela in oddaljenosti ni mogla neprestano spremljati in nadzirati. Organizacija prevoza tovora je v izključni pristojnosti tožene stranke, ki v okviru nadzorstvene dolžnosti daje tožniku navodila za izvedbo prevoza in izvaja redne kontrole delovanja in uporabe tahografov. Tožena stranka je tožniku določala relacije vožnje glede na naročila. Odrejala mu je tudi druge naloge, ki jih predvideva ZDCOPMD, kot so izvajanje nakladanja in razkladanja, čakanje na nakladanje in razkladanje, čiščenje in tehnično vzdrževanje in vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja. Tožena stranka, ki se profesionalno ukvarja z dejavnostjo cestnega prevoza blaga, vna

V pritožbi toženka neutemeljeno oporeka presoji sodišča prve stopnje, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz prvega odstavka 177. člena ZDR-1, pri čemer, ne le da toženka škode ni dokazala, ni podano nedopustno ravnanje tožnika, storjeno namenoma ali iz hude malomarnosti. Terjatev toženke iz naslova odškodninske odgovornosti tožnika (delavca) ne more biti utemeljena le na dejstvu, da je prišlo do inventurnega manka oziroma manka v blagajni, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Ob izostanku nedopustnega ravnanja tožnika, storjenega namenoma ali iz hude malomarnosti, niso bistveni nadaljnji elementi odškodninske odgovornosti.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnici ni mogoče očitati kvalificirane oblike malomarnosti, saj je pravilno prebrala zapis na plačilnem nalogu kot "plačano". Tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisa sporne črke ni mogoče prebrati kot "m", torej da bi se štelo, da bi morala tožnica izvršiti plačilo, temveč izključno kot "n", torej zapis, da je sodna taksa že plačana in tožnica s zvezi s tem ni dolžna izvršiti plačila. Zapis po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ustreza mali tiskani črki "n", posledično pa tožnica takšnega zapisa ni mogla prebrati drugače kot "plačano".

Sodišče lahko presoja le odpoved delodajalca in pri tem ne more upoštevati morebitnih drugih vsebinskih razlogov, ki niso navedeni v odpovedi, pri čemer pa je bistven pogoj za odpoved tudi obrazložitev odpovedi, tako da se delavec lahko zagovarja. Neutemeljen je pritožbeni ugovor glede povzročitve škode in zadržanja terjatve zavarovalnice. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, zavarovalnica ni delodajalec tožnika, zato mu je tožena stranka nepravilno odtegnila sporni znesek, pri čemer tožnik ni dal soglasja za odtegnitev plače v smislu 136. člena ZDR-1. Ob tem tudi ni šlo za zadržanje plače na podlagi sklepa o izvršbi po določilih ZIZ. Pravda je potekala izključno zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ostali zahtevki izhajajo iz navedenega spornega razmerja. Tako je sodišče pravilno odločalo upoštevaje pri tem 155. člen ZPP in tožniku priznalo le tiste stroške postopka, ki so bili za pravdo potrebni v smislu 155. člena ZPP. Tudi zahtevek za izplačilo denarnega povračila (118. člen ZDR-1) šteje kot zahtevek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in zato se nagrada ne odmerja glede na postavljeno vrednost spora.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavcu pripada plača v višini, ki je dogovorjena z delodajalcem, za katero se dogovorita v pogodbi o zaposlitvi. Delavcu poleg osnovne plače skladno z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 pripada plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno. Upoštevaje 136. člen ZDR-1 lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, so neveljavna. Delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače in je taka ureditev nična. Iz tega razloga so nični dogovori med pravdnima stranka v aneksih k pogodbi o zaposlitvi, ki jih izpostavlja toženka v pritožbi (zadržanje 10 % osnovne plače, pri čemer je izplačilo tega dela plače odvisno od uspešnosti poslovanja skupine oziroma je vezano na doseganje postavljenih kriterijev in ciljev). Kljub temu da je tožnica te anekse podpisala, ne predstavljajo zakonite podlage za zadržanje dela plač, saj stranki, kot je že navedeno, s pogodbo o zaposlitvi (ali aneksom k pogodbi o zaposlitvi) ne moreta drugače urediti vp

Obstoj dogovora o plačilu po številu prevoženih kilometrov ne bi vplival na pravico tožnika do plačila za opravljeno nadurno delo, saj dogovora, ki delavcu daje manj pravic, kot so mu zagotovljene s kolektivno pogodbo, v obravnavanem sporu s Kolektivno pogodbo za obrt in podjetništvo, ki je v 81. členu določala 30 % dodatek za nadurno delo, pravno ni mogoče upoštevati.

Če delodajalec zagotovi delavcem ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da (procesni) pobotni ugovor tožene stranke ni dovoljen, ker naj bi bil že pred tem izvršen materialni pobot. Stališče ni pravilno, saj tožena stranka kot delodajalec ni mogla pravno veljavno izvesti pobota svoje terjatve iz naslova odškodnine, s terjatvijo tožnice za plačilo odpravnine. Po določbi prvega odstavka 136. člena (zadrževanje in pobot izplačila plače) ZDR-1 lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih. Vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, so neveljavna. Po določbi drugega odstavka 136. člena ZDR-1 delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. V skladu s tretjim odstavkom 136. člena ZDR-1 delavec ne more dati soglasja iz prejšnjega odstavka pred nastankom delodajalčeve terjatve. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala soglasja za pobot terjatve, pobotna izjava tožene stranke brez soglasja tožnice ni mogla med strankama povzročiti pravnih učinkov. Zato je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da procesni pobot ni dopusten, ker je že bil opravljen