VSM Sklep IV Kp 4136/2021

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

1Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 6. 10. 2021 zoper obdolženi B. B. in C. C. zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženk ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov.

2Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3Na pritožbo pooblaščencev oškodovanca kot tožilca sta odgovorila zagovornika obeh obdolženk in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku preizkusa obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP utemeljeno zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, ko je ocenilo, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhaja konkretizacija vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, kar je v nadaljevanju izpodbijanega sklepa tehtno in izčrpno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa se tej obrazložitvi v celoti pridružuje.

6Pritožbi, ki povzetemu nasprotuje in sodišču prve stopnje očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, pa ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljeno izpostavilo, da je storilec kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 lahko le uradna oseba ali javni uslužbenec, pri tem pa pravilno zaključilo, da takšna opredelitev vloge oziroma statusa obdolženk v obravnavanem opisu kaznivega dejanja manjka. Pritožba sicer skuša prepričati v nasprotno, ko trdi, da status obdolženk kot uradnih oseb izhaja iz dejstva, da se obtožni predlog v izreku sklicuje na davčni postopek. Vendar zgolj takšno sklicevanje (na sicer povsem nedoločljiv davčni postopek) tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča za opredelitev statusa obdolženk kot uradnih oseb iz prvega odstavka 99. člena KZ-1. Toliko bolj, ker na obstoj zahtevanega statusa ni mogoče sklepati niti na podlagi obdolženkama očitanega izvršitvenega ravnanja, na katerega se sklicuje pritožba (da sta obdolženki le deloma in nepooblaščeno izvedli prevode listin, ki jih je v davčnem postopku predložila družba R. d.o.o.), niti na podlagi drugih opisanih izvršitvenih ravnanj, ki jih je podrobno in pravilno analiziralo že sodišče prve stopnje. Nikjer iz opisa kaznivega dejanja pa tudi ni razvidno, da sta bili obdolženki tisti, ki sta vodili davčni postopek in v njem izdali kakršnokoli odločbo, kot to netočno zatrjuje pritožba in v tej zvezi brez ustrezne podlage podaja lastne zaključke o tem, kdo lahko vodi davčni postopek.

7Prav tako neutemeljeno si pritožba prizadeva prepričati v konkretiziranost zakonskih znakov v opisu kaznivega dejanja s sklicevanjem na obrazložitev obtožnega predloga. Vendar obrazložitev obtožnega predloga v nobenem primeru ne more nadomestiti manjkajočega opisa konkretnih okoliščin, ki opredeljujejo posamezne zakonske znake kaznivega dejanja. V tej zvezi zato velja le še izpostaviti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavanem opisu kaznivega dejanja ni ustrezno konkretiziran objektivni pogoj kaznivosti, in sicer zakonski znak večje premoženjske škode v smislu 258. člena v zvezi z 2. točko devetega odstavka 99. člena KZ-1, saj višina sicer zatrjevane škode v opisu dejanja ni konkretno navedena niti določljiva (točka 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa); prav tako pa v opisu dejanja ni z ničemer naveden zakonski znak, da bi obdolženki predvidevali ali bi morali in mogli predvidevati nastanek hujših posledic (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Kot pojasnjeno, pa takih pomanjkljivosti pritožba ne more sanirati s pojasnili iz obrazložitve obtožnega predloga – da sta obdolženki izdali nezakonito odločbo z dne 31. 12. 2018, s katero sta naložili družbi R. d.o.o., katere direktor je oškodovanec kot tožilec, plačilo davka v skupnem znesku 610.147,24 EUR, zaradi navedene nezakonite odločbe, pa je morala družba v stečaj, kar vse je povzročilo nastanek večje premoženjske škode, glede na višino določene kazni pa bi obdolženki vsaj morali in mogli predvideti, da bo to povzročilo nastanek hujših posledic. Pritožbeno sodišče pa nenazadnje soglaša še s pojasnilom sodišča prve stopnje, ki je v zvezi s storilčevim subjektivnim odnosom do možnosti nastanka posledic, pritožnikom pojasnilo, da četudi slednjega v opisu ni potrebno posebej konkretizirati, to ne opravičuje njegove popolne odsotnosti v opisu kaznivega dejanja. Zato pritožba z izpostavljanjem slednjega ne more biti uspešna, neutemeljeno pa se tudi sklicuje na stečaj družbe R. d.o.o., saj je tudi glede tega sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na odsotnost ustrezno opisane vzročne zveze med navedeno družbo in oškodovancem kot tožilcem.

8Upoštevaje že navedene pomanjkljivosti v konkretizaciji zakonskih znakov v opisu kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje ravnalo ustrezno tudi v zvezi s pravilnim zaključkom, da v opisu očitanega kaznivega dejanja ni konkretiziran čas storitve kaznivega dejanja. Ugotoviti je namreč, da je sodišče prve stopnje obtožni predlog primarno zavrglo na podlagi napak oziroma pomanjkljivosti, ki sodijo v okvir materialnega oziroma vsebinskega preizkusa obtožnega akta, zato oškodovanca kot tožilca utemeljeno ni pozivalo na dopolnitev obtožnega predloga. Dodatna konkretizacija časa storitve kaznivega dejanja pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi mogla v ničemer sanirati ugotovljenih vsebinskih pomanjkljivosti, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zavzemanje pritožbe za vrnitev obtožnega predloga v dopolnitev oškodovancu kot tožilcu zato ne more biti uspešno. Prav tako pa pritožba na tej podlagi ne more uspešno uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj ne pojasni, še manj pa izkaže, kako bi naj zatrjevana kršitev 76. člena ZKP vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

9Po obrazloženem, in ker konkretnega opisa dejanja v tenorju obtožnega predloga ne moreta nadomestiti niti obrazložitev obtožnega akta niti dokazno gradivo, še manj pa navedbe, ki jih pooblaščenci oškodovanca kot tožilca izpostavljajo v pritožbi zoper izpodbijani sklep, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.