VSM Sklep II Kp 48685/2014

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

II. Stroški kazenskega postopka na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom IV K 48685/2014 z dne 4. 2. 2022 na podlagi tretjega odstavka 293. člena v zvezi s 4. točko 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavilo kazenski postopek zoper obdolžene A. A., B. B. in C. C., katerim je obtožba očitala storitev nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (obdolženemu A. A.), nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 (obdolženemu B. B.) ter napeljevanje k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena in prvim odstavkom 37. člena KZ-1 in pomoči pri nadaljevanem kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena in prvim odstavkom 38. člena KZ-1 (obdolženemu C. C.). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov proračun.

2Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

3Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili:

- zagovorniki obdolženega C. C., odvetniki iz Odvetniške družbe G., o.p., d.o.o., ki menijo, da je pritožba nesklepčna in jo je potrebno zavrniti;

- zagovorniki obdolženega B. B., odvetniki iz Odvetniške pisarne J., s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno; in

- zagovornik obdolženega A. A., odvetnik mag. Č. Č., z vnovično utemeljitvijo ugovora zoper obtožnico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP pritožba utemeljuje s sklicevanjem in povzemanjem vsebine sklepa I Ks 48685/2014 z dne 7. 12. 2020, v katerem je zunajobravnavni senat odločal o ugovorih zoper obtožnico in med drugim zaključil, da se obdolžencem očita enovito kaznivo dejanje in da kazenski pregon zoper obdolžence ni zastaral.

6Kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče po preizkusu razlogov napadenega sklepa in pritožbenih navedb pritrjuje razlogom napadenega sklepa, kjer je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na sodno prakso pravilno pojasnilo, da so predmet obtožbe nadaljevana kazniva dejanja (oziroma napeljevanje in pomoč k nadaljevanemu kaznivem dejanju), v posledici česar je kazenski pregon zoper obdolžence že zastaral. Svojo odločitev je tehtno in argumentirano pojasnilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje. V nasprotno pritožba ne more prepričati zgolj s sklicevanjem na sklep zunajobravnavanega senata, pri čemer česa drugega v zvezi z razlogi napadenega sklepa o nadaljevanem kaznivem dejanju niti ne graja. Zunajobravnavni senat je pri odločanju o ugovorih zoper obtožnico obdolženima A. A. in B. B. očitana kazniva dejanja ocenil kot enovito kaznivo dejanje in štel, da kazenski pregon zato še ni zastaral. Vendar takšna presoja v fazi ugovornega postopka ne odvezuje predsednika senata, da sam opravi presojo opisa kaznivega dejanja in v primeru obstoja razlogov za izdajo zavrnilne sodbe po 2., 3. in 4. točki 357. člena po tretjem odstavku 293. člena ZKP izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka, kot je to bilo v obravnavani zadevi. Tako se tudi navedbe pritožbe v smeri, da je o vsem bil seznanjen senat, ko je odločal o morebitnem zastaranju, kakor tudi o pravilnosti presoje senata o obstoju utemeljenega suma, izkažejo za neutemeljene.

7Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da je v obravnavani zadevi potrebno izhajati iz opisov obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, iz katerih pa ne izhaja enovitost njihovih ravnanj, temveč kontinuiranost, ki je značilna za nadaljevano kaznivo dejanje. Pritožba, ki na načelni ravni trdi, da gre za enovito ravnanje, je v nasprotju z obtožbo, ki zatrjuje storitev več istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj. Izhajajoč iz opisa obdolžencem očitanih kaznivih dejanj je namreč bistvo očitka zaporedna storitev več istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj (oziroma napeljevanje in pomoč) v določenem časovnem obdobju, ki glede na kraj in način pomenijo enako dejavnost, pri tem pa obtožba tudi v opisu navaja zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja, ne le v pravni kvalifikaciji. Večkratno, ponavljajoče in zaporedno istovrstno ravnanje (izdaja in nato plačilo računov), storjeno iz koristoljubnosti, kot ga očita obtožba, ne pomeni takšne homogenosti ravnanj, da bi jih lahko življenjsko ovrednotili kot enovito kaznivo dejanje, pri katerih je bistvo v enovitosti ravnanj v naravnem smislu, ki je veliko ožja kot v primeru istovrstnosti ravnanj, ki sodijo v domet nadaljevanega kaznivega dejanja. Za enovito kaznivo dejanje bi šlo, če bi med ravnanji obstajala takšna enovita povezava, kjer bi bilo deljenje posameznih ravnanj na posamezna kazniva dejanja v nasprotju z življenjskim dogajanjem in pravno opredelitvijo, da gre za enovito kaznivo dejanje. Za kaj takega po opisu iz obtožbe v obravnavani zadevi ne gre, pri čemer je poudariti še, da je razlika med nadaljevanim in enovitim dejanjem tudi v tem, da storilec pri enovitem kaznivem dejanju zasleduje določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem, nadaljevano kaznivo dejanje pa je konstrukt več posameznih premoženjskih dejanj, ki jih storilec izvrši v povezanem časovnem obdobju z izkoriščanjem enakih ali istih okoliščin.

8Pritožba tudi ne more prepričati v nasprotno z navedbami o pravnomočnosti obtožnice ter pravici tožilke do morebitne spremembe obtožbe do zaključka glavne obravnave. Morebitna oziroma zgolj hipotetična sprememba obtožnice na način dodajanja oziroma spreminjanja zakonskih znakov tako, da očitek ustreza pravni opredelitvi s predpisanimi daljšimi zastaralnimi roki, in to v fazi po pravnomočni obtožnici ter pred izvedbo dokaznega postopka, potem ko je bila tožilka seznanjena z obrambnimi predlogi za ustavitev postopka zaradi zastaranja, bi predstavljalo uveljavljanje tožilkinega upravičenja v nasprotju z namenom instituta spremembe obtožnega akta po 344. členu ZKP.

9Po obrazloženem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu s stališči sodne prakse,¹ da se v primeru nadaljevanega kaznivega dejanja zastaranje kazenskega pregona šteje posebej za vsako dejanje iz takšne konstrukcije, kar velja tudi v primeru, ko se vrednosti iz posameznih dejanj, ki so dosegle veliko premoženjsko korist, lahko seštevajo in na tej podlagi uporabi strožja pravna opredelitev, utemeljeno zaključilo, da kazenski pregon zoper obdolžence zaradi zastaranja ni več dopusten. Ob tem pritožbeno sodišče še poudarja, da preizkusi sklep le v okviru pritožbenih razlogov, v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP pa ga po uradni dolžnosti preizkusi samo glede stvarne in funkcionalne pristojnosti sodišča, ki je sklep izdalo. Upoštevaje takšno omejenost pritožbenega preizkusa sklepa po uradni dolžnosti ter glede na vsebino pritožbene obrazložitve pa je ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

¹ Prim. sodbe VS RS I Ips 51408/2010 z dne 12. 11. 2015, I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 in druge.