VSL Sodba II Cp 733/2022

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se IV. točka izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša za 215,71 EUR (na 4.900,60 EUR)."

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdita.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo (1) ni dopustilo spremembe tožbe z dne 11. 8. 2021 (I. točka izreka), (2) ugodilo zahtevku za plačilo 42.938,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2012 (II. točka izreka), (3) tožbeni zahtevek v presežku (za razliko do zahtevanih 44.781,05 EUR z obrestmi in za obresti od 42.938,61 EUR od 15. 10. 2012 do 17. 10. 2012) zavrnilo (III. točka izreka) in (4) toženki naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka (IV. točka izreka).

2Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in določi odškodnino na podlagi mnenja o kapitalskem vlaganju v obveznice RS29 v višini 98.604,56 EUR ali na podlagi izgube vrednosti terjatve v višini 59.690,48 EUR in izgube dobička v višini obresti na vezane vloge 42.938,61 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2022.

Po uspešni reviziji in nesprejemljivi odločitvi višjega sodišča, da lahko dobi odškodnino le na podlagi vezave zneska, ki mu ga je dolgovala toženka, je tožnik postavljen v nesprejemljiv položaj. V tem postopku mu je ponovno kršena pravica do sojenja v razumnem roku, s pritožbeno odločitvijo pa je predhodna uspešna revizija postala neuspešna po višini. V pripravljalni vlogi z dne 8. 8. 2021 je natančno utemeljil, zakaj je odločitev višjega sodišča nesprejemljiva. Prisojena odškodnina ne dosega niti navadne škode, povzročene z zmanjšanjem vrednosti terjatve zaradi inflacije, ki je po podatkih SURS znašala 59.960,48 EUR. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem za potrditev druge variante, ki je bila predmet zahtevka od začetka postopka, je bila kršena pravica do poštenega sojenja.

V prvem odstavku 168. člena OZ je določeno načelo popolne odškodnine. Stališče v izpodbijani sodbi, da se odškodnina presoja na podlagi interne odškodninske sodne prakse v Republiki Sloveniji in mimo določb ESČP, je nesmiselno. Tožnik je škodo posredno dokazoval s tem, ko je zatrjeval, da nobena podlaga za odškodnino, ki je manjša od zneska inflacijskega razvrednotenja terjatve, ne more biti ustrezna oziroma da je lahko to samo zahtevana odškodnina na podlagi vlaganja v obveznice RS32 ali RS29. Z omejitvijo izvedenčeve naloge je sodišče prejudiciralo izračun odškodnine. Navedba izvedenca, da ne pozna podatkov iz delovnega spora, pomembnih za izračun na podlagi kapitalskega dobička iz obveznic, kaže na nezadostno poznavanje zadeve. Obe ti dejstvi kažeta na dvom o pristranskosti sodišča in izvedenca.

Goli podatki o obrestnih merah, s katerimi je razpolagal izvedenec, ne zadostujejo za izdelavo mnenja. Banke so bile pri kratkoročnih poslih do julija 2002 vezane na uporabo temeljne obrestne mere, pri dolgoročnih pa do junija 2003. Tudi konformna metoda izračuna obresti je bila v uporabi vsaj dotlej. Tožnikov izračun je predpostavljal, da bi se v začetku 2002 dogovoril za depozit z dobo nad 10 let in z uporabo tedaj veljavnega načina izračuna obresti.

Izvedenec ni upošteval dejstva, da je dolg nastal v tolarjih, in ni navedel, kakšen vpliv je imelo to dejstvo na izračun obresti. Zaradi tega ni bil sposoben narediti izračuna, ki ga je tožnik zahteval v vlogi z dne 8. 2. 2021. Nelogično je mnenje izvedenca, da referenti, ki so odobravali pribitke, niso bili zainteresirani za njihovo uporabo, ker je to zmanjševalo njihovo plačo. Eden od temeljnih pogojev za dobro poslovanje banke so namreč bančni depoziti. Z vezavo depozitov si banka zagotavlja sredstva za dolgoročne bančne produkte, ki ji prinašajo največ dohodka. Banka je po naravi posla zainteresirana za dolgoročnejše vezave depozitov. Poleg tega bi v primeru nezadovoljstva z ravnanjem bančnega uslužbenca tožnik izbral drugo banko z ugodnejšimi obrestnimi merami. Izvedenec je uporabil obrestne mere za vezavo do dve leti. Primerjava s primerom imetnika zlate kartice in 200.000 EUR ni ustrezno podkrepljena z dokazi, ki bi utemeljevala primerjavo s tožnikovim primerom. Zakaj je sicer izvedenec A. A. zaključil, da bi lahko tožnik izposloval ugodnejšo obrestno mero in konformni način obračuna obresti. Pravilno je domneval, da je obstajala več kot 50 % možnost za navedeno.

V mnenju A. A. pravilno ni bila upoštevana dohodnina za leti 2005 in 2006. Izvedenec B. B. ni upošteval 141. člena ZDoh-1 in 132. člena ZDoh-2.

Sodni izvedenec ne bi smel utemeljevati mnenja na nepreverljivih predpostavkah. Dejstvo, da ga je sodišče sprejelo, kaže na njegovo pristranskost. Ne drži ugotovitev o strokovno popolnem in preverljivem izvedenskem mnenju. Podobno kot v letu 2005 se tudi v letu 2006 del obresti ni upošteval v davčni osnovi. Dohodnina za leto 2006 bi znašala 102,56 EUR in ne 411,27 EUR.

Tožnik se sklicuje na navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje, posebej pa na vloge v zadnjem sojenju. Sodišče se ni opredelilo o nedopustnosti podajanja toženkinih vlog potem, ko se je ponovno začela kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Podan je dvom o poštenosti sojenja, ker je ista sodnica v zadevi odločila štirikrat. Glede pravnomočnosti vztraja pri svojih navedbah v vlogi z dne 8. 8. 2021.

Ne strinja se z ugotovitvijo, da je bil uspešen le v 57 %. Po temelju je uspel v celoti. Ne strinja se z zaključkom, da zamudne obresti tečejo od petnajstega dne po izdaji sodbe. Zahteval jih je od tedaj, ko so bili dejansko plačani. Vzrok je v napačnih presojah sodišč, zaradi katerih je moral tožnik plačevati sodne takse in druge stroške v pritožbenih postopkih.

3Tožnik je 2. 3. 2022 vložil dopolnitev pritožbe.

4Toženka v pritožbi zoper II. in IV. točko izreka navedene sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža in spremeni tek zamudnih obresti, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stališča, zavzeta v 63., 64. in 65. točki obrazložitve, so zmotna. Sprejemljiv je kvečjemu izračun obresti v znesku 38.076,62 EUR oziroma 37.752,19 EUR, v katerem ni upoštevan vsakoletni pripis obresti. Tak izračun ne bi bil v nasprotju z ugotovitvijo, da bi tožnik pravočasno pridobljen denarni znesek, ki mu ga je dolgovala država, vezal pri banki. Iz tožbe ne izhaja, da bi tožnik tedaj uveljavljal kapitalizacijo. Mnenja A. A. ni mogoče upoštevati kot navedbe niti kot dokaz. Prav tako ni podlage za uporabo konformne metode. Izvedenec je navedel, da je Banka, d. d. ob prehodu v novo tisočletje prešla na linearno metodo. Tožnik je niti ni pravočasno predlagal. V predlogu za poravnavo, vloženem 15. 10. 2012, je navedel, da je bila v izračunu uporabljena linearna metoda. Za upoštevanje pribitkov tožnik ni podal pravočasnih navedb. Mnenje, priloženo tožbi, je izhajalo iz nenamenske vezave sredstev, kar pomeni najnižjo stopnjo obresti. Uporabo konformne metode in kapitalizacije je tožnik predlagal šele v vlogi z dne 14. 4. 2021.

Ni sporno, da je tožnikovo zahtevo za plačilo odškodnine prejela 18. 10. 2012, vendar je v skladu z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) imela trimesečni rok za odločitev. Zamudne obresti so pričele teči z iztekom tega roka.

Odločitev o stroških postopka je zmotna, ker sodišče toženkinih stroškov sploh ni upoštevalo. Zmotna je tudi ugotovitev, da je tožnik z zahtevkom iz točke 1a) uspel v 96 %. Znesek 3.875,60 EUR, ki ga je tožnik toženki plačal 20. 4. 2018 na račun stroškov tega postopka, je toženka tožniku 28. 10. 2019 vrnila. Toženka je uspela z odgovorom na pritožbo v zadevi VS RS Cp 22/2020 in bila delno uspešna v revizijskem postopku II Ips 33/2020. Sodišče ni upoštevalo niti stroškov, ki so ji nastali v zadnjem sojenju.

5Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njuno zavrnitev. Toženka v odgovoru na dopolnitev pritožbe predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

6Tožnikova pritožba je utemeljena glede odločitve o stroških. Toženkina pritožba ni utemeljena.

O pritožbah zoper odločitev o tožbenem zahtevku

7Tožnik je v tej pravdi zahteval plačilo nadomestila zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v delovnem sporu na odškodninski in obogatitveni podlagi. Z odločbo II Cp 1163/2019 z dne 18. 12. 2019 (v zvezi s sodbo VS RS II Ips 33/2020 z dne 25. 2. 2020) je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožbeni zahtevek iz točke II.1.a) izreka prvostopenjske sodbe, s katerim je tožnik zahteval plačilo 44.781,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012, po podlagi utemeljen. Ostali zahtevki so bili pravnomočno zavrnjeni.

8Vmesna sodba temelji na ugotovitvah, da je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, da bi moral biti postopek zaključen najkasneje do 1. 1. 2002, zaključen pa je bil 7. 6. 2012, da je tožniku nastala škoda v obliki izgubljenega dobička, ker bi z zneskom 138.492,99 EUR (do tolarske protivrednosti tega zneska je bil upravičen po sodbi) razpolagal tako, da bi ga med 1. 1. 2002 in 7. 9. 2012 vezal pri banki Banki, d.d.

9Navedbe v tožnikovi dopolnitvi pritožbe niso upoštevne, ker jih je tožnik podal po izteku tridesetdnevnega pritožbenega roka. Dopolnitev je bila namreč vložena 2. 3. 2022, sodba pa mu je bila vročena 21. 12. 2021.

10Pritožbeno sodišče se ne izreka niti o navedbah, ki jih je tožnik podal pred sodiščem prve stopnje. Predmet pritožbene presoje je sodba, s katero je sodišče odločilo o zahtevku. V navedbah, ki jih je tožnik podal pred izdajo sodbe, se o razlogih sodbe ni mogel izreči.

11Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki izhajajo iz tožnikovega stališča, da je upravičen do odškodnine bodisi v višini dohodka iz nakupa obveznic bodisi v višini inflacije. Ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno, ne more biti več predmet ponovnega odločanja (274. člen ZPP). Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje o nepotrebnosti dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja o višini dobička, ki bi ga tožnik dobil z vložitvijo denarja v nakup obveznic.

12Neutemeljeni so očitki o pristranskosti izvedenca in sodišča. Morebitne izločitvene razloge glede izvedenca bi moral tožnik podati pred začetkom dokazovanja z izvedencem, najkasneje pa v osmih dneh po prejemu sklepa o njegovem imenovanju (247. člen ZPP). Tudi dvomi o nepristranskosti sodnice niso utemeljeni. Pritožnikova zahteva za izločitev sodnice je bila zavrnjena, pritožnik pa ni navedel razlogov, zaradi katerih bi bila odločitev napačna. Dvom o poštenosti sojenja, ker je zadevo ves postopek vodila ista sodnica, ne izkazuje kršitve pravice do nepristranskega sodnika.

13Ugotovitev, da bi tožnik v primeru vezave 138.492,99 EUR v obdobju med 1. 1. 2002 in 7. 9. 2012 pri Banki, d.d. prejel 42.938,61 EUR, temelji na izvedenskem mnenju. Izvedenec je izhajal iz izračuna, ki ga je tožnik pridobil pred pravdo, in se nanj opiral v tožbi. V izračunu so upoštevane obresti za depozite, vezane nad eno leto; niso upoštevani posebni pribitki na obrestno mero; upoštevan je linearni (in ne konformni) način obračuna obresti; upoštevano je, da se obračunane obresti na letni ravni pripišejo glavnici (kapitalizacija); upoštevana je zakonska ureditev obdavčitve obresti.

14Neutemeljeni so toženkini pritožbeni očitki v zvezi z upoštevanjem kapitalizacije. Pravilno je stališče v sodbi, da je tožnik tako trditev podal že v tožbi. Mnenje A. A., ki ga je tožnik priložil tožbi, in na katerega je opiral svoj zahtevek, šteje kot sestavni del navedb, pritožnica pa ne trdi, da izračun iz mnenja ne temelji na upoštevanju kapitalizacije. Dovolj prepričljiv je tudi argument v sodbi, da bi tožnik, ki je razpolagal z visokim denarnim zahtevkom in ga deset let vezal kot bančni depozit, hranil tudi letno pridobljene obresti. Ni bilo indicev, ki bi kazali na to, da bi tožnik obresti sproti porabil za drug namen.

15Toženkin pritožbeni očitek o uporabi konformne metode je neutemeljen že iz razloga, ker v sodbi ni bila upoštevana. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek glede uporabe linearne metode obrestovanja. Izvedenec je navedel, da se je konformna metoda uporabljala v obdobjih visoke inflacije pri obrestovanju zneskov v tolarjih in da so na prehodu v novo tisočletje, ko so se inflacijske stopnje znižale na pod 10 %, banke prešle na linearno metodo obračuna obresti. Sploh pa se je uporabljala pri obrestovanju zneskov v tolarjih, tožnik pa je uveljavljal obresti od zneska, izraženega v EUR. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti teh ugotovitev. Nenazadnje je razlika, do katere pride ob uporabi ene in druge metode, minimalna (v velikosti nekaj EUR).

16Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek glede neupoštevanja višje obrestne mere za obdobje od 1. 1. 2002 in 28. 2. 2005, ki je bila upoštevana v izračunu izvedenca, pridobljenega pred pravdo. Izvedenec je pojasnil, da je bil za višjo obrestno mero potreben poseben dogovor z banko, pripravljenost banke za sklenitev dogovora pa je bila odvisna od različnih okoliščin (ki so navedene v 50, 51. in 52. točki obrazložitve). Tožnik niti v tožbi niti kasneje, ko je sodišče začelo obravnavati dokaze v zvezi z višino zahtevka, ni navedel okoliščin, iz katerih bi z zadostno verjetnostjo izhajalo, da bi bil tak dogovor sklenjen. S kasneje podanimi trditvami – četudi ne bi bile prepozne – take (vsaj) pretežne verjetnosti ni mogel izkazati. Neprepričljivo je pritožbeno spraševanje, zakaj je sicer izvedenec v pred pravdo izdelanem mnenju zaključil, da bi lahko tožnik dosegel ugodnejšo obrestno mero. Razlogi za tak zaključek izvirajo iz tožnikove sfere (ki je naročil mnenje). Posledice (nepravočasnega) razkritja sodišču mora zato nositi sam.

17Neizkazana je tudi pritožbena trditev, da je njegov izračun v tožbi predpostavljal, da bi se v začetku 2002 dogovoril za depozit z dobo nad 10 let. V tožbi je uveljavljal škodo v višini obresti od depozitov za dobo nad enim letom. Enako je navedeno tudi v izračunu, priloženem tožbi.

18Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitev o davčni obremenitvi obresti. Prav na upoštevanju 141. člena ZDoh-1 in 132. člena ZDoh-2 temelji popravek izračuna v dopolnitvi mnenja z dne 30. 4. 2021. V sodbi je izrecno ugotovljeno, da je v mnenju upoštevano tudi zmanjšanje davčne osnove, določeno v ZDoh-1 in ZDoh-2 (61. in 62 točka obrazložitve). Drugih razlogov, zaradi katerih bi dohodnina za leto 2006 znašala 102,56 in ne 411,27 EUR, tožnik v pritožbi ni podal.

19Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek o zmotnem neupoštevanju določb ZVPSBNO pri odločitvi o začetku teka zamudnih obresti. Trimesečni rok v prvem odstavku 19. člena navedenega zakona se nanaša le na opredelitev do strankinega zahtevka za pravično zadoščenje, ne pa na njeno zahtevo za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

O pritožbah zoper odločitev o stroških postopka

20Utemeljen je toženkin pritožbeni očitek o zmotnem neupoštevanju njenih stroškov. Izkazala je tudi zmotnost ugotovitve, da ji je tožnik na račun stroškov tega postopka že plačal 3.875,60 EUR. Iz predloženih listin izhaja, da je po razveljavitvi pravnomočne sodbe v revizijskem postopku navedeni znesek vrnila tožniku.

21Utemeljen je tudi tožnikov pomislek o deležu uspeha v pravdi. Večji del postopka, ki se je dvakrat odvil do revizijskega presoje, je tekel o vprašanju, ali je bila storjena kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in ali je zatrjevana škoda v vzročni zvezi s toženkinim nedopustnim ravnanjem. O višini je tekel le zadnji del postopka pred sodiščem prve stopnje. Zato je primerno, da se tožnikov uspeh ugotovi na podlagi ločenega upoštevanja uspeha po temelju in po višini. Ker je po temelju uspel (del, s katerim ni uspel, je glede na povzročene stroške šteti kot sorazmerno majhen del), po višini pa – upoštevaje neizpodbijano ugotovitev o vrednosti spora v višini 74.879,56 EUR – v 57 % deležu, je upravičen do povrnitve (zaokroženo) do 80 % stroškov, toženka pa do povrnitve 20 % stroškov, potrebnih za postopek (drugi odstavek 154. člena ZPP).

22Ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in priglašenih stroškov toženkini stroški znašajo 8.373,50 EUR, in sicer gre za stroške za postopek po tar. št. 3100 (1.023,10 EUR),¹ za narok v treh sojenjih po tar. št. 3102 (3 x 944,40 EUR), za prvi pritožbeni postopek po tar. št. 3210 (1.259,20 EUR), za pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem po tar. št. 3220 (50 EUR), za dva revizijska postopka po tar. št. 3300 (2 x 1.574 EUR) in za materialne stroške (3 x 20 EUR po tar. št. 6002). Tožnikovi stroški po neizpodbijanih ugotovitvah znašajo 8.219,12 EUR. Glede na to, da je tožnik upravičen do povrnitve 6.575,30 EUR, toženka pa do povrnitve 1.674,70 EUR, je po medsebojnem pobotanju toženka dolžna tožniku povrniti 4.900,60 EUR.

23Očitek glede pričetka teka zamudnih obresti od dolgovanih stroškov postopka ni utemeljen. Ker pritožnik ni navedel razlogov, ki bi utemeljevali napačnost stališča v izpodbijani sodbi, v odgovor zadostuje sklicevanje na pravilne razloge iz izpodbijane sodbe, podane v 41. opombi.

24Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, da se znesek stroškov, ki jih toženka dolguje tožniku, zviša za 215,71 EUR. Po ugotovitvi, da glede odločitve o zahtevku niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je tožnikovo pritožbo v ostalem delu in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

25Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da pritožnika s pritožbama zoper odločitev o glavni stvari nista uspela in zato do povrnitve teh stroškov nista upravičena, z odgovoroma na pritožbo pa so jima nastali primerljivi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Upoštevaje točko (4) opombe 3 k 3. delu tarife se nagrada za prvi postopek všteje v nagrado za ponovljeni postopek.