UPRS Sodba III U 249/2019-26

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali tožena stranka) investitorjema A. A. in B. B. (investitorja ali prizadeti stranki) izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo enostanovanjske hiše na zemljišču s parc.št. ... k.o. Portorož pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da se v skladu s prostorskim delom sprememb in dopolnitev prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega Plana Občine Piran (v nadaljnjem besedilu Plan) obravnavana lokacija gradnje, ki zajema zemljišče parc.št. ... k.o. Portorož, nahaja v prostorski enoti Z8/1 - kmetijstvo, razpršeni stanovanjski in turistični objekti - pretežni del polotoka Seča (opredeljeno s prostorskimi sestavinami Plana). Urbanistično se območje ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih območja planskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonar - Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan - Vinjole - Krog (13) v občini Piran (v nadaljnjem besedilu PUP). V skladu s 13. členom PUP izven območij zgoščene pozidave ali nekmetijske dejavnosti, označenih ''S'', gradnja novih stanovanjskih objektov ni dovoljena. V skladu s 3. alinejo 13. člena pa je na omenjenih zemljiščih dovoljenja gradnja dopolnilnih objektov med dvema ali več obstoječimi stanovanjskimi hišami, če objekti med seboj niso oddaljeni za več kot 60 m. Po tem, ko navede določbe 13., 20., 21., 22., 23., 27., 28. in 29. člena PUP, zaključuje, da gre v obravnavanem primeru za novogradnjo oziroma dopolnilo gradnje enostanovanjske stavbe med dvema obstoječima hišama in sicer med hišo, ki je zgrajena na parc.št. ... k.o. Portorož in hišo zgrajeno na parc.št. ... k.o. Portorož, med katerima razdalja ni večja od 60 m. Širina funkcionalnega zemljišča okrog stare stavbe bo 3 m in več, nov urejen dovoz z javne ceste bo širine 5,65 m. Površina gradbene parcele zajema površino celotne zemljiške parcele površine 596 m2, izkoristek zemljišča bo glede na razmerje zazidane površine stanovanjske stavbe 116,42 m napram celotni gradbeni površini 596,12 m2, 0,2. Nova stanovanjska stavba bo odmaknjena od sosednjih parcelnih mej 3 m in več, odmiki od javne ceste s parc.št. ... k.o. Portorož bo 5,45 m, od javne ceste s parc.št. ... k.o. Portorož, ki predstavlja državno glavno cesto II. razreda, bo najmanjši odmik 6,24 m, za katerega je pridobljeno pozitivno mnenje DRSI. Objekt bo imel zagotovljeno minimalno komunalno oskrbo in dostop do javne ceste, investitorji pa so si pridobili vsa potrebna dovoljenja oziroma soglasja.

2Glede skladnosti s pogoji prostorskega akta je bilo pridobljeno pozitivno mnenje Občine Piran, št. 3506-92/2018 z dne 17. 4. 2019 za predvideno gradnjo enostanovanjske stavbe po predloženem projektu brez kantine. S slednjim mnenjem je občina kot nosilka prostorskega načrtovanja, ki določa ključne pogoje za umestitev objekta v prostor ugotovila, da predvidena gradnja izpolnjuje vse ključne pogoje glede skladnosti s prostorskim aktom. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je zahtevek opremljen v skladu s 35. členom Gradbenega zakonika (v nadaljevanju GZ) in so izpolnjeni pogoji, ki jih določa prvi odstavek 43. člena GZ, je odločila, kakor izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 35108-174/2019-8-KB z dne 29. 8. 2019 zavrnilo pritožbo stranskega udeleženca C. C. (tožeče stranke v tem postopku). Glede na to, da tožeča stranka do izdaje izpodbijane odločbe ni bila seznanjena z mnenjem Občine Piran 3506-92/2018 z dne 17. 4. 2019, glede skladnosti s prostorskim aktom in kulturno varstvenim mnenjem ZVKDS OE Piran z dne 23. 4. 2019, je na podlagi določb prvega in tretjega odstavka 9. člena in prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pooblaščenca tožnika seznanilo z navedenimi dokumenti in ga pozvalo na pisno izjasnitev glede na navedenih dokumentov.

4Tožnik je v ugovoru ugovarjal, da drugostopenjski organ kršitev pravil postopka ne more sanirati, saj je bilo mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) OE Piran z 22. 11. 2018, ki ga v mnenju upošteva Občina Piran, podano k drugemu projektu, zato drugostopenjski organ takega nezakonitega mnenja občine Piran ne more sanirati. Tožniku je pojasnil, da so bila vsa mnenja pridobljena na prvotni projekt 420/2018, februar 2018, izdelan za gradnjo enostanovanjske hiše s kantino. Investitorja sta nato spremenila projektno dokumentacijo (december 2018) tako, da je iz projekta izvzeta kantina in s tem objekt znižan za eno etažo, v ostalem delu pa ostajajo gabariti nespremenjeni. Za spremenjen projekt je bilo treba pridobiti novo kulturno varstveno mnenje ZVKSD OE Piran in mnenje Občine Piran glede skladnosti s prostorskimi akti. Le ti sta pozitivni in sta bili k spremenjenemu projektu (december 2018) pridobljeni v aprilu 2019 ter sta tudi citirani v izreku izpodbijane odločbe.

5Tožnik s tožbo izpodbija odločbo prvostopenjskega organa iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka ter zmotne nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da izdanogradbeno dovoljenje temelji med drugim tudi na izdanih mnenjih iz točke 6/1, ki so bila podana k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, katerega sta investitorja vložila k zahtevi dne 15. 11. 2018. Izpodbijano gradbeno dovoljenje je bilo izdano na podlagi spremenjene zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 14. 1. 2019, kateri soglasodajalci razen Občine Piran in ZVKDS OE Piran niso dali novega soglasja. Ker se ostali mnenjodajalci niso opredelili do skladnosti nove dokumentacije, vložene dne 14. 1. 2019, je izdano gradbeno dovoljenje nezakonito, saj nima zahtevanih mnenj in soglasij. Razen tega tožniku novo izdano mnenje Občine Piran k spremenjeni projektni dokumentaciji z dne 17. 4. 2019 ter ZVKDS z dne 23. 4. 2019, pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku ni bilo vročeno. Mnenje Občine Piran z dne 17. 4. 2019 pa se sklicuje na nezakonito mnenje ZVKDS z dne 22. 11. 2018, ki je bilo podano k prvotnemu projektu. Razen tega sta bili v izpodbijani odločbi upoštevani mnenji Občine Piran in ZVKDS pridobljeni po vložitvi zahteve z dne 14. 1. 2019, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 31. člena GZ.

6V nadaljevanju ugovarja, da je tožena stranka gradbeno dovoljenje izdala v nasprotju z določbo 13. člena PUP, ki v izhodišču določa, da gradnja novih stanovanjskih objektov ni dovoljena, dovoljena je gradnja dopolnilnih objektov med dvema ali več obstoječih stanovanjskih hiš, če objekti med seboj niso oddaljeni več kot 60 m. Predvidena gradnja ne predstavlja dopolnilni objekt med dvema stanovanjskima hišama. Predvidena stavba je tudi umetno dvignjena za eno etažo, pri čemer je kota slemena predvidene stanovanjske stavbe 31,99 m.n.v. kar znaša 5,25 m, to pa pomeni, da se bo bistveno zmanjšala veduta oziroma razgled obstoječi stanovanjski stavbi in sicer iz dveh etaž. Zaradi okrnitve razgleda bo upoštevaje s sprejeto sodno prakso tožniku nastala premoženjska škoda. Nadalje ugovarja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nepopolna, saj se ne opredeli do predhodno izpostavljene razlage pojma dopolnilnega objekta v luči veljavne zakonodajein podzakonskih predpisov, ki jih je izdal minister, pristojen za to področje, ki opredeljujejo predvideno gradnjo kot samostojen objekt in ne kotdopolnilni objekt. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa je tudi sama s seboj v nasprotju, ko ugotavlja, da je velikost parcele 596 m, kar naj bi bilo skladno z 20. členom PUP, ki predvideva gradbeno parcelo v površini 600 m, kar je kot omejitev potrebno upoštevati pri gradnji novih stanovanjskih objektov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji povrne stroške postopka.

7Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

8Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo prerekata tožbene navedbe tožnikov, vztrajata pri tem, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in so bila k predvideni gradnji pridobljena vsa soglasja oziroma mnenja. Tožeči stranki je bilo že obrazloženo, da so bila vsa mnenja pridobljena na prvotni projekt, št. 420/2018 februar 2018, izdelan za gradnjo enostanovanjske hiše s kantino. Investitorja (v tem postopku stranki z interesom) sta nato spremenila projektno dokumentacijo in posledično dne 14. 1. 2019 tudi zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, pri čemer se spremembe nanašajo na izvzetje kantine, ki je bila prvotno predvidena kot del stanovanjskega objekta, ki je predmet izpodijane odločbe, pozicija stanovanjskega objekta, ki se sicer zniža za eno etažo, pa ostaja nespremenjena. Glede na navedeno novih mnenj A., d.d., A., d.o.o., javnega podjetja Okolje Piran (priključitev na javno kanalizacijo), Telekoma Slovenije (za gradnjo v varovalnem pasu DIS infrastrukture), Direkcije RS za infrastrukturo (poseg v območje državne ceste) ter Občine Piran (priključitev na javno pot), ni bilo treba pridobiti, saj ne gre za spremembe, ki bi povečevale vpliv na gospodarsko infrastrukturo navedenih upravljavcev, pridobljeno pa je bilo novo kulturno varstveno mnenje ter mnenje občine glede skladnosti s prostorskim aktom, ki sta pozitivni in sta bili dani k spremenjenemu projektu (december 2018) in pridobljeni v aprilu leta 2019. Tako ne drži, da so soglasodajalci podali mnenje drugemu projektu, zavajajoče pa je tudi zatrjevanje, da tožniku ni bila omogočena seznanitev z vsemi bistvenimi dejstvi in okoliščinami. Sodišču predlagata, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeča stranka dodatno pojasnjuje vsebino 13. člena PUP v povezavi s 35. členom PUP, ki pojasnjuje in dopušča dopolnilno gradnjo, če se s tem omogoči okrepitev domačije ali organizacija dopolnilne dejavnosti.

K točki I izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ, ki je tožniku omogočil, da se izjasni tudi o dokazih (mnenje Občine Piran glede skladnosti s prostorskim aktom z dne 17. 4. 2019 in kulturnovarstvenim mnenjem ZVKDS, OE Piran z dne 23. 4. 2019) in se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača očitek tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna ter očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in odločbi drugostopenjskega organa, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

12Med tožečo in toženo stranko ni sporno, da se izpodbijano gradbeno dovoljenje nanaša na gradnjo enostanovanjske stavbe, stoječe na zemljišču parc.št. ... k.o. Portorož. Predmetna lokacija se nahaja v območju veljavnosti PUP, ki je glede na namensko rabo določena kot stavbno zemljišče v območju razpršene stanovanjske gradnje brez oznake ''S''. V zadevi nadalje ni sporno, da leži predvidena novogradnja med obstoječima hišama na zemljiščih s parc.št. ... in ... obe k.o. Portorož, med katerima znaša razdalja manj kot 60 m.

13Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da znaša širina funkcionalnega zemljišča okrog stavbe več kot zahtevane 3 m, površina zemljišča, namenjenega gradnji meri 596 m2, kar je skladno s 5. alinejo točke 1.1 20. člena PUP, ki določa, da gradbena parcela praviloma meri 600 m2 na ravnini, torej so dopustna tudi odstopanja, v konkretnem primeru minimalno odstopanje za 4 m2. Tudi po mnenju sodišča sta tako lega kot oblika in površina predvidenega objekta skladni z 21. in 22. členom PUP, k predvideni gradnji pa so pridobljena tudi vsa potrebna soglasja. Po mnenju sodišča je upravni organ po izvedenem ugotovitvenem postopku pravilno zaključil, da predmetna gradnja ustreza vsem pogojem iz prvega odstavka 43. člena GZ.

14Tožnik tožbo vlaga kot stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijane odločbe. V skladu s prvim in drugim odstavkom 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. V drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 356/2013, X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006).

15Stranski udeleženec lahko v upravnem postopku in posledično tudi upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnine, zaradi katerih je dosegel položaj stranskega udeleženca in so z njim povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Če vzročne zveze ni, tudi morda ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev njegovi tožbi, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katere so upravičeni stranski udeleženci po določbah ZUP in ZUS-1. ZUS-1 namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (tako tudi sodna praksa, sodbe tega sodišča I U 1345/2019, I U 336/2014 in drugi).

16Glede na navedeno tožnik ne more uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru javne koristi, saj sta to, poleg upravnega organa, pristojnega za odločanje, dolžna varovati državni tožilec ter državni pravobranilec, tako kot je to predvideno v prvem odstavku 45. člena ZUP. Projektna dokumentacija mora biti izdelana v skladu s pravili stroke in jo podpišeta projektant in vodja projekta, s čimer jamčita, da so izpolnjeni pogoji iz 12. člena GZ, to je med ostalim, da je projektna dokumentacija izdelana tako, da je skladna z zahtevami prostorskega izvedbenega akta, gradbenih in drugih predpisov, da omogoča kakovostno izvedbo objekta in racionalno rešitev v času gradnje in vzdrževanja objekta (1. alineja drugega odstavka 15. člena GZ). Pri tem sodišče dodaja, da bi, kolikor bi tožnik menil, da v upravnem postopku javna korist ni bila varovana, lahko podal pobudo državnemu pravobranilcu za njegovo aktivno udeležbo v upravnem postopku.

17Tožnik v tožbi sicer ugovarja, da mu bo z izpodbijano gradnjo poseženo v obstoječo veduto - pogled na soline, kar pa ni pravno varovana kategorija v predmetnem PUP. Tožnik tega, da bi bila veduta v PUP pravno varovana kategorija v tožbi niti ne zatrjuje niti ne dokazuje. Sodišče pri tem dodaja, da je tožniku glede zatrjevane zmanjšane vrednosti oziroma škode, ki naj bi nastala na njegovi nepremičnini zaradi zmanjšane vedute, zagotovljeno varstvo v civilnem sodnem postopku in ne v upravnem sporu. Glede ugovorov, ki se nanašajo na mnenja pristojnih mnenjodajalcev, sodišče dodaja, kot je bilo že navedeno, da le ti ne posegajo v pravno varovani interes tožnika kot stranskega udeleženca.

18Glede na to, da tudi po mnenju sodišča iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki so za izdajo gradbenega dovoljenja predpisani v prvem odstavku 43. člena GZ, sodišče zaključuje, da je tožena stranka pravilno in zakonito izdala izpodbijani upravni akt in so ugovori tožeče stranke neupoštevni.

19Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

20Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi podatkov sodnega spisa, saj sta se tožeča stranka, tožena stranka in prizadeti stranki v skladu z drugim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnih sporih, glavni obravnavi odpovedali.

K točki II izreka:

21Odločanje o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče je tako odločitev sprejelo tako za obe stranki postopka, kot tudi za stranko z interesom. Stranka z interesom je sicer zahtevala, da ji stroške postopka povrne tožeča stranka, vendar pa je sodišče ocenilo, da z odgovorom na tožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.