VSM Sodba I Cp 347/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika vsak do ½ lastnika nepremičnin parc. št. 102/9 in 102/10, obe k. o. ... ter vsak do ½ lastnika nepremičnine parc. št. 101/4, k. o. ..., ki je rezervirana nova parcelna številka v geodetskem elaboratu sodnega izvedenca geodezije A. A. z dne 19. 8. 2021 in je ta elaborat sestavni del sodbe (točka I. in II. izreka). Tožencem je naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe tožnikoma nerazdelno povrnejo pravdne stroške v višini 3.005,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno po pooblaščeni odvetniški družbi pritožujejo toženci iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), hkrati uveljavljajo kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) ter kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodišču druge stopnje predlagajo, da njihovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

3Toženci v obsežni pritožbi kot bistveno navajajo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj v konkretnem primeru tožnika nista izkazala, da bi na nepremičnini parc. št. 101/1, k. o. ... imela lastniško posest po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), niti da bi imela zakonito posest po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), sploh pa ni bila podana njuna dobra vera, ki je nujna za priposestvovanje. Iz komentarja 43. člena SPZ jasno izhaja, da je glede na definicijo dobroverne lastniške posesti na podlagi 27. in 28. člena SPZ izključeno, da bi bil posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest, dobroveren. Tožnika ob nakupu parc. št. 87/1, k. o. ... nikakor nista mogla misliti, da sta s tem kupila tudi nepremičnini parc. št. 102/9 in 102/10, obe k. o. ..., sploh pa ne, da sta kupila del nepremičnine parc. št. 101/1, k. o. ... Kupljeno počitniško hiško sta tožnika dograjevala in s tem posegala v sosednje nepremičnine. Tak primer je gradnja škarpnikov, ki posegajo v del nepremičnine parc. št. 101/1, k. o. ..., pri čemer gre v naravi za izgradnjo betonskega zidu. S to gradnjo ni moglo priti do lastniške posesti, ampak kvečjemu do gradnje na tujem svetu, zato bi sodišče prve stopnje obravnavano zadevo moralo presojati po materialnopravnih določbah ZTLR o gradnji na tujem svetu. Glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini last prvih treh toženk na parc. št. 101/1, k. o. ... toženci navajajo, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nepremičnina parc. št. 87/1, k. o. ... zamejena z naravno škarpo in ne z betonskimi škarpniki, kateri so bili zgrajeni kasneje in s katerimi je bilo poseženo v del nepremičnine parc. št. 101/1, k. o. ... Pogoji za priposestvovanje na podlagi 43. člena SPZ niso izpolnjeni, saj tožnika posesti na spornem delu nepremičnine nista izvrševala v dobri veri. Sodišče prve stopnje je napačno dokazno ocenilo izpovedbe B. B. in C. C., saj sta na naroku 17. 5. 2021 obe jasno izpovedali, da sta tožnika opozarjali, da uporablja nepremičnino, ki ni njegova oziroma, da gradi na tujem. Slednje so potrdile priče D. D., E. E. ter F. F., ki je izpovedala, da je njena pokojna mama tožniku dejala, …“skozi si šel…,“ kar pomeni, da je zidal čez mejo svoje nepremičnine. Teh izpovedb ni mogoče oceniti kot pavšalnih, ampak so povsem življenjske iz vidika oddaljenosti dogodkov in preprostega pristopa k reševanju takšnih pravnih vprašanj na podeželju, tj. H. Sodišče prve stopnje je sicer korektno povzelo izpovedbi tretje toženke in pokojne C. C., vendar ni obrazložilo, zakaj njunima izpovedbama ni sledilo, ampak je raje sledilo izpovedbam tožnikov in iz njune strani predlaganih prič, za katere je očitno, da imajo interes za uspeh tožnikov v tej pravdi. Dodatno je tretja toženka izpovedala, da je sama vedno vedela kje potekajo meje, tako tudi tožnik. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tudi pravni prednik tožnikov ni imel s sosedi zaradi mej nobenih konfliktov, saj je bil šele tožnik tisti, ki je z utrditvijo škarpe z betonskimi škarpniki posegel v nepremičnino parc. št. 101/1, k. o. ... Že sama tožnikova želja po nakupu dela nepremičnine parc. št. 101/1, k. o. ... kaže na to, da je vedel, kje potekajo meje in da je posegel v sosednjo nepremičnino. Ni res, da sta tožnika šele v letu 2019 izvedela, da uporabljata nepremičnine, ki niso njune, saj je iz sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju Dn 1210/98 izhaja, da je priloga kupoprodajne pogodbe z dne 22. 9. 1997 odločba Geodetske uprave P. na podlagi katere je bilo tožnikoma dejansko stanje v naravi znano. Njune navedbe v zvezi s tem pa so tako prepozne, saj sta jih podala po prvem naroku za glavno obravnavo. Glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 102/9 in 102/10, obe k. o. ... toženci navajajo, da je bila tožnikoma znana ročna skica sodnika iz nepravdne zadeve N 89/81 in iz katere izhaja zasilna pot, kar pomeni, da so se nepremičnine, na katerih poteka nujna pot, uporabljale, to pa je bilo znano tudi tožnikoma, zaradi česar teh nepremičnin ni mogoče priposestvovati. Sodišče prve stopnje je sàmo ugotovilo, da je tožniku prodajalec povedal, da imajo služnostni upravičenci dostavno pot v dolžini 9m, ki sega vse do grabice, ta pa je potekala vzporedno z nasadom trte po celotni širini parcele, kjer tudi stoji betonski zid, ki ga je tožnik sam postavil. Dokazni postopek je pokazal, da je bil tožnik s strani tožencev že v letu 1998 opozorjen, da dela čez mejo, saj so slednje izpovedali četrto toženec, priča E. E. ter F. F. Da gre za gradnjo na tujem svetu potrjuje tudi izpovedba priče G. G., ki je izpovedal, da je četrtemu tožencu vozil material v vinograd in da je na mestu, kjer je danes dograjena tožnikova stavba šel vzvratno s traktorjem in skipal dol na njihovo parcelo. Toženci dodatno grajajo, da sodišče prve stopnje ni sledilo njihovemu predlogu po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca geodeta, saj geodet v izvedenskem mnenju ni mogel odgovoriti na vprašanja tožencev, upoštevajoč, da je sodišče prve stopnje izdalo sklep o naložitvi vprašanj izvedencu, še preden je prejelo vprašanja tožencev. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bilo tožencem onemogočeno sodelovanje v postopku in odvzeta pravica do izjave. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko ni izvedlo s strani tožencev predlaganih dokazov, niti ni njihove zavrnitve prepričljivo obrazložilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožencem pa so bile kršene tudi ustavne pravice iz 22. 23. in 25. člena Ustave RS. V nadaljevanju toženci obsežno navajajo izseke posameznih judikatov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter hkrati navajajo, da je izpodbijana sodba na več mestih neobrazložena, pri čemer navajajo tudi izseke odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Posledično pritožbenim navedbam se ne strinjajo z odločitvijo o povrnitvi pravdnih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

6Sodišče druge stopnje uvodoma zavrača kot neutemeljena pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje, sklep s katerim je izvedencu geodetu postavilo vprašanja, izdalo še pred potekom roka za postavljanje vprašanj in ko toženci svoje pripravljalne vloge še niso vložili, posledično čemur jim je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku ter kršena pravica do izjave. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sicer držijo navedbe tožencev, da datum sklepa o postavitvi izvedenca A. A. s postavitvijo naloge (in vprašanj), glasi na dne 1. 7. 2021, torej ko še ni potekel 15 dnevni rok za postavitev vprašanj kot ga je sodišče prve stopnje določilo v svojem sklepu sprejetem na naroku dne 21. 6. 2021, vendar je nadalje ugotoviti, da je navedeni sklep bil odpravljen šele 7. 7. 2021 (l. št. 167), torej po preteku 15 dnevnega roka za postavitev vprašanj in po prejemu pripravljalne vloge tožencev z dne 5. 7. 2021.¹ Slednja ugotovitev je potrjena tudi z dopisom razpravljajoče sodnice v obravnavani zadevi na Urad predsednika z dne 4. 8. 2021 ter sklepnimi ugotovitvami začasnega predsednika Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 12. 8. 2021. Glede postavitve vprašanj izvedencu pa je tožencem pojasniti, da so sodišču vprašanja strank za izvedenca dobrodošla, vendar nanje sodišče ni vezano, saj jih postavlja sàmo in sicer zgolj tista, ki so relevantna za razsojo.² V obravnavani zadevi je sodišče to storilo, prav tako je pravilno zavrnilo predlog tožencev po dopolnitvi izvedenskega mnenja geodeta iz razlogov navedenih v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in ki jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju ne navaja ponovno. Dodatna pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ko ni izvedlo s strani tožencev predlaganih dokazov in zavrnitve ni obrazložilo, pa je preveč pavšalna, da bi omogočala konkretno pritožbeno presojo. Toženci namreč sploh ne povedo, kateri iz njihove strani predlagan dokaz, sodišče prve stopnje ni izvedlo. Po uradni dolžnosti opravljen preizkus pa kršitev v tej smeri ni pokazal. Posledično povedanemu so neutemeljeni vsi pavšalno (zgolj prepis členov in izrekov vidnejših odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča) pritožbeno izpostavljeni očitki o kršitvi evropskih in ustavnih pravic tožencev. Zgolj nestrinjanje z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, prav tako ni zadosten razlog za obstoj navedenih kršitev.

7Nadalje je ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene druge po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb postopka, niti ni zagrešilo v pritožbi dodatno izpostavljenih kršitev. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožencev ter izpodbijano sodbo zadostno obrazložilo.

8Sodišče druge stopnje v nadaljevanju podaja enotno presojo pritožbe, tj. za nepremičnino parc. št. 101/1, k. o. ... (last prvo, drugo in tretje toženke) ter parc. št. 102/9 in 102/10, obe k. o. ... (last četrto toženca).

9Glede na nesporno dejstvo, da sta tožnika nepremičnine parc. št. 87/1, 87/2 in 87/3, vse k. o. ... pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 22. 9. 1997 (priloga A30), trditve tožnikov, da imata navedene nepremičnine od takrat dalje v lastniški posesti in jih hasnujeta kot njuna pravna prednika ter določilo prvega odstavka 269. člena SPZ,³ ki določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona (v obravnavani zadevi 22. 9. 1997), upoštevajo določila tega zakona, tj. SPZ, kateri v drugem odstavku 43. člena določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku 10 let, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi s tem je pravilno presojalo izpolnitev pogojev dobroverne lastniške posesti po SPZ⁴, tj. lastniško posest, ki pomeni, da mora posest temeljiti na veljavni pravni podlagi, in ta je bila v obravnavani zadevi izpolnjena z izkazom prodajne pogodbe med tožnikoma in njunima pravnima prednikoma z dne 22. 9. 1997 (priloga A30) ter dodatno s prodajno pogodbo med pravnimi predniki tožnikov in njunim prednikom z dne 13. 10. 1976 (priloga A11) ter dobro vero, kar pomeni, da posestnik ne ve ali ne more vedeti, da del nepremičnine, ki jo ima v posesti, ni njegov. Glede slednjega pogoja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnika sporni del nepremičnine koristila v prepričanju, da je njun, saj sta jima je takšen obseg uporabe pokazala in predala njuna pravna prednika, ki sta po lastni izpovedbi nepremičnino v naravi uporabljala v enakem obsegu, tj. do naravne škarpe, katero je nato tožnik v letu 1998 utrdil z betonskimi škarpniki ter da stanja v naravi nista spreminjala,⁵ in kar sta potrdili tudi priči H. H.⁶ ter sin tretje toženke D. D.⁷ Dodatno potrjeno pa je bilo tudi z ugotovitvami, da se je tožnik v letu 1999 zanimal za nakup dela parcele 101/1, k. o. ... in mu takrat ni nihče oporekal oziroma pokazal kje so meje. V tej zvezi je zmotno prepričanje tožencev, da je že sama tožnikova želja po nakupu dela te nepremičnine kazala na to, da je vedel kje so meje. Toženci namreč niso ne trdili ne dokazali, v kakšnem obsegu naj bi tožnik želel kupiti nepremičnino 101/1, k. o. ... Prav tako pomembno je dejstvo, da sta tožnika v letu 2001 vložila tožbo pred Okrajnim sodiščem na Ptuju P 131/2001 zoper pravno prednico četrtega toženca zaradi spodkopavanja betonskega zidu, pri čemer se je pravdni postopek končal s poravnavo v kateri se je toženka zavezala, da zidu ne bo več spodkopavala. Da bi v tistem postopku toženka ugovarjala, da sporni betonski zid ni na tožnikovem, pa toženci v tem postopku ne navajajo niti kaj takega ne izhaja iz tam sklenjene sodne poravnave (priloga A28).

10Sodišče druge stopnje nadalje sledi zaključku sodišča prve stopnje, da toženci niso uspeli izkazati, da bi (aktivno) opozarjali tožnika na nedovoljeno (upo)rabo njihovih nepremičnin. V tej zvezi sodišče druge stopnje v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, saj je povsem korektno povzelo izpovedbe vseh prič, prav tako je jasno in argumentiralo pojasnilo, zakaj bolj verjame tožnikoma in njunim pričam. Sodišče druge stopnje je tudi sàmo prebralo izpovedbe vseh zaslišanih prič in se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da so izpovedbe B. B.⁸, C. C.⁹, kakor tudi E. E.¹⁰ in F. F.¹¹ dokaj pavšalne. Pomeni, da so navedene priče sicer izpovedovale v smeri, da sta tožnika bila opozorjena na rabo tuje nepremičnine, vendar nobena od teh prič ni podrobneje izpovedala o časovnih in krajevnih okvirjih opozorila, tj. kdaj so tožnika opozorile, na katerem kraju, na kak način, kako je oziroma sta tožnika reagirala na opozorila in podobno. Toženci prav tako niso trdili, da bi tožnika kadarkoli pisno opozorili na nedovoljeno uporabo njihovih nepremičnin. Zaključke o odločilnih dejstvih pa je sodišče druge stopnje tudi sicer pravilno gradilo na podlagi vseh izvedenih dokazov, tj. tudi ogledom na kraju samem in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca geodeta, ki pritožbeno nista grajana. Pritožbena navedba, da naj bi imela pravna prednika tožnika interes za njun uspeh v pravdi pa je preveč pavšalna in ne omogoča pritožbene presoje.

11Nadalje neutemeljeno je pritožbeno izvajanje, da sta tožnika že ob sklenitvi prodajne pogodbe z dne 22. 9. 1997 vedela kakšno je dejansko stanje v naravi, saj je priloga te pogodbe bila odločba Geodetske uprave P. iz katere je to bilo razvidno. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, iz prodajne pogodbe z dne 22. 9. 1997 (priloga A30) ne izhaja, da bi kot del njene priloge bila kakšna odločba Geodetske uprave in iz katere bi izhajala skica parcel. Navedbe tožnikov kdaj sta izvedela, da sporni del nepremičnin ne spada k njunim nepremičninam pa so bile, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v opombi št. 3 obrazložitve, pravočasne.

12Kar pa se tiče pritožbenih navedb, da je bila tožnikoma znana ročna skica sodnika iz nepravdne zadeve N 89/81, ki je potekala pred takratnim Temeljnim sodiščem v Mariboru, enota Ptuj ter da iz predmetne skice izhaja zasilna pot, kar pomeni, da so se te nepremičnine uporabljale, da je to bilo znano tožnikoma in njunima pravnima prednikoma, zaradi česar priposestvovanje ni mogoče, pa je ugotoviti, da iz priložene nepravdne zadeve N 89/81 izhaja, da je pravna prednica četrtega toženca uveljavljala določitev zasilne poti, pri čemer iz sklepa N 89/81 z dne 11. 5. 1982 med drugim izhaja, da se ustanovi zasilna pot v korist vsakokratnega imetnika parcele št. 102/1, k. o. ..., in sicer na parceli pravnih prednikov tožnika in poteka po jugovzhodnem delu parcele št. 87, k. o. ... v solasti I. I. in J. J. (priloga A27). Iz slednjega tako jasno izhaja, da so četrto toženec oziroma njegovi pravni predniki imeli zasilno (nujno) pot po nepremičnini tožnikov oziroma njunih pravnih prednikov, tj. na tujem, in sta tako tožnika tudi iz tega razloga upravičeno štela navedeni del za njuno last oziroma last njunih pravnih prednikov I. I. in J. J. Drugačna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

13Toženci stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijajo zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svojih pritožbenih navedb v tem delu vsebinsko ne utemeljijo, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko uradni preizkus ni pokazal kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Toženci s pritožbo niso uspeli, zato krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Iz vhodne štampiljke na pripravljalni vlogi z dne 5. 7. 2021 (l. št. 170) je razvidno, da je tega dne sodišče prve stopnje vlogo tudi prejelo.
² Relevantnost vprašanj za razsojo je prav tako v domeni sodišča, upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje kot izhaja iz (do tedaj) izvedenega dokaznega postopka.
³ SPZ je pričel veljati 1. 1. 2003.
⁴ Dobroverni lastniški posestnik je lahko le tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik nepremičnin, ki torej ne ve oziroma ne more vedeti, da ni lastnik. Gre za subjektivno prepričanje posameznika, ki lahko nasprotuje zemljiškoknjižnim podatkom, mora pa imeti neko otipljivo podlago, razlago, oziroma opravičilo za nepoznavanje zemljiškoknjižnega vpisa.
⁵ Glej izpoved I. I. na l. št. 120 in nadalje.
⁶ l. št. 139 in nadalje.
⁷ l. št. 144 in nadalje.
⁸ l. št. 88 in 89.
⁹ l. št. 89 in 90.
¹⁰ l. št. 148 do 155.
¹¹ l. št. 162 in 163.