VSL Sodba II Cpg 338/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in II. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka po verodostojnih listinah dolžna tožeči stranki plačati znesek 13,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2018 dalje do plačila, znesek 1.015,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2018 dalje do plačila, znesek 437,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2018 dalje do plačila, znesek 154,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2018 dalje do plačila, znesek 240,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2018 dalje do plačila, znesek 1.234,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2018 dalje do plačila in znesek 136,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2018 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 44,00 EUR izvršilnih stroškov in 730,66 EUR pravdnih stroškov z obrestno posledico v primeru zamude (II. točka izreka), kar je tožeča stranka zahtevala več, pa je zavrnilo (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po Zakonu o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Glede na nedvoumne pritožbene razloge zoper dele izpodbijane odločbe, v katerih ni uspela, je višje sodišče pritožbeno izjavo, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, štelo, da tožena stranka III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija (prvi odstavek 350. člena ZPP).

7V tej zadevi se je postopek pričel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in je bil izdan sklep o izvršbi, zaradi ugovora dolžnika (sedaj tožene stranke) pa je izvršilno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo Okrajno sodišče v Radovljici. Tožena stranka v pritožbi sicer utemeljeno trdi, da bi moral biti pravdni postopek kot gospodarski spor voden pred stvarno pristojnim sodiščem v Kranju. Vendar je sodišče prve stopnje, kar izhaja tudi iz pritožbenih navedb, od vročitve prve pripravljalne vloge (dopolnitve tožbe) tožeče stranke toženi stranki v odgovor postopek vodilo po določbah 30. in 32. poglavja ZPP o gospodarskih postopkih v sporih majhne vrednosti. Višje sodišče ugotavlja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o ustalitvi njegove pristojnosti pravilna. Pritožnica sicer niti ni navedla, kako bi ustalitev pristojnosti vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje dopolnitev tožbe toženi stranki¹ vročilo s pozivom, naj nanjo odgovori v 15 dneh. Ker tožena stranka na dopolnitev tožbe (sploh) ni odgovorila, so nerelevantne pritožbene trditve, da ob vročitvi dopolnitve tožbe ni bila poučena o tem, da gre v tem postopku za spor majhne vrednosti in da za odgovor na dopolnitev tožbe velja 8 dnevni prekluzivni rok. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da tožena stranka ni bila poučena o posledicah zamude tega roka, niti o tem, da v kasnejši fazi postopka ne bo mogla navajati novih dejstev in dokazov. Iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o tem, da navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2022 ne bo upoštevalo (za kar pritožnica sodišču prve stopnje očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) sprejelo iz naslednjih razlogov: tožena stranka na tožbo ni odgovorila, po razpisu obravnave pa je njen pooblaščenec vlogo z dne 10. 3. 2022 vložil tik pred narokom, čeprav četrti odstavek 269. člena ZPP določa, da lahko to stori najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge ne upošteva. Ničesar od ugotovljenega v izpodbijani sodbi pritožnica ne izpodbija.

9V zvezi z očitkom pritožnice višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2022 kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja, ni zatrjevala, čeprav ji je bila po vročitvi dopolnitve tožbe v odgovor 3. 2. 2022 vročena tudi vloga tožeče stranke, v kateri je ta opozorila, da gre za gospodarski spor majhne vrednosti, v katerem je tožena stranka že prekludirana z navajanjem novih dejstev in dokazov. Ker je torej toženo stranko na poseben pravdni postopek opozorila že nasprotna stranka in upoštevaje, da je tožena stranka imela kvalificiranega pooblaščenca, sodišču prve stopnje skladno z ustaljeno sodno prakso ni bilo potrebno izvajati materialnoprocesnega vodstva. Tožena stranka v pritožbi tudi ni navedla, zakaj teh dejstev predhodno (torej v vlogi z dne 10. 3. 2022) ni mogla navesti, zato so pritožbene trditve o nepravilnih pozivih in pravnih poukih sodišča prve stopnje ter odvzemu možnosti obravnavanja pred sodiščem neutemeljene.

10Glede na to, da je vse do naroka za glavno obravnavo sodišče prve stopnje postopek vodilo po pravilih rednega postopka, ki je z vidika koncentracije in ekonomičnosti postopka za pravdni stranki manj strog, so nerelevantne pritožbene trditve, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, da se opre na četrti odstavek 269. člena ZPP, nepotrebna. Sodišče prve stopnje s tem ni kršilo nobenih določb pravdnega postopka, ne glede na to, da naj bi bila tožena stranka še z vabilom na glavno obravnavo poučena, da mora najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za dokazovanje njenih navedb, kot trdi v pritožbi. Napačno opozorilo namreč stranki ne more omogočiti več pravic, kot ji gredo po zakonskih določbah. Skladno s 451. členom ZPP mora namreč v postopku v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo – tega pa tožena stranka ni vložila. Zato je očitek o kršitvi 286. in 286.a člena ZPP, ki da določata možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, neutemeljen, prav tako tudi s tem povezan očitek o opozorilu na posledice zamude, kar je višje sodišče že pojasnilo v točki 9 te obrazložitve.

11S tem se je višje sodišče opredelilo do tistih pritožbenih trditev, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker torej pritožba ne uveljavlja dovoljenih in utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo ter sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka, ki pa jih krije sama. Odločitev temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP.

13Dejstvo, da ima stranka na pritožbeni stopnji pravico do odgovora na pritožbo, ne pomeni avtomatično, da stroški zanj v vsakem primeru bremenijo nasprotno stranko. Ker odgovor na pritožbo glede na vsebino pritožbe ni ne dodal ne ovrgel nobenega relevantnega argumenta, tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov v zvezi z njim. Pri odgovoru na pritožbo so namreč stroški potrebni le tedaj, ko stranka utemeljeno in strokovno oceni, da glede na vsebino prejete pritožbe le z odgovorom na njo lahko spremeni procesni položaj, ki se sicer glede na vsebino pritožbe nakazuje (prim. tudi prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Dne 28. 5. 2019 je prejela obvestilo vročevalca.