VSL Sodba I Cpg 360/2022

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 839,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin k.o. 00, parcela 115/10 do celote, k.o. 00, parcela 115/12 do celote, posameznega dela nepremičnine k.o. 00, parcela *82, ki predstavlja stanovanje, ki je označeno s št. 1 in se nahaja v prvem nadstropju stavbe 00 – 75 v izmeri obsega 32,79 m2, od tega soba 16,10 m2, kuhinja 9,12 m2, kopalnica 2,92 m2 in predsoba 2,05 m2 in pomožni prostor 2,6 m2, h kateremu spada sorazmerni del skupnih delov stavbe številka 00 – 75 in pripadajoči del zemljišča, na katerem stavba stoji (I. točka izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna tožeči v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati pravdne stroške v višini 3.676,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko napotena na pot pravde, saj je v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na delu parcele 00 - *82, in sicer na stanovanju in na dveh parcelah, ki v naravi predstavljata javni poti. Tožena stranka je namreč na vseh naštetih nepremičninah vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica. Stečajni upravitelj toženke je prijavljene izločitvene pravice prerekal in tožnica je bila s sklepom o preizkusu terjatev napotena, da v roku enega meseca vloži tožbo na ugotovitev obstoja izločitvene pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je na izviren način pridobila lastninsko pravico tako na pritožbeno spornem stanovanju, ki se nahaja v prvem nadstropju bivšega zadružnega doma, kakor tudi na zemljišču parc. št. 115/10 in 115/12 k.o. 00, ki predstavlja dva pasova javne ceste v občini A.

6Iz vsebine pritožbe izhaja, da je za toženko sporna ugotovitev sodišča prve stopnje le glede ugotovitve v zvezi s stanovanjem, saj je toženka med postopkom na prvi stopnji tožnici priznala lastninsko pravico na parcelah 00 115/10 in 00 115/12.

7Pritožnica nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo lastninsko pravico tožnice na stanovanju na podlagi priposestvovanja, saj iz 14. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi predpisa ob preoblikovanju družbene lastnine v procesu lastninjenja. Res pa je tudi dodalo, da je tožnica zaradi mirne uporabe lastninsko pravico pridobila tudi na podlagi priposestvovanja po 43. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožeča stranka je namreč vse od izgradnje objekta dalje, najmanj pa od leta 1992, sama v izključni mirni in dobroverni posesti, ki ji nihče ni nasprotoval, uporabljala sporno stanovanje, medtem kot tožena stranka na njem pravice uporabe, niti posesti, ni nikoli imela. Ugotovilo je, da je bila lastninska pravica na toženo stranko v zemljiški knjigi vpisana brez pravne podlage

8Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede stanovanja prvenstveno utemeljilo s tem, da je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je gradnja zadružnega doma, v katerem je sporno stanovanje, izvajala v letu 1978 na zemljišču v družbeni lastnini, da se je gradilo z družbenimi sredstvi ter da je po izgradnji zadružnega doma dejansko pravico uporabe na spornem stanovanju očitno v soglasju z ostalimi soinvestitorji pridobila in ves čas izvrševala samoupravna stanovanjska skupnost kot pravna prednica tožeče stranke, medtem ko tožena stranka pravice uporabe nikoli ni imela. Sodišče prve stopnje je na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakonika iz leta 1991 (Uradni list RS, št. 18/91 s spremembami, v nadaljevanju SZ) ugotovilo, da je tožeča stranka originarno pridobila lastninsko pravico, saj je imela pravico uporabe na tem stanovanju. SZ v 111. členu namreč določa, da Republika Slovenija in občine postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih so imele pravico uporabe delovne skupnosti državnih organov, organov družbene skupnosti in bivših družbenopolitičnih organizacij ter lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, namenjenih za nosilce družbenih funkcij ter drugih družbenih stanovanj, na katerih imajo republika in občine pravico uporabe.

9Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi odločbe tudi pravilno upoštevalo določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) kot določbe splošnega in kasnejšega predpisa, ki je urejal lastninjenje. Sama odločitev pa je v tem primeru pravilno temeljila na določbah SZ-1 kot specialnega predpisa lastninjenja stanovanj v družbeni lastnini.

10Nima prav pritožnica, ko sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo, ko je svojo odločitev utemeljilo na SZ, ki v 1. členu določa, da ureja vprašanja stanovanjskih stavb in lastninskopravna razmerja ter upravljanje večstanovanjskih stavb. Pritožba sodišču prve stopnje namreč očita, da se ni opredelilo, ali je šlo v spornem objektu za večstanovanjsko ali poslovno stavbo in se tako postavlja vprašanje ali bi sploh smelo uporabiti SZ. Takšni razlogi niso pravno pravilni, saj kot že rečeno 111. člen SZ (poglavje 8. - Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij) ureja lastninjenje stanovanj, ne glede na to v kakšnih objektih se nahajajo.

11Razlogi pritožnice glede tega, da tožeča stranka ni mogla priposestvovati sporne nepremičnine, ker v 43. členu določa, da je za priposestvovanje potrebna dobroverna lastniška posest, ki jo mora tožnik izkazati, niso bistveni za odločitev v tej zadevi. Očita še, da tožnica ni mogla biti v dobri veri, saj je bila kot zemljiškoknjižna lastnica na nepremičnini vpisana tožena stranka. Kot že navedeno, je nosilni razlog za odločitev sodišča prve stopnje originarna pridobitev lastninske pravice tožnice na podlagi zakona (111. člen SZ), s katerim soglaša tudi sodišče druge stopnje. Tako se mu ni treba izrekati še o dodatnih pritožbenih razlogih glede dobre/slabe vere tožnice kot pogoja za priposestvovanje po 43. členu SPZ, saj je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP dolžno presoditi le pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena.

12Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 1.125 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 839,97 EUR.