VSC Sklep I Ip 207/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu hipotekarnega upnika banka A. d.d. z dne 11. 3. 2020 in izvršbe VL 41835/2010, VL 41833/2010, I 614/2019, VL 66175/2019, VL 38109/2021, VL 129207/2018 ustavilo glede dela stavbe 1074-978-14.

2Upnik Republika Slovenija (I 614/2019) se zoper predmetni sklep pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi izpostavlja, da 180. člen ZIZ, ki ga je kot pravno podlago v izpodbijanem sklepu uporabilo sodišče prve stopnje, sicer ne določa roka v katerem mora odločiti sodišče. Kljub temu pa mora sodišče o takšnem predlogu odločiti v razumnem času, ki preteče od prejema odredbe o prodaji do prodaje. Odločitev sodišča prve stopnje je posledično nepravilna, saj jo je oprlo na dejstva, ki so obstajala ob vložitvi vloge hipotekarnega upnika, v ničemer pa ni upoštevalo relevantnih okoliščin v času odločanja. S sklepom z dne 25. 9. 2019 je sodišče prve stopnje ugotovilo tržno vrednost nepremičnine v znesku 53.840,00 EUR, kar je pred več kot dvema letoma, v tem času pa so se razmere na trgu nepremičnin drastično spremenile. Že v vlogi z dne 23. 11. 2021 je izpostavil, da je v zadnjem obdobju vrednost vseh nepremičnin, še posebej kakršno je predmet tovrstne izvršbe, močno narasla, zato je vrednost stanovanja višja kot pa le 53.840,00 EUR. Sodišče prve stopnje navedenih stališč upnika v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo, svoj zaključek, da so njegove trditve nedokazane, pa je sprejelo preuranjeno, saj njegove trditve potrjujejo že v spis vložene listine, zlasti cenitev cenilca gradbene stroke in splošno znana dejstva trga nepremičnin. Ob smiselni uporabi določb ZIZ, bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ali po prehodnem pozivu strank, ugotovljeno vrednost nepremičnine revalorizirati. V nadaljevanju podaja opis stanovanja, ki je predmet izvršbe ter prilaga oglase primerljivih stanovanj s portala Nepremičnine.net na dan 19. 4. 2022. Opozarja še na vlogo hipotekarnega upnika iz katere izhaja, da znaša njegova terjatev na dan 4. 4. 2022 še 62.373,98 EUR, kar je drugačen znesek, kot ga je ugotovilo sodišče na podlagi listin, predloženih k predlogu z dne 11. 3. 2020. Tako meni, da bi bil v primeru prodaje nepremičnine na javni dražbi vsaj delno, če ne v celoti poplačan za svojo zavarovano terjatev do dolžnice po sklepu Z 138/2015. Priglaša pritožbene stroške.

3V pravočasnem pritožbenem odgovoru hipotekarni upnik banka A. d.d. opozarja na nedopustne pritožbene novote. Meni, da so pritožnikove navedbe še vedno pavšalne in neizkazane, saj bi moral glede svojih navedb predložiti novo cenitveno poročilo, česar pa ni postoril. Sodišče prve stopnje tudi ni dolžno revalorizirati ugotovljene vrednosti nepremičnin, saj določbe ZIZ tega ne določajo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče pričakovati niti delnega poplačila upnikove terjatve, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa se naj kot neutemeljena zavrne.

4Preostali odgovora na pritožbo niso podali.

5Pritožba ni utemeljena.

6V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZIZ, ki ga je v izpodbijani odločbi pravilno citiralo sodišče prve stopnje, lahko vsak, ki ima pravico biti poplačan iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, pa je po vrstnem redu pred upnikom, ki je predlagal izvršbo, predlaga, naj sodišče ustavi izvršbo, če ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo. Ustavitev izvršbe se lahko predlaga v osmih dneh od vročitve odredbe o prodaji (drugi odstavek 180. člena ZIZ).

7Pritožbeno ni sporno, da ima hipotekarni upnik banka A. d.d., ki je podal pravočasen predlog za ustavitev izvršbe, na dolžničini nepremičnini hipoteko za znesek 85.000,00 EUR s prvim vrstnim redom in da je njegova terjatev do dolžnice na dan 11. 3. 2020 znašala 67.093,11 EUR. Pritožbeno tudi ni sporno, da je pritožnik v drugem vrstnem redu poplačila s prisilno hipoteko v zadevi Z 138/2015 za znesek 11.121,65 EUR in v šestem vrstnem redu s prisilno hipoteko v zadevi I 614/2019 za znesek 11.583,44 EUR. Nadalje pritožnik ne izpodbija, da je bilo zavarovanje Z 138/2015 dovoljeno na podlagi seznama izvršilnih naslov DT 4930-502342/2015-1 04-700-02 z dne 17. 11. 2015, ki je sestavljeno iz postavk obračuna prispevkov za socialno varnost za zasebnike od julija 2011 do oktobra 2013 in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) za leti 2012, 2013. V zadevi I 614/2019 pa je bilo zavarovanje dovoljeno na podlagi seznama izvršilnih obveznosti DT 4935-4648/2019-1 04-720/26 z dne 31. 7. 2019, ki je sestavljeno iz postavk obračuna prispevkov za socialno varnost za zasebnike od decembra 2011 do oktobra 2013, odločb o odmeri NUSZ od leta 2012 do leta 2018, davčnega odtegljaja, ki ni dohodek iz delovnega razmerja za leto 2017 in odločbe o odmeri dohodnine iz oddajanja v najem z dne 19. 12. 2017. Sporno nadalje tudi ni, da znaša po sklepu z dne 25. 9. 2019 tržna vrednost nepremičnine 53.840,00 EUR in da prva javna dražba za prodajo zadevne nepremičnine ni bila uspešna.

8Pritožba neutemeljeno očita, da je izpodbijani sklep (izdan 12. 4. 2022) nezakonit iz razloga, ker je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu z dne 11. 3. 2020 in da ni upoštevalo relevantnih okoliščin v času odločanja. Kot ugotavlja že pritožba sama, 180. člen ZIZ roka za odločitev o predmetnem predlogu ne določa. Pritožba pri tem ne upošteva, da je odgovor na predlog bil podan 23. 11. 2021, v katerem se je pritožnik lahko izjasnil o vseh relevantnih okoliščinah, ki so potrebne za presojo zadevnega predloga in sprejeto odločitev.

9Pritožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati večjo vrednost nepremičnine, ker je v zadnjem obdobju vrednost vseh nepremičnin, še posebej pa tovrstnih, kakršna je predmet zadevne izvršbe, narasla. Način ugotovitve vrednosti nepremičnine, ki je predmet izvršbe, določa 178. člen ZIZ. Navedeno vrednost je po predmetnem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje v sklepu z dne 25. 9. 2019, in sicer v znesku 53.840,00 EUR. Sodišče lahko ponovno ugotovi vrednost nepremičnine: (-) če stranka v predlogu za verjetno izkaže, da se je vrednost nepremičnine spremenila in (-) predloži (novo) mnenje sodnega cenilca o tržni vrednosti (tretji odstavek 178. člena ZIZ). Upnik takšnega predloga ni podal in nove cenitve s strani sodnega cenilca ni predložil. Samo sodišče nove vrednosti nepremičnine tako ne more ugotoviti. Prav tako sodišče vrednosti nepremičnine ne revalorizira, saj ZIZ tega ne določa, niti ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, kot pravilno navaja odgovor na pritožbo. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno pojasnilo, da so pritožnikove navedbe o spremembi vrednosti nepremičnine nedokazane in jih utemeljeno ni upoštevalo. Tako tudi pritožbene navedbe, ki jih upnik podaja v zvezi z vrednostjo nepremičnine in priloženi oglasi, za odločitev v tej zadevi niso pravno odločilne in z njimi odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

10Ob upoštevanju nespornih ugotovitev v 7. točki obrazložitve tega sklepa, ko torej: (-) znaša tržna vrednost nepremičnine 53.840,00 EUR, terjatev hipotekarnega upnika z najboljšim vrstnim redom, ki je tudi vlagatelj predloga za ustavitev izvršbe, pa znaša 67.093,11 EUR; (-) in prav tako pomembnega dejstva, da nepremičnina ni bila prodana niti na prvi dražbi, ko je bila določena na zakonskih 70% od ugotovljene vrednosti – je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pridobljena kupnina v višini ugotovljene vrednosti ne bi zadostovala niti za poplačilo hipotekarnega upnika, še manj za poplačilo (preostalih) izvršilnih upnikov. Predlogu hipotekarnega upnika je sodišče prve stopnje – potem, ko je tudi pravilno presodilo, da pritožnik v zadevah Z 138/2015 in I 614/2019 ne izterjuje prednostnih terjatev skladno z določbo 197. člena ZIZ, kar pritožbeno ni izpodbijano – utemeljeno ugodilo in izvršbo na dolžničino nepremičnino v postopkih navedenih v 1. točki obrazložitve tega sklepa, pravilno ustavilo. Sodišče druge stopnje zgolj še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo vloge hipotekarnega upnika z dne 8. 4. 2022 v kateri je ta navajal, da znaša njegova terjatev na dan 4. 4. 2022 še 62.373,98 EUR in kateri znesek terjatve (v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja) sedaj v pritožbi izpostavlja upnik. Ker pa pritožnik, tudi ob upoštevanju navedenega zneska, niti ne zatrjuje, da bo pridobljena kupnina vsaj delno krila njegovo terjatev, njegova pritožba tudi iz tega razloga v tem delu ni utemeljena.

11Pritožbene navedbe so tako v celoti neutemeljene in ker sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške, saj zaradi tega ne gre za izvršbo potreben strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ). O stroških pritožbenega odgovora pa sodišče druge stopnje ni odločalo, saj jih hipotekarni upnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).