180. člen ZIZ

ZIZ v okviru 180. člena, ki ureja možnost ustavitve izvršbe na predlog upnika zemljiškega dolga, ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale postopek v primeru oporekanja obstoju (nastanku) terjatve upnika zemljiškega dolga. V nasprotju s prepričanjem pritožnika po presoji sodišča druge stopnje odločanje o tem vprašanju presega okvir presoje verjetne višine poplačila izvršilnega upnika in na to vezane presoje smotrnosti prodaje, ki jo izvršilno sodišče opravi na podlagi tretjega odstavka 180. člena ZIZ. Ker pa gre za položaj, ki se v bistvenih lastnostih ujema s položajem iz prvega odstavka 201. člena ZIZ in v katerem je treba tako izvršilnemu upniku kot upniku zemljiškega dolga zagotoviti enako pravno varstvo kot v položaju iz prvega odstavka 201. člena ZIZ, je treba tudi za postopek odločanja o obstoju terjatve upnika zemljiškega dolga, ki predlaga ustavitev izvršbe po 180. členu ZIZ, analogno uporabiti določbe 201. in 202. člena ZIZ. Če je odločitev o obstoju izpodbijane terjatve upnika zemljiškega dolga odvisna od spornih dejstev, izvršilno sodišče v skladu z izrecno določbo 202. člena ZIZ o tem ni pristojno odločiti samo, ampak mora upnika, ki izpodbija terjatev, napotiti, na

Določba 180. člena ZIZ v prvem odstavku dovoljenost predloga za ustavitev izvršbe veže na vrednost, ki je ugotovljena. Ne more pa sodišče z gotovostjo vnaprej oceniti, če in za koliko se bo nepremičnina tudi dejansko prodala in kakšen bo zato del terjatve izvršilnega upnika, ki se bo po plačilu vseh prednostnih in predhodnih terjatev poplačal. Višina in obstoj teh terjatev v tej fazi postopka še nista dokončno ugotovljena. Zato pa je v skladu s tretjim odstavkom 180. člena ZIZ sodišču prepuščena širša diskrecija v oceni odnosa med vrednostjo nepremičnine in delom terjatve izvršilnega upnika, da celostno v vsakem primeru oceni, ali je prodaja nepremičnine smotrna.

Ker v obravnavani zadevi predlagatelj vse do izdaje izpodbijanega sklepa sodišču ni predložil izvirnika, ampak le kopijo zemljiškega pisma, ni uspel izkazati imetništva zemljiškega pisma in tudi ne izpodbiti domneve iz četrtega odstavka 172.a člena ZIZ.1 Kot pravilno se torej izkaže stališče sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal upravičenja za vložitev predloga za ustavitev izvršbe na nepremičnine po 180. členu ZIZ.

Način ugotovitve vrednosti nepremičnine, ki je predmet izvršbe, določa 178. člen ZIZ. Navedeno vrednost je po predmetnem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje v sklepu z dne 25. 9. 2019. Sodišče lahko ponovno ugotovi vrednost nepremičnine: (-) če stranka v predlogu za verjetno izkaže, da se je vrednost nepremičnine spremenila in (-) predloži (novo) mnenje sodnega cenilca o tržni vrednosti (tretji odstavek 178. člena ZIZ). Upnik takšnega predloga ni podal in nove cenitve s strani sodnega cenilca ni predložil. Prav tako sodišče vrednosti nepremičnine ne revalorizira, saj ZIZ tega ne določa, niti ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, kot pravilno navaja odgovor na pritožbo.

Zakonsko besedilo določila prvega odstavka 180. člena ZIZ je jasno in ne pušča razlagalnega prostora za razlago, da je tudi dolžnik tisti, ki je upravičen zahtevati ustavitev nepremičninske izvršbe iz razloga, da ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo. Le tisti, ki ima pravico biti poplačan iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, pa je po vrstnem redu pred upnikom, ki je predlagal izvršbo, lahko predlaga, naj sodišče ustavi izvršbo, kar pa zagotovo ni dolžnik, saj nima pravice do poplačila. Drugačno stališče v pritožbi je v nasprotju z zakonom. Upoštevanje jasne zakonske ureditve utrjuje načelo pravne države (2. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) in ne nasprotno, kot neutemeljeno meni dolžnik v pritožbi. Tudi kršitev dolžnikove pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) ni podana. Poseg v dolžnikovo premoženje je utemeljen z upnikovo pravico do izvršbe (23. člen Ustave RS), pri čemer pa ima upnikov položaj v izvršilnem postopku posebno težo zaradi pridobljenega izvršilnega naslova pravnomočne sodne odločbe. Procesno ravnotežje je po pojasnjenem nagnjeno v korist upnika, kar se odraža tudi v zakonski ureditvi,

Dolžnik ni oseba, ki ima pravico biti poplačana iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnin, kar pomeni, da predloga, naj sodišče ustavi izvršbo, če ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo, ne more podati, še manj je tak predlog predmet odločanja v pritožbenem postopku zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin. Prav tako v pritožbi zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnin dolžnik ne more izpodbijati upnikovega interesa za predlagano izvršbo, češ da naj zaradi slabega vrstnega reda iz nepremičnin ne bi mogel biti (niti delno) poplačan.

Ker lahko upnik, ki izterjavo svoje terjatve sodno uveljavlja, v skladu s 43. členom ZIZ vedno med postopkom delno ali v celoti umakne predlog za izvršbo, namreč tudi ni razumnega razloga, da ne bi smel podati tudi predloga iz 180. člena ZIZ.

Država ni odgovorna za ravnanje izvršilnega sodišča, ki po delnih plačilih dolžnika (te je sicer vročalo upnici, ki je vlagala delne umike izvršbe in sodišče je izdajo ustrezne sklepe o ustavitvi postopka) ni sproti preverjalo, kolikšna je še odprta terjatev upnice do dolžnika ter je (ker je v imenu dolžnika zanj plačevala tudi tretja oseba) zato prišlo do preplačila izterjevanega dolga.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik izkazal pogoje za uspeh s predlogom za začasno odredbo. Pri tem je upravičeno upoštevalo, da za izdajo začasnih odredb zadoščajo verjetno izkazana dejstva, pa tudi naravo postopka, v katerem bi moral odvetnik predlagati začasno odredbo (Paulijanska tožba, s katero je tožnik uspel).

Zemljiški dolg se prenaša skupaj z zemljiškim pismom (197. člen SPZ) po pravilih, ki veljajo za prenos vrednostnih papirjev (220. člen OZ). Upravičenje do poplačila iz zemljiškega pisma je zaradi tega vezano na upravičenega zakonitega imetnika tega zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja. Le upravičeni zakoniti imetnik zemljiškega pisma je zato tisti, ki lahko predlaga ustavitev izvršbe po 180. členu ZIZ.

Vsota terjatev upnikov z vpisanimi hipotekami, ki imajo boljši vrstni red kot pritožnika, presega ugotovljeno vrednost vseh predmetnih nepremičnin skupaj. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljena vrednost predmetnih nepremičnin niti delno ne zadošča za kritje terjatev pritožnikov (kot upnikov, na predlog katerih se je vodila izvršba). S tem pa je izpolnjen pogoj po prvem odstavku 180. člena ZIZ za ustavitev izvršbe na v izreku izpodbijanega sklepa navedene nepremičnine.

Sklep sodišča prve stopnje, da se javna dražba ne opravi, na podlagi 298. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predstavlja sklep, ki se nanaša na vodstvo glavne obravnave, v konkretnem izvršilnem postopku javne dražbe, in spada med sklepe procesnega vodstva, zoper katere na podlagi tretjega odstavka 298. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni posebne pritožbe.

Na podlagi 120. člena SPZ nastane na posameznem delu v etažni lastnini, če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, zakonito stvarno breme v korist drugih etažnih lastnikov za stroške upravljanja in vplačil v obvezen rezervni sklad, do višine petkratnega zneska najnižjega vplačila v rezervni sklad. To stvarno breme ima tudi najboljši vrstni red (drugi odstavek 120. člena SPZ).

Določbo 180. člena ZIZ je treba razumeti tako, da je za odločitev o predlogu odločilno dejstvo, ali ugotovljena vrednost nepremičnine (vsaj) delno krije terjatev upnika, ki je predlagal izvršbo, pri čemer pa v terjatev ne spadajo stroški izvršilnega postopka. Takšna razlaga namreč izhaja iz jasne zakonske določbe 1. odstavka 180. člena ZIZ, pa tudi iz namena izvršilnega postopka, ki je v tem, da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Za odločitev o predlogu tako ni pomembno, ali ugotovljena vrednost nepremičnine delno krije upnikove že priznane izvršilne stroške izvršbe.

Osemdnevni rok za podajo predloga za ustavitev izvršbe, ki začne teči od vročitve odredbe o prodaji, je prekluzivne narave, procesnega dejanja po njegovem poteku ni več mogoče opraviti, v konkretnem primeru torej predloga za ustavitev izvršbe ne (uspešno) podati, saj bi ga v primeru, da bi bil tak predlog podan po poteku roka iz drugega odstavka 180. člena ZIZ, moralo sodišče prve stopnje zavreči.

Nedeljivo hipotekarno jamstvo onemogoča zmanjšanje hipoteke zaradi posameznega delnega plačila hipotekarno zavarovane terjatve.

Idealni delež nepremičnine je v pravnem prometu, zato je lahko predmet prodaje na javni dražbi. Po zaznambi sklepa o izvršbi sodišče ne more za poravnavo kakšne druge terjatve istega ali drugega upnika opraviti posebnega postopka izvršbe na isto nepremičnino.