VSL Sklep VII Kp 63395/2020

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 ter mu „izreklo“ kazen šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 je preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 21695/2020 z dne 7. 5. 2020, pravnomočno dne 17. 6. 2020. Po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 59. člena KZ-1 je obdolžencu, upoštevaje kazen šest mesecev zapora, določeno v pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 21695/2020 z dne 7. 5. 2020, pravnomočno dne 17. 6. 2020, in kazen šest mesecev zapora, določeno v tej sodbi, izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in po pravnomočnosti sodbe odmerjeno sodno takso.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji in s tem povezane kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma da sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom, podrejeno pa, da spremeni odločitev o kazenski sankciji.

3Pritožba je utemeljena.

4Zagovornik utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu sodi v njegovi nenavzočnosti. Pravica, da se vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, sodi v njegovi navzočnosti, je zagotovljena že v drugi alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije. Določbi tretjega odstavka 307. člena ZKP in prvega odstavka 442. člena ZKP sodišču sicer omogočata tudi sojenje v nenavzočnosti obdolženca, vendar gre za izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati ozko, z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera. V skrajšanem postopku sme sodišče opraviti sojenje v obdolženčevi odsotnosti pod pogoji, ki so določeni v prvem odstavku 442. člena ZKP: 1. če ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, 2. če njegova navzočnost ni nujna in 3. če je bil pred tem že zaslišan.

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v nenavzočnosti obdolženca opravilo narok za glavno obravnavo dne 25. 8. 2021. Ni dvoma, da je bil obdolženec pred tem že zaslišan ter da je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen, vendar nanjo ni pristopil. Je pa obdolženec svoj izostanek (z obvestilom delodajalca) opravičil, kar je na zapisnik naroka za glavno obravnavo dne 25. 8. 2021 ugotovilo tudi sodišče prve stopnje ter to upoštevalo v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče zato primeroma pripominja, da je ostalo nepojasnjeno, ali je sodišče prve stopnje obdolženčev izostanek, glede na podano opravičilo, štelo za opravičljiv ali ne, oziroma zakaj v primeru upravičenega izostanka glavne obravnave morebiti ni preložilo. Poleg formalnih pogojev pa zakon za izvedbo glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca določa tudi materialni pogoj, in sicer, da njegova navzočnost ni nujna. Zakon ga sicer podrobneje ne opredeljuje, vendar ga je prav tako treba razlagati ozko in pri tem paziti, da z uporabo in razlago zakonskih določb o sojenju v obdolženčevi nenavzočnosti niso kršene pravice strank v postopku.

6Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 25. 8. 2021 ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje napravilo oceno o tem, ali je navzočnost obdolženca nujna, je pa razloge za svojo odločitev navedlo v izpodbijani sodbi (točka 4). Izpostavilo je, da je bil obdolženec seznanjen, da se bo narok lahko izvedel v njegovi nenavzočnosti, vendar pa seznanjenost obdolženca z morebitno posledico izostanka ni okoliščina, ki bi utemeljevala (ne)nujnost njegove navzočnosti. Enako velja za okoliščino, da je bil obdolženec že zaslišan, saj je to v skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP poseben (formalni) pogoj, ki mora biti podan za sojenje v nenavzočnosti, in sodišče z njim ne more hkrati utemeljevati še nadaljnjega (materialnega) pogoja, da njegova navzočnost ni nujna. Nadalje pa prvostopenjsko sodišče navaja še, da je bil obdolženec seznanjen s tem, kateri dokazi se bodo izvajali, kar pa po ugotovitvah pritožbenega sodišča ne drži. Obdolženec je bil resda seznanjen z obtožnim predlogom, v katerem so podani tudi dokazni predlogi tožilstva, ni pa bil seznanjen s tem, katere dokaze bo sodišče dejansko izvedlo, še manj pa, katere dokaze bo izvedlo na glavni obravnavi dne 25. 8. 2021. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo oceno, da navzočnost obdolženca ni bila nujna, so glede na pojasnjeno neprepričljivi.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnika, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je dne 25. 8. 2021 opravilo narok za glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe, ki se med drugim izvršuje z zaslišanjem obremenilnih prič oziroma soočenjem z obremenilnimi dokazi. Na tem naroku je namreč zaslišalo oškodovanko B. B. ter priči C. C. in D. D. Vsi trije, predvsem pa oškodovanka, katere izpovedba je bila v obravnavani zadevi ključna, so bili za obdolženca nedvomno obremenilni. Navedene priče predhodno ali kasneje v predmetnem postopku niso bile zaslišane, zato obdolženec nikoli v tem postopku ni imel možnosti, da se z njimi sooči oziroma jih neposredno zaslišuje. Ker je torej sodišče prve stopnje na naroku dne 25. 8. 2021 izvajalo dokaze, ki so bili za obdolženca obremenilni in s katerimi se ni mogel soočiti, je bila ocena prvostopenjskega sodišča, da njegova navzočnost na naroku ni nujna, napačna. Pritožbeno sodišče ne spregleda, da je sodišče prve stopnje po koncu naroka za glavno obravnavo obdolžencu po pošti vročalo zapisnik o naroku in ga s tem naknadno seznanilo z izvedenimi dokazi, kar pa ne vpliva na presojo nujnosti obdolženčeve navzočnosti ob izvajanju le teh. Obdolžencu namreč ni bilo omogočeno, da bi se z obremenilnimi pričami neposredno soočil, jih zasliševal, torej preverjal in izpodbijal njihovo verodostojnost, jim postavljal vprašanja. Nadalje pa je ugotoviti, da je na (obremenilne) izpovedbe v nenavzočnosti obdolženca zaslišanih prič (D. D., C. C. in predvsem oškodovanke B. B.) sodišče prve stopnje odločilno oprlo izpodbijano sodbo. Glede na vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dne 25. 8. 2021 opravilo v nenavzočnosti obdolženca, kljub temu da za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, s tem pa je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

8Na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja še na pritožbene očitke glede spremembe obtožnega predloga v obdolženčevi nenavzočnosti, ki pa jih zavrača kot neutemeljene. Državno tožilstvo je obtožni predlog spremenilo na glavni obravnavi dne 25. 8. 2021 na način, da je besedilo „najmanj desetkrat“ nadomestilo z besedo „večkrat“, za en dan pa je spremenilo tudi datum očitanega ravnanja iz „dne 24. 6. 2020“ v „dne 25. 6. 2020“. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da modifikacija obtožnega predloga ne predstavlja spremembe v škodo obdolženca, prav tako ne spreminja same vsebine očitkov in ne posega v zakonske znake kaznivega dejanja. Modifikacija obtožbe ni pomenila vsebinske spremembe, ki bi zahtevala obdolženčevo navzočnost. Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje obdolženca s spremembo ni niti seznanilo, pa je dodati, da obdolženca s spremembo res ni seznanilo na naroku dne 29. 9. 2021 (kot je zmotno zapisalo v izpodbijani sodbi), je pa obdolžencu še pred tem vročilo zapisnik o glavni obravnavi z dne 25. 8. 2021 in je bil torej obdolženec s spremembo obtožnega predloga seznanjen.

9Pritožbeno sodišče nadalje opozarja na izvedbo dokazov na glavni obravnavi dne 29. 9. 2021. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi je sodišče prve stopnje navedenega dne vpogledalo (pravilno bi bilo prebralo) v določene listine iz spisa, med drugim pa tudi v „izpovedbo oškodovanke z dne 25. 8. 2021, priče C. C. in D. D. z dne 25. 8. 2021“. Zagovornik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je v navedene listine zgolj vpogledalo, namesto da bi jih prebralo. Čeprav so pritožbene navedbe neutemeljene, pa je bilo nepravilno tudi postopanje prvostopenjskega sodišča. Sodišče je namreč oškodovanko in obe priči zaslišalo na glavni obravnavi dne 25. 8. 2021, s tem pa je bil dokaz (ki se izvaja z zaslišanjem) že neposredno izveden. Izpovedb prič, ki so bile v postopku neposredno zaslišane, zato sodišče (v sklopu izvedbe listinskih dokazov) ne prebira, niti vanje ne „vpogleda“, saj ne gre za listinski dokaz. Na pravilno izvajanje dokazov bo sodišče prve stopnje moralo paziti v ponovnem sojenju.

10Pritožnik pa nadalje utemeljeno opozarja še na zagovor obdolženca in sodišču prve stopnje upravičeno očita, da se do zagovora ni ustrezno opredelilo. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi večkrat poudarilo, da se je obdolženec branil z molkom ter da je v končni besedi storitev kaznivega dejanja zanikal. Ob tem pa je očitno spregledalo obdolženčeve navedbe, ki jih je podal na glavni obravnavi dne 29. 9. 2021. Tedaj se je (obširneje) opredelil do posameznih očitanih ravnanj ter do odnosa z oškodovanko. Med drugim je navedel, da je oškodovanka tista, ki je z njim navezovala stike in ga izsiljevala, ter da je ob obravnavanem dogodku dne 25. 6. 2020 ona prva udarila njega. Nadalje pa je še pojasnjeval, da obdolženke ni zaklenil v stanovanje oziroma da je stanovanje zaklenil zato, ker je obdolženka želela skočiti z balkona. Obdolženec je s tem nasprotoval konkretnim očitkom iz opisa dejanja (očitka, da je obdolženec oškodovanki vzel ključe, da ni mogla oditi, sodišče prve stopnje niti ni konkretno obrazložilo), predvsem pa je drugače predstavil svoj odnos z oškodovanko, jo opisal kot nasilno, in smiselno nasprotoval obstoju podrejenega položaja pri oškodovanki, ki je zagotovo odločilno dejstvo. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Svoj zaključek, da je bila oškodovanka v podrejenem položaju, je oprlo predvsem na njeno izpovedbo, da se obdolženca boji, pri tem pa je prezrlo nasprotne obdolženčeve navedbe in ni pojasnilo, ali in zakaj jim (ne) verjame in ali kakorkoli vplivajo na ugotovitve prvostopenjskega sodišča.

11Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe utemeljene, izpodbijana sodba pa je obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, zato je pritožbi zagovornika ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12Pritožbeno sodišče še dodatno opozarja na pravilno uporabo izrazov ob izrekanju kazenske sankcije, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obdolžencu šestmesečno zaporno kazen po tej sodbi „izreklo“, namesto „določilo“, kar utemeljeno izpostavlja tudi pritožba. Do ostalih pritožbenih navedb pa se pritožbeno sodišče glede na sprejeto odločitev, torej razveljavitev sodbe (podrobneje) ni opredeljevalo. Predlogu zagovornika, da se ponovljen postopek izvede pred drugim sodnikom posameznikom, sodišče druge stopnje ni sledilo, saj za to ni našlo razlogov.

13V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opraviti glavno obravnavo in (ob upoštevanju v tem sklepu navedenih pomanjkljivosti) obdolžencu zagotoviti navzočnost ob sojenju in pravico do soočenja z obremenilnimi dokazi, nato pa izvedene dokaze skrbno in celovito oceniti, se opredeliti tudi do zagovora obdolženca, ter glede svojih zaključkov navesti jasne in prepričljive razloge.