VSC Sodba in sklep Cp 197/2020

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede odločitve o stroških pod II. točko izreka in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

1V predmetni zadevi tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) s tožbo zahteva plačilo nepremoženjske škode za škodo, ki ji jo je povzročila tožena stranka (v nadaljevanju toženec). Upoštevaje že plačanih 500,00 EUR zahteva plačilo zneska 1.900 EUR.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 1.000,00 EUR, pod II. točko izreka pa, da mu je dolžan povrniti pravdne stroške.

3Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Oba pritožnika uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, toženec pa še bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi v izpodbijanem presežku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik priglaša pritožbene stroške, toženec pa ne. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4Toženec se v odgovoru na tožnikovo pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov, ki so mu nastali v zvezi z vložitvijo tega odgovora, pa ne priglaša.

5Pritožba tožnika ni dovoljena, pritožba toženca pa je delno utemeljena.

Glede tožnikove pritožbe

6Z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje ni odločilo o delu tožnikove terjatve, in sicer glede vtoževanih 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2016 dalje. Tožnik navaja, da se pritožuje zoper odločitev pod I. In II. točko izreka v delu, v katerem mu ni bil prisojen celotni vtoževani zahtevek, to je še nadaljnjih 900,00 EUR.

7Z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o delu zahtevka, glede katerega je iz obrazložitve sodbe sicer moč smiselno zaključiti, da ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zato je podana situacija iz 325. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v kateri bi moral tožnik predlagati izdajo dopolnilne sodbe. Tak predlog se v sporih majhne vrednosti sicer lahko poda v roku osem dni od prejema sodbe (četrti odstavek 458. člena ZPP). Ker tožnik takšnega predloga ni podal, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena¹.

8Tožnikov pravni položaj se tako zaradi delnega umika tožbe tudi v primeru, če bi se njegova pritožba izkazala za utemeljeno, ne bi mogel izboljšati, saj mu pritožbeno sodišče ne bi moglo prisoditi več od tistega, kar mu je dosodilo že sodišče prve stopnje². Povedano še drugače, tožniku je že prvostopno sodišče prisodilo vse, kar s tožbo sedaj zahteva. Ker je pravni interes za pritožbo procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi, tožnik pa te pravovarstvene potrebe nima, tožnikova pritožba ni dovoljena. Zato jo je bilo potrebno zavreči (352. člen ZPP).

Glede toženčeve pritožbe

9V sporih majhne vrednosti, kakršen je predmetni, je sodbo moč izpodbijati samo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, o čemer je stranke sicer poučilo že prvostopno sodišče (458. člen ZPP).

10Toženec trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati dejstev, ki jih ni ugotovilo kazensko sodišče. Meni, da je pravdno sodišče vezano na historični dogodek, kot je ugotovljen v kazenski sodbi.

11Materialnopravno izhodišče utemeljenosti gornje pritožbene trditve je v 14. členu ZPP, po katerem je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in glede kazenske odgovornosti storilca, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v v kazenskem postopku. Kršitev te določbe predstavlja očitek kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, katere utemeljenosti v sporu majhne vrednosti ni moč presojati. Kljub temu pa velja pojasniti, da pravdno sodišče lahko ugotavlja tudi okoliščine, ki vplivajo na pritožbeno izpostavljena vprašanja v zvezi z odškodninsko odgovornostjo (obseg škode, soodgovornost oškodovanca, zastaranje), saj kazenska sodba rešuje le vprašanja, ki so za odločitev pravdnega sodišča predhodno vprašanje³.

12Toženčevo stališče, da bi moralo sodišče zahtevek zaradi zastaranja zavrniti, ker je potekel trimesečni rok od napotitve na pravdo, ni pravilno. V predmetni zadevi, ko je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, toženec pa je bil kot povzročitelj škode za to kaznivo dejanje pravnomočno obsojen, je začelo zastaranje odškodninskega zahtevka z izdajo obsodilne sodbe kazenskega sodišča znova teči (drugi odstavek 353. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ)⁴. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila obsodilna kazenska sodba izdana na dne 26. 10. 2016 ter da je bila tožba vložena 6. 11. 2018, je upoštevaje dejstvo, da velja šestletni zastaralni rok, ugovor zastaranja materialnopravno pravilno zavrnilo (prvi odstavek 122. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 90. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter prvi odstavek 353. člena OZ).

13Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni sledilo toženčevim trditvam, da je tožnik soprispeval k nastanku škode. Ugotovljeno ravnanje tožnika, ki je zgolj na besedni ravni izzval toženca, namreč ne opravičuje reakcije toženca, ki je nekaj ur kasneje telesno obračunal z oškodovancem tako, da je prišel k njemu na dom, ga odvlekel iz hiše in pretepel. Zato uporaba 171. člena OZ glede deljene odgovornosti za škodo ne pride v poštev.

14Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odmerilo odškodnino zgolj za nematerialno škodo, ki jo je tožniku povzročil toženec. Zato pritožba nepravilno trdi, da bi bilo potrebno pri predmetni odmeri odškodnine upoštevati tudi znesek, ki ga je tožniku plačala A. A. Ta je namreč tožniku plačala odškodnino za drugo škodo.

15Utemeljeno pa pritožba izpostavlja napačnost odločitve o pravdnih stroških iz razloga, ker da je bila tožniku tekom postopka dodeljena brezplačna pravna pomoč. Iz podatkov predmetnega spisa (zapisa opravilne številke Bpp na ovitku spisa ter dopisa Službe za brezplačno pravno pomoč z dne 19. 6. 2020) izhaja, da naj bi bila tožniku res dodeljena tudi brezplačna pravna pomoč. Glede na to, da sodišče prve stopnje tega dejstva niti ni ugotavljalo, je bilo potrebno v izpodbijani sodbi vsebovani sklep o stroških zaradi zmotne uporabe materialnega prava (46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči – v nadaljevanju ZBPP) razveljaviti in zadevo v tem razveljavljenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče namreč ugotovljene pomanjkljivosti glede na naravo stvari, ko se v spisu odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči niti ne nahaja, samo ne more odpraviti (3. točka 365. člena, 366. člen in 355. člen ZPP).

16V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje sprva ugotoviti, ali je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč. V kolikor mu je bila, bo moralo obseg stroškov ugotoviti iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ter o pravdnih stroških, nastalih tekom tega pravdnega postopka, odločiti tudi upoštevaje ZBPP.

17Stroške tega pritožbenega postopka je priglasil le tožnik, ki pa do njihove povrnitve ni upravičen, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014.
² Več J. Zobec v L. Ude et al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, 2009, GV Založba, str. 352.
³ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 298/2002 z dne 19. 2. 2003 ter II Ips 149/2015 z dne 11. 11. 2016.
⁴ Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 347/2017 z dne 14. 2. 2019.