VSL Sodba II Cp 378/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožniku je naložilo, da povrne stroške postopka toženki v znesku 30,00 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 732,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek glede na podlago utemeljen, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Sklicuje se na splošne pogoje PG-aod 11-7, in sicer na njihov 2. člen. V postopku se je presojalo, ali je bilo za prireditev izdano uradno dovoljenje oz. kaj je mišljeno kot "uradno dovoljenje" v teh splošnih pogojih. Tožnik meni, da je to vprašanje ostalo nerazčiščeno. Opozarjal je, da gre za nejasna določila splošnih pogojev, kar je treba razlagati v njegovo korist. Toženka ni znala pojasniti vsebine drugega odstavka 2. člena svojih splošnih pogojev. V postopku tako ni bilo razčiščeno, kakšno uradno dovoljenje je potrebno za vožnje na Grobniku in kako ter na kakšen način se določa dodatne pogoje za razširitev zavarovalnega kritja. Ne drži zaključek prvega sodišča v 16. točki obrazložitve, da določila splošnih pogojev niso nejasna. Prvo sodišče bi moralo upoštevati 83. člen Obligacijskega zakonika (OZ). V 17. točki obrazložitve je prvo sodišče neutemeljeno prevalilo breme dokazovanja na tožnika. V postopku bi bilo nujno razčistiti, ali je iz zavarovalnega kritja dogodek izključen zaradi uporabe vozila na prireditvi, za katero je bilo izdano uradno dovoljenje. Ker je ostalo nerazčiščeno, kaj je uradno dovoljenje in je ostalo nerazjasnjeno, kako se zavaruje dodatna razširitev zavarovalnega kritja za povečano nevarnost, tudi ni jasno, ali je bil konkretni primer krit v okviru zavarovanja ali ne. Zmotna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da tožnik ni uspel dokazati krivde toženkinega zavarovanca.

3Toženka in stranski intervenient nista odgovorila na vročeno pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ključno vprašanje te pravde je bilo, ali je tožnikov odškodninski zahtevek zoper toženko kot zavarovalnico izključen iz zavarovalnega kritja na podlagi prve alineje 3. točke 17. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP (enako je določeno v prvi alineji 5. točke prvega odstavka 2. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti - priloga B5). V teh določbah je predpisano, da pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti nima oškodovanec, kateremu je škoda nastala zaradi uporabe vozila na športnih prireditvah, za katere so bila izdana uradna dovoljenja, pri katerih je pomembno, da se doseže največja hitrost, ali pri vadbenih vožnjah. Tožnikova škoda je nastala v zvezi z uporabo vozila na športni prireditvi, pri čemer je med pravdnima strankama sporno, ali je šlo za športno prireditev, za katero je bilo v smislu prej navedenih določb izdano "uradno dovoljenje" ali ne (oziroma ali je bilo to potrebno pridobiti). Tožnik trdi, da to vprašanje ni bilo razčiščeno oz. da toženka ni izkazala, da bi bilo takšno dovoljenje izdano.

6Pri odgovoru na vprašanje, kako je treba razlagati navedeno zakonsko določbo (enako velja za razlago navedene določbe splošnih pogojev), to je besedno zvezo "športna prireditev, za katero je bilo izdano uradno dovoljenje" je treba upoštevati, da sodobno pojmovanje glede narave jezika ne dopušča strogega ločevanja med jezikovno metodo in drugimi metodami razlage. Jezikovni pomen namreč ni več tako ločen od pomenov, ki jih odstirajo drugi vidiki razlage, kajti šele kontekst jezika ali sobesedilo kot besedilo, v katero spada obravnavani del, določa njegov pomen. Zato jezikovna metoda razlage ne more biti več samostojna metoda, ampak je povezana tudi z drugimi metodami razlage, ki vsaj deloma njen absolutni pomen relativizirajo in ga povezujejo tudi z drugimi vidiki razumevanja (vsaj z logičnim, zgodovinskim, sistematičnim in namenskim vidikom razlage - dr. Marko Novak, Pravna argumentacija v praksi, Planet GV, Ljubljana, 2010, str. 88). Pomen omenjene besedne zveze je zato treba razlagati zlasti v povezavi z namenom samega zakona ter celotnega besedila določb zakona in splošnih pogojev, v katerih se ta besedna zveza pojavlja.

7Že naslov navedenega zakona kaže, da ureja obvezna zavarovanja v prometu. Motorno vozilo je pojmovano kot prometno sredstvo, katerega bistvena funkcija je prevoz v prometu. Ta se odvija predvsem po javnih cestnih površinah. Voznik vozila mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam (15. člen ZOZP).

8Izvajanje športne aktivnosti hitrostnega dirkanja z vozili se organizira na različne načine oz. na različnih prireditvenih prostorih (poligonih). Kadar se organizira na javnih cestah, na katerih se odvija cestni promet, mora prireditelj pridobiti dovoljenje upravnega organa za izvedbo te športne prireditve na cesti. V takšnem primeru se na podlagi tega dovoljenja za čas prireditve javna cesta, na kateri poteka ta športna prireditev (dirka), zapre za ves promet. Cestni promet je zato na takšni cesti v tem času izključen, takšna cesta pa ima tedaj lastnost športnega dirkališča. Razumljivo je, da v takšnem primeru dovoljenje pristojnega organa za izvedbo športne prireditve na javni cesti predstavlja uradno dovoljenje iz prve alineje 3. točke 17. člena ZOZP (oziroma iz prve alineje 5. točke prvega odstavka 2. člena navedenih splošnih pogojev). Smisel te zakonske določbe je torej v tem, da je izdaja uradnega dovoljenja aktualna tedaj, ko gre za športno prireditev na javni cesti in je v skladu z javnimi predpisi potrebno za njeno izvedbo, ki zahteva za ta čas zaporo javne ceste in začasno onemogočanje odvijanja cestnega prometa na njej, pridobiti uradno dovoljenje.

9Obravnavani primer je bistveno drugačen od prej opisanega. Tožnik se je udeležil športne prireditve (najprej prostega treninga, za njim pa bi sodeloval še na dirki, če se ne bi poškodoval), ki je bila organizirana na športnem dirkališču (Avtomotodrom Grobnik na Hrvaškem). Gre za športni objekt, ki je namenjen za izvajanje raznih športnih prireditev v okviru avtomoto športne aktivnosti (to izhaja tudi iz priloge B7 oz. B11). Ni dvoma, da je to dirkališče verificirano kot ustrezno za izvajanje najrazličnejših avtomoto aktivnosti, ki so bile številne tudi v letu 2014 (izvedenih je bilo več kot 50 prireditev na tem objektu). V svetu avtomoto športa je splošno znano (tudi v mednarodnem merilu), da ima to dirkališče na Grobniku dovoljenje za vse vrste avtomobilskih in motociklističnih dirk (razen za dirke vozil Formule 1). Ta avtomotodrom ni del javnega cestnega omrežja in se po njem javni promet ne odvija, saj ni namenjen za to. Upravljalec objekta je družba A., d. o. o., ki v okviru svoje poslovne dejavnosti (kot je razvidno iz izpisa iz sodnega registra - priloga B10) opravlja tudi dejavnost upravljanja, urejanja in vzdrževanja objektov Avtodroma Grobnik, dajanja v najem piste avtomotodroma, boksov in drugih spremljajočih vsebin objektov domačim in tujim uporabnikom, dajanja v najem objektov avtomotodroma za tekmovanja, treninge, testiranja, predstavitve in preizkušanja izdelkov avtomobilske in moto industrije, dejavnost centra za trening varne vožnje ter organiziranje in posredništvo pri organiziranju vseh vrst tekmovanj in udeležba v športnih tekmovanjih na področju avtomoto športa.

10Iz pogodbe z dne 27. 5. 2014 med najemodajalcem A., d. o. o. ter najemnikom B., d. o. o., je razvidno, da je najemnik vzel v najem pisto in spremljajoče vsebine avtodroma dne 5. 6. 2014, v tem okviru pa je tega dne organizirala športno prireditev, katere udeleženec je bil tudi tožnik, družba C. (za odločitev v zadevi ni relevantno, za kakšno poslovno razmerje je šlo med družbama B., d. o.o. in C., d. o o.).

11Ker je šlo za izvedbo športne prireditve, za izvajanje katerih je imel najemodajalec (upravljalec objekta) registrirano ustrezno dejavnost, sama športna prireditev pa je potekala na avtomotodromu kot športnem prizorišču, ki ni del javnega cestnega omrežja, za izvedbo te prireditve po naravi stvari same ni moglo biti aktualno pridobiti še posebno "uradno dovoljenje" pristojnega upravnega organa (kot v primeru, ko gre za izvedbo športne prireditve na javni cesti), saj je šlo za izvedbo športne prireditve v sklopu opravljanja redne registrirane poslovne dejavnosti najemodajalca kot upravljalca športnega dirkališča. Tudi iz najemne pogodbe izhaja, da nobena pogodbena stranka ni imela obveznosti, da bi morala pridobiti kakršnokoli "dodatno" dovoljenje za izvedbo športne prireditve. Šlo je za športno prireditev na Avtodromu Grobnik, katerega upravljalec (najemodajalec) trži v okviru svojega poslovanja kot gospodarska družba.

12Glede na povedano je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker je izključen iz zavarovalnega kritja na podlagi prve alineje 3. točke 17. člena ZOZP. Ker je določba prve alineje 5. točke prvega odstavka 2. člena splošnih pogojev toženke (priloga B5) povsem enaka navedeni zakonski določbi, tožnikovo sklicevanje na 83. člen OZ ni relevantno. Drugi odstavek 2. člena navedenih splošnih pogojev glede na povedano ni upošteven za obravnavano zadevo.

13Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).