UPRS Sodba I U 12/2020-19

Tožba se zavrne.

1Inšpektorat RS za okolje in prostor je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo odločil, da odločba gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Kranj, Inšpekcijska pisarna Kranj, št. 06122-2768/2011 z dne 17. 9. 2012, izdana tožniku, kot inšpekcijskemu zavezancu (v nadaljevanju inšpekcijska odločba), ostane v veljavi (1. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka) ter da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila s sklepom prvostopenjskega organa z dne 17. 7. 2019 dovoljena obnova inšpekcijskega postopka, vodenega zoper tožnika (kot inšpekcijskega zavezanca) pod št. 06122-2768/2011, končanega z inšpekcijsko odločbo, v povezavi z odločbo toženke z dne 14. 12. 2012, in sicer v takem obsegu, da se glede na nova dejstva in nove dokaze ugotovi pravilno dejansko stanje glede določitve zemljišča, na katerem je zgrajen nelegalni oporni zid. Prvostopenjski organ je v obnovljenem postopku ugotovil, da so bile v času izdaje inšpekcijske odločbe v 1. točki izreka te navedene pravilne številke parcel, na katerih je zgrajen nelegalen oporni zid. Kasneje (z odločbo Geodetske uprave RS, z dne 25. 2. 2015) se je del meje parcele št. 491/19 s sosednjo parcelo št. 491/18, obe k.o. ..., uredilo in izravnalo, tako da sedaj sporni zdi stoji samo še na parceli 491/19 k.o. ... Glede na ugotovljeno dejansko stanje se inšpekcijska odločba pusti v veljavi, saj je bil postopek dopolnjen z možnostjo podaje pripomb mejašev, kot lastnikov zemljišč, na katerih je bil zgrajen nelegalni oporni zid in bi morali biti udeleženi v postopku že pred izdajo inšpekcijske odločbe. Pri tem je bilo ugotovljeno, da so bile parcelne številke v času izdaje inšpekcijske odločbe pravilne, v letu 2015 izvedene spremembe pa bodo upoštevane pri izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe – zemljišče s parc. št. 491/19, lastnika A. A. (ki se je tudi pritožil na naknadno vročeno inšpekcijsko odločbo), bo izločeno iz postopka. Mejaša B. B. in C. C. se na vročanje inšpekcijske odločbe in poziv nista odzvala, zato je organ štel, da se strinjata, da del nelegalnega opornega zidu leži tudi na zemljišču parc. št. 491/1, k.o. ...

3Toženka je (kot drugostopenjski organ) s svojo odločbo odpravila 2. točko izreka izpodbijane odločbe, v preostalem je tožnikovo pritožbo zoper to zavrnila. V obrazložitvi svoje odločbe toženka pojasnjuje, da po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni pravne podlage za odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve, zato je v tem delu izpodbijano odločbo odpravila. V ostalem delu pritožba ni utemeljena.

4Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila z dovolitvijo obnove postopka (sklep z dne 17. 6. 2019) idealna priložnost, da se postopek konča. Inšpektor bi lahko upošteval načelo sorazmernosti (7. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru ZIN), skladno s katerim pri izbiri ukrepov inšpektor, ob upoštevanju teže kršitve, izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. Prvostopenjski organ in toženka nista upoštevala nekaterih navedb, ki jih tožnik zato navaja kot argument v tožbi. Navaja, da se je z obnovo postopka pokazala možnost, da se zadeva reši v celoti in ne samo delno. V izreku izpodbijane odločbe je navedena samo inšpekcijska odločba (pri tej bi po mnenju tožnika moral biti naveden datum „17. 9. 2019“, kar pa tožnik šteje za napako pri pisanju, ki ni bistvena), ni pa navedena kasneje izdana odločba toženke z dne 14. 12. 2012. Problem z opornimi zidovi se je začel z medsosedskimi spori, ki pa so bili do sedaj v celoti uspešno rešeni. V obdobju od gradnje zidov do danes je bilo nekaj hudih neurij, v katerih se je pokazalo, da bi bile brez opornih zidov hude posledice na objektih, lahko pa bi bila ogrožena tudi življenja. Že s tega vidika bi bilo rušenje zidov pogubno. Ti ne ovirajo nikogar, po izgledu niso moteči za okolico. Tožnik je v upravnem postopku predlagal ukrepanje tako, da se postopek v celoti konča in da prvostopenjski organ uredi izbris zaznamb na vseh tangiranih parcelah.

5Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

6Stranka z interesom A. A. je v odgovoru na tožbo izjavil, da mu odprava izpodbijanega akta ne bi bila v kakršnokoli škodo. Strinja se s tožnikom, da so oporni zidovi popolnoma nemoteči, predvsem pa nujno potrebni, saj objekt varujejo ob hujših neurjih (nalivih). Rušenje zidov bi trenutno stanje drastično poslabšalo. Če inšpektorat postopka ne bi vodil na popolnoma birokratski način, iz pisarne, in bi si situacijo ogledal na terenu, bi bile njegove odločitve mogoče bolj življenjske.

7Stranki z interesom B. B. in C. C. na tožbo nista odgovorili.

8Tožba ni utemeljena.

9Tožnik tožbo vlaga zoper izpodbijano odločbo, s katero je prvostopenjski organ v delno obnovljenem postopku odločil, da inšpekcijska odločba (št. 06122-2768/2011 z dne 17. 9. 2012) ostane v veljavi. Z navedeno inšpekcijsko odločbo je bila (sledeč izpodbijani odločbi) tožniku naložena odstranitev vseh neskladnih delov opornih zidov na zemljiščih s parc. št. 491/18, 491/19 in 491/1, k.o. ..., ki so zgrajeni v nasprotju z enotnim dovoljenjem za gradnjo z dne 17. 11. 2000.

10Upravni postopek se lahko obnovi iz razlogov, določenih v 260. členu ZUP, in sicer na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti (prvi odstavek 261. člena ZUP). Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je v konkretni zadevi upravni organ obnovo postopka pričel po uradni dolžnosti, in sicer iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP (po pravnomočnosti inšpekcijske odločbe so bili najdeni novi dokazi in ugotovljena nova dejstva, na podlagi katerih bi lahko prišlo do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva in dokazi znani in uporabljeni ob izdaji inšpekcijske odločbe). Skladno z določili prvega odstavka 268. člena ZUP upravni organ v sklepu, s katerim dovoli obnovo, določi, v kakšnem obsegu naj se postopek obnovi. O dovolitvi obnove je bilo v konkretnem primeru odločeno s sklepom prvostopenjskega organa z dne 17. 6. 2019, s katerim je bilo določeno, da se inšpekcijski postopek, voden zoper tožnika, obnovi v obsegu, „da se glede na nova dejstva in nove dokaze ugotovi pravilno dejansko stanje glede določitve zemljišča na katerih je zgrajen nelegalni oporni zid“.

11Skladno z določili prvega odstavka 270. člena ZUP na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. V konkretni zadevi je upravni organ ugotovil, da so bila zemljišča, na katerih je zgrajen sporni oporni zid, v inšpekcijski odločbi pravilno navedena. Do ureditve in izravnave dela meje parcele št. 491/19 s sosednjo parcelo št. 491/18, obe k.o. ..., v posledici katere sporni zdi ne stoji več na parceli 491/18 k.o. ..., je po ugotovitvah upravnega organa namreč prišlo v letu 2015, tj. po izdaji inšpekcijske odločbe. Inšpekcijska odločba je bila zato puščena v veljavi, navedeno dejstvo pa naj bi bilo upoštevano v (nadaljnjem) izvršilnem postopku.

12Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja, kakor sledi.

13Tožnik v tožbi izpostavlja, da je v izreku izpodbijane odločbe navedena samo inšpekcijska odločba (pri kateri naj bi bil naveden napačen datum izdaje), ne pa tudi toženkina (kasneje izdana) odločba z dne 14. 12. 2012. Vezano na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil tožniku inšpekcijski ukrep odstranitve nelegalne gradnje naložen z inšpekcijsko odločbo z dne 17. 9. 2012. Ta odločba je bila v 3. točki izreka, ki se nanaša na prepovedi v zvezi z objektov, spremenjena s toženkino (drugostopenjsko) odločbo z dne 14. 12. 2012, v preostalem je bila tožnikova pritožba zoper inšpekcijsko odločbo zavrnjena. Iz navedenega izhaja, da upravni akt, s katerim je bila tožniku naložena predstavljena obveznost, predstavlja inšpekcijska odločba z dne 17. 9. 2012 (in ne toženkina – drugostopenjska odločba z dne 14. 12. 2012). Prvostopenjski organ je v predmetni zadevi glede na ugotovitve v obnovljenem postopku v izreku izpodbijane odločbe tako pravilno odločil, da v veljavi ostane inšpekcijska odločba z dne 17. 9. 2012. Navedbam tožnika, da je bil v izreku izpodbijane odločbe naveden napačen datum inšpekcijske odločbe in da bi morala biti v njem navedena tudi toženkina odločba z dne 14. 12. 2012, utemeljenosti tako ni mogoče priznati.

14Tožnik v tožbi dalje navaja, da bi inšpektor v zadevi lahko upošteval načelo sorazmernosti iz 7. člena ZIN. Tožnik v ničemer ne navaja, v čem naj bi bilo pri odločanju v obnovljenem postopku oziroma z izpodbijano odločbo navedeno načelo kršeno (tožnik ne zatrjuje niti, da je sploh bilo kršeno), zato s tem povezanim tožbenim navedbam sodišče ni moglo slediti.

15Tožnik zatrjuje tudi, da se je ob neurjih v preteklosti pokazalo, da bi bile brez spornih opornih zidov hude posledice na objektih, lahko bi bila ogrožena tudi življenja, že s tega vidika pa bi bilo rušenje zidov pogubno. Slednjim navedbam tožnika v odgovoru na tožbo smiselno pritrjuje tudi stranka z interesom A. A. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da se obseg, v katerem se bo obnovil prejšnji postopek, določi v vsakem konkretnem primeru posebej in je odvisen od okoliščin, ki so razlog za obnovo postopka, ter od faze postopka, na katero se obnovitveni razlog nanaša. Glede na okoliščine posameznega primera lahko pride do ponovitve celotnega prejšnjega postopka ali pa le do ponovitve posameznih dejanj prejšnjega ugotovitvenega postopka¹. V konkretnem primeru je bila obnova inšpekcijskega postopka (končanega z inšpekcijsko odločbo z dne 17. 9. 2012), skladno s sklepom z dne 17. 6. 2019, kot že navedeno dovoljena (zgolj) v obsegu, „da se glede na nova dejstva in nove dokaze ugotovi pravilno dejansko stanje glede določitve zemljišča na katerih je zgrajen nelegalni oporni zid“. Upravni organ je v obnovljenem postopku vezan na navedeni sklep, odločanje v obnovljenem postopku preko meja sklepa pa bi bilo nezakonito (tako npr. tudi Vrhovno sodišče v sodbi, I Up 321/2005). Zgolj dejstva in okoliščine, ki so se ugotavljale v obnovljenem postopku, ter odločitev, ki je bila na njihovi podlagi sprejeta, so tako lahko tudi predmet izpodbijanja v pritožbenem postopku in v upravnem sporu. Ker v konkretnem primeru obnova postopka tako ni bila uvedena zaradi novih dejstev oz. dokazov v zvezi z nevarnostmi, ki bi jih utegnila povzročiti odstranitev nelegalno zgrajenega opornega zidu, temveč se je obnova nanašala zgolj na presojo pravilnosti določitve zemljišč, na katerih ta stoji, tožnik z na tem mestu obravnavanimi tožbenimi očitki ne more uspeti - slednje bi namreč lahko uveljavljal kvečjemu v pravnih sredstvih zoper inšpekcijsko odločbo z dne 17. 9. 2012. Ne glede na navedeno sodišče dodaja, da bo tožnik okoliščine, ki jih zatrjuje v zvezi z nevarnostjo rušenja zidov, lahko uveljavljal tudi v okviru izvršilnega postopka, kot morebitno oviro za izvršbo inšpekcijske odločbe.

16Tožnik v tožbi navaja še, da je bila dovolitev obnove postopka idealna priložnost, da se postopek konča in se zadeva reši v celoti in ne samo delno, da se je problem z opornimi zidovi začel z medsosedskimi spori, ki pa so bili do sedaj v celoti uspešno rešeni, ter da zidovi nikogar ne ovirajo in niso moteči za okolico. Sodišče ugotavlja, da so navedene okoliščine z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe nerelevantne, zato se do njih ni posebej vsebinsko opredeljevalo.

17V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnik nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) v zadevi odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (in ki se nanaša na zemljišča, na katerih stoji nelegalna gradnja), med tožnikom in toženko ni sporno, druga dejstva, ki jih v tožbi zatrjuje tožnik, pa z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe niso pravno relevantna.

¹ Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, Založba Uradni list RS, 2020, str. 704