VSL Sklep I Cpg 481/2021

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.152,90 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor mednarodne in krajevne pristojnosti, ki ga je tožena stranka podala 22. 2. 2021, zavrne in da je Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi.

2Zoper izpodbijani sklep se iz pritožbenih razlogov kršitve pravil pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru mednarodne in krajevne pristojnosti tožene stranke z dne 22. 2. 2021 ugodi in odloči, da ne obstoji mednarodna in krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani za odločanje v tej zadevi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo, v obeh primerih pa naj tožeči stranki naloži, da v roku 15 dni povrne toženi stranki vse stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrže oziroma podredno zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 476/2020 z dne 22. 6. 2021 ter toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba). Presodilo je, da obravnavani spor ne spada v okvir dogovora o pristojnosti v Sporazumu o nerazkrivanju, ker je na podlagi jezikovne razlage dogovora o pristojnosti ugotovilo, da se ta dogovor nanaša le na spore glede razkritja zaupnih informacij. Sodišče prve stopnje je zato presojalo, ali je podana njegova pristojnost po določbah Uredbe o posebni pristojnosti. Tožnica zahteva od toženke plačilo škode zaradi toženkinega neutemeljenega odstopa od pogajanj na podlagi tretjega odstavka 20. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je treba pojem „delikta“ in „kvazidelikta“ iz 2. točke 7. člena Uredbe razlagati evroavtonomno. Sklicevalo se je na odločitev Sodišča EU v zadevi C-334/00 (Fonderie Officine Meccaniche Tacconi SpA proti Heinrich Wagner Sinto Maschinenfabrik GmbH (HWS)), da spori za plačilo odškodnine zaradi neupravičenega odstopa od pogajanj niso pogodbene, temveč nepogodbene narave, zato pride zanje v poštev pristojnost iz 2. točke 7. člena Uredbe. 2. točka 7. člena Uredbe določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Navedeno določilo se nanaša tako na kraj škodnega dogodka (vzročnega dogodka, zaradi katerega je škoda nastala) kot tudi na kraj nastanka škode (škodljive posledice) in je toženka lahko tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja, po izbiri tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pristojnost slovenskega sodišča glede na kraj škodnega dogodka ni podana, ker so vsa domnevno protipravna dejanja in opustitve toženke potekale v Franciji. Pristojnost slovenskega sodišča pa je podana glede na kraj nastanka škode. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ima tožnica sedež v Ljubljani, bančni račun (iz katerega je med drugim izplačevala tudi plače zaposlenim) pa odprt pri banki s sedežem na območju sodišč RS, kar ob upoštevanju stališč pravne teorije in Sodišča EU v zadevi C-375/13 (Harald Kolassa proti Barclays Bank plc) indicira, da Ljubljana predstavlja tudi kraj nastanka vtoževane škode. Kot dodatno navezno okoliščino, ki utemeljuje tesno povezavo med sodišči RS in predmetnim sporom, je sodišče prve stopnje izpostavilo dejstvo, da vtoževana škoda predstavlja vrednost storitev, ki so jih tožničini zaposleni in pravni svetovalci opravljali, ko so za potrebe pogajanj s toženko pripravljali pogodbe in sporazume, te storitve pa so se v celoti izvajale na sedežu tožnice v Ljubljani. Ob tem je izpostavilo še, da je tožnica za dokazovanje višine škode predlagala zaslišanje več svojih zaposlenih, kar bo v skladu z načelom procesne ekonomije prav tako lažje izvesti pred sodišči RS. Toženka je po oceni sodišča prve stopnje tudi lahko razumno pričakovala, da bo tožena pred sodišči RS. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je v obravnavani zadevi tako mednarodno kot tudi krajevno pristojnost treba določiti neposredno s sklicevanjem na Uredbo. Ker je škoda nastala v kraju sedeža tožnice v Ljubljani, so za odločanje krajevno pristojna sodišča v Ljubljani. Ker sta stranki gospodarski družbi, gre za gospodarski spor, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je za odločanje v tej zadevi stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

6Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da ne drži navedba tožnice, da pritožba zoper izpodbijani sklep ni dovoljena. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru mednarodne in krajevne pristojnosti. Za odločanje o procesni predpostavki mednarodne in krajevne pristojnosti pridejo v poštev pravila iz 288. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je o procesnem ugovoru mednarodne in krajevne nepristojnosti odločalo ločeno od glavne stvari in izdalo sklep o zavrnitvi ugovorov, pri čemer ni sklenilo, da bo takoj nadaljevalo obravnavanje glavne stvari, zato je zoper izpodbijani sklep dopustna posebna pritožba.¹

7Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je z opustitvijo vročitve druge pripravljalne vloge tožnice toženki zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je drugo pripravljalno vlogo tožnice prejela šele skupaj z izpodbijanim sklepom, zato ji ni bila dana možnost, da se pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o obširnih navedbah tožnice, s katerimi le-ta v omenjeni pripravljalni vlogi skuša utemeljiti mednarodno pristojnost slovenskega sodišča. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da opustitev vročitve vloge lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zgolj, če stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. ZPP nima izrecne določbe, da je pripravljalno vlogo, s katero stranka odgovarja na ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča, treba vročiti nasprotni stranki. V primerih, ko ni jasne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve. Pravica do izjave ne narekuje seznanitve stranke z vlogami nasprotnika, ki ne vsebujejo po vsebini nič novega in so v svojem bistvu le (četudi nekoliko spremenjena) ponovitev tistega, kar je bilo že prej povedano in pravilno vročeno.²

8Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi povzela svoje že podane navedbe o pravni podlagi svojega zahtevka, o poteku pogajanj med pravdnima strankama, o obstoju dogovora o pristojnosti in o uporabi Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). V nadaljevanju je vztrajala pri svojih navedbah, da zadevi C-12/15 (Universal Music) in C-168/02 (Kronhofer), na kateri se je sklicevala toženka, ne obravnavata enakega primera kot predmetna pravda, ter povzela vsebino omenjenih dveh odločb Sodišča EU. Tožnica je ponovila, da je v pripravah na projekt na njeni strani sodelovalo veliko zaposlenih, da je za delo na projektu zaposlovala tudi nove delavce in vključila pravne svetovalce, vsi ti pa so v obdobju pogajanj pri tožeči stranki izvajali številne aktivnosti, ki predstavljajo navezne okoliščine, ki utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča. V nadaljevanju je tožnica ponovila svoje stališče, da se kraj, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka, nanaša tako na kraj, kjer je bilo storjeno dejanje, s katerim je bila povzročena škoda, kakor tudi na kraj, v katerem je škoda nastala, pri čemer se je sklicevala na sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 294/2016 z dne 30. 8. 2016 in I Cp 8/2017 z dne 7. 2. 2017 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-509/09 in C-161/10, na katere se je sklicevala že v prvi pripravljalni vlogi. Ponovila je tudi svojo navedbo, da je škoda nastala na sedežu tožeče stranke.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da druga pripravljalna vloga tožnice ni vsebovala nobenih novih dejstev, dokazov ali pravnih naziranj, ampak je po vsebini predstavljala le ponovitev navedb, ki jih je tožnica že podala (v tožbi in prvi pripravljalni vlogi) in na katere je toženka že imela možnost odgovoriti. Po presoji pritožbenega sodišča zato s tem, ko je bila druga pripravljalna vloga pritožnici vročena šele hkrati z izpodbijanim sklepom, ni bila kršena njena pravica do izjave.

10Tožnica v odgovoru na pritožbo neutemeljeno vztraja, da za obravnavani spor pride v poštev dogovor o pristojnosti iz Sporazuma o nerazkrivanju. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da se dogovor o pristojnosti nanaša le na spore glede razkritja zaupnih informacij. Sodišče prve stopnje je pri razlagi dogovora o pristojnosti pravilno izhajalo iz jezikovne razlage te določbe, iz katere izhaja, da se dogovor nanaša le na spore, ki bi izhajali iz tega sporazuma ali bili v povezavi z njim ali njegovo zadevo in oblikovanjem. Pritožbeno sodišče se ne strinja z navedbo tožnice, da beseda „zadeva“ v dogovoru o pristojnosti pomeni zadevo, zaradi katere je bil sklenjen Sporazum o nerazkrivanju, to pa so dogovarjanja in/ali pogajanja za medsebojno poslovno sodelovanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je zadeva, ki jo ureja Sporazum o nerazkrivanju in na katero se nanaša dogovor o pristojnosti, zagotovitev zaupnosti poslovnih skrivnosti in zaščitenih informacij. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da določba v Pismu o nameri, da stranki potrjujeta, da vse določbe Sporazuma o nerazkrivanju veljajo še naprej, ne širi obsega dogovora o pristojnosti še na spore iz Pisma o nameri oziroma na spore glede kršitve poštenih pogajanj, pač pa zgolj podaljšuje veljavnost obstoječega dogovora o pristojnosti, ki se še vedno nanaša le na spore, ki so v povezavi z zadevo Sporazuma o nerazkrivanju.

11Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pristojnost sodišča v Ljubljani podana na podlagi določbe 2. točke 7. člena Uredbe, ki določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka.

12Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je pojma delikt in kvazidelikt iz 2. točke 7. člena Uredbe treba razlagati evroavtonomno in torej ne nujno enako, kot je to v nacionalnem pravu posamezne države članice.³ Zato ni pomembno, kakšna so stališča glede pravne narave škode zaradi nepoštenih pogajanj v slovenski teoriji in sodni praksi, ampak je pomembno, kakšna razlaga pojmov „zadev v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in „zadev v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ izhaja iz sodne prakse Sodišča EU. Sodišče EU je vprašanje pravne narave sporov za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj obravnavalo v zadevi C-334/00 (Tacconi), v kateri je pojasnilo, da gre v odsotnosti obveznosti, ki bi jo stranka prostovoljno sprejela nasproti drugi stranki, pri tožbi za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj, utemeljeni na predpogodbeni odgovornosti, za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti. Po presoji pritožbenega sodišča je torej za obravnavano zadevo ključno vprašanje, ali obveznosti, katerih kršitev zatrjuje tožnica, izhajajo iz zakonskih določb, ali pa jih je toženka prostovoljno sprejela s podpisom Pisma o nameri.

13Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno enostavno zaključilo, da tožnica vtožuje svoj zahtevek na podlagi nepogodbene odškodninske odgovornosti toženke. Navaja, da tožnica vseskozi prepleta svoje navedbe o pogodbeni in nepogodbeni odškodninski odgovornosti toženke ter da se sklicuje na kršitev obveznosti, ki naj bi jih toženka imela na podlagi Sporazuma o nerazkrivanju in Pisma o nameri. Po mnenju pritožnice tožnica ne utemeljuje svojega tožbenega zahtevka zgolj na nepogodbeni odškodninski odgovornosti toženke, temveč ji očita tudi kršitev njenih obveznosti (tj. izvajati poštena pogajanja), ki sta jih pravdni stranki prostovoljno sprejeli s podpisom Pisma o nameri. Pritožnica navaja, da sta se pravdni stranki v Pismu o nameri izrecno dogovorili, da bosta po njegovem podpisu začeli pogajanja za pripravo sporazumov, zato je Pismo o nameri ustvarilo določene obveznosti za pravdni stranki, zlasti, da izvajata poštena in resna pogajanja. Po presoji pritožbenega sodišča ti pritožbeni očitki niso utemeljeni.

14Tožnica toženki ni očitala kršitve njenih obveznosti iz Sporazuma o nerazkrivanju in Pisma o nameri, ampak je svoj tožbeni zahtevek ves čas utemeljevala z navedbami, da je toženka s tem, ko je sočasno, ko se je pogajala s tožnico, opravljala tudi prevzemne aktivnosti za prevzem tožnici konkurenčne družbe in o tem ni obvestila tožnice, ravnala v nasprotju z načelom seznanitve nasprotne stranke o pomembnih dejstvih, ki vplivajo na potek pogajanj in možnost sklenitve pogodbe, takšno ravnanje toženke pa je tudi v nasprotju z obveznostjo poštenih pogajanj. Navajala je, da ker toženka tožnice ni seznanila s ključno informacijo, da pogajanj ne bo izvajala zgolj s tožnico, ampak se namerava pogajati tudi z drugim subjektom ter bo lahko poslovno sodelovanje realizirala zgolj z enim od njiju, in je nato zaradi prevzema tožnici konkurenčne družbe Herholdt Controls opustila nadaljnja pogajanja, ki so bila v zaključni fazi in tik pred podpisom usklajenih pogodb, je toženka neutemeljeno opustila pogajanja. Za pravno podlago svojega zahtevka se ni sklicevala na kakšno določbo Pisma o nameri, ampak se je sklicevala na zakonske določbe, in sicer na načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, na načelo prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ in na odškodninsko odgovornost stranke, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila iz tretjega odstavka 20. člena OZ. Na Sporazum o nerazkrivanju in Pismo o nameri se je tožnica sklicevala samo za utemeljitev svojih navedb o obstoju dogovora o pristojnosti za obravnavani spor in za predstavitev poteka pogajanj med pravdnima strankama. Tožnica ni navajala, da bi toženka kršila kakšno obveznost, prevzeto s Pismom o nameri, ampak je samo navedla, da je toženka s podpisom Pisma o nameri tožnico utrdila v njenem prepričanju, da toženka ne vidi ovir za sklenitev pogodbene podlage z dogovorjeno vsebino, če bo tožnica izpolnila svoje obveznosti iz Pisma o nameri pri pripravi pogodbenih podlag. Pritožbene navedbe, da je tožnica svoj zahtevek utemeljevala na kršitvi toženkinih obveznosti iz dogovorov, ki sta jih stranki sklenili v času pogajanj, se torej izkažejo za neutemeljene.

15V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sta obveznost izvajati poštena in resna pogajanja pravdni stranki prostovoljno sprejeli s podpisom Pisma o nameri, zaradi česar naj bi tožnica svoj zahtevek utemeljevala na kršitvi pogodbenih obveznosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz Pisma o nameri izhaja, da sta stranki v njem določili, na katerem področju si želita sodelovati, katere sporazume in s kakšno vsebino nameravata skleniti ter splošna načela projektnega vodenja. Dogovorili sta se, da po podpisu Pisma o nameri začneta obdobje pogajanja za določitev, sestavo in podrobno pripravo sporazumov, iz Pisma o nameri pa ne izhaja, da bi se stranki dogovorili, kakšna pogajanja se štejejo za poštena, v katerih primerih je dopusten odstop od nadaljnjih pogajanj, katere podatke (npr. obstoj morebitnih pogajanj z drugimi subjekti) si morata medsebojno razkrivati ipd. Glede na navedeno iz Pisma o nameri izhaja samo namera strank, da se bosta začeli pogajati, tožnica pa svojega zahtevka ne utemeljuje na kršitvi te namere, ampak ga utemeljuje na kršitvi obveznosti poštenega pogajanja, na kršitvi obveznosti seznanitve nasprotne stranke o pomembnih dejstvih, ki vplivajo na potek pogajanj in možnost sklenitve pogodbe, in na odškodninski odgovornosti stranke, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo, za te obveznosti pa glede na vsebino spisa ni mogoče trditi, da jih je toženka prostovoljno prevzela, temveč jih je tožnica utemeljevala z zakonskimi določbami, natančneje z določbami 5. člena, 10. člena in tretjega odstavka 20. člena OZ.

16V zvezi s sklicevanjem pritožnice na zadevo C-189/87 (Kalfelis), v kateri je Sodišče EU pojasnilo, da sodišče, ki je pristojno za odločanje o tožbi na podlagi pravil o pristojnosti v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti, ni pristojno za odločanje o tej tožbi v delu, v katerem ni osnovana na deliktu ali kvazideliktu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to stališče Sodišča EU za obravnavano zadevo ni pomembno. Tožnica namreč svojega zahtevka ni utemeljevala na več pravnih podlagah niti ni prepletala navedb o pogodbeni in nepogodbeni odškodninski odgovornosti toženke, ampak je zahtevek ves čas utemeljevala samo na nepogodbeni odškodninski odgovornosti toženke.

17Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da gre v obravnavani zadevi za zadevo v zvezi z delikti ali kvazidelikti v smislu 2. točke 7. člena Uredbe. Za odločanje o zadevi je torej podana posebna pristojnost sodišča v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se ta kraj nanaša tako na kraj škodnega dogodka kot tudi na kraj nastanka škode, pri čemer so za kraj nastanka škode odločilne le primarne škode. Sodišče prve stopnje je svoje stališče, da je kraj nastanka škode v Ljubljani, utemeljilo z naslednjimi okoliščinami: tožnica ima sedež v Ljubljani; tožnica ima bančni račun, iz katerega je med drugim izplačevala tudi plače zaposlenim, odprt pri banki s sedežem na območju sodišč RS; vtoževana škoda predstavlja vrednost storitev, ki so jih tožničini zaposleni in pravni svetovalci opravljali, ko so za potrebe pogajanj s toženko pripravljali pogodbe in sporazume, te storitve pa so se v celoti izvajale na sedežu tožnice v Ljubljani. Sodišče prve stopnje se je pri obrazložitvi kraja nastanka škode sklicevalo na sodbo Sodišča EU v zadevi C-375/13 (Kolassa), v kateri je Sodišče EU pojasnilo, da je podelitev pristojnosti sodiščem kraja prebivališča tožeče stranke upravičena, če je ta kraj dejansko kraj vzročnega dogodka ali kraj, v katerem je nastala škoda, in da so sodišča kraja stalnega prebivališča tožeče stranke na podlagi kraja nastanka škode pristojna za odločanje, če je zatrjevana škoda nastala neposredno na bančnem računu tožeče stranke pri banki s sedežem na območju pristojnosti teh sodišč.

18Pritožnica meni, da se okoliščine predmetnega spora od zadeve C-375/13 (Kolassa) bistveno razlikujejo, zato utemeljevanje mednarodne pristojnosti s sklicevanjem na zadevo Kolassa ni pravilno. Po njenem mnenju ni mogoče zaključiti, da naj bi škoda nastala neposredno na bančnem računu tožnice, navezno okoliščino za določitev mednarodne pristojnosti bi namreč hipotetično lahko predstavljalo zgolj dejstvo morebitnega denarnega toka med pravdnima strankama (če bi ta obstajal), ne more pa takšne navezne okoliščine predstavljati denarni tok med tožnico in njenimi zaposlenimi oziroma svetovalci, ki so zanjo opravljali storitve. Pritožbeno sodišče tem pritožbenim navedbam ne pritrjuje. Za ugotovitev kraja nastanka škode v okoliščinah obravnavane zadeve, ko zatrjevano škodo predstavljajo izdatki, ki jih je tožnica imela z vlaganjem v skupni projekt v obdobju pogajanj, je namreč bistveno, da je tožnica nakazala denar za kritje teh izdatkov s svojega bančnega računa, ni pa pomembno, komu je bil ta denar nakazan (nasprotni stranki ali tretjim osebam). Po presoji pritožbenega sodišča je mogoče zaključiti, da je zatrjevana škoda (izdatki v obdobju pogajanj) nastala neposredno na bančnem računu tožnice, in je v tej bistveni okoliščini obravnavana zadeva primerljiva zadevi Kolassa. Zato je odločitev Sodišča EU v zadevi Kolassa, da so sodišča kraja stalnega prebivališča tožeče stranke na podlagi kraja nastanka škode pristojna za odločanje, če je zatrjevana škoda nastala neposredno na bančnem računu tožeče stranke pri banki s sedežem na območju pristojnosti teh sodišč, uporabljiva tudi za obravnavano zadevo.

19Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da stališča Sodišča EU v zadevah C-168/02 (Kronhofer) in C-12/15 (Universal Music), na kateri se sklicuje pritožnica, v obravnavani zadevi niso uporabljiva, saj se okoliščine obravnavane zadeve bistveno razlikujejo od teh dveh zadev. V zadevi C-168/02 (Kronhofer) je Sodišče EU pojasnilo, da besedna zveza „kraj, kjer je nastal škodni dogodek“ ne obsega kraja prebivališča tožeče stranke, v katerem bi bil „center njegovega premoženja“ samo zaradi tega, ker naj bi bil tam utrpel finančno škodo zaradi izgube delov premoženja, ki je nastala in jo je utrpel v drugi državi pogodbenici. V zadevi Kronhofer sta bila tako kraj vzročnega dogodka kot kraj, v katerem je nastala škoda, na ozemlju države članice, ki ni država prebivališča tožeče stranke,⁴ zato je jasno, da podelitev pristojnosti sodiščem kraja prebivališča tožeče stranke v takšnem primeru ne bi bila upravičena. Tudi v zadevi C-12/15 (Universal Music) je do izgube delov premoženja tožeče stranke prišlo v državi, ki ni ista kot država, v kateri je imela tožeča stranka sedež in bančni račun, s katerega je bil nakazan denar,⁵ zato tudi ta zadeva ni primerljiva z zadevo, o kateri odloča pritožbeno sodišče.

20Sodišče EU je v zadevi C‑304/17 (Helga Löber proti Barclays Bank plc) pojasnilo, da je odločitev v zadevi Kolassa spadala v poseben okvir zadeve, za katerega je bil značilen obstoj okoliščin, zaradi katerih je bila pristojnost podeljena sodiščem kraja stalnega prebivališča tožeče stranke. Odločilo je, da so sodišča kraja stalnega prebivališča tožeče stranke pristojna za obravnavanje tožbe, kadar je zatrjevana škoda finančna škoda, ki je nastala neposredno na bančnem računu tožeče stranke pri banki s sedežem na območju pristojnosti teh sodišč, in kadar tudi druge posebne okoliščine tega položaja vodijo do dodelitve pristojnosti navedenim sodiščem. Iz te odločitve Sodišča EU izhaja, da morajo biti za dodelitev pristojnosti sodišču v kraju sedeža tožnice poleg okoliščine, da je škoda nastala neposredno na bančnem računu tožnice, podane še dodatne okoliščine, ki utemeljujejo dodelitev pristojnosti temu sodišču. Po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavani zadevi takšne okoliščine podane.

21Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi kraj nastanka škode Ljubljana, kjer ima tožnica sedež, saj je zatrjevana škoda nastala neposredno na bančnem računu tožnice, iz katerega je tožnica plačevala stroške storitev njenih zaposlenih in pravnih svetovalcev, ki predstavljajo zatrjevano škodo, te storitve pa so se prav tako izvajale na sedežu tožnice v Ljubljani. Pritožbeno sodišče se s sodiščem prve stopnje strinja tudi, da je bila pristojnost sodišč RS za spor za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj za toženko predvidljiva, saj se je toženka morala in mogla zavedati, da so zaradi udeležbe v pogajanjih tožnici nastali stroški na njenem sedežu v Ljubljani, pristojnost sodišča v Ljubljani pa je tudi skladna z načelom procesne ekonomije, saj je tožnica predlagala zaslišanje več svojih zaposlenih. Po presoji pritožbenega sodišča vse navedene okoliščine obravnavane zadeve skupaj vodijo v dodelitev pristojnosti slovenskim sodiščem.

22Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podana tudi krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani, ker je zatrjevana škoda nastala v kraju sedeža tožnice v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v obravnavani zadevi tudi krajevno pristojnost treba določiti neposredno s sklicevanjem na Uredbo, saj ta govori o pristojnosti sodišč v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka.

23Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki toženke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

24Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožnice obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 900,00 EUR (tar. št. 22/2 OT) in pisnega poročila stranki v višini 30 EUR (tar. št. 43/3 OT), izdatke za poštne in telefonske storitve ter za fotokopiranje listin in dokumentacije v višini 15 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.152,90 EUR. Te stroške mora toženka povrniti tožnici v petnajstih dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

¹ Prim. N. Betetto v L. Ude idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 614 in 615.
² Prim. odločba Ustavnega sodišča št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010.
³ Gl. npr. 19. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU v zadevi C-334/00 (Tacconi), kjer je pojasnilo, da je treba pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ razlagati neodvisno, glede na sistematiko in cilje Konvencije (danes Uredbe), in ju ni mogoče razumeti tako, da vsebujeta napotitev na nacionalno pravo države članice.
⁴ Tožeča stranka je imela prebivališče v Avstriji, škoda pa je nastala v Nemčiji, kjer je bil skrbniški račun, na katerem je bil denar tožeče stranke, ki je bil uporabljen za izvedbo visoko špekulativnih nakupov, kar se je končalo z izgubo dela denarja.
⁵ Tožeča stranka je imela sedež na Nizozemskem, škoda pa je nastala v Češki republiki, ker je škoda za tožečo stranko, ki je nastala zaradi razlike med predvideno prodajno ceno in ceno, navedeno v pogodbi, postala gotova ob poravnavi, o kateri so se stranke strinjale pred arbitražno komisijo v Češki republiki.