VSC Sodba Cp 488/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora sama kriti svoje pritožbene stroške, tožni stranki pa v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 214,19 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v novem sojenju razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 56519/2015 z dne 15. 5. 2015 (delno) razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka, to je v delu, v katerem je dolžniku - toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni plača upniku - tožeči stranki znesek 4.630,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2015 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2015 dalje do plačila ter se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka sodbenega izreka). Tožeči stranki je naložilo tudi, da toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 741,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka sodbenega izreka).

2Zoper sodbo se tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in zmotna. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo ter kršilo tudi določbe pravdnega postopka. Navaja, da držijo ugotovitve sodišča prve stopnje na strani 6 izpodbijane sodbe o med strankama nespornih dejstvih. Nadalje pa navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je družba P. d.o.o., v imenu katere je kot direktor delovala tožena stranka in v imenu katere je tudi podpisala menico, svoje obveznosti zavarovala v skladu s 6. členom pogodbe o dobavah blaga z dne 17. 6. 2005. Prav tako iz pogodbe z dne 17. 6. 2005, ki jo je v spis vložila tožeča stranka, kot tudi iz pogodbe z istim datumom, ki jo je v spis vložila tožena stranka, izhaja poroštvena zaveza spodaj podpisane tožene stranke, kar je tudi bistveno in pravno relevantno v konkretni zadevi. Navaja, da je bilo glede na relevantno dejansko stanje v tem postopku treba ugotoviti, ali se je tožena stranka kot porok in fizična oseba pravno veljavno zavezala za plačilo obveznosti iz naslova poslovanja podjetja P. d.o.o. s tožečo stranko. V zvezi s tem pa je bilo potrebno razčistiti tudi vprašanje, ali je tožena stranka to izjavo podala pisno in ali so izpolnjeni pogoji v smislu 1012. oziroma 1016. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožba poudarja, da so temeljne značilnosti poroštva akcesornost, enostranska obligacija, subsidiarnost ali solidarnost, nepreklicnost in obličnost. Navaja, da je v konkretnem primeru v obeh pogodbah, ki sta v spisu, zapisano določilo, da "spodaj podpisani izjavljam, da jamčim kot porok in plačnik za vsa nastala dolžniška razmerja med kupcem in prodajalcem z vsem svojim in premoženjem družinskih članov ter premoženjem podjetja". V obeh pogodbah je približno 3 cm pod tem tekstom podpis tožene stranke, kar jasno kaže na to, da se je tožena stranka zavezala izpolniti obveznosti podjetja, v katerem je bila družbenik in direktor, v kolikor podjetje obveznosti do tožeče stranke ne bo zmoglo poravnati. Citirana dikcija vsebine poroštvene izjave nedvomno ustreza zakonski dikciji iz 1012. oziroma iz 1016. člena OZ, ki jasno določa, da se poroštvo lahko da tudi za pogojno ter za določeno bodočo obveznost, četudi obveznost v času sklenitve poroštvene zaveze še ni nastala in ni zapadla. V konkretnem primeru je obveznost glavnega dolžnika, to je podjetja P. d.o.o. do tožeče stranke nedvomno nastala, obveznost je tudi zapadla v plačilo in je bila v tem postopku tudi kot nesporno ugotovljena, kar pomeni, da je s tem izpolnjen tudi pogoj za veljavnost poroštva za bodočo obveznost, kot je bila definirana v pogodbi o dobavah blaga z dne 17. 6. 2005. Pritožba še navaja, da je nedvomno, da je tožena stranka podala izjavo v pisni obliki, poroštvena izjava pa je bila po prepričanju tožeče stranke tudi podpisana s strani tožene stranke. Tožena stranka je sicer tekom postopka zavračala, da bi podpisala poroštveno izjavo z obrazložitvijo, da se sporni podpis na zadnji strani pogodbe, ki jo je tožena stranka podpisala kot fizična oseba, nanaša na podpis pooblaščene osebe za prevzem blaga, pri čemer pritožba izpostavlja tudi del izpovedbe toženca, zaslišanega kot stranka na glavni obravnavi dne 23. 6. 2017. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v celoti sledilo izpovedi tožene stranke, ki pa je po navedbi pritožbe nelogična, neživljenjska in jo je sodišče povsem nekritično ocenilo. Izpostavlja, da je tožena stranka direktor in tudi družbenik podjetja P. d.o.o. in nikakor ni bila zgolj neka tretja fizična oseba, ki bi bila očitno v podrejenem položaju, kot to namiguje sodišče v obrazložitvi sodbe, pač pa je tožena stranka bila poslovnež, od katerega se prav tako zahteva skrbnost dobrega gospodarja, saj se s poroštveno zavezo ni zavezala za neko tretjo osebo oziroma podjetje, pač pa je jasno in nedvoumno šlo za podjetje, katerega je bila tožena stranka soustanovitelj in ki ga je kot direktor tudi vodila. Sklicevanje tožene stranke na to, da ni imela opravka s papirji ter da je bila zgolj natakar, ne samo, da ne vzdrži nikakršne resne presoje, pač pa je tudi protispisno, saj je tožena stranka podpisala tako pogodbo o dobavah blaga, čeprav bi to pogodbo lahko podpisal tudi M. G., ki je bil prav tako zakoniti zastopnik družbe P. d.o.o., poleg tega pa je tožena stranka podpisala tudi bianco menico in menično izjavo v imenu podjetja P. d.o.o. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu nekritično in zgrešeno ugotavljalo dejansko stanje, v posledici česar je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka ponovno izpostavlja, da ne more biti logično niti življenjsko prepričljivo, da direktor ne bi prebral celotne pogodbe, še posebej, ker ima ta zgolj deset členov in je napisana na vsega dveh straneh, ter se podpisal na njej najprej v imenu podjetja, nato pa spodaj pod poroštveno izjavo še kot fizična oseba in kot porok ter plačnik. Izpoved tožene stranke na tretji strani zvočnega prepisa zapisnika z glavne obravnave, da ne ve nič o nobenem poroštvu tako ne more vzdržati nikakršne resne presoje. Izpoved, da je tožena stranka odprla d.o.o. ravno iz razloga, da ne bi jamčila z lastnim premoženjem, pa očitno kaže na preslepitveni namen, kar še bolj potrjuje utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki ga je tožeča stranka bila primorana sprožiti pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kjer zoper toženo stranko kot obdolženca tudi poteka preiskava pod opr. št. Kpr 12411/2017. Tožeča stranka še poudarja, da izpoved priče A. Ž., na katero sodišče prve stopnje opira zavrnitev tožbenega zahtevka, v konkretnem primeru niti ni pravno odločilna, saj tožeča stranka opozarja ne temeljno značilnost poroštva, ki se kaže v enostranskem obligacijskem razmerju, v katerem je samo porok zavezan opraviti izpolnitev, zato je pravno odločilno, ali je poroštvena izjava s strani poroka podana pisno (1013. člen OZ) in ali je predmet poroštva v skladu s 1016. členom OZ. Tožeča stranka je po navedbi pritožbe v postopku na prvi stopnji nedvomno dokazala, da obveznost plačila 4.630,55 EUR zoper družbo P. d.o.o. in posledično zoper toženo stranko kot poroka obstoji, saj je tožena stranka nedvomno podpisala poroštveno izjavo, ki tudi po vsebini ustreza predmetu poroštva, kot ga predpisuje OZ. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje glede na takšno dejansko stanje povsem napačno in neprepričljivo ocenilo dokaze ter hkrati tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče v sodbi namreč ne pojasni, iz kakšnih razlogov zapis v pogodbi z dne 17. 6. 2005, ki je že izpostavljen, naj ne bi predstavljal veljavne poroštvene zaveze. Obrazložitev sodišča v točki 9 in 10 je neprepričljiva, saj je sodišče povsem nekritično verjelo izpovedi tožene stranke, da z obveznostmi, ki izhajajo iz predmetne pogodbe, ni bila seznanjena. Pri tem pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožena stranka očitno več kot dobro vedela kakšno pogodbo podpisuje, nedvomno ni mogla spregledati teksta poroštvene izjave, ki se nahaja cca 3 cm nad njegovim podpisom. Poleg tega je bila tožena stranka nenazadnje direktor podjetja in ne natakar, kot sedaj želi prikazati in se tudi sama profesionalno ukvarja s podjetništvom. Zato tudi očitek sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka oziroma prokuristka A. Ž. sodelovati pri sklepanju pogodbe na način da bi poroka oziroma toženo stranko poučila o vsebini poroštva, da le-ta ne bi bila v dvomu kakšno obveznost je prevzela, ne vzdrži. Ravnanje tožene stranke je bilo očitno premišljeno in po prepričanju tožeče stranke je tožena stranka zelo dobro vedela kakšna je njena obveznost, saj je nenazadnje blago, ki je predmet tega postopka, naročila manj kot mesec dni pred začetkom stečajnega postopka v katerem ni bilo nobenega premoženja več. OZ tudi nikjer ne predpisuje oziroma določa, da bi tožena stranka morala posebej poučevati poroka oziroma toženo stranko ter mu razlagati vsebino poroštvene izjave. Zato razlogi, ki jih je navedlo sodišče za zavrnitev tožbenega zahtevka niso utemeljeni, so protispisni in je s tem podana kršitev 14. točke 339. člena ZPP. Tožeča stranka v zvezi s podpisom tožene stranke kot fizične osebe še izpostavlja, da tudi ni logična in utemeljena razlaga sodišča prve stopnje, da bi lahko podpis na pogodbi na zadnji strani pomenil tudi podpis tožene stranke zgolj kot pooblaščenca za prevzem blaga. Tožena stranka v izpovedi ni znala pojasniti zakaj je njen podpis na koncu pogodbe in je celo izpovedala, da poroštvene izjave v pogodbi ni videla, čeprav se le-ta nahaja neposredno nad podpisom tožene stranke, prav tako pa je bilo v postopku ugotovljeno, da v kolikor bi se tožena stranka podpisala zgolj kot oseba, pooblaščenca za prevzem blaga, bi na tem mestu morala biti podpisana tudi kakšna druga oseba, saj je tožeča stranka v postopku dokazala, da je bilo poleg tožene stranke kot direktorja, za prevzem blaga pooblaščenih še vsaj deset oseb. Tožena stranka navedenih trditev ni prerekala, niti ni trdila, da je v času spornega podpisa bila edina oseba, pooblaščena za prevzem blaga, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da te osebe v letu 2005 niso bile iste, zgolj predvidevanje sodišča izven trditvenih podlag pravdnih strank. Pritožba predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka po pooblaščencu obrazloženo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje po določbah prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pri odločitvi o tožbenem zahtevku izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavljajo v 16. točki obrazložitve navedene določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo poroštvo (določbe členov 1012, 1013, 1016, 1019/3 OZ) ter iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je sklicujoč se tudi na ustaljeno sodno prakso izpostavilo v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

7Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem so bili izvedeni v 14. točki obrazložitve sodbe navedeni dokazi, je zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da se je toženec s podpisom pogodbe z dne 17. 6. 2015 zavezal tudi kot porok in plačnik za vsa nastala dolžniška razmerja med tožečo stranko in družbo P. d.o.o., katere direktor je sicer takrat tudi bil, zato je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

8Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in zgoraj navedeni dokazni zaključek in posledično tudi materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, pri čemer ni pritožbeno sporno, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper toženo stranko temeljila na zatrjevani poroštveni zavezi toženca.

9Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, ker je dokazno podprta ter ustreza tudi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP.

Ni pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri tem nekritično sledilo izpovedi kot stranke zaslišanega toženca. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je izpoved toženca ocenjevalo in vrednotilo skupaj z drugimi izvedenimi dokazi, tudi z izpovedjo priče A. Ž., predvsem pa tudi z listinskimi dokazi in zlasti upoštevajoč, da oba izvoda pogodbe z dne 17. 6. 2005, v prilogi A15, ki jo je predložila v dokaz tožeča stranka in v prilogi B3, ki jo je v dokaz predložila tožena stranka, nista enaka v delu, kjer je besedilo "pooblaščene osebe za prevzem blaga" v izvodu pogodbe v prilogi A15 prečrtano, v izvodu pogodbe pod B3 pa ne, nakar v prilogi A15 sledi izpis imena toženca, podpis in številka osebne izkaznice, v prilogi B3 pa le podpis. Ti zaključki sodišča o različnosti izvodov pogodbe so skladni tudi z navedenima listinama v spisu in jih pritožba tudi ne izpodbija. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do izpovedi priče A. Ž., ki jo je ocenjevalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, kot mu to nalaga metodološki napotek iz 8. člena ZPP in prepričljiv je ob tem tudi zaključek sodišča prve stopnje, da A. Ž., prokuristki tožeče stranke, tudi ni bilo znano, kakšno komunikacijo sta imela potnica V. K. in toženec, pri čemer pritožba ne prereka, da je bila ta oseba tista, s katero je toženec komuniciral ob sklenitvi pogodbe o dobavah blaga z dne 17. 6. 2005. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v točkah 17 do 25 obrazložitve je celovita in prepričljivo dokazno podprta, tudi na osnovi listinskih dokazov, sodišče prve stopnje pa se je ob tem ustrezno in dokazno podprto izreklo tudi glede oblik zavarovanja (op. v točki 24 obrazložitve). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prepričljivo in pravilno zaključilo, da tožeči stranki kljub temu, da iz natisnjenega dodatka na pogodbi izhaja besedilo, ki bi ustrezalo poroštveni izjavi, ni uspelo dokazati, da se je toženec s podpisom na pogodbi 17. 6. 2005 v osebnem svojstvu zavezal za obveznosti družbe kot solidarni porok.

10Prepričljivosti dokazne ocene in dejanskih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ob zgoraj navedenem pritožba ne more uspešno izpodbiti z v pritožbi ponujeno zlasti lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in četudi bi bilo pritrditi pritožbi, da skrbnost pri sklepanju pogodbe zavezuje enako obe pogodbeni stranki, ne le tožečo stranko, pravilnosti dokazne ocene pritožba tudi s temi navedbami ne more izpodbiti. Pritožbeno sklicevanje na preslepitveni namen toženca in na sproženi kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani so nove navedbe, ki jih pred sodiščem prve stopnje ni zaslediti, v pritožbi pa tožeča stranka tudi ne pojasni razlogov, čemu jih pred sodiščem prve stopnje ni mogla navesti. Zato teh navedb pritožbeno sodišče niti ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prav tako je neutemeljeno tudi pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, da bi lahko podpis na pogodbi na zadnji strani pomenil tudi podpis tožene stranke zgolj kot pooblaščenca za prevzem blaga. Takšen zaključek ni nelogičen niti ni neutemeljen, kot trdi pritožba, zlasti upoštevaje ugotovljeno različnost pri izpolnjenosti pogodb pod B3 in A15, ki je pritožba ne prereka.

11Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tako tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zaradi neutemeljenosti zavrnilo, kar poroštvena zaveza toženca kot fizične osebe ni bila dokazana.

12Pritožba bistvenih kršitev postopka, razen 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, določno ne konkretizira. Tudi to kršitev pa napačno utemeljuje le z neutemeljenostjo razlogov in protispisnostjo, pri čemer slednje prav tako ne konkretizira, kar pa oboje ni vsebina postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost, če je ta podana, predstavlja postopkovno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljenost razlogov pa predstavlja kvečjemu pritožbeni očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ne pa opredeljene absolutne bistvene kršitve postopka. Absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena je namreč podana takrat, kadar se sodbe zaradi nejasnosti razlogov ali pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ali medsebojne nasprotnosti razlogov ali nasprotnosti razlogov, navedenih v obrazložitvi, z odločitvijo v izreku, ne da preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje je pregledno in jasno obrazložena, ima vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi ne nasprotujejo odločitvi v izreku sodbe, zato nedvomno omogoča pritožbeni preizkus in tako absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti, ni podana. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev pravdnega postopka, na katere v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP še pazi po uradni dolžnosti.

13Obrazložene stroškovne odločitve, ki pravilno temelji na prvem odstavku 154. člena in 155. členu ZPP, pritožba vsebinsko v ničemer ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh z glavno stvarjo, s čimer pa, kot je obrazloženo zgoraj, ni bila uspešna. Pritožbeno sodišča ob uradnem preizkusu tudi te odločitve ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti uradoma.

14Ob obrazloženem je zato pritožbeno sodišče zaradi neutemeljenosti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožeča stranka bo morala zato, ker s pritožbo v pritožbenem postopku ni bila uspešna, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbe. Toženi stranki pa bo morala na podlagi istih zakonskih določil povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo, ki predstavljajo odvetniške stroške v priglašeni višini 375 točk (po tar. št. 21/2 OT) in materialne stroške v višini 2 %, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR in s priznanim 22 % DDV skupaj predstavlja 214,19 EUR. To so potrebni stroški odgovora na pritožbo, ki jih mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.¹

¹ Primerjaj načelnopravno mnenje VSC, Občna seja dne 15. 12. 2006.