VSC Sodba Cp 196/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1S sodbo P 604/2016 z dne 10. 12. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je podana pravna podlaga v tožbi uveljavljanega zahtevka zoper toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prišlo do zaključka, da so tožniki v tem postopku uspeli dokazati, da je huda prizadetost prve tožnice v vzročni zvezi z nestrokovnim oziroma ne dovolj skrbnim ravnanjem zdravstvenega osebja druge toženke, toženki pa nista uspeli dokazati, da je zdravstveno osebje druge toženke v konkretnem primeru ravnalo tako, kot so mu nalagala pravila medicinske stroke, zato je podana civilna odškodninska odgovornost drugotožene stranke. Ker pa je imela slednja odgovornost zavarovano pri prvotoženi stranki, pa do višine zavarovalne vsote odgovarja tudi ta. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da strokovno osebje drugotoženke ni z zadostnimi ukrepi ter časovno primerno ukrepalo na spreminjajoče se zdravstveno stanje prvotožnice po rojstvu in ni storilo vsega, kar je bilo potrebno, da bi se razrešila dihalna stiska in preprečil nastop trajajoče pljučne hipertenzije. Strokovno osebje drugotoženke ni bilo pravočasno pripravljeno na razrešitev dihalne stiske, saj je že tekom poroda porodničar dr. A. A., ki je sicer bil klican k porodu, bil seznanjen s potekom poroda ter z zapisi srčne frekvence, ni dal babicam navodil, kako naj ukrepajo oziroma kaj naredijo, če bo porod hitro napredoval, ker je porodnica prejela opioid Dolantin in bi lahko oziroma moral pričakovati slabšo odzivnost novorojenke po rojstvu zaradi opioidnega zdravila. Tako pa babice, ki na možnost učinkov opioidnega zdravila na novorojenčka niso bile opozorjene, tudi niso bile zadostno pripravljene za primer, če bi se prvotožnica rodila slabše odzivno oziroma imela težave z dihanjem ter da bi v takem primeru ustrezno odreagirale z ustrezno aktivacijo ukrepov za razrešitev dihalne stiske, tudi na takšen način, da bi nemudoma po nastopu dihalne stiske poklicale neonatologa tako, da bi se zadostilo potrebi po takojšnji intervenciji. Tožnica je bila rojena v časovnem okviru maksimalnih možnih učinkov opioida Dolantina na novorojenčka in bi že zaradi tega razloga morala biti ustrezno spremljana s strani zdravstvenega osebja, ki v konkretnem primeru ni bilo pripravljeno, da bi ob oteženem dihanju prvotožnice le-tej aplicirali zdravilo antidot Naloxon. S tem pa, ko je sicer babica po rojstvu prvotožnice začela z ustreznimi ukrepi za vzpodbuditev zunajmaterničnega življenja prvotožnice, ko jo je obrisala, aspirirala, masirala, nadela obrazno masko, pa ob nastopu težke dihalne stiske prvotožnice po peti minuti po rojstvu ni takoj priklicala specialista neonatologa, kompetentnega za izvajanje vseh potrebnih ukrepov za razrešitev težke dihalne stiske (tudi za postopek intubacije) tako ni bilo poskrbljeno, da bi prvotožnica že po peti minuti po rojstvu, ko je pri njej nastopila težka dihalna stiska, bila deležna takojšnjega nadihavanja z ambujem oziroma za tem ob nezadostnosti ambu nadihavanja še deležno strokovno pravilno izvršene intubacije, ki bi jo, če navkljub trem poskusom ne bi doprinesla uspeha, moral izvesti priklican specialist laringolog. Opustitev vseh navedenih ravnanj strokovnega osebja drugotoženke, zlasti pa predolg časovni zamik v ukrepanju, so po presoji sodišča bile ključne, da je pri prvitožnici zaradi nezmožnosti predihavanja in nezadostne prekrvavitve prišlo do težke respiracijske in metabolne acidoze. Pravočasna in ustrezna intubacija ter predihavanja s čistim kisikom, bi najverjetneje lahko preprečilo razvoj pljučne hipertenzije ali pa bi jo vsaj močno omililo. Do pljučne hipertenzije pri prvi tožnici je prišlo zaradi motenega prilaganja na zunajmaternično življenje po rojstvu ob neuspelem predihavanju in dolgotrajnih postopkih težke intubacije. V času, ko so potekala neuspešna predihavanja in poskusi intubacije, je prišlo do nepopravljivih in dolgotrajnih okvar možganov. Do nepopravljive okvare in poškodb je prihajalo od tedaj, ko je bilo nadihavanje preko maske, pa tekom neuspešnih poskusov intubacije dlje časa, to je cca 40 minut, se pravi med 10. minuto in 51. minuto po rojstvu, zaradi pomanjkanja kisika pa je prišlo do okvare možganov, v kombinaciji s pomanjkljivo prekrvavitvijo možganov pa je to smrtonosna kombinacija, ki privede do najtežjih okvar in poškodb. Pljučna hipertenzija, bi se lahko popravila ob ustreznem predihavanju, prekrvavitvi in z zdravili, to je podpori srca in ožilja z zdravili za krepitev delovanja srčne mišice, kar se je v nadaljevanju zdravljenja na Enoti za intenzivno zdravljenje otrok na UKC Ljubljana, tudi zgodilo. Tekom zdravljenje, ki še vedno traja, ima prva tožnica spastično tetraparezo, večžariščno epilepsijo, alergijo na kravje mleko, kontrakturo v predelu obeh kolkov, stanje z gastromo in traheostomo, cerebralno paralizo in hud razvojni izostanek. Kot materialno podlago za svojo odločitev je sodišče prve stopnje uporabilo določbo prvega odstavka 147. člena OZ. V skladu s prvim odstavkom 147. člena OZ za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal kot je treba. Uporabilo je določb drugega odstavka 6. člena OZ, po katerem je potrebno pri izpolnjevanju svoje obveznosti iz poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih, skratka s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Profesionalno skrbnost zdravstvenih delavcev in sodelavcev pa opredeljuje 45. člen ZZDejj, kjer je zapisano, da zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci opravljajo zdravstveno dejavnost v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Sodišče je še ugotovilo, da zdravniška napaka pomeni kršitev dolžnega profesionalnega skrbnega ravnanja. Pomembno je, da sta toženi stranki tisti, ki morata dokazati, da je zdravnik (ali drugo strokovno osebje) v konkretnem primeru ravnalo tako, kot jim nalagajo pravila medicinske stroke, in se s tem razbremenita odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da bo o višini zahtevka ter o pravdnih stroških odločeno s končno sodbo.

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe toženi stranki.

3Prvotožena stranka podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju te tožene stranke je sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker kljub temu, da je ugotovilo, da je bila ob rojstvu prisotna cista na fariengalni strani epoglotisa, je še ponovno postavilo izvedenca pediatra iz tujine, čeprav zato ni imelo nobene zakonske podlage. Ker sodišče ni imelo nobene zakonske podlage za postavitev izvedenca iz tujine, je s tem storilo tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje nepristranskosti pri delu slovenskega izvedenca ni ugotovilo in zato ni imelo nobene podlage, da določi izvedenca iz tujine. Nadalje je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka ker je po tistem, ko je že pridobilo mnenje B. B., dr. med., ki je bilo jasno in nepristransko, imenovalo novega izvedenca in sicer izvedenca za otorinolaringologijo, to je izvedenca dr. C. C. in je s tem prekoračilo dokazno maksimo. Sodišče je izvedencu postavilo vprašanja s področja za katera ni usposobljen in za katera ni imenovan kot sodni izvedenec. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje postavilo Komisijo za izvedenska mnenja v Ljubljani, s čemer je ravnalo nepravilno, kajti komisija je že podala mnenje v zvezi s kazenskim postopkom, zato prvotožena stranka uveljavlja absolutne in relativne izključitvene razloge izvedenske institucije na podlagi 5. in 6. točke 70. člena ZPP. Sodišče tako za izvajanje novih dokazov ni imelo materialnopravne podlage. Sodišče prve stopnje je ravnalo tudi pristransko, ko je pri odločitvi upoštevalo tista mnenja, ki so bila v prid tožečim strankam, to je mnenje Medicinske fakultete v Ljubljani in dr. C. C., ni pa upoštevalo mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Mariboru in dr. B. B., čeprav so tudi ti svoje ugotovitve podrobno utemeljili in pojasnili ter ni bilo nobenega razloga, da jim sodišče ne bi sledilo. Sodišče prve stopnje ne bi smelo postaviti novih izvedencev, kajti do takrat je bilo potrjeno, da je šlo pri tožnici za primarno pljučno hipertenzijo in za cisto na fariengalni strani epoglotisa, ter da je strokovno osebje drugotožene stranke postopalo lege artis. Tožena stranka se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da strokovno osebje drugotoženke ni bilo pravočasno pripravljeno na razrešitev dihalne stiske, ker tekom poroda porodničar ni dal navodila, kako naj ukrepajo oziroma kaj naj naredijo, če bo porod hitro napredoval, ker je porodnica prejela opioid Dolantin in bi lahko oziroma moral pričakovati slabšo odzivnost novorojenke zaradi opioidnega zdravila. Prvotožena stranka tem zaključkom sodišča oporeka, saj so na podlagi izvedenih dokazov takšni zaključki zmotni. Sodišče prve stopnje pri tej odločitvi ne upošteva ugotovitev in ocen izvedenca dr. D. D. in dr. E. E. in dr. F. F. in dr. B. B., ter se do njih niti ne opredeli. Odmerek 50 mg opioidnega analgetika Dolantin, ki ga je prejela porodnica pri drugotoženi stranki, je glede na podatke iz literature majhna in varna, zato ne drži, da bi porodničar moral pričakovati slabšo odzivnost prvotožnice po porodu. Glede na dolgoletno prakso uporabe Dolantina v slovenskih porodnišnicah, strokovno osebje drugotožene stranke trdi in je prepričano, da ne glede na hitrost poroda, zdravilo ni imelo negativnega vpliva na prvotožnico, vsekakor pa ne na način kot ga prikazujeta izvedenca Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Zmotno je stališče teh izvedencev, da drugi izvedenci niso upoštevali, da je bilo drugotožnici pravilno apliciran Dolantin. Dr. D. D. je ob ustnem zaslišanju izpovedal, da Dolantin ni bil spregledan, glede učinka Dolantina je izpovedoval tudi izvedenec F. F. Izvedenci so potrdili trditve toženih strank, za primer, kadar mati pred porodom prejme Dolantin in se pri novorojenčku opaža respiratorni zastoj, se to uspešno premaga z napihovanjem preko maske in učinek bi moral izzveneti že po nekaj vpihih preko maske, kar se pa ni zgodilo. Razlog za stanje prvotožnice je moral biti v dodatnem stanju pri njej, zaradi katerega napihovanje preko maske ni bilo v celoti uspešno. Pri prvotožnici je šlo za primarno pljučno hipertenzijo ali cisto v zgornjih dihalnih poteh oziroma kombinacijo obeh stanj, zaradi česar je bila ventilacija in intubacija otežkočena oziroma le delno učinkovita. Glede uporabe zdravila Noloxon pa velja, da ni nobenih konkretnih izsledkov, da bi le-to imelo vpliv na stanje prvotožnice po njenem rojstvu in študije dokazujejo, da uporaba Noloxona ne prinese nobene prednosti. Pri prvotožnici se je huda dihalna stiska naredila po tem, ko je bila dana materi in zato ni bilo nobene potrebe, da bi takoj po rojstvu bila potrebna reanimacija in da bi bilo potrebno klicati otorinolaringologa. Smernice za težke intubacije v času obravnavanega dogodka na katere se sklicujeta izvedenec Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske univerze v Ljubljani, v času obravnavanega dogodka niso veljale. Stanje prvotožnice takoj po rojstvu ni bilo tako slabo in se v podobnih situacijah stanje običajno izboljša, stanje se je prvotožnici močno poslabšalo po desetih minutah po porodu. O stanju otroka tudi upoštevajoč popravljeno oceno po Apgarjevi na 6 točk pomeni, da otrok sicer slabše samostojno diha in se zato nikoli ne intubira. Pri prvi tožnici je bila podana ocena Apgar 7, kar pomeni, da se morajo vzpostaviti še nekateri mehanizmi, ki bodo omogočili popolno prilagoditev na zunanje življenje, ni pa bilo nobene potrebe, da bi se že takrat uporabili nadihavanje z Ambi-jem. Tožnica je bila ves čas umetno predihovana, bodisi preko Ambo maske, bodisi preko tubusa, vendar je prišlo v tem primeru do kompleksne situacije, kjer sta se seštela učinka prirojene ciste na grlu ter prirojene pljučne hiptertenzije, kar vse je bilo ugotovljeno kasneje, zato je bila odzivnost nepričakovano slaba in so takoj ukrepali z intubacijo. Zato kljub povzetim pravilnim in pravočasnim ukrepom ni prišlo do pričakovanih rezultatov. Zmotna je ugotovitev sodišča, da intubacije ni izvedel za to usposobljen kader, predvsem pa da bi moral biti vključen laringolog. Ne obstaja noben protokol po katerem bi moral biti takoj aktiviran laringolog, ker tudi takoj po porodu ni bilo nobenih indikacij zaradi uporabe zdravila Dolantin in zato ni bilo potrebno pozivati laringologa. Pri prvi tožnici je šlo za težko intubacijo, dejstvo, da je bila intubacija težka, pa ne pomeni, da je bilo kaj opuščeno oziroma da je kdo storil kaj narobe. Stanje se zaradi primarne reizstentne pljučne hipertenzije ni popravilo. Stanje se tudi ni poslabšalo, kar dokazuje, da je bila intubacija pravilna. Po mnenju te tožene stranke laringolog ne bi mogel storiti ničesar, kar bi rešilo primarno pljučno hipertenzijo ter perzistentni fetalni obtok pri prvotožnici. Razlog za dihalne težave in težko intubacijo je bila tudi cista, katero je imela prvotožnica ob rojstvu na fariengalni strani epiglotisa. Obstoj ciste so potrdili izvedenci Medicinske fakultete v Mariboru kakor tudi izvedenec iz hrvaške dr. B. B. Ravnanje osebja drugotožene je bil pravočasen in v skladu z uveljavljenimi standardi. Prvotožena stranka je izpostavila, da takoj ob rojstvu in v prvih urah po rojstvu je zelo majhna verjetnost, da bi zdravniki videli cisto v zgornjih dihalnih poteh. Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da se je cista nahajala na takem mestu, da je ni bilo mogoče videti. Značilnosti cist je tudi ta, da lahko ob intubaciji zaradi pritiska laringoskopa počijo in zato je lahko intubacija, ki je potekala v enoti za intenzivno terapijo, potekala brez težav. Bronhoskopa drugotožena stranka v času poroda ni imela na voljo. Tudi ob zaslišanju in soočenju izvedencev dr. E. E., F. F. ter dr. C. C., je obstajala dilema ali je bila ob intubaciji cista lahko vidna. Dr. E. E. je ponovno izpostavila, da glede na lego ciste, ta ni bila vidna. Prvotožena stranka pa še izpostavlja, da očitno način intubacije in pregleda epiglotisa, kot ga navaja dr. C. C., ni predstavljal ustaljene prakse, še manj pa to ni bilo določeno s smernicami ali kakšnimi protokoli, zato tudi ni mogoče očitati, da bi zdravniki drugotožene stranke ob intubaciji prvotožnice morali videti cisto, katera se je nahajala na fariengalni strani epiglotisa. Zdravstveno osebje odgovarja le za krivdno odgovornosti, takšne odgovornosti pa drugotoženi stranki ni mogoče očitati. Zdravstvenim delavcem drugotožene stranke v konkretnem primeru ni mogoče očitati nestrokovnosti oziroma napake, le-ti so v dani situaciji ravnali v skladu s pravili stroke. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožbo podaja tudi drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov člena 338 ZPP. Po mnenju te tožene stranke zdravstvenim delavcem drugotožene stranke v konkretnem primeru ni mogoče očitati nestrokovnosti oziroma napake. V konkretnem primeru je bilo ravnanje drugotožene stranke in vseh vključenih delavcev, glede na vse okoliščine konkretnega primera, v skladu s pravili stroke. Šlo je za ravnanje, pri katerem je bilo ukrepano v skladu z doktrino in skrbnostjo, kljub temu pa je prišlo do neljubega dogodka, za katerega vzroki izvirajo iz prvotožnice same. To pa izključuje protipravnostno ravnanje drugotožene stranke. Po mnenju te tožene stranke se je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru oprlo izključno na mnenje izvedencev, ki so pripadali teritorialni ustanovi iz Ljubljane, to je članom Komisije za izvedenska mnenja in pa dr. C. C. Izkušnje glede presoje na stanje otroka pred, med in nekaj minut po porodu so imeli oziroma imajo samo izvedenci D. D., E. E. in F. F. Sodišče tako obremenjuje toženo stranko le s tem, ko povzema mnenje izvedencev Komisije iz Ljubljane in izvedenca C. C., pri tem pa mnenje dr. B. B. in Komisije iz Maribora povsem zanemari in ju niti ne negira. Po mnenju te tožene stranke iz mnenja dr. C. C. izhaja, da sam v svoji karieri ni imel izkušenj z obravnavo otrok v porodni sobi, saj se iz prakse spomni samo enega primera zahtevne traheostomije, ki jo je v porodni sobi neuspešno izvedel ORL specialist. Dr. G. G. se teoretično in praktično ukvarja z vprašanji iz ginekologije in ima malo izkušenj s porodno sobo. Tudi dr. H. H. ne more imeti veliko ustreznih praktičnih izkušenj z obravnavo novorojencev neposredno v porodni sobi. Sodišče prve stopnje je imelo pri obravnavanju trditve in dokaz za stranke različne kriterije in je s tem storilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napravilo neskrbno dokazno oceno dokazov, sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Po mnenju te tožene stranke so izvedenska mnenja dr. C. C. in Komisije iz Ljubljane v pravdo prinesla povsem nova dejstva, ki so izven trditvene podlage, ki jo je tožeča stranka podala. Glede vseh dejstev, to je do Dolantina, Naloxona in dejstev intubacije ob prisotnosti laringologa in usposobljenega specializanta je drugotožena pravočasno grajala. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje kršilo načelo prekluzije, navajanja dejstev in dokazov. Nadalje navaja, da je tej toženi stranki bila kršena pravica do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sama je sicer bila prisotna na naroku ter je sodelovala pri dokazovanju, vendar so bile v konkretnem primeru podane posebne opravičljive okoliščine, glede katerih se tožena stranka ni mogla izjaviti. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo določbo člena 254 ZPP, ker je ponovno angažiralo novega izvedenca brez utemeljenih razlogov glede na vse okoliščine primera in je to obrazložilo s tem, da sodišče to mora narediti. Sodišče je postavilo vprašanja novemu izvedencu, ki za odgovore na vprašanja ni bil usposobljen ter zaprisežen kot izvedenec. Sodišče prve stopnje je poseglo tudi v etična vprašanja, ker je določilo istega izvedenca, ki je izvedensko delo že opravil v kazenskem postopku. Tega ni mogoče popraviti z navedbami, da so bili znotraj komisije imenovani drugi izvedenci. Sodišče prve stopnje se opredeli le do mnenja izvedencev komisije iz Ljubljane in pa izvedenca C. C., ostala mnenja pa v celoti zanemari in se do njih ne opredeli. Sodišče prve stopnje se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje podano v točki 43. do 48. sodbe, ne strinja pa se z obrazložitvijo sodbe sodišča od točke 49. pa do konca sodbe. Pritožbo podaja v zvezi z nepravilno ugotovitvijo vpliva Dolantina in potrebnega zdravljenja z antidotom Naloxon. Po mnenju pritožbe je zmotno naziranje sodišča, da je primarni vzrok za stanje otroka po porodu in da tudi ostali izvedenci niso izključili učinka zdravila Dolantin. Dolantin kot razlog za posledice pri otroku sta izpostavila samo izvedenca Komisije iz Ljubljane, to mnenje pa ne izpolnjuje standarda obrazloženosti. Dejstvo aplikacije tega zdravila so sicer v vseh mnenjih navedli tudi Komisija iz Maribora in izvedenec B. B., vendar glede na vse okoliščine primera ter klinično sliko temu niso pripisovali nobenega pomena za nastale posledice. Glede ugotovitev Komisije iz Ljubljane pa je šlo za izpostavljanje dejstev izven trditvene podlage in tega niso izpostavili izvedenci v času te pravde. Drugotožena stranka trdi, da je primarno mnenje izvedenca Komisije iz Ljubljane v tem delu argumentirano ovrglo mnenje Komisije iz Maribora, to je D. D. in F. F. ter izvedenec B. B., ki imajo praktične izkušnje z odmerjanjem ter učinki tega zdravila. Odmerek 50 mg opioidnega analgetika Dolantin, ki ga je prejela drugotožnica, pri drugotoženi stranki glede na podatke iz literature ni povzročila nobenih zapletov, saj je aplikacija varna. Zato tudi porodničar ni mogel pričakovati slabšo odzivnost prvotožnice po porodu in zato ni bil dolžan že vnaprej opozoriti babico in poklicati pediatra. Vsi ostali izvedenci so potrdili, da Dolantin nima škodljivih učinkov na plod, da količina, kot jo je prejela mati otroka z referencami in študijami, potrjeno nima nobenih učinkov na otroka in je varna. Po mnenje Komisije iz Maribora in po mnenju dr. B. B. je moral obstajati še nek drug vzrok, ki onemogoča, da pride do izmenjave plinov oziroma do normalizacije dihanja. Sodišče prve stopnje je na tem mestu zapadlo pod občo demagogijo izvedenca iz Ljubljane, ki sta navedla, da bi moral dr. A. A. opozoriti ostalo osebje na učinke Dolantina. Vse študije pa kažejo na to, da pri porodnicah, ki so prejele Dolantin ni bilo nobenih kliničnih sprememb nato pri novorojencih. Iz mnenja dr. F. F. pa izhaja, da takšnih primerov ni bilo in da so tudi v primeru zadnje stiske to rešili s predihavanjem z dihalno masko, nobeden od otrok pa ni prejel zdravila Naloxon. Zakaj bi moral porodničar kogarkoli opozarjati, če je bil pred porodom prisoten in je torej sam odobril Dolantin in je bil prisoten tudi pri porodu ter je podal tudi oceno po Apgarju. Otrok ni bil pod vplivom Dolantina ob rojstvu, niti tega ne potrjujejo drugi podatki z medicinske dokumentacije. Drugotožena stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje mnenje izvedenca Komisije iz Ljubljane izločiti kot nepopolno, pristransko in nestrokovno, ter posledično kot neverodostojno. V zvezi z Dolantinom pa tožena stranka poudarja, da četudi bi se posumilo, da gre za vpliv tega zdravila, ni nikakor potrebno biti vnaprej pripravljen na skrb za dihalne poti, saj je vpliv tega zdravila tako majhen, da nikakor ni potrebno biti vnaprej pripravljen na oskrbo dihalnih poti. Edini ukrep, ki je potreben in zadosten je le stimulacija novorojenčka, dodatek kisika in po potrebi še nežno predihavanje z dihalnim balonom. Zdravilo antidot Naloxon je v najboljšem primeru kvečjemu skrajšal čas, ko je potrebno te ukrepe izvajati. Prav tako iz same dokumentacije nikjer ne izhaja, da bi zdravilo povzročilo kakšne resne težave pri drugotožnici kot tudi pri porodnici. Tipično pri klinično pomembnem učinkovanju tega zdravila na plod bi bilo, da se v CTG zapisu postopno pojavi dolgotrajnejše znižanje bazalne frekvence. Tudi klinična slika prvotožnice po rojstvu je bila zelo različna od pričakovane pri predoziranju z opijati. Drugotožena stranka meni, da so izvedenci Komisije iz Maribora in izvedenec dr. B. B. v tem delu v celoti potrdili trditve in naziranja drugotožene stranke, da v primeru, kadar mati pred porodom prejme Dolantin in se pri novorojenčku opaža depresije dihanja, se to uspešno premaga z napihovanjem preko maske. Že samo napihovanje omogoča izmenjavo kisika in ogljikovega dioksida v otrokovih pljučih. Pri prvotožnici ni šlo za depresijo dihanja ob rojstvu. Pri prvotožnici ob poslabšanju stanja, kljub ventilaciji preko maske ni prišlo do izboljšanja oksigenacije, kar je razvidno iz merjenja nasičenosti kisika v otrokovi krvi ter prisotnosti cianoze, kar govori v prid temu, da Dolantin ni bil vzrok za vztrajanje nizke nasičenosti kisika v krvi. Učinek Dolantina bi tako moral izzveneti že po nekaj vpihih preko maske, kar pa se ni zgodilo. Razlog za stanje prvotožnice je moral biti v dodatnem stanju pri njej. Pri prvotožnici ni šlo za depresijo dihanja ob rojstvu, prav tako zdravilo ne povzroča dihalne stiske. Pri prvotožnici ob poslabšanju stanja po podajanju na stik materi (cianoza), kljub ventilaciji preko maske ni prišlo do izboljšanja oksigenacije, kar je razvidno iz merjenja nasičenosti kisika v otrokovi krvi. Pri prvotožnici je namreč šlo za primarno pljučno hipertenzijo in cisto v zgornjih dihalnih poteh oziroma kombinacija obeh stanj, zaradi česar ukrepi ventilacije in intubacije niso bili zadostni. Tudi apliciranje Naloxona ne bi imelo drugačnega učinka. Glede podajanja ocene po Apgar ter presojanju stanja otroka po porodu pa je potrebno biti previden pri povzemanju dejstev in z dajanjem ocen. Ocene po Apgar so bile tri, saj so bile podane v treh različnih časovnih terminih, pri čemer sta jih podali dve osebi in sicer dr. A. A. in dr. I. I. Tretja ocena je bila podana tako, da je bila zapisana čez drugo oceno. Dr. I. I. je popravila oceno po Apgar takrat, ko je prišla, saj jo je zanimal le otrok in obravnavana nega, zato je oceno popravila šele takrat, to je kasneje, ko je izpolnjevala dokumentacijo za transport. V času, ko je otroka obravnavala dr. I. I., otrok ni bil in ni mogel biti pod vplivom Dolantina. Dr. I. I. je dala otroku nekaj vpihov takoj po tistem, ko je prišlo do stiske pri dihanju. Ko je otrok prenehal dihati, je bil takoj reanimiran z napihovanjem preko maske, če bi bil za otrokovo dihalno odpoved kriv Dolantin, bi se otrokovo stanje po predihovanju z masko takoj popravilo. Ker za otrokovo stanje ni bil kriv Dolantin, se njegovo stanje kljub napihovanju in kljub intubaciji in ventilaciji preko tubusa ni popravilo. Takoj po nastopu akutne dihalne stiske je bilo predihavanje z ambu balonom pravilno, pripravili so se pogoji za preverjanje saturacije otroka, po daljšem predihavanju, ki lahko traja tudi do 5 minut, se je preverilo stanje saturacije, vse navedeno pa je ustvarilo tudi pogoje, da je lahko dr. J. J. takoj, ko je prišla otroka intubirala, tako intubacija ni bila zakasnela. Dr. I. I. je postopala pravilno in v tem delu tudi ni nobene zapoznelosti glede ukrepov. Izvedenci Komisije iz Maribora in dr. B. B. so v svojih mnenjih potrdili, da je bilo postopanje strokovnega osebja ob rojstvu prvotožnice v skladu s pravili stroke, zato je mnenje dr. C. C. nepravilno. Ta izvedenec je navedel, da bi samo vstavitev tubusa v prvih desetih minutah po rojstvu in aspiracija plodovnice ter predihavanje s kisikom vzpostavilo zadostno oksigenizacijo. Babica je takoj klicala pediatrinjo za rojstvo in ukrepi so se stopnjevali in so bili glede na stanje prvotožnice izvajani lege artis. Pri prvotožnici je bila podana prva ocena Apgar 7, kar pomeni, da se morajo vzpostaviti še nekateri mehanizmi, ki bodo omogočili popolno prilagoditev na zunanje življenje in zato so bili tudi izvedeni vsi ukrepi, v prvi vrsti manualno draženje, aspiriranje dihalne poti, čiščenje, dodajanje kisika, ni pa bilo nobene potrebe, da bi se že takrat uporabilo prisilno vdihavanje z dihalnim balonom oziroma z Ambu-jem. Takoj, ko je bilo ugotovljeno, da je prvotožnica postala cinotična, je bila ves čas umetno predihovana, bodisi preko Ambuja, bodisi preko tubusa, vendar je prišlo v tem primeru do kompleksne situacije, kjer sta se seštela učinka po mnenju drugotožene stranke prirojene ciste na grlu ter prirojene pljučne hipertenzije, kar je bilo ugotovljeno kasneje, ki je vodila v perzistentni fetalni obtok, zato je bila odzivnost nepričakovano slaba in so takoj ukrepali z intubacijo. Če bi sodišče skrbno proučilo vse okoliščine primera, bi lahko razbralo, da je bil čas, ko v porodni sobi morebiti ni bilo zdravnika, ta čas je bil minimalen in zanemarljiv in da pa je nato pristopilo vso osebje, ki je ravnalo lege artis. Razlogi sodbe v celoti sledijo mnenju Komisije iz Ljubljane, nikjer pa ni omenjeno mnenje izvedenca iz Maribora ter izvedenca iz Hrvaške, manjka dokazna ocena, prav tako niso navedeni razlogi za in proti. Nadalje v pritožbi navaja, da razlogi sodbe abstraktno očitajo drugotoženi stranki neobstoj obveznih protokolov in da bi bilo potrebno klicati ORL specialista, po treh neuspelih intubacijah. Iz mnenja Komisije iz Maribora pa izhaja, da se specialistov ORL v primeru reanimacije in intubacije ne kliče, kliče se jih samo v primeru najbolj radikalnih ukrepov traheostomije, konikotomije in igelne krikotomije. Po mnenju tožene stranke ne obstoji pozitiven predpis, ki bi nalagal sprejem obveznih protokolov in je zato mnenje Komisije iz Ljubljane in pa dr. C. C. brez prave trditvene podlage. Nikjer v smernicah pa tudi ni navedeno, koga bi bilo potrebno klicati, nikjer ni z besedo navedeno ORL specialist. ORL specialist ni usposobljen za reanimacijo. Iz izpovedi zaslišanega izvedenca pa izhaja, da smernice v času škodnega dogodka niso veljale. Glede neuspešnosti intubacije ta tožena stranka opozarja, da je tožeča stranka sama zatrjevala, da je bila intubacija izvedena pravilno in da je dr. K. K. pravilno intubiral. Pri prvi tožnici je šlo za težko oziroma zahtevno intubacijo. Razlogi sodbe o tem, da je dr. K. K. dvakrat otroka intubiral na slepo, so protispisni. Kot vzrok je povedala, da so pri intubacijah uporabljali laringoskop. Vztrajanje hipoksije pri prvotožnici, ob sicer uspešnem in pravilnem predihavanju najbolje obrazloži obstoj primarne pljučne hipertenzije ter perzistentni fetalni obtok in ne samo ovira oziroma zapora dihalne poti, za katero drugotožena stranka vztraja, da je bila prisotna. Zato tudi ob pravilni vstavitvi tubusa ob perzistentni fetalni cirkulaciji ni bilo mogoče takoj izpostaviti oksigenacije. To potrjuje, da je bilo predihavanje z masko in nato preko tubusa delno učinkovito. Dejstvo, da je bila intubacija težka, ne pomeni, da je bilo kaj opuščeno oziroma, da je kdo storil kaj narobe. Nepravilen je zaključek sodišča, da je intubacija uspela šele po petem poizkusu, temu ni tako, saj je bila intubacija v smislu izvedbe uspešna verjetno v vseh štirih ali petih poizkusih, prav tako je bila potrjena z RTG posnetkom, kot pravilna in uspešna. Tudi sam dr. C. C. je potrdil, da je dr. J. J. izvedla pravilno intubacijo. Tako dr. J. J. kot dr. K. K. sta bila prepričana, da sta pravilno intubirala in sta to tudi preverjala, nista pa bila sigurna, ali je bil tubus sigurno v sapniku, dr. J. J. je izpovedala, da so uporabili laringoskop, menila je, da ga je tudi dr. K. K. Kar se tiče same ciste je povedala, da te ni videla, da je bila ta na bazi jezika. To ne drži saj je bila v valekulu oziroma na faringealni strani epiglotisa. Zato so tudi v tem delu zaključki dr. C. C. parcialni ter podani neupoštevajoč celoten kontekst izpovedi prič. Sodišče sledi izvedencu, ki nima praktičnih izkušenj z oživljanjem novorojenca in tudi v mnenju prizna, da sam navede, da ne razume, zakaj se po petem poskusu saturacija ni popravila. Vse okoliščine primera kažejo na to, da je pri prvi tožnici obstajalo nekaj v njeni sferi, kar je onemogočalo njeno prilagoditev na normalno življenje in to dejstvo primera ter podane diagnoze to potrjujejo. Potrebno je opozoriti, da je bila pri prvotožnici potrjena primarna pljučna hipertenzija, kot so to diagnozo podali tudi zdravniki iz KOOKIT-u. Po mnenju drugotožene stranke ter izvedenca Komisije iz Maribora ter izvedenca B. B. obstojajo anatomske ovire, to je ciste, ki je bil razlog, da je pri otroku vztrajal persistentni fetalni obtok in sicer da pride do pljuč, ne pa v kri in je to je bil glavni razlog pri prvotožnici, zakaj saturacija ni porasla. Postopki oživljanja so napisani stopenjsko in so bili v skladu z doktrino izvedeni, na koncu zdravljenja pa z dušikovim oksidom. Zdravljenje z dušikovim oksidom je možno le na tercialnem nivoju. Komisija iz Ljubljane poleg zavestnega prikrivanja relevantnih dejstev v zvezi z Dolantinom, 13 let po dogodku poda celo mnenje, da pri otroku ni šlo za primarno pljučno hipertenzijo in da to sploh ni diagnoza. Ker v celoti zanemarja perzistentni fetalni obtok pri prvotožnici, zato to mnenje ne vzdrži izkustvene presoje. Tudi glede zaključkov, da je samo trajanje izvajanja ukrepov prispevalo k nastalim škodnih posledic, izpodbijana sodba nima razlogov. Dekličino stanje se je izboljšalo v intenzivni enoti UKC Ljubljana, ko je dobila dušikov oksid za zdravljenje pljučne hipertenzije, te terapije pa pri drugotoženi stranki ni mogoče izvajati. Glede grafa pa drugotožena stranka trdi, da izvedenca ponovno zanemarjata celostno sliko okoliščin primera in da navedeni grafi niso adekvatni za obravnavani primer, glede na stanje prvotožnice. Graf, s katerim je svoje mnenje utemeljevala Komisija iz Ljubljane prikazuje stanje otroka, pri katerem je vzrok hipoksije popolnoma odsotno dihanje že ob rojstvu. Pri prvotožnici je šlo za drugo patologijo, saj je otrok spontano sam zadihal ob rojstvu, poleg tega pa ni bil vzrok za hipoksijo odsotnost dihanja, saj je otrok sprva spontano dihal, nato pa je bil ves čas predihavan preko ambuja in je bila vzrok za hipoksijo primarna pljučna hipertenzija, ki pa je graf ne vključuje. Glede ciste pa po mnenju te tožene stranke sodišče nepravilno glede obstoja ciste zaključi, da ciste ni bilo oziroma, da je bila majhna in v tem delu verjame izvedencu C. C. in pa Komisiji iz Ljubljane, ne sprejme pa mnenje izvedencev Komisije iz Maribora in dr. B. B. Drugotožena stranka v tej zvezi izpostavlja, da je takoj po rojstvu in v prvih urah po rojstvu zelo majhna verjetnost, da bi zdravniki videli cisto v zgornjih dihalnih poteh. Po porodu so namreč prisotne obilne sekrecije tekočin iz pljuč, želodca ter zgornjih dihal in sline. Ob urgentnih stanjih je potreba po takojšnji zagotovitvi ventilacije in oksigenacije, kar onemogoča dodatno opazovanje sprememb v zgornjih dihalih. Izvedeni dokazni postopek dokazuje, da zdravnika ob pravilnem postopku intubacije novorojenčka, ciste nista mogla videti, saj sta laringoskop uvedla preko epiglotisa glede na to, da je šlo za reanimacijo, reševanje življenja, bilo je ogromno sluzi in sekreta, argument k temu, da jih ni bilo, ne more biti dejstvo, da je nihče ni videl, kajti cista je bila v valekuli in drugi izvedenci so potrdili, da je ne bi bilo mogoče videti. V danem trenutku pa se ni iskala anomalija, ampak se je reševalo stanje in življenje otroka. Navedeno tudi potrjuje naziranje, da specialista, ki sta pravilno intubirala, ciste nista videla, saj jo ob tem sploh nista mogla videti, so pa izvedenci potrdili, da je ta lahko ovirala dihalno pot. Obstaja večja verjetnost, da je cista bila prisotna ob porodu, kot pa da je ni bilo. Tudi dr. B. B. je podal mnenje, da je pri otroku moralo obstojati nekaj, kar je onemogočilo ustrezno izmenjevanje plinov, torej glede na klinično sliko je moralo obstajati nekaj v sferi samega otroka. Diagnoza, primarna pljučna hipertenzija in primarni fetalni obtok to tudi potrjujeta. Vendar Komisija iz Ljubljane in sodišče to v celoti ignorirata. Tudi v primeru, da bi drugotožena imela na razpolago bronhoskop pa pri tem tožena stranka pripominja, da je to naprava, ki je še danes za potrebe neonatologije domena izključno tercialne ustanove. Tako je tudi že ob porodu pri prvotožnici obstajalo nekaj, kar je oviralo intubacijo oziroma jo je otežilo. Prav tako pa je obstajalo nekaj, zaradi česar ta ni mogla normalno vdihniti ter izločiti ven tistega, kar je imela v sebi ter se prilagoditi na življenje. Drugotožena stranka kljub pravilnemu postopanju, končnega stanja ni moglo preprečiti, ne odpraviti in se mu tudi ne izogniti. V sferi njenega postopanja ni kršitve, ne vzročne zveze, škodljivo dejstvo ne izvira iz njene sfere in s tem odgovornost. Enako naziranje postavlja drugotožena stranka podredno za primer, da bi sodišče štelo, da katera od dejstev kot kršitev izvirajo iz njene sfere npr. očitek glede klicanja laringologa, čeprav smernice v času dogodka niso veljale, niti ni bilo indikacije, torej ni kršitve kot protipravnega stanja, saj ni podana vzročnost. Njegovo klicanje, prihod ter pristop izključno k intubaciji bi trajal 15 minut in bi presegel čas, ko je bila prvotožnica zadnjič intubirana in ne bi v smislu posledic ničesar rešilo oziroma se zaradi nastanka vztrajanja primarnih okoliščin v sferi prvotožnice, brez možnosti dušikovega oksida, ni moglo postopati tako, da bi se posledice mogle preprečiti, jih odpraviti oziroma se jim izogniti. Takšno naziranje potrjuje diagnoza primarne pljučne hipertenzije in dejstvo perzistentne fetalne cirkulacije. Dejstvo, da je prišlo do poslabšanja stanja, ki je narekovalo ukrep reanimacije nekje ob 8.50 uri in da je prvotožnica tudi po poslabšanju stanja in ob začetku predihovanja še spontano dihala. Otroka ne intubiraš, ko ta še spontano diha. Primarni ukrep reanimacije je v skladu z doktrino in tudi z najosnovnejšimi smernicami, pa je predihovanje preko ambu balona. Ni bilo mogoče intubirati otroka, preden ga ne nadihaš z balonom, da je bilo glede na okoliščine primera oksiginacija delno uspešna, kar pomeni, da v smislu prizadevanja ter izvedbe tega prizadevanja ni bilo storjeno nič narobe oziroma je bila intubacija pravilna, le želenega rezultata ni bilo. Kar se tiče same ciste in njenega obstoja ob rojstvu, je za njen obstoj mogoče sklepati na podlagi dejstev, da je cista, ki je bila odkrita pri prvi tožnici, v 70 % vseh primerov prirojena, da ob pravilni intubaciji glede na lego ciste, te ni bilo moč videti, napada apneje s cianozo ob cca 8.50 uri po porodu, klinična slika prvotožnice kasneje kmalu po porodu in sicer opazovani kongenitalni stridor, težave z dihanjem, dejstvo ponovnega napada apneje oziroma nastop dihalne odpovedi pri starosti prvotožnice dveh mesec in pol zaradi ciste, pri čemer je bila intubacija za poseg za odstranitev ciste možna samo z uporabo bronhoskopa pomeni, da nihče od izkušenih zdravnikov ni mogel izvesti intubacije z neposredno, izključno ročno vstavitvijo tubusa brez pripomočka, da stanje hipoksije ne po času trajanja in ne po intenziteti ni bilo mogoče precizno izmeriti, da je sama prilagoditev na novo okolje ter eventuelne poškodbe zaradi neprilagoditve odvisno od mnogih etioloških faktorjev, od katerih nekateri ostanejo neodkriti. Mnenje izvedencev Komisije iz Ljubljane glede zdravila Dolantin ter posledično antidota Naroxon ne vzdrži izkustvene presoje glede na celostno strokovno prakso, povzeto v opisani strokovni literaturi in pa glede na praktične izkušnje pri klinični sliki konkretnega primera. Velika večina izvedencev, ki so podali mnenje v tem postopku je mnenja, da je pri otroku moralo obstajati nekaj, kar je onemogočilo ustrezno izmenjavo plinov, torej glede na klinično sliko je moralo obstajati nekaj v sferi samega otroka in so izključili protipravnost in vzročnost v sferi drugotožene stranke. Zato so zaključki sodišča glede obstoja temelja nepravilni in nejasni in jih ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, ter priglaša pritožbene stroške.

5Na pritožbi toženih strank je odgovorila tožeča stranka. Glede pritožbe prvotožene stranke tožeča stranka navaja, da je bilo v ponovnem sojenju nedvomno ugotovljeno, da pri L. L. ni bila prisotna prirojena tireoglosna cista, katere prisotnost sta obe toženki ves čas postopka zatrjevali. S histološkim izvidom so bile v celoti ovržene trditve obeh toženk, da je bil vzrok težav pri dihanju L. L. prirojena tireoglosna cista. Na podlagi histološkega izvida je izvedenka dr. E. E. ugotovila, da je šlo za laringealno in ne prilagojeno tireoglosno cisto. Tako so tožniki s tem, ko se je izkazalo, da pri L. L. ob rojstvu ni bilo prisotne prirojene tireoglosne, niti nobene druge ciste, dokazali, da je bil vzrok njene dihalne stiske drugje, kar se je v nadaljevanju tudi izkazalo. Ker sta toženi stranki vztrajali, da je cista obstajala in bila prisotna je sodišče utemeljeno sledilo predlogu tožnikov, da se v postopek pritegne novega izvedenca. Tako je sodišče utemeljeno postavilo izvedenca iz tujine dr. B. B., saj v tej fazi postopka ni bilo dokazano, da je vzrok dihalne stiske pri L. L. bila cista. Tudi iz tujine postavljeni izvedenec pa je v mnenju in ob zaslišanju pojasnil, da bi v porodni sobi morala biti prisotna vsaj ena oseba z znanji s področja oživljanja novorojenčkov, ki bi skrbela izključno samo v ravnanju z ravno rojenimi in tudi takoj začela s postopkom oživljanja ter poklicala na pomoč neonentalno ekipo, ko bo to potrebno. Take osebe v porodni sobi ob rojstvu L. L. ni bilo, zato tudi L. L. ni prejela pravočasne ustrezne pomoči. Sodišče prve stopnje je predlogu za zaslišanje izvedenca iz področja ORL pravilno sledilo, zato so vse pritožbene navedbe prvotoženke glede kršitve postopka v zvezi s pritegnitvijo izvedenca ORL, neutemeljene. Ker pa je izvedenec C. C. v mnenju zapisal, da nima izkušenj s patofiziološkimi dogajanji ob razvoju pljučne hipertenzije, je sodišče utemeljeno v postopek pritegnilo še Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Univerzi v Ljubljani. V ta postopek pritegnjeni izvedenci so bili tudi neposredno zaslišani na glavni obravnavi dne 10. 12. 2021. Vsi izvedenci so ob zaslišanju dodatno pojasnili svoja stališča, tako na vprašanja sodišča kot na vprašanja pravdnih strank. Neutemeljen je očitek prvotoženke, da so se zdravniki v kasnejšem zdravljenju L. L. posvetovali z dr. C. C. Dr. C. C. L. L. nikoli ni videl, niti zdravil. Zato je neutemeljen očitek toženke o pristranskem ravnanju sodišča. Obstoj tireoglosne ciste pri L. L. je bil ovržen s patološkim izvidom, ki je pokazal, da ni šlo za prirojeno tireglosno cisto, temveč za larigealno cisto, ter da to nikakor ni vzrok dihalne stiske. Sodišče je ugotovilo dejanski vzrok dihalne stiske, to pa je učinek apliciranega Dolantina na stanje L. L. v času poteka poroda in po rojstvu ter posledično na neustrezno in prepozno ukrepanje zdravstvenega osebja drugotoženke. Sodišče prve stopnje je od točke 54. dalje podrobno obrazložilo vse okoliščine, ki dokazujejo, da ravnanje zdravstvenega osebja toženke ni bilo pravilno, kar pa je v vzročni zvezi z nastalimi posebno hudimi posledicami na otrokovem zdravju. Sodišče je pojasnilo, da so bile s strani porodničarja opuščene dolžnosti opozorila zdravstvenega osebja o apliciranem Dolantinu porodnici, zaradi katerega bi bilo potrebno takoj ob nastopu dihalne stiske ustrezno zdravstveno ukrepati in dati L. L. zdravilo antidot Naloxon, kar pa ni bilo storjeno. Vzrok dihalne stiske ob rojstvu pri L. L. tako ni bila cista in prirojena pljučna hipertenzija, temveč opioid, katerega učinki po njenem rojstvu niso bili pravočasno razrešeni. Izvedenka je pojasnila, da je bila L. L. rojena v časovnem okviru, ko je imel Dolantin še vedno maksimalni učinek nanjo. Tudi dr. B. B. je izpovedal, da se je v zadnjih letih povezalo 3 do 4 primere respiratorne stiske v zvezi z zdravilom Dolantin, in da Dolantin povzroča dihalno stisko. Če bi zdravstveno osebje stanje porodnice zaradi aplikacije Dolantina spremljalo, bi o aplikaciji Dolantina moralo obvestiti neonatologa, da bi v primeru pojava dihalne stiske pri novorojenki takoj ustrezno in strokovno pravilno ukrepal. Tega zdravstveno osebje prvotoženke ni storilo. Glede na izvedeni dokazni postopek ni nobenega dvoma, da zdravstveno stanje L. L. ob rojstvu ni bila posledica prirojene ciste, katera bi ovirala dihalno pot in nihče od osebja tudi ni opazil ciste. Tudi dr. K. K., ki je izvajal intubacijo, ciste ni videl. Tako cista ni bila vzrok dihalne stiske pri L. L., prav tako ni bila vzrok dihalne stiske prirojena pljučna hipertenzija. Pri L. L. je prišlo do razvoja persistentne pljučne hipertenzije, kot je ob zaslišanju pojasnil dr. H. H., nastala je zaradi dogajanja po rojstvu. Do persistentne pljučne hipertenzije je tako prišlo zaradi nezadostnega predihavajanja in dolgotrajnih postopkov intubacije po rojstvu. Predlaga, da se pritožba prvotožene stranke zavrne kot neutemeljena.

6V odgovoru na pritožbo drugotožene stranke pa je tožeča stranka mnenja, da sodišče ni storilo s strani drugotožene očitanih absolutnih bistvenih določb postopka ali kršitve ustavnih pravic do poštenega sojenja, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni zmotno uporabilo materialnega prava. Sodišče sodbe ni oprlo izključno na mnenje sodnih izvedencev Univerze v Ljubljani, Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in na mnenje dr. C. C. Iz obrazložitve celotne sodbe jasno izhaja, da je sodišče pri sklepanju o vseh dejanskih vprašanjih upoštevalo, med seboj primerjalo in ocenjevalo vsa izvedenska mnenja tako pisna v tem postopku in v zvezi z mnenji vseh izvedencev ob zaslišanju. Sodišče je v sodbi podrobno obrazložilo ugotovitve vsakega posameznega izvedenca, tako v njihovih pisnih mnenjih kot ustnih, podanih ob zaslišanju in podana strokovna mnenja je med seboj primerjalo, ter nato jasno in argumentirano sprejelo zaključke za svojo odločitev. Sodišče je podrobno obrazložilo, zakaj je tekom postopka bilo potrebno pridobiti mnenja še drugih izvedencev, kar je podrobno obrazložilo v točki 38. obrazložitve sodbe. Sodišče je v točki 39. obrazložitve sodbe pojasnilo, da je drugotoženka imela možnost izločevati postavljene izvedence Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani, v kolikor je menila, da so podani kakršnikoli razlogi za njihovo izločitev, pa tega ni storila. Prav tako je v točki 40. obrazložitve sodbe pojasnilo, da samo dejstvo, da je dr. C. C. zaposlen v isti zdravstveni ustanovi, kjer se je prvotožnica zdravila, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi vzbudila dvom v izvedenčevo pristranskost, prav tako pa ta izvedenec prvotožnice ni obravnaval niti zdravil. Ni utemeljen očitek drugotoženke, da ni šlo za pošteno in objektivno obravnavo primera na sami obravnavi, kar bi naj predstavljalo kršitev iz 8. člena ZPP in ki naj bi vplival na zakonitost odločbe. Pooblaščenca toženih strank sta bila ves čas zaslišanja izvedencev prisotna na obravnavi in sta imela možnost izvedence spraševati, kar sta tudi dejansko storila. To je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja izvedencev. Pritožbeni očitek drugotoženke, da je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče postopalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 3. člena ZPP in prekluzijo dokazov ter pravočasnosti trditev tožnikov iz 286. člena ZPP, glede ugotovitev izvedencev dr. C. C. in Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v Ljubljani o učinku aplikacije Dolantina na L. L. in vzroka dihalne stiske pri njej, je neutemeljen. Sodišče je to podrobno obrazložilo v točki 16. obrazložitve sodbe. Tožniki so ves čas postopka drugotoženki očitali nepravočasno, nestrokovno in neskrbno ukrepanje v času pred, med in po rojstvu prvotožnice, prav tako pa tudi, da bi se pljučno hipertenzijo pri tožnici dalo preprečiti, če bi bila oskrba po porodu ustrezna, pravočasna in uspešna. Tako so tožniki svojo trditveno podlago ustrezno podali brez pomoči strokovnjakov iz tujine, kot jim to neutemeljeno pripisuje drugotoženka. Tožniki niso nikoli imeli nobene pomoči strokovnjakov iz Hrvaške, zagotovo pa je imel pooblaščenec toženke ves čas postopka ustrezno strokovno pomoč zaposlenih delavcev drugotoženke, pa je kljub temu ves čas postopka zatrjeval napačni vzrok dihalne stiske pri L. L. Sicer pa so tudi vsi predhodno pritegnjeni izvedenci v svojih mnenjih navajali, da je bil drugotožnici apliciran Dolantin, pri čemer pa ti izvedenci Dolantinu niso pripisovali nobenega pomena in njegovega učinka na dihalno stisko pri L. L. Tako je zatrjevanje drugotoženke, da je Dolantin novota pritegnjenih izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani neresnično in neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje dr. M. M., predstojnika ginekološkega porodnega oddelka drugotoženke. Drugotoženka dokazne ocene sodišče in pridobljene medicinska mnenja ter ustna mnenja ob zaslišanju izvedencev kritizira povsem pavšalno in neutemeljeno. V točki 49. obrazložitve sodbe je sodišče povzelo ugotovitve izvedencev dr. G. G. in dr. H. H., da je Dolantin opijat, da ima močne učinke na zapise srčne funkcije poroda in na krčenje maternice ter da se je prvotožnica rodila 8.34 uri, to je bilo eno uro in 48 minut po pričetku aplikacije Dolantina drugotožnici, kar pa je čas, ko ima Dolantin največji učinek na dihanje in odzivnost novorojenčka ob rojstvu. Dejstvo učinka Dolantina na dihanje in odzivnost novorojenke L. L. pa tudi drugi izvedenci niso izključevali, čeprav so mu pripisovali manjšo težo. Ker ima Dolantin učinek na dihanje in odzivnost novorojenčka ob rojstvu, to mora biti signal za porodničarja, da na to dejstvo, že pred samim zaključkom poroda opozori prisotno osebje, še zlasti babice, ki imajo prve opraviti z novorojenčkom, ko se le-ta porodi na svet. Zato je povsem utemeljen zaključek sodišča, da je dr. A. A. ravnal protipravno, na takšno obveznost oz. dolžnost porodničarja je smiselno opozoril tudi izvedenec dr. B. B., katerega mnenje pa sta toženki v celoti povzeli. Dr. B. B. je pojasnil, da ni nobenega dvoma, da je Dolantin depresiv dihanja in da se o dejstvu, da je mati prejela Dolantin informira dežurni neonatolog, ki mora biti v bližini dostopen. Dr. A. A. za obveščanje zdravstvenega osebja o aplikaciji Dolantina, ni poskrbel. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe drugotožene o očitkih izvedencem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani, da nimajo praktično nobenih izkušenj z dajanji in učinki Dolantina in da zato njihovo mnenje ni pravilno. Gre za vrhunske strokovnjake in takšna navajanja drugotoženke so neutemeljena, tudi dr. B. B. mnenju izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani v zvezi z učinki Dolantina pritrjuje, pa tudi vsi ostali izvedenci, pritegnjeni v tem postopku niso izključevali pomena tega zdravila pri L. L. Tako je pravilen zaključek sodišča, da bi L. L. bilo potrebno dati zdravilo Naloxan, kateri bi izničil učinke Dolantina. Ker zdravstveno osebje, katero je reševalo dihalno stisko pri L. L., ni bilo seznanjeno z aplikacijo Dolantina pri drugotožnici, tako ni imelo pomembne informacije o vzroku dihalne stiske pri L. L. Zaradi tega so vsi nadaljnji postopki ravnanja zdravstvenega osebja pri drugotoženki bili prepozni in neučinkoviti, kar je imelo za posledico tudi razvoj pljučne hipertenzije. Zato tudi ne držijo pritožbene navedbe drugotoženke, da je pri L. L. moralo biti prisotno še nekaj drugega, oziroma še nekaj več in pri tem navajajo med drugim cisto ter primarno pljučno hipertenzijo, česar pa toženki tekom postopka nista dokazali. Pravilen je zato zaključek sodišča, da je huda prizadetost L. L. v vzročni zvezi z nestrokovnim oziroma ne dovolj skrbnim ravnanjem zdravstvenega osebja drugotoženke, toženki pa nista uspeli dokazati, da je zdravstveno osebje drugotoženke v konkretnem primeru ravnalo tako, kot so mu nalagala pravila medicinske stroke in je zato podana civilna odgovornost drugotoženke, posledično do višine zavarovalne vsote pa tudi prvotoženke. Tožniki so mnenja, da je tudi pritožba drugotoženke neutemeljena in predlagajo, da se pritožbo kot neutemeljeno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Priglašajo še pritožbene stroške.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Iz pritožbe prvotožene stranke najprej izhaja očitek, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je postavilo izvedenca pediatra iz tujine, čeprav za to ni imelo nobene zakonske podlage in naj bi s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, katera je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in da naj bi s tem storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvotožena stranka v pritožbi ne pojasni, kako je ta odločitev sodišča prve stopnje vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe in je v tem delu pritožba neobrazložena in zato neutemeljena. S takšnim postopanjem pa sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je imelo v določbi tretjega odstavka 254. člena ZPP zakonsko podlago, da je postavilo izvedenca dr. B. B., in tako ni šlo za nezakonito postopanje sodišča. Sodišče prve stopnje je v točki 38. obrazložilo, zakaj je sprejelo takšno odločitev. Sodišče je svojo odločitev pravilno pojasnilo s tem, da je bilo med pravdnima strankama že tekom prvega sojenja sporno, ali je cista dejansko pri prvotožnici obstajala že ob rojstvu in kot takšna predstavljala dejansko vzrok za dihalno stisko in mehansko oviro v postopku intubacije. Ker izvedenka dr. E. E. z dopolnitvijo mnenja, dvoma sodišča v pravilnost njenega mnenja v tem delu ni odpravila, je zato sodišče za končno razjasnitev spornih dejstev pravilno dopustilo angažiranje novega izvedenca iz tujine, kot so ga predlagali tožniki. Sodišču se je namreč glede obstoja oziroma neobstoja sporne cista vzpostavil dvom takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca pomenila procesno kršitev. Izvedenka E. E. je namreč tudi še po tistem, ko je ugotovila, da histološki izvid dejansko klinično postavljenega suma na tireoglosno cisto ni potrjeval, je še vedno vztrajala, da je pri prvotožnici šlo najverjetneje za pravo prirojeno laringealno cisto. Zato je sodišče podvomilo v pravilnost njenega mnenja, tako je imelo zakonsko podlago v določbi tretjega odstavka 254. člena ZPP, da je postavilo drugega izvedenca. Glede na to, da pa se tudi po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca dr. B. B. ni dokončno razjasnilo, ali je bila cista vzrok dihalne stiske pri prvotožnici po rojstvu, dr. B. B. je namreč pojasnil, da ni kompetenten za odgovore v zvezi z obstojem ciste pri prvotožnici, saj ni otorinolaringolog in da je le otorinolaringolog ali neononatolog tista oseba, ki je kompetentna za podajo odgovora na vprašanja, ali je cista obstroirala dihalno pot prvotožnice, je zato sodišče pravilno, na predlog tožnikov angažiralo še izvedenca s področja otorinolaringologije in nato neonatologije. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je imenovalo še dodatno izvedenca otorinolaringologije. Sodišče je to tudi ustrezno obrazložilo, kajti tožniki so angažiranje tega izvedenca predlagali po tem, ko so iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. B. B. izvedeli, da se ta do vprašanj, ali je cista obstroirala dihalno pot prvotožnice, ne more opredeliti, da pa bi na to vprašanje lahko kompetentno odgovoril izvedenec s področja otorinolaringolije ali neonatologije. Pred podajo izvedenskega mnenja dr. B. B. tako tožniki niso vedeli, da je potrebno angažirati tudi izvedenca s področja otorinolaringolije ali neonatologije, saj kaj takšnega tudi ni izhajalo iz prvotnega mnenja Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja pri Medicinski fakulteti v Mariboru. Sodišče je obrazložilo, da je dolžnost stranke v tem, da navede v zvezi s katerim dejstvom predlaga dokaz in sodišče nato v skladu z 243. členom ZPP presodi, ali je dokazovanje z izvedencem sploh potrebno in nato odloči, izvedenec katere stroke je potreben za nadomestitev specialnega strokovnega manjka znanja sodišča. Glede na to, da so tožniki že v tožbi predlagali, da se angažira izvedenec medicinske stroke, je tudi ugovor prekluzije, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot neutemeljen. S takšno obrazložitvijo se strinja tudi sodišče druge stopnje in zato v tem delu pritožbo prvotožene stranke zavrača kot neutemeljeno. Nadalje prvotožena stranka navaja, da je sodišče izvedencu dr. C. C. postavilo vprašanja s področja, za katera on ni usposobljen in za katera ni imenovan kot sodni izvedenec in v tej zvezi uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve in naj bi sodišče s tem kršilo razpravno načelo postopka iz 7. člena ZPP. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena, kajti stranke morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tožniki pred podajo izvedenskega mnenja dr. B. B. niso vedeli, da je potrebno angažirati tudi izvedenca s področja otorinolaringolije in neonatologije, saj kaj takega tudi ne izhaja iz prvotnega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Mariboru, so pa to izvedeli po pridobitvi takoimenovanega informativnega dokaza, kot to izhaja iz mnenja dr. B. B. (informativnega v delu, kjer izvedenec navaja, da je potrebno glede obstoja ciste specialno znanje otorinolaringologa). Tožeča stranka ni poznala vseh dejstev, ki bi jih morala zatrjevati, ker ležijo zunaj njenega zaznavnega območja.¹ Prav tako so tožeče stranke ves čas postopka zatrjevale nestrokovno ravnanje zdravstvenih delavcev drugotožene stranke in so za to dejstvo predlagale ustrezen dokaz, to je postavitev izvedenca medicinske stroke. Ker pa prvotožena stranka v pritožbi ne navaja, katera so vprašanja, ki jih je sodišče postavilo izvedencu C. C. in gre za takšna vprašanja, za katere odgovore nanje on ni usposobljen in za katera ni imenovan kot sodni izvedenec, je pritožba tako v tem delu neutemeljena in pavšalna. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo razpravnega načela.

9Sodišče prve stopnje je tudi v točki 39. obrazložitve obrazložilo, da ni utemeljen očitek pristranskosti mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja iz Ljubljane, ker naj bi podala mnenje že v predkazenskem postopku zoper udeleženca pri obravnavanju prvotožnice. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani res podala mnenje v kazenski zadevi, ki je tekla zoper porodničarja dr. A. A., vendar pa je bilo mnenje podano s strani povsem drugih izvedencev. Poleg tega sta bili toženi stranki še pred izdelavo mnenja seznanjeni s sestavo komisije in bi lahko, v kolikor sta menili, da so podani kakršnikoli razlogi za izločitev navedenih izvedencev, v zvezi s tem podali ustrezen predlog za izločitev, pa tega nista storili. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zadevi uporabilo le tisto mnenje, katerega je zahtevalo samo v tem pravdnem postopku in se na mnenje katerega je Komisija podala v drugih postopkih ni oprlo. Enaka ugotovitev velja tudi glede zatrjevanih kršitev, da je komisija že pisala mnenje o okoliščinah same invalidnosti prvotožeče stranke za potrebe socialnega spora. Tudi ta očitek je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker tudi to mnenje je bilo podano s strani drugih izvedencev in prvotožena stranka ni zahtevala izločitve poimensko imenovanih izvedencev, imenovanih v Komisijo za izvedenska mnenja. Na takšno izločitev se zato ne more uspešno sklicevati šele sedaj v pritožbenem postopku, ker bi takšno konkretno izločitev izvedenca morala zahtevati že v postopku na prvi stopnji in takšne pritožbene navedbe zato tudi predstavljajo pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena. Tožena stranka pa se je tekom postopka tudi na ustnem zaslišanju opredelila do mnenja teh izvedencev in ni pred tem zahtevala njihove izločitve.

10Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do očitkov toženih strank, da so bili pri dr. C. C. podani razlogi za njegovo izločitev, saj naj bi se zdravniki v kasnejšem zdravljenju prvotožnice z njim posvetovali glede njenega zdravljenja. Samo dejstvo, da sodni izvedenec dr. C. C. dela v isti zdravstveni ustanovi, kjer se je prvotožnica kasneje, po porodu in nastopu škodljivih posledic zdravila, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi vzbudila dvom v pristranskost sodnega izvedenca, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da izvedenec s prvotožnico ni bil v stiku, jo ni obravnaval ali zdravil. Zapis v izvidu UKC Ljubljana z dne 1. 6. 2013, da se bo zdravnica posvetovala z dr. C. C. o izvedbi morebitne traheoskopije pri prvotožnici, kaj takšnega tudi ne dokazuje, saj so tožniki zatrjevali, da takšen poseg pri tožnici nikoli ni bil opravljen in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sploh ni izkazano, da so se prvotožničini zdravniki posvetovali z dr. C. C., niti da bi ta tožnico zdravil. Takšen očitek je sodišče prve stopnje tako zavrnilo že, v postopku na prvi stopnji in zato pritožbeno navajanje v tej zvezi, ki ponavlja razloge, podane na prvi stopnji zato ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi mnenje dr. C. C.

11Sodišče prve stopnje je tako imelo pooblastila za takšno postopanje v določbi člena 254 ZPP in je pravilno sledilo predlogom tožečih strank in s tem ni ravnalo pristransko kot to neutemeljeno očita prvotožena stranka. Sodišče prve stopnje tudi ni postopalo pristransko, ko je pri svoji odločitvi upoštevalo mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani in sicer dr. G. G., dr. H. H. in dr. C. C. , saj se sodišče prve stopnje ni pri tem izreklo, da je takšno mnenje v prid npr. tožečim strankam. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Mariboru, dr. D. D., dr. E. E. in dr. F. F. in dr. B. B. Sodišče prve stopnje je sledilo tem mnenjem v delih, ki so strokovno obrazložena, ni pa sledilo npr. mnenju dr. E. E., kot je že obrazloženo v točki 38. obrazložitve, glede obstoja prirojene tireoglosne ciste, sicer pa pritožba izrecno ne pove, v katerem delu sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenje dr. D. D., dr. E. E. in dr. F. F. in dr. B. B. in je zato pritožba neutemeljena in zgolj pavšalna.

12Ni podan pritožbeni razlog prvotožene stranke, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka v pritožbi oporeka zaključkom sodišča prve stopnje, da strokovno osebje drugotoženke ni bilo pravočasno pripravljena na razrešitev dihalne stiske, saj že tekom poroda porodničar dr. A. A., ki je sicer bil klican k porodu, ni bil seznanjen s potekom poroda ter z zapisi srčne frekvence in ni dal babici navodil, kako naj ukrepajo oziroma kaj naj naredijo, če bo porod hitro napredoval, ker je porodnica prejela opioid Dolantin in bi lahko oziroma moral pričakovati slabšo odzivnost novorojenke zaradi opioidnega zdravila. Temu ni tako, ker babice o tem vplivu Dolantina niso bile strokovno obveščene, niso bile zadostno pripravljene za primer, če bi bila prvotožnica slabše odzivna oziroma imela težave. Ob oteženem dihanju prvotožnica ni prejela zdravila antidot Naloxon in ni bila deležna takojšnega nadihavanja z ambujem oziroma s tem, ob nezadostni ambu nadihavanju, še deležna strokovno pravilno izvršene intubacije, ki bi jo moral izvesti priklicani specialist laringolog. Opustitev vseh teh ravnanj, zlasti predolg časovni zamik v ukrepanju, je po zaključku sodišča privedlo do težke respiracije in metabolne acidoze ter v posledici tega do stanja, v kakršnem je prvotožnica sedaj. Prvotoženka tem zaključkom sodišča prve stopnje neutemeljeno oporeka, saj zaključki na podlagi izvedenih dokazov niso zmotni. V pritožbi prvotožena stranka ne pove katerih ugotovitev in ocen izvedencem dr. D. D., dr. F. F. in dr. B. B. sodišče ni upoštevalo in se do njih niti ni opredelilo. V zvezi z učinki Dolantina je sodišče prve stopnje zaključilo, da je porodničar dr. A. A. bil klican k porodu ter je bil seznanjen s potekom poroda ter z zapisi srčne frekvence in ni nikjer omenjeno, da je dal babicam navodila, kako naj ukrepajo oziroma kaj naj naredijo, če bo porod hitro napredoval, ker je drugotožnica dobila Dolantin in bi zato moral pričakovati slabšo odzivnost novorojenke po rojstvu, zaradi opioidnega zdravila, ni ravnal lege artis. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da dr. A. A. ni dal navodila kako naj naredijo v primeru, če bo porod hitro napredoval, ker je porodnica dobila Dolantin in da je v takšnem primeru mogoče pričakovati slabšo odzivnost novorojenke po rojstvu. Sodišče je ugotovilo, da porodničar ni že pred porodom opozoril babic na možnost učinkov opioidnega zdravila na novorojenčka, pa četudi majhno, da bi le-te bile pripravljene za primer, če bi se novorojenček rodil slabše odziven ali imel težave z dihanjem, ter bi v takem primeru, če bi se kaj takega zgodilo, ustrezno odreagirale s takojšno aktivacijo ukrepov za odpravo dihalne stiske novorojenčka, tudi na takšen način, da bi nemudoma ob nastopu dihalne stiske pri novorojenki priklicale neonatologa, če ga ni že sam porodničar, tako, da bi se zadostilo potrebi po takojšnji intervenciji. Na to dolžnost porodničarja je smiselno opozoril tudi izvedenec dr. B. B. in tako ne drži pritožbena trditev prvotožene stranke, da je sodišče svojo odločitev v tem delu oprlo le na mnenje dr. G. G. in dr. H. H. Sodišče je ocenilo, da je nezadostna skrbnost porodničarja dr. A. A. bila ta, da ni dal opozorilo zdravstvenemu osebju glede aplikacije Dolantina in kar je po oceni sodišča prve stopnje bistvenega pomena ob nastopu dihalne stiske, porod se je namreč končal ob 8.34 uri, to je eno uro in 48 minut po aplikaciji Dolantina porodnici, kar je manj kot dve do tri ure pred porodom. Novorojenka bi že zaradi tega dejstva morala biti ustrezno spremljana s strani zdravstvenega osebja, osebje pa bi moralo biti pripravljeno, da ob neustreznem dihanju aplicira novorojenčku zdravilo – antidot Naloxon. Sodišče je ugotovilo, da je pri prvotožnici dejansko prišlo do akutne in težke dihalne stiske že vse od 5. minute dalje po njenem rojstvu, s tem, ko v tistem trenutku zdravstveno osebje drugotoženke na to ni bilo pripravljeno in ob neustreznem dihanju prve tožnice ni takoj apliciralo antidot Naloxon, ni ravnalo pravilno in pravočasno. Zato je ocenilo ravnanje zdravstvenega osebja drugotoženke, ki je obravnavalo prvotožnico kot neustrezno in nezadostno, saj je sodišče kot glavni in najverjetnejši vzrok za akutno dihalno stisko prvotožnice po rojstvu pripisalo prav učinku Dolantina. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri CTG zapisu ob 7.05 in tudi kasneje ni šlo za pozne deceleracije, ampak zgodnje, glede katerih je na podlagi mnenja izvedencev ugotovilo, da ne pomenijo plodove hipoksije in pri njih dodatni ukrepi niso potrebni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med porodom otrok ni bil ogrožen in okvarjen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima Dolantin največji učinek na dihanje in odzivnost novorojenčka ob rojstvu in to ne glede na to, ali je bil Dolantin apliciran porodnici intravensko ali intramuskulatorno. Prvotožnica se je porodila ob 8.34 uri, kar je 1 uro in 48 minut po pričetku aplikacije Dolantina porodnici in v času, ki sta ga izračunala izvedenca dr. G. G.in dr. H. H. je bila verjetnost za dihalne težave in za slabšo odzivnost prvotožnice zaradi vpliva Dolantina ob porodu največja. Za sodišče je bilo ključno dejstvo, da nihče od angažiranih izvedencev ni izključeval možnih učinkov Dolantina na dihanje in odzivnost novorojenčka ob rojstvu. Dr. B. B. in dr. F. F. se sicer nista strinjala, ko sta na soočenju vztrajala, da Dolantinu ni mogoče pripisati takšnih učinkov, ki bi posledično doprinesli sitaucijo, ki je nastala pri prvotožnici, vendar oba izvedenca nista izključevala možnih učinkov Dolantina na dihanje in odzivnost novorojenčka ob rojstvu. Sodišče prve stopnje pa je sklepalo, da kakor hitro z aplikacijo opioida kot je Dolantin porodnici, učinek na dihanje in odzivnost novorojenčka ob rojstvu obstoji, pa četudi le v manjši meri, je to preteča nevarnost. To mora biti signal za porodničarja, da na to dejstvo že pred samim zaključkom poroda opozori prisotne osebe, torej kar se tiče novorojenčka, še zlasti babice, ki imajo prve opravljati z novorojenčkom, ko se le-ta porodi na svet. Babice so sicer bile seznanjene z aplikacijo Dolantina, iz zaključka sodišča prve stopnje pa izhaja, da niso bile seznanjene z možnostjo vpliva opioida na novorojenčka in babicam dr. A. A. ni dal navodila kako naj ukrepajo oziroma kaj naj naredijo, če bo porod hitro napredoval, ker je porodnica dobila Dolantin in bi lahko oziroma bi moral pričakovati slabšo odzivnost novorojenke po rojstvu zaradi opioidnega zdravila in je s tem porodničar dr. A. A. kot delavec drugotoženke ravnal protipravno. Porodničar dr. A. A. ni že pred porodom opozoril babic na možnost učinkov opioidnega zdravila na novorojenčka, pa četudi majhno. Ni jih opozoril, če se bo otrok rodil slabše odziven ali bo imel težave z dihanjem, da bi v takem primeru, če bi se kaj takega zgodilo, ustrezno odreagirale s takojšno aktivacijo ukrepov za odpravo dihalne stiske novorojenčka, tudi na takšen način, da bi nemudoma, ob nastopu dihalne stiske pri novorojenki priklicale neonatologa, tako da bi se zadostilo potrebi po takojšni intervenciji. Na to dolžnost porodničarja je opozoril tudi izvedenec dr. B. B. Ocena o nezadostni skrbnosti porodničarja dr. A. A. z vidika dati opozorilo zdravstvenemu osebju glede aplikacije Dolantina po presoji sodišča temelji na dejstvu, da je vednost aplikacije Dolantina s strani zdravstvenega osebja bistvenega pomena ob nastopu dihalne stiske, saj sta to jasno pojasnila izvedenca dr. G. G. in dr. H. H., da bi glede na možnost vpliva Dolantina glede na časovni zamik od prejema pa do poroda novorojenke, že zaradi tega prej morala biti ustrezno spremljana s strani zdravstvenega osebja, osebje pa bi moralo biti pripravljeno, da ob neuspelem dihanju aplicira novorojenčku zdravilo – antidot Naloxon. Ker je bilo ugotovljeno, da je pri prvotožnici dejansko prišlo do akutne in težke dihalne stiske z dihalno odpovedjo že vsaj od 5. minute dalje po njenem rojstvu, se s tem, ko v tistem trenutku zdravstveno osebje drugotoženke na to ni bilo pripravljeno in ob neustreznem dihanju prve tožnice ni takoj apliciralo zdravila antidot Naloxon, se skrbnost zdravstvenega osebja druge toženke, ki je obravnavalo prvotoženko, izkaže kot neustrezna, sploh pa nezadostna. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da ne glede na hitrost poroda, zdravilo ni imelo negativnega vpliva na prvotožnico, vsekakor ne na način, kot nakazujeta izvedenca Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Glede uporabe Naloxona se je opredelil tudi dr. B. B,, ki je mnenja, da naj bi ta izničil učinek Dolantina. Tudi izvedenec D. D. je ob ustnem zaslišanju izpovedal, da Dolantin ni bil spregledan. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da takoj po tem, ko se je ugotovilo, da ukrepi za odstranitev dihalne stiske s taktilno stimulacijo, aspiracijo dihalnih poti, nadihavanjem z nadetjem obrazne maske ter nadihavanje z ambujem niso zadostni, ni priklicalo oziroma poskrbelo za prisotnost specialista pediatrije oziroma specialista anesteziologije, kompetentnega za izvajanje intubacije. Dihalna stiska pri prvotožnici je nastopila že po 5. minuti po rojstvu in je kljub stopnjevanju ukrepov vse do neuspelega nadihavanja z ambujem, že minilo nekaj časa od nastopa dihalne stiske pa do prihoda dr. J. J., ki je pričela z intubacijo. Po mnenju izvedenke dr. G. G. in dr. H. H. je do nepopravljivih poškodb in okvare možganov pri prvotožnici začelo prihajati že tedaj, ko je bilo nadihavanje preko maske neuspešno in je trajalo še nadaljnjih 41 minut, torej v času med 10. in 51. minuto po rojstvu deklice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da drugotoženka ni poskrbela, da bi njeno zdravstveno osebje, babica ali porodničar dr. A. A. takoj po tem, ko se je ugotovilo, da ukrepi za odstranitev dihalne stiske s taktilno stimulacijo, aspiracijo dihalnih poti, nadihavanjem z nadetjem obrazne maske ter nadihavanje z ambujem niso zadostni, ni takoj priklicalo oziroma poskrbelo za prisotnost specialista laringologa, kompetentnega za izvajanje intubacije.

13Neutemeljeno nato prvotoženka v pritožbi navaja, da se dihalna depresija ni rešila z dodajanjem kisika in s predihavanjem z masko, ker je razlog za to bila cista, katera je ovirala dihalno pot. Po mnenju pritožbe naj bi bil razlog za stanje prvotožnice v dodatnem stanju pri njej, zaradi katerega po mnenju toženk nadihovanje preko maske ni bilo v celoti uspešno. Pri prvotožnici naj bi šlo za primarno pljučno hipertenzijo ali cisto v zgornjih dihalnih poteh oziroma kombinacijo obeh stanj, zaradi česar je bila ventilacija in intubacija otežkočena oziroma le delno učinkovita. Takšnih drugih dejstev pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v tem postopku bilo sporno, ali je cista dejansko pri prvotožnici obstajala že ob rojstvu in je kot takšna predstavljala dejansko oviro ob nastopu dihalne stiske in v postopku intubacije. Sodišče je tudi ugotavljalo, ali je bil vzrok za težko dihalno stisko v dejstvu obstoja ciste. Zato je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca medicinske stroke s področja ORL dr. C. C. Slednji je menil, da se intubacija ni začela pravočasno, predvsem, ker je prišlo do zakasnitve pri klicanju ustrezne pomoči. Tako bi samo vstavitev tubusa v prvih 10. minutah po rojstvu in s tem tudi učinkovita aspiracija plodovnice ter nato predihavanje s kisikom pripeljala do razširitve pljučnega žilja in bi se s tem preprečilo vztrajanje fetalnega krvnega obtoka in bi posledično prišlo do zadostne oksigenacije. Intubacija v prvih minutah po rojstvu bi torej bila optimalni postopek za preprečitev posledic vztrajajoče pljučne hipertenzije, izvedljiva pa bila ob dobri organizaciji dela, ki bi zagotovila takojšno ali zelo hitro prisotnost izurjenih strokovnjakov. Ta izvedenec je tudi pojasnil zakaj meni, da v konkretnem primeru prvotožnice tireoglosna cista ni bila prisotna ob rojstvu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so prvi simptomi motenega dihanja navedeni šele 28. 6. 2009, torej skoraj dva meseca po porodu. V vmesnem obdobju pa težav z dihanjem ni bilo. Torej, če je že bila cista tako majhna v vmesnem obdobju, bi bila ob rojstvu še toliko manjša, da ne bi povzročila dihalne stiske in ovirala intubacije. Vzrok za dihalno stisko tako sodišče prve stopnje ne vidi v obstoju ciste že ob porodu, temveč v neustreznem ukrepanju zaradi nastanka pljučne hipertenzije, ki je posledica vpliva Dolantina pri novorojenki. Iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja iz Ljubljane izhaja, da porodničar babicam ni dal navodila kako naj ukrepajo in kaj naj naredijo, če bo porod hitro napredoval, posebno, ker je porodnica dobila Dolantin in bi porodničar lahko oziroma moral pričakovati slabšo odzivnost novorojenke L. L. po rojstvu zaradi vpliva opioidnega zdravila. Iz mnenja tako izhaja, da bi iz tega razloga, ker je porodnica dobila Dolantin moral opozoriti babico in poklicati neonatologa (specializanta s kompetencami ali specialista pediatrije), da naj bo še pred koncem poroda prisoten pri porodu in biti pripravljen, če bo novorojenček (v tem primeru L. L.) slabše odzivna ali bo imela težave z dihanjem. Iz mnenja tudi izhaja, da v času, ki sta ga sodna izvedenca izračunala, je bila verjetnost za dihalne težave in slabšo odzivnost otroka ob poroda največja. To mnenje temelji tudi na podlagi strokovnih virov, v primeru novorojenke je šlo za akutno in težko dihalno stisko z dihalno odpovedjo, po zapisnikih sodeč od 5. minute dalje, ko je ocena po Apgarjevi padla na 6 in je bila navkljub predihavanju s čistim kisikom novorojenka cianotična in je bila saturacija kisika med 30 % in 40 %. Iz mnenja, katerega v celoti povzema sodišče prve stopnje izhaja, da se je porod končal ob 8.24 uri, to je eno uro in 48 minut po aplikaciji Dolantina, kar je manj kot dve do tri ure pred porodom. Novorojenka bi zaradi tega morala biti ustrezno spremljana s strani zdravstvenega in medicinskega osebja, ki bi moralo biti pripravljeno, da ob neustreznem dihanju da L. L. zdravilo – antidot Naloxan. Zaradi nezadostnega nadihavanja in nezadostne prekrvavitve, je to povzročilo perzistentno pljučno hipertenzijo, ki bi se lahko popravila ob ustreznem predihavanju, prekrvavitvi in z zdravili, na primer plinom dušikom-monoksidom ter ob podpori srca in ožilja z zdravili za krepitev delovanja srčne mišice, kar se je v nadaljevanju zdravljenja tudi zgodilo na enoti za intenzivno zdravljenje otrok na UKC Ljubljana. Tako iz mnenja izhaja, ki ga povzema sodišče prve stopnje, da obdobje od aplikacije Dolantina in poroda, ker niso predvideli, da bo lahko dihanje po porodu zaradi prekratkega časa do aplikacije opoida Dolantina do poroda oteženo, je bilo ravnanje osebja nezadostno in ni bila zagotovljena ustrezna priprava na porod in na neposredno poporodno obdobje (prisotnost pediatra, ki je sposoben prepoznati novorojenčka, ki nezadostno diha, je slabo odziven in veščega intubacije), oskrbe takoj po porodu, to je oskrbo in odprtje dihalnih poti ter eventualna aplikacija zdravila antidota Naloxon in tako se je razvil redosled, ki je potegnil za seboj vse posledice, ki so iz tega nastale. Izvedenci so pojasnili, da je eden izmed vzrok, ki bi lahko povzročil dihalno stisko pri L. L. zdravilo Dolantin, ki je opioid in vpliva tako na zapis srčne frekvence ploda kot na odzivnost in dihanje novorojenčka po porodu, ker to zdravilo deluje na dihalni center. V primeru, ker je prišlo do prehitrega poroda po aplikaciji opioida Dolantin, bi moralo biti zdravstveno osebje pripravljeno, da oskrbijo dihalno pot, po potrebi novorojenčka nadihavajo takoj in mu preko popkovne vene dajejo antidot Naloxon, ki zavrne delovanje opioidnega zdravila Dolantina na dihalni center. Vsekakor je ocena po Apgarjevi 7 in nadaljnji potek nakazoval na to, da je bilo otrokovo stanje neoptimalno. Nato je prišlo do dušenja s hipoksemijo (nizka situracija kisika v krvi), hipoksijo (nizka situracija kisika v telesnih celicah) in ishemije, ter do pljučne hipertenzije, slabega delovanja srca, ki ni mogel več prečrpavati krvi in kisika skozi stisnjeno pljučno ožilje, da bi lahko prišlo v stik s pljučnimi alveoli, kjer bi lahko prišlo do izmenjave plinov, to je kisika in ogljikovega dioksida. Med samim porodom pa otrok ni trpel za hipoksemijo in hipoksijo. V času po tem, ko je porodnica dobila opioid Dolantin je to zdravilo vsekakor delovalo na frekvenco srca in na spremenjen zapis, ki se vedno beleži med porajanjem. Pri otroku je prišlo do pljučne hipertenzije zaradi motenega prilagajanja na zunajmaternično življenje po rojstvu, ob neuspelem predihavanju in dolgotrajnih postopkih težje intubacije. To bi se dalo preprečiti, če bi bila oskrba novorojenčka po porodu ustrezna, pravočasna in uspešna in bi se predvidelo, da je možen vpliv Dolantina vzrok za Apgar 7 in slabšo odzivnost in dihanje ter, da bi bila prva intubacija uspešna in takojšnja. Izvedenci so podali mnenje, da v prvih 10. minutah še ni moglo priti do nepopravljivih poškodb in okvar možganov, ker je deklica dihala, čeprav nezadostno. Glede ciste pa so izvedenci Komisije pri Medicinski fakulteti v Ljubljani podali mnenje, da če bi cista ob porodu že obstajala, bi jo moral zdravnik videti, če ne ob intubaciji v porodnišnici, pa vsekakor nekaj dni kasneje, ko se je ekstubirala sama v intenzivni enoti in je bila potrebna takojšna intubacija, ki je tedaj potekala brez težav. Primerljivo vsebino je podal tudi dr. C. C., ki je mnenja, da proti prisotnosti ciste ob rojstvu govori tudi nemotena, ponovna vstavitev endotrahealnega tubusa in nemoteno dihanje po odstranitvi tubusa 7. 5. 2009. Tudi, če je cista bila ob porodu, je bila tako majhna, da ne bi povzročala dihalne stiske in ovirala intubacije. Ta izvedenec je tudi mnenja, da ni dokazov, da je bila cista pri L. L. prirojena. Tako niso utemeljene pritožbene trditve prvotožene stranke, da je bil razlog za stanje prvotožnice v dodatnem stanju pri njej, zaradi katerega nadihovanje preko maske ni bilo v celoti uspešno. Da je prišlo do pljučne hipertenzije, je sodišče prve stopnje pojasnilo na podlagi prej omenjenega mnenja izvedenca, prav tako glede tega, da cista ni mogla ovirati zgornje dihalne poti in sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca Komisije za izvedenska mnenja v Ljubljani zaključilo, da bi aplikacija Naloxona bila primerna in učinkovita za odpravo dihalne stiske. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila ogroženost novorojenke takoj po porodu podcenjena, in sicer že v prvih minutah po rojstvu, ustrezno usposobljena pomoč zato ni bila klicana takoj. Iz mnenja dr. C. C. izhaja, da bi bilo v tem primeru potrebno poklicati dodatno pomoč in bi lahko izkušen laringolog po vsej verjetnost pravočasno očistil dihalno pot in intubiral, obenem pa bi lahko tudi potrdil ali ovrgel vzroke za oteženo intubacijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zdravstveno osebje drugotožene stranke ni začelo izvajati ukrepov pravočasno, torej že po 5. minutah, ko je nastopila težka dihalna stiska prvotožnice, ko pet vdihov skozi navadno ustno nosno masko ni privedlo do izboljšanja dihanja. V konkretnem primeru se je ambu nadihavanje odredilo šele s prihodom specializantke pediatrije dr. I. I. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da če bi specializantka dr. I. I. vedela, da je preteklo premalo časa od tedaj, ko je nosečnica dobila Dolantin do poroda, verjetno ne bi dajala novorojenke materi na njen trebuh, temveč bi jo začela že takoj nadihavati z Ambu masko. Med pravdnima strankama pa nadalje ni bilo sporno, da pri prvotožnici tudi nadihavanjem z Ambujem kot ukrep, ni bil zadosten za odpravo dihalne stiske in je zato bilo potrebno preiti na postopek intubacije. S postopkom intubacije je pričela pediatrinja dr. J. J., 21 minut po rojstvu otroka. Po prepričanju sodišča pa je 16 minut, katere so minile od nastopa dihalne stiske pa do prihoda dr. J. J. prevelik zamik, saj je po strokovno prepričljivem mnenju izvedenke dr. G. G. in dr. H. H. do nepopravljivih poškodb in okvare možganov pri prvotožnici začelo prihajati že tedaj, ko je bilo nadihavanje preko maske neuspešno in je trajalo še nadaljnjih 41 minut, torej v času med 10. in 51. minuto po rojstvu deklice. Dr. J. J. je bila tista, ki je prva intubirala prvotožnico. Kljub izvedeni intubaciji se saturacija pri prvotožnici ni izboljšala, zato je med tem že prispel tudi specialist anesteziolog, ter je deklico ekstubiral in ponovno intubiral. Ta postopek je ponovil trikrat. Iz mnenja dr. C. C., ki ga v celoti povzema sodišče prve stopnje pa izhaja, da se intubacija ni začela pravočasno, ker je prišlo do zakasnitve pri klicanju ustrezne pomoči. Akutna dihalna stiska je stanje, ki namreč zahteva takojšnje ukrepanje in tudi takojšen prehod na bolj zamišljeno in uspešno metodo, če prva ne privede do izboljšanja stanja, tako bi samo vstavitev tubusa v prvih desetih minutah po rojstvu in s tem tudi učinkovita aspiracija plodovnice ter nato predihavanje s kisikom, pripeljalo do razširitve pljučnega žilja in s tem preprečilo vztrajanje fetalnega krvnega obtoka in bi posledično prišlo do zadostne oksigenacije. Intubacija v prvih minutah po rojstvu, bi torej bila optimalni postopek za preprečitev posledic vztrajajoče pljučne hipertenzije, izvedljiva pa bi bila ob dobri organizaciji dela, ki bi zagotovila takojšnjo ali zelo hitro prisotnost izurjenih strokovnjakov. Tudi v zvezi z oteženo intubacijo se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da bi lahko cista, če bi obstajala že ob rojstvu, samo če bi bila dovolj velika, pritiskala na epiglotis in ga potiskala na vhod v grlo in s tem ovirala postopek intubacije. Samo cista tolikšne velikost oziroma z drugimi besedami samo dovolj velika cista bi lahko povzročila dihalno stisko, vendar bi v tem primeru pri intubaciji morala biti vidna. Za konkreten primer pa sta oba zdravnika, ki sta izvajala postopek intubacije povedala, da ciste nista videla. Če je bila cista v vmesnem obdobju do 4. 5. 2009 tako majhna, ne bi zaradi njene majhnosti povzročila dihalne stiske ter ovirala intubacijo. Glede same intubacije sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam toženih strank, da je bila intubacija uspešna, le rezultatov ne bilo, kajti prvi poskusi intubacije so bili neuspešni, najverjetneje zato, ker je bila lopatica laringoskopa prenizko ob zadnji ploskvi grla, saj sta zdravnika, ki sta izvedla prve poskuse intubacije, izpovedala, da je bilo grlo nenormalno visoko. Prva dva poskusa intubacije je dr. K. K. opravil brez pomoči laringoskopa, ko je porinil tubus na slepo, kar pa po mnenju izvedenca dr. C. C., ki mu sodišče prve stopnje v celoti sledi, ni bilo pravilno, saj slepa intubacija ne vodi do uspeha, ker tubus v zadnji strani grla zdrsne v požiralnik. Uspešnost vsake intubacije pa je potrebno tudi takoj preveriti z avskultacijo pljuč in ob sumu na morebitno intubacijo v požiralnik, tudi z avskultacijo nad želodcem. RTG slikanje je v nujnih situacijah izguba časa. Ker torej vsaj v dveh poskusih intubacije postopek ni bil izvršen tako kot bi moral biti, sodišče prve stopnje v tem vidi protipravnost ravnanja delavcev drugotoženke. V tej zvezi sodišče prve stopnje tudi napravi dokazno oceno in ne sledi mnenju Medicinske fakultete v Mariboru, da se je zataknilo pri intubaciji, vendar ne zaradi neznanja in neuspešnosti, temveč zaradi prirojene posebnosti prvotožnice v področju ustnega dna in žrela, kjer je prirojena cista med bazo jezika in epiglotisa pri prvotožnici zaprla pregled v larinks, kamor je potrebno vstaviti tubus. Komisija iz Ljubljane pa jasno pove, da se za intubacijo potrebuje laringoskop, ko to tudi podrobno opiše, kako se tubus uvaja v otrokovo telo s pomočjo laringoskopa ter, kako se z njim ravna tekom intubacije. Sodišče pa je nato na podlagi mnenj dr. G. G. in dr. H. H. zaključilo, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru prvotožnice, po postopku težke intubacije po treh neuspešnih poskusih intubacije aktivirati še specialista laringologa, da bi pomagal pri zagotovitvi odprte dihalne poti. V postopku težke intubacije bi bilo potrebno v konkretnem primeru po treh neuspešnih poskusih intubacije poklicati laringologa, ki je najbolj sposoben za laringoskopijo, prepoznavo bolezenskih sprememb v grlu in ob grlu in tudi za težavno intubacijo. Drugotoženka tega ni storila, pri čemer je pripomniti, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo v dopoldanskem času, ko je na ORL oddelku zagotovo bil prisoten specialist ORL. Če bi ta izkušen specialist tako pravočasno očitistil dihalno pot in intubiral, obenem pa bi lahko tudi potrdil oziroma ovrgel vzroke za oteženo intubacijo, je s tem tudi sodišče prve stopnje zaključilo, da je tudi v tem delu bilo ravnanje delavcev drugotožene stranke protipravno, ker ni ravnalo tako. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da drugotožena stranka ni imela izdelanih protokolov za ukrepanje v primeru prehitrega poroda pri podajanju opioidnih zdravil nosečnici, niti protokola za primer težke intubacije. Iz mnenja izvedencev dr. G. G. in dr. H. H. pa izhaja, da bi ti protokoli morali obstajati in sodišče je zaključilo, da bi vsekakor ti protokoli ne smeli biti v nasprotju s protokoli, ki so jih v tistem času imeli v drugih slovenskih bolnišnicah, npr. protokol za primer težke intubacije. Sodišče prve stopnje je zato v točki 64. obrazložitve pravilno zaključilo, da strokovno osebje drugotoženke ni z zadostnimi ukrepi ter časovno primerno ukrepalo na spreminjajoče se zdravstveno stanje prvotožnice po rojstvu in ni storilo vsega, kar je bilo potrebno, da bi se razrešila njena dihalna stiska in preprečil nastop vztrajajoče pljučne hipertenzije. Strokovno osebje drugotoženke ni bilo pravočasno pripravljeno na razrešitev dihalne stiske, saj že tekom poroda porodničar ni obvestil kako morajo ukrepati, če bo porod hitro napredoval, ker je porodnica prejela opioid Dolantin in bi lahko oziroma moral pričakovati slabšo odzivnost novorojenke po rojstvu zaradi opioidnega zdravila. Tako babice, ki na možnost učinkov opioidnega zdravila na novorojenko niso bile opozorjene, niso bile pripravljene za primer, če bi se prvotožnica rodila slabše odzivna oziroma imela težave z dihanjem ter, da bi v takem primeru ustrezno odreagirale z ustrezno aktivacijo ukrepov za razrešitev dihalne stiske, tudi na takšen način, da bi nemudoma po nastopu dihalne stiske poklicale neonatologa, tako da bi se zadostilo potrebi po takojšnji intervenciji. Prvotožnica je bila rojena v časovnem okviru maksimalnih možnih učinkov opioida Dolantina na novorojenčka in bi že iz tega razloga morala biti ustrezno spremljana s strani zdravstvenega osebja, ki v tem konkretnem primeru ni bilo pripravljeno, da ob oteženem dihanju prvotožnice le-tej aplicirajo zdravilo antidot Naloxon, po petih minutah po rojstvu, pa ni bil takoj poklican specialist neonatolog, kompententen za izvajanje vseh potrebnih ukrepov za razrešitev težke dihalne stiske. Prvotožnica ni bila deležna takojšnjega nadihavanja z ambujem oziroma s tem ob nezadostnem ambu nadihavanju še deležna strokovno pravilno izvršene intubacije, ki bi jo, če navkljub trem poskusom ne bi doprinesla uspeha, moral izvesti priklicani specialist laringolog. Opustitev vseh navedenih ravnanj strokovnega osebja drugotožene stranke, zlasti pa predolg časovni zamik v ukrepanju, so po presoji sodišče prve stopnje bile ključne, da je pri prvotožnici zaradi nezmožnosti predihavanja in nezadostne prekrvavitve prišlo do težke respiracijske in metabolne acidoze. Pravočasna in ustrezna intubacija ter predihavanje s čistim kisikom, bi najverjetneje lahko preprečilo razvoj pljučne hipertenzije ali pa jo vsaj močno omilila. Do pljučne hipertenzije pri prvotožnici je torej prišlo zaradi motenega prilagajanja na zunajmaternično življenje po rojstvu, ob neuspelem predihavanju in dolgotrajnih postopkih težke intubacije. V času, ko so potekali neuspešno predihavanje in poskusi intubacije, je prišlo do nepopravljivih in dolgotrajnih okvar možganov. V prvih desetih minutah po rojstvu prvotožnice še ni moglo priti do nepopravljivih poškodb in okvar možganov, ker je prvotožnica dihala, čeprav ne zadostno, do nepopravljive okvare in poškodb je prihajalo od tedaj, ko je bilo neuspešno nadihanje preko maske, pa tekom neuspešnih poskusov intubacije dlje časa, cca 40 minut, se pravi med 10. minuto in 51. minuto po rojstvu. Šele nato je bila prvotožnica končno uspešno intubirana. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je huda prizadetost prvotožnice v vzročni zvezi z nestrokovnim oziroma ne dovolj skrbnim ravnanjem zdravstvenega osebja drugotoženke, toženki pa nista uspeli dokazati, da je zdravstveno osebje drugotoženke v konkretnem primeru ravnalo tako, kot so mu nalagala pravila medicinske stroke, zato je podana civilna odškodninska odgovornost drugotožene in prvotožene stranke. Tako so neutemeljene pritožbene trditve prvotožene stranke, v delu, kjer oporeka zaključku sodišča o nestrokovnosti zdravstvenega osebja ob izvedbi ukrepov po nastanku dihalne stiske, ker ni prejela zdravila Naroxon, ker ni bila deležna takojšnjega nadihanja z ambujem in strokovno pravilno izvršene intubacije, ki bi jo moral izvesti priklicani specialist laringolog in zato naj ne bi bila podana krivda drugotoženke. Iz obrazloženega tako izhaja, da pritožba prvotožene stranke ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje v celoti ob uporabi določbe člena 353 ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Pritožbo s podobno vsebino kot prvotožena stranka, podaja tudi drugotoženka in v pritožbi negira vzrok Dolantina na nastanek dihalne stiske pri L. L. in tudi takojšnjo neprisotnost zdravnika, in da bi strokovno osebje drugotožene stranke ne ravnalo strokovno in v skladu s pravili deontološke znanosti. Sodišču prve stopnje očita storitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tudi pritožba drugotožene stranke ni utemeljena.

15Drugotožena stranka najprej opozarja na to, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker v konkretnem primeru drugotoženi ni mogoče očitati nestrokovnosti oziroma storitev strokovne napake in, ker je ravnala po pravilih znanosti in stroke, pa je kljub temu prišlo do neljubega dogodka, katerega vzroki izvirajo iz prvotožnice same in takšno prirojeno stanje pri prvotožnici izključuje protipravnost zavarovanja strokovnih delavcev drugotožene stranke. V konkretnem primeru je potrebno kot materialnopravno podlago po zaključku sodišča druge stopnje uporabiti tudi določbe členov 239 in 240 Obligacijskega zakonika. V primeru, če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki mu jih nalaga strokovna doktrina in bolniku nastane škode, gre za kršitev pogodbenega razmerja. Odločilno je vprašanje kršitve dolžne skrbnosti, to je ravnanje contra legem artis. Zdravstvena ustanova se lahko razbremeni odgovornosti z dokazom o ustrezni skrbnosti, dokazati pa mora tudi, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogla pravilno izpolniti, ki so bile nepremagljive oziroma neodvrnljive.² Tudi po zaključku sodišča druge stopnje pa se drugotožena stranka ni razbremenila svoje odgovornosti o tem, da je ravnala ustrezno skrbno, kot vse to izhaja tudi iz obrazložitve te sodbe o zavrnitvi pritožbe prvotožene stranke in kot je obrazloženo z enakimi argumenti tudi glede pritožbe drugotožene stranke. Po zaključku sodišča druge stopnje drugotožena stranka tudi ni dokazala, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogla pravilno izpolniti, ker so bile nepremagljive oziroma neodvrnljive. Na te okoliščine, se je tožena stranka sicer sklicevala, vidi pa jih v tem, da je prišlo do neljubega dogodka, katerega vzroki izvirajo iz prvotožnice same. Glede na obrazložitev sodišča prve stopnje, da ni obstajala takšna prirojena cista, ki bi povzročila dihalno stisko prvotožnice in da ni bila pri prvotožnici prirojena pljučna hipertenzija, se tako izkaže, da se drugotožena stranka ni razbremenila svoje odgovornosti s sklicevanjem na vzroke, ki izvirajo iz prvotožnice.

16Neutemeljene so pritožbene navedbe drugotožene stranke, češ da sodba sodišča prve stopnje temelji in obremenjuje toženi stranki samo na podlagi mnenj izvedencev, podanih s strani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja medicinske fakultete v Ljubljani in pa izvedenca C. C., medtem, ko sodišče mnenji izvedencev Komisije v Mariboru in dr. B. B. v celoti zanemari in ju tudi ne negira. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo pri svoji odločitvi tudi mnenje Komisije Medicinske fakultete v Mariboru, dokazno je ocenilo mnenje izvedenke dr. E. E. glede obstoja ciste, dokazno je ocenilo tudi mnenje dr. B. B. glede vpliva Dolantina na nastanek dihalne stiske pri novorojeni deklici in je tudi dokazno ocenilo mnenje teh dveh izvedencev v primerjavi z mnenji Komisije v Ljubljani in dr. C. C. o tem, ali je bilo glede na nastop dihalne stiske pri prvotožnici s strani strokovnih delavcev drugotožene stranke ukrepano strokovno pravilno in pravočasno. Drugotožena stranka pritožbeno in tudi ne v postopku na prvi stopnji ne ponuja nobenih dokazov o tem, zakaj mnenje dr. C. C. ne bi bilo uporabljivo, ker naj ne bi imel izkušenj z obravnavo otrok v porodni sobi in da je dr. G. G. le teoretično in strokovno dejavna kot ginekologinja, dr. H. H. pa deluje le na KOOKIT in da zato vsi ti ne morejo imeti ustreznih izkušenj z obravnavo novorojenčkov, neposredno v porodni sobi. Temu ni tako, kajti sodišču prve stopnje se ni porajal dvom v strokovnost podanih mnenj, drugotožena stranka pa tudi ni pravočasno zahtevala izločitve teh izvedencev in se je na obravnavi spustila v obravnavanje teh dokazov in sodišče prve stopnje tako ni kršilo določbe člena 254 ZPP. Prav tako so neutemeljene in nedokazane pritožbene trditve o tem, da je sodišče prve stopnje imelo glede trditev in dokazov obeh strank različne kriterije in jih ni obravnavalo z enako skrbnostjo. Sodišče prve stopnje je opravilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in tako ni kršilo določbe člena 8 ZPP in ne gre za pomanjkljivo oziroma površno dokazno oceno. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ravnalo transparentno, vse vloge strank je vročalo nasprotnim strankam, pravočasno je vročalo tudi vsa mnenja in je tudi izvedlo ustno zaslišanje in soočenje izvedencev, na tem naroku je bil navzoč pooblaščenec drugotožene stranke in je imel vso možnost sodelovati in dajati vprašanja izvedencem in zato tudi ni kršena ustavna pravica drugotožene stranke do pristopa na sodišče. Razlogi sodbe so jasni, med sabo so povezani in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje poteka samega poroda in delovanja strokovnih delavcev tožene stranke po samem porodu, ko je prišlo do dihalne stiske pri komaj rojenem otroku. Pritožba v tem delu je tudi pavšalna, saj drugotožena stranka ne pove v katerem delu in kje je izostala dokazna ocena in konkretno katerega dokaza. Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno oceno prvostopnega sodišča, saj le-to povzema v sodbo mnenja vseh izvedencev, ki so sodelovali v tem pravdnem postopku, nato jih tudi dokazno oceni in pove zakaj je sledilo določenim mnenjem v določenih delih, drugim pa ne. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo glede grajanja drugotožene stranke, da je dovolilo tožeči stranki navajanje dejstev po prvem naroku za glavno obravnavo in naj bi s tem kršilo načelo člena 286 ZPP. Tožniki so namreč ves čas postopka trdili, da je bilo usposobljeno zdravstveno osebje klicano prepozno, da bi takoj po porodu, v sobi morali biti prisotni izkušeni pediatri in neizkušenost je vzrok, da niso prvotožnici pravočasno pomagali brez škode na njenem zdravju, prav tako so tožniki trdili, da mora drugotožena stranka z okoliščinami, da otrok ob rojstvu ne bo uspešno zadihal, kot specializirana zdravstvena ustanova vedno na to računati in temu ustrezno organizirati kadrovsko zasedenost oseb, ki bodo v odločilnem času ukrepale pravočasno, strokovno pravilno in učinkovito. Toženki tako tožnikom ne moreta očitati pomanjkljive trditvene podlage v zvezi z aplikacijo Dolantina, saj njegove učinke na novorojence morajo poznati zaposleni zdravstveni strokovnjaki drugotoženke, kar je navajala tožeča stranka. Tako je sodišče prve stopnje v točki 35. in točki 37. obrazložitve sodbe pravilno odgovorilo na ugovor prekluzije drugotoženke. Sodišče ni upoštevalo ugovora prekluzije drugotoženke, ki ga je drugotožena stranka podala na naroku dne 9. 10. 2017 glede navedb tožnikov, podanih na tem naroku v delu, ko so se sklicevali na okoliščine v zvezi s prihodom dr. K. K. v porodno sobo. Prav tako ni sledilo ugovoru prekluzije drugotožene stranke glede dodatnih navedb v zvezi s predhodno podanim mnenjem izvedenca dr. C. C. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na določbo člena 286 ZPP, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih razlogov. Namen prekluzije je pospešitev, koncentracija in racionalizacija postopka ter zagotovitev pravice procesnega udeleženca do odločanja sodišča v razumnem roku. Ta pravila pa niso edina, ki so vodila sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru prekluzije. Sodišče prve stopnje je pravila o prekluziji uporabilo v njihovem izjemnem značaju in jih je tudi dopustilo, ker so bile nujno potrebne za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva v razumnem roku. Po mnenju sodišča prve stopnje, v konkretnem primeru postopek zaradi vpogleda v listinsko dokumentacijo in zaradi upoštevanja dodatnih navedb, ni trajal dlje kot bi sicer. Po ustaljeni sodni praksi VS RS pa, po pridobitvi informativnih dokazov kot so to že podana izvedeniška mnenja, zaradi tega, ker stranke same kot take ne razpolagajo s strokovnim znanjem, lahko po pridobitvi tako imenovanega informativnega dokaza za njih, predlagajo in navedejo pripombe in tudi druge dokaze, ki bi ovrgli določena dejstva, ki izhajajo iz drugih dokazov. Temu načelu je sodišče prve stopnje tudi sledilo, saj je bil temeljni očitek tožečih strank v tem pa je bilo delo delavcev drugotožene stranke nestrokovno, premalo učinkovito in da je tožena stranka ravnala v časovno predolgem obdobju in je to v vzročni zvezi z nastankom škode pri prvotožnici in je zato predlagala ustrezen dokaz z imenovanjem izvedencev medicinske stroke. S temi trditvami tožeče stranke je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage o tem, da je po razpravnem načelu, tožeči stranki dovoljevalo navedbe, ki so v povezavi z že izvedenimi dokazi in za te navedbe je tožeča stranka tudi predlagala ustrezne izvedence medicinske stroke in torej ni predlagala novih dokazov. Ker ta pritožbeni razlog ni podan, sodišče prve stopnje ni kršilo določbe člena 286 ZPP in drugotožena stranka ne pove in natančno ne obrazloži v katerem delu in kako bi te kršitve vplivale na zakonitost in pravilnost izdane sodbe. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi izvedenski mnenji dr. C. C. in Komisije iz Ljubljane temeljili na povsem novih dejstvih, ki bi bili izven trditvene podlage tožeče stranke. Drugotožena stranka tudi ni dokazala, da je imela tožeča stranka pomoč drugih strokovnjakov in, da bi lahko ob njihovi pomoči vsa dejstva navedla že takoj na začetku sojenja. Kot že obrazloženo zgoraj, bazirajo dodatne navedbe tožeče stranke na podlagi pridobljenih novih, v določenih delih informativnih dokazov. Vse te navedbe in dokaze je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo na glavni obravnavi, v navzočnosti vseh pravdnih strank in zato sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti, kot to neutemeljeno meni drugotožena stranka v pritožbi. Drugotoženi stranki tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj priznava, da je bil pooblaščenec prisoten na naroku ter je sodeloval pri dokazovanju. Pooblaščenec drugotožene stranke je sodeloval na glavni obravnavi. Pravica do izjave tako drugotoženi stranki ni bila kršena, saj je pooblaščenec ves čas sodeloval na naroku, kjer je sodišče in tudi pooblaščenci pravdnih strank zasliševalo člane Komisije iz Ljubljane in izvedenca C. C. in v Zakonu o pravdnem postopku ni posebnih določb o tem, da mora dati sodišče prve stopnje na razpolago še dodaten čas za to, da se bo pooblaščenec pripravil na strokovna vprašanja in odgovore na ta vprašanja oziroma, da mu mora biti dodeljen dodaten čas za odgovore na izpostavljene navedbe določenih izvedencev na naroku. Tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odgovorilo na uveljavljeno relativno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče brez utemeljenih razlogov angažiralo izvedenca iz tujine in da je kasneje tudi brez utemeljenih razlogov angažiralo novega izvedenca iz področja otorinolaringologije. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi ustrezno pojasnilo, da je bilo med pravdnima strankama že tekom prvega sojenja sporno, ali je cista dejansko pri prvotožnici obstajala že ob rojstvu in je kot takšna predstavljala vzrok za dihalno stisko in dejansko mehansko oviro v postopku intubacije. Ker dr. E. E. ni odpravila dvoma v pravilnosti njenega mnenja, je zato sodišče prve stopnje pravilno dopustilo angažiranje novega izvedenca iz tujine, kot so predlagali tožniki. Glede na to, da se tudi po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca dr. B. B. ni dokončno razjasnilo, ali je bila cista vzrok dihalne stiske pri prvotožnici, je zato sodišče prve stopnje na predlog tožnikov angažiralo še izvedenca s področja otorinolaringologije in nato neonatologije. Drugotožena je sicer v tej zvezi neutemeljeno ugovarjala prekluzijo. Tožniki so namreč angažiranje tega izvedenca predlagali po tem, ko so iz izvedeniškega mnenja dr. B. B. izvedeli, da se ta do vprašanja ali je cista obstroirala dihalno pot prvotožnice ne more opredeliti, da pa bi na to vprašanje lahko kompetentno odgovoril izvedenec s področja otorinolaringologije ali neonatologije. Pred podajo izvedenskega mnenja dr. B. B. tako tožniki niso vedeli, da je potrebno angažirati tudi izvedenca s področja otorinolaringologije ali neonatologije, ker kaj takšnega tudi ni izhajalo iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Mariboru. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila dolžnost ustreznih navedb v zvezi z novim dokazom in glede katerih dejstev se predlaga izvedba tega dokaza. Glede na to, da so tožniki že v tožbi predlagali, da se angažira izvedenec medicinske stroke, je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor prekluzije, ker je imenovalo še drugega izvedenca medicinske stroke.

18Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo, da so pri delu, pri izdelavi mnenja Komisije Medicinske fakultete v Ljubljani sodelovali drugi postavljeni izvedenci kakor v kazenskem postopku in v postopku za uveljavljanje individualnih pravic prvotožnice. Drugotožena je tudi bila seznanjena z imeni izvedencev in v kolikor je menila, da so podani kakršnikoli razlogi za izločitev navedenih izvedencev, v zvezi s tem ni podala ustreznega predloga za izločitev posameznih izvedencev. Sodišče prve stopnje se je tudi ustrezno opredelilo do tega, zakaj ni izvedlo dokaze z zaslišanjem dr. M. M. in tudi v tem delu tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kot naj bi to izhajalo iz pritožbenih navedb.

19Nedokazane pa so pritožbene navedbe o tem, da je sodišče po neetičnih postopanjih tožeče stranke in sicer postopanj na naroku, oziroma obiski sodišča izven naroka, ponovno angažiranje novega izvedenca brez utemeljenih razlogov, sprejelo odločitev. Glede na vse okoliščine primera, teh pritožbenih trditev drugotožena stranka ni dokazala. Sodišče prve stopnje je šele na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno odločilo o vprašanju ali je šlo za primarno pljučno hipertenzijo pri prvotožnici ali je šlo za perzistentni fetalni obtok in obstoj ciste ter o tem, ali je strokovno osebje drugotožene stranke postopalo lege artis. O tem je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka in na podlagi pravilne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov. Drugotožena stranka je v vlogi z dne 14. 2. 2021 (list. št. 778) uveljavljala absolutne in relativne izključitvene razloge izvedenske institucije Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v Ljubljani na podlagi 5. in 6. točke 70. člena ZPP. Oba izvedenca sta bila nato zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 11. 12. 2021. Drugotožena stranka se je tako spustila v obravnavanje mnenj obeh izvedencev, ki sta podala mnenje v okviru Fakultete za izvedenska mnenja in ni več vztrajala pri izločitvi tega mnenja. Iz razpravnega zapisnika (list. št. 1058 in 1059 spisa) pa ne izhaja, da bi drugotožena stranka vztrajala pri uveljavljanju te relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zato te kršitve drugotožena stranka ne more pritožbeno uveljavljati, ker je ni uveljavljala pred samim zaslišanjem izvedencev, katerih izločitev je sicer zahtevala, ko je zahtevalo izločitev celotnega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani.

20V nadaljevanju drugotožena stranka podaja pritožbo glede obrazložitve sodišča od točke 49. do konca sodbe in se ne strinja glede tega, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi s protipravnostjo ravnanja strokovnih delavcev pri drugotoženi stranki. Sicer se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje o vplivu zdravila Dolantin, o neuporabi antidota Naloxon, glede odsotnosti protokola oziroma postopanja v nasprotju z njim oziroma s smernicami ter glede ugotovljenega protipravnega ravnanja drugotožene stranke neposredno po porodu v povezavi z zdravilom Dolantin in o nepravilnostih v času intubacije. Drugotožena stranka neutemeljeno očita, da temelji nepravilna odločitev sodišča glede vpliva Dolantina na prvotožečo stranko zato, ker tožeča stranka tega dejstva o vplivu Dolantina ni navedla do takrat, ko je komisija podala mnenje o tem in da so ostali izvedenci ovrgli stališče komisije o vplivu Dolantina, kajti izvedenci D. D., F. F. ter B. B. imajo praktične izkušnje v odmerjanju ter učinkih tega zdravila. Drugotožena stranka sama v pritožbi navaja, da so dejstvo, da je drugotožnica rodila pod vplivom Dolantina ugotovili izvedenci in da ji je bil apliciran. To so ugotovili izvedenci Komisije pri Medicinski fakulteti v Mariboru ter tudi izvedenec B. B., vendar le-ti niso dajali nobenega pomembnejšega vpliva Dolantina na novorojenega otroka. Drugotožena stranka priznava, da je med porodom drugotožnica prejemala opioidni analgetik za lajšanje bolečin ob popadkih, ob začetku aktivne faze poroda. Zdravilo je prejela v počasni intravenski aplikaciji, v polovični dozi 50 miligramov, vendar pa nato neutemeljeno navaja, da dejansko stanje v zvezi s spremljanjem vpliva Dolantina na drugo tožnico ne kaže na to, da bi porodničar moral pričakovati slabšo odzivnost prvotožnice po porodu in da bi moral že v naprej opozoriti babico in poklicati pediatra. Res se je prvotožnica rodila z Apgar 7 po prvi minuti, dihanje in pulz so bili v prvi minuti po porodu ocenjeni kot 2, brez dodatnih postopkov, kar pomeni, da dodatni ukrepi v tistem trenutku niso bili potrebni, vendar pa pritožbene trditve, da zdravilo Dolantin nima vpliva na plod oziroma otroka, pritožbeno ne vzdržijo. Sodišče prve stopnje je namreč, kot je bilo že obrazloženo v zvezi s tem izpostavljenim dejstvom vpliva Dolantina na plod, ugotovilo drugače. Iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani namreč izhaja, da je drugotožnica ob 6.46 uri prejela opioid Dolantin in, da se je prvotožnica rodila ob 8.34 uri, to je eno uro in 48 minut po aplikaciji Dolantina drugotožnici, to pa je čas, ko lahko ima Dolantin največji učinek na dihanje in odzivnost otroka ob rojstvu. V takšnem primeru pa bi moral porodničar dati babicam navodilo kako naj ukrepajo, če bo porod hitro napredoval, še posebej, ker je porodnica dobila Dolantin in bi moral pričakovati slabšo odzivnost novorojenčka po rojstvu zaradi opioidnega zdravila. Moral bi opozoriti babico in poklicati neonatologa, da naj bo še pred koncem poroda prisoten pri porodu in da mora biti pripravljen, če bo novorojenček slabše odziven ali bo imel težave z dihanjem. V času, ki sta ga izračunala dr. G. G. in dr. H. H. pa je bila verjetnost za dihalne težave in slabšo odzivnost prvotožnice ob porodu največja. Sodišče je ta del mnenja dokazno ocenilo in je obrazložilo, da četudi se s tako oceno izvedencev dr. G. G. in dr. H. H. preostala dva angažirana izvedenca s področja ginekologije in porodničarstva dr. B. B. in dr. D. D. nista strinjala, ko sta na soočanju vztrajala, da Dolantina ni mogoče pripisati takšni vlogi, ki bi posledično doprinesla situacijo, kot je nastala pri prvotožnici, pri čemer sta se tako prva izvedenca kot tudi preostala dva izvedenca v potrditev svojemu mnenju sklicevala na znanstvene vire in opravljene študije, toženki pa sta prav tako oporekali obstoju časovnega okvirja optimalnega delovanje Dolantina na novorojenčka, tega vpliva ni mogoče izključiti in je bil glavni vzrok za nastanek dihalne stiske novorojenke. Za sodišče prve stopnje je ključno prav dejstvo, da nihče od omenjenih angažiranih izvedencev ni izključeval možnih učinkov Dolantina na dihanje in odzivnost novorojenčka ob rojstvu. Sodišče je na podlagi tega sklepalo, da kakor hitro z aplikacijo opioida kot je Dolantin pri porodnici, učinek na dihanje in odzivnost novorojenčka ob rojstvu obstoji, pa četudi le v manjši meri kot preteča nevarnost, to pa mora biti signal za porodničarja, da na to dejstvo že pred samim zaključkom poroda posvari prisotne osebe, še zlasti babice, ki imajo prve opraviti z novorojenčkom, ko se le-ta porodi na svet. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da porodničar dokazano, babicam ni dal navodil kako naj ukrepajo oziroma kaj naj naredijo, če bo porod hitro napredoval, ker je porodnica dobila Dolantin in bi morali pričakovati slabšo odzivnost novorojenke po rojstvu zaradi opioidnega zdravila. Porodničar bi moral opozoriti na ustrezno odreagiranje zdravstvenega osebja, s takojšno aktivacijo ukrepov za odpravo dihalne stiske novorojenčka, tudi na takšen način, da bi nemudoma ob nastopa dihalne stiske pri novorojenki priklicale neonatologa, če ga ni že sam porodničar, tako da bi se zadostilo potrebi po takojšnji intervenciji. Na to dolžnost porodničarja je smiselno opozoril tudi izvedenec dr. B. B. Ocena o nezadostni skrbnosti porodničarja dr. A. A. z vidika dati opozorilo zdravstvenemu osebju glede aplikacije Dolantina, po presoji sodišča prve stopnje temelji na dejstvu, da je vednost o aplikaciji Dolantina s strani zdravstvenega osebja bistvenega pomena ob nastopu dihalne stiske, saj kot sta jasno in strokovno prepričljivo pojasnila izvedenca dr. G. G. in dr. H. H. bi glede na to, da se je porod prvotožnice končal ob 8.34 uri, to je eno uro in 48 minut po aplikaciji, kar je manj kot dve do tri ure pred porodom, novorojenka že zaradi tega dejstva morala biti ustrezno spremljana s strani zdravstvenega osebja, osebje pa bi moralo biti pripravljeno, da ob neustreznem dihanju aplicira novorojenčku zdravilo – antidot Naloxon. Ker je dejansko prišlo pri prvotožnici do akutne in težke dihalne stiske z dihalno odpovedjo že vsaj od 5. minute dalje po njenem rojstvu, se s tem, ko v tistem trenutku zdravstveno osebje drugotoženke na to ni bilo pripravljeno in ob neustreznem dihanju prvotožnici ni takoj apliciralo zdravila antidot Naloxon, se skrbnost zdravstvenega osebja drugotoženke, ki je obravnavalo prvotožnico, izkaže kot neustrezna in nezadostna. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da Dolantin nima škodljivih učinkov na plod in da količina, kot jo je prejela mati otroka, potrjeno z različnimi študijami nima nobenih učinkov na otroka in je varna in se prav tako ta problem relativno lahko rešuje s taktilno stimulacijo in dajanjem kisika ali z nalahnimi vpihi preko ambu maske, kar vse je bilo izvedeno oziroma je otrok to prejel po porodu. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pri novorojenčkih, pri katerih so porodnice prejele Dolantin, ni bilo nobenih kliničnih sprememb. Tudi iz mnenja Komisije za izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani izhaja, da obravnava prvotožnice ni bila pravočasna in pravilna in sicer zato, ker pri drugotoženki niso predvideli, da bi bilo lahko dihanje po porodu novorojenke zaradi prekratkega časa od aplikacije opioida Dolantina do poroda nezadostno in ni bila zagotovljena ustrezna priprava na porod in da neposredno po porodnem obdobju, prvotožnico oskrbijo takoj po porodu in sicer z odprtjem dihalne poti in z aplikacijo zdravila antidota Naloxon. Ker to ni bilo storjeno se je razvil redosled, ki je potegnil za seboj vse posledice, ki so iz tega nastale. Ti izvedenci so mnenja, da je eden izmed vzrokov, ki bi lahko povzročil dihalno stisko pri L. L. bilo zdravilo Dolantin, ki je opioid in vpliva tako na zapis srčne frekvence ploda, kot na odzivnost in dihanje novorojenčka po porodu, ker to zdravilo deluje na dihalni center. Tudi ocena po Apgarju 6 po petih minutah je govorila, da stanje novorojenke ni bilo dobro in da potrebuje nadzor in ukrepanje takoj. Zdravstveno osebje mora biti pripravljeno, da oskrbi dihalno pot, po potrebi novorojenčka nadihavajo takoj in mu preko popkovne vene dajo antidot Naloxon, ki zavrne delovanje opioidnega zdravila Dolantina na dihali center. Tudi prvotna ocena po Apgarju 7 in nadaljnji potek je nakazoval na to, da je bilo otrokovo stanje neoptimalno. Iz tega mnenja tako izhaja, da je bila aplikacija Dolantina materi velik faktor tveganja in pritožba zato v tem delu, ko navaja, da iz strokovnih člankov ne izhaja, da pri novorojenčkih, pri katerih so porodnice prejele Dolantin ni bilo nobenih kliničnih sprememb, ni utemeljena. Tudi iz mnenja dr. F. F., katerega je podal na zadnjem naroku za glavno obravnavo ne izhaja, da je izrecno zanikal obstoj delovanja opiata, katerega je prejela mati. Izvedenec je podal mnenje, da je precej proti temu, da bi lahko bila respiratorna depresija zaradi opiatov, bi se pa načeloma moralo to razrešiti z razmeroma zelo enostavnim ukrepom. Drugotožena stranka nato nestrokovno navaja, da vpliv tega zdravila na stanje otroka, ni bil prisoten neposredno po rojstvu. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve in druge stopnje temu ni tako. Iz mnenja izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v Ljubljani izhaja, da bi moral porodničar, ker je odobril uporabo Dolantina, že pred samim porodom na to dejstvo opozoriti babice in na možen vpliv Dolantina na respiratorno stisko otroka, neposredno po rojstvu. Zaradi te opuščene dolžnosti porodničarja dr. A. A., nihče od prisotnih ni pravočasno, torej takoj ob nastopu dihalne stiske pri novorojenki te dihalne stiske prepoznal v povezavi z opioidnim učinkom apliciranega Dolantina porodnici ter temu primerno ni ukrepal za odpravo te dihalne stiske. Sodišče prve stopnje ne vidi razlogov, da ne bi sledilo strokovno prepričljivemu izvedenskemu mnenju dr. G. G. in dr. H. H., navsezadnje pa to izhaja tudi iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Mariboru, ki so podrobno opisali kakšni so ukrepi za odpravo dihalne stiske pri novorojenčku, ter kakšen je časovni okvir za preprečitev pljučne hipertenzije. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in Medicinski fakulteti v Ljubljani ugotovilo, da bi bilo potrebno že ob nastopu dihalne stiske takoj po 5. minuti od rojstva prvotoženice, novorojenki dati zdravilo antidot Naloxon, slednji pa ni bil apliciran novorojenki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zdravstveno osebje ni pravočasno pričelo izvajati ukrepov in sicer že po nekaj sekundah, po 5. minuti, ko je nastopila težka dihalna stiska prvotožnice, ko pet vdihov skozi navadno ustno nosno masko ni privedlo do izboljšanja dihanja in bi bilo potrebno poseči po nadihavanju preko samonapihljivega balona (tako imenovanega ambu), za katerega izvedenca dr. G. G. in dr. H. H. povesta, da sledi, če po porodu in oskrbi po porodu novorojenček ne kaže znakov po približno desetih sekundah, da bo zadihal samostojno in so dihalne poti brez sekreta, ki bi preprečeval prvi in naslednji vdih, pa v konkretnem primeru prvotožnice zdravstveno osebje ni začelo tega ukrepa izvajati pravočasno, torej že po nekaj sekundah po 5. minutah, ko je nastopila težka dihalna stiska prvotožnice. V konkretnem primeru pa je ugotovljeno, da se je ambu nadihavanje odredilo šele s prihodom specializantke pediatrije dr. I. I. , ki je prišla v porodno sobo med 5. in 10. minuto po rojstvu in še to potem, ko je slednja sama sprva nadaljevala z ukrepi, ki jih je predhodno izvajala že babica, ter nato še pred nadihavanjem z ambujem odredila, da se otrok da materi na trebuh za 15 do 30 sekund. Sodišče prve stopnje je zavrnilo očitek iz toženkine trditve, da se je deklici stanje drastično poslabšalo šele z namestitvijo otroka materi na trebuh, saj je proti takšnemu stališču že vrsta ostalih predhodno izvedenih ukrepov s strani babice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da če bi specializantka dr. I. I. vedela, da je poteklo premalo časa od tedaj, ko je porodnica dobila Dolantin do poroda, verjetno ne bi dajala novorojenke materi na njen trebuh, temveč bi jo začela že takoj nadihavati z ambu masko. Tako ne držijo pritožbene navedbe drugotožene stranke, ko se sprašuje zakaj bi moral porodničar kogarkoli opozoriti, da je odobril Dolantin in je bil prisoten pri porodu ter je podal oceno Apgar v 1. in 5. minuti. Otrok je po mnenju izvedencev bil pod vplivom Dolantina takoj po rojstvu. Prav tako neutemeljeno v pritožbi drugotožena stranka navaja, da bi se v primeru, da bi bil prisoten vpliv Dolantina, takšno stanje lahko rešilo z nekaj vpihi kisika in bi se pri otroku stanje uredilo, kajti temu ni tako, kot izhaja iz mnenj izvedencev in iz poteka samih dejavnosti strokovnega osebja drugotožene stranke. Nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe drugotožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo zaradi neprimernega odgovora na vprašanje pooblaščenca drugotožene stranke, celotno mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja izločiti iz obravnavane zadeve. Dr. G. G. je pojasnila, da izvedensko mnenje ni slonelo zgolj na eni študiji, pojasnila je tudi, da so pri delu uporabili študijo iz leta 2018, je pa izrecno niso zapisali v samem mnenju. Izvedenka dr. G. G. je tudi pojasnila, da je mnenje, ki je bilo oddano, bilo celotno in popolno in da pooblaščenec drugotožene stranke oporeka mnenju samo v tistem delu, ki za drugotoženo stranko ni bil ugoden. Izvedenka dr. G. G. je pojasnila na tem naroku, da kot izvedenka za ginekologijo in porodništvo, podaja mnenje po svojem najboljšem vedenju in stroki. Pojasnila je, da v mnenju ni nobenih oporekanj in podtikanj ali karkoli drugega, kar bi vplivalo na strokovnost mnenja.

21Izvedenka je še navedla, da je podala strokovno mnenje in da pri mnenju vztraja. Sodišče prve stopnje pa je to mnenje dokazno ocenilo kot takšno, ki ustreza standardu strokovnosti na področju deontološke znanosti in zato ni imelo nobenega razloga, da bi samo izločilo to mnenje iz sodnega spisa. Izvedenka je tudi pojasnila, da je treba pri vplivu opijatov upoštevati individualne razlike pri posameznih otrocih in da so razlike med posamezniki velike, odvisne, pa so tudi od načina, mesta in hitrosti aplikacije Dolantina.

22Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da je zmotno mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v Ljubljani, da bi Naloxon pripomogel k odpravi dihalne stiske pri novorojenki. Iz mnenja Komisije za fakultetna mnenja, katerega v celoti povzema sodišče prve stopnje in ga v celoti kot strokovnega ocenjuje izhaja, da je bil eden izmed vzrokov, ki bi lahko povzročil dihalno stisko pri L. L. zdravilo Dolantin, ki je opioid in vpliva tako na zapis srčne frekvence ploda kot na odzivnost in dihanje novorojenčka po porodu. Ker to zdravilo deluje na dihalni center v primeru, da je prišlo do prehitrega poroda po aplikaciji opioida Dolantin, v našem primeru manj kot dve do tri ure od aplikacije do poroda, mora biti zdravstveno osebje pripravljeno, da oskrbijo dihalno pot, po potrebi novorojenčku takoj, preko popkovne vene dajejo antidot Naloxon, ki zavre delovanje opioidnega zdravila Dolantin na dihalni center. Vsekakor je ocena Apgar 7 in nadaljnji potek dihalne stiske nakazoval na to, da je bilo otrokovo stanje neoptimalno. Prav tako so nedokazane pritožbene navedbe drugotožene stranke, da si je dr. G. G. dejstva glede tega zdravila hipotetično izmišljala. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri CTG zapisu ob 7.05 uri ni šlo za pozne deceleracije, ampak zgodnje, glede katerih je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da ne pomenijo plodove hipoksije in da pri njih dodatni ukrepi niso potrebni. Na podlagi ustne dopolnitve mnenja izvedenca dr. D. D. je sodišče ugotovilo, da pri prvotožnici tekom poroda ni prišlo niti do hipoksije niti hipoksemije. Med porodom otrok ni bil ogrožen in okvarjen. Do hipoksije je prišlo šele po porodu, tako v času delovanja zdravila Dolantin. Iz mnenja izvedencev dr. G. G. in dr. H. H. izhaja, da je lahko imel Dolantin največji učinek na dihanje in odzivnost novorojenčka ob rojstvu in to ne glede na to, ali je Dolantin apliciran porodnici intravensko ali intramuskularno. V času, ki sta ga izračunala izvedenca dr. G. G. in dr. H. H. od prejema Dolantina, pa je bila verjetnost za dihalne težave in slabšo odzivnost prvotožnice po porodu največja. Za sodišče je ključno prav dejstvo, da nihče od izvedencev, ki so bili angažirani ni izključil možnih učinkov Dolantina na dihanje in pri odzivnosti novorojenčka ob rojstvu, le da sta dva izvedenca tem možnim učinkom pripisovala manjšo težo, sodišče pa je zaključilo, da kakor hitro z aplikacijo opioida kot je Dolantin, porodni učinek na dihanje in odzivnost novorojenčka ob rojstvu obstoji, pa četudi v manjši meri kot preteča nevarnost, pa mora biti to signal za porodničarja, da na to dejstvo, že pred samim zaključkom poroda opozori prisotno osebje. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe drugotožene stranke, da ne držijo zaključki sodišča prve stopnje, da zdravstveni delavci pri drugotoženi stranki niso podcenili učinka zdravila Dolantin. Prav tako so neutemeljene navedbe drugotožene stranke, da sta izvedenca podala arbitrarno mnenje, kako se je to zdravilo v konkretnem primeru apliciralo in kako je nato delovalo na plod. Sodišče je pojasnilo, da sta oba izvedenca izračunala to, da je bil vpliv opioida na plod ob rojstvu prisoten. Sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, da na podlagi mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani izhaja, da pri novorojenki ni bila zagotovljena ustrezna priprava na porod in za neposredno poporodno obdobje (prisotnost pediatra, ki je sposoben prepoznati novorojenčka, ki nezadostno diha, je slabo odziven in zdravnika veščega intubacije), ni bila zagotovljena oskrba takoj po porodu in odprtje dihalne poti in aplikacija zdravila antidota Naloxon. Takšne oskrbe novorojenka ni bila deležna in s pritožbenimi navedbami, da pri prvotožnici ni šlo za depresijo dihanja ob rojstvu in da je bila oskrba takoj po rojstvu primerna, se po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje drugotožena stranka ni razbremenila svoje odgovornosti za zapoznelo in nestrokovno ravnanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, takoj po porodu. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje, sodbo je v tem delu mogoče preizkusiti in pritožba tako v tem delu, ko zanika vpliv Dolantina na začetno dihalno stisko pri plodu, ni utemeljena.

23Pritožba ni utemeljena tudi v delu, ko zanika ugotovitev protipravnega ravnanja drugotožene neposredno po porodu v povezavi z zdravilom Dolantin. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja Komisije Medicinske fakultete iz Ljubljane ugotovilo, da je eden izmed vzrokov, ki bi lahko povzročil dihalno stisko bilo zdravilo Dolantin, ki je opioid in vpliva tako na zapis srčne frekvence ploda kot na odzivnost in dihanje novorojenčka po porodu, ker to zdravilo deluje na dihalni center. V konkretnem primeru, ko je prišlo do prehitrega poroda po aplikaciji opioida Dolantina, mora biti zdravstveno osebje pripravljeno, da oskrbijo dihalno pot, po potrebi novorojenčku takoj, preko popkovne vene dajejo antidot Naloxon, ki zavrne delovanje opioidnega zdravila Dolantin na dihalni center. Vsekakor je ocena po Apgarju 7 in nadaljnji potek nakazoval na to, da je bilo otrokovo stanje neoptimalno. Ocena Apgar 6, po petih minutah pa je govorila, da stanje novorojenke L. L. ni bilo dobro in da potrebuje nadzor in ukrepanje takoj. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, če bi dr. I. I. vedela, da je poteklo premalo časa od tedaj, ko je nosečnica dobila Dolantin do poroda, verjetno ne bi dala novorojenko mami na trebuh, ampak bi jo začela takoj nadihavati. Najverjetneje bi uspešna intubacija in predihavanje s čistim kisikom, lahko preprečila razvoj pljučne hipertenzije ali pa jo vsaj močno omilila. Zaradi dušenja s hipoksemijo in hipoksijo in zaradi ishemije je prišlo do pljučne hipertenzije in slabega delovanja srca, ki ni moglo več črpati krvi in kisika skozi stisnjeno pljučno ožilje, da bi lahko prišlo v stik s pljučnimi alveoli, kjer bi lahko prišlo do izmenjave plinov, to je kisika in ogljikovega dioksida. Med samim porodom L. L. ni trpela za hipoksemijo in hipoksijo. V času, ko je mati dobila opioid Dolantin je to zdravilo vsekakor delovalo na frekvenco srca ploda in na spremenjen zapis, ki se vedno beleži med porajanjem. Pri prvotožnici je prišlo do pljučne hipertenzije zaradi motenega prilagajanja na zunaj maternično življenje po rojstvu, ob neuspelem predihavanju in dolgotrajnih postopkih težke intubacije. Dalo pa bi se to preprečiti, če bi bila oskrba novorojenčka po porodu ustrezna, pravočasna in uspešna in bi se predvidelo, da je možen vpliv Dolantina na vzrok za Apgar 7 in slabšo odzivnost dihanja ter če bi bila prva intubacija uspešna in takojšnja. V konkretnem primeru je bilo do poroda in med porodom vse v redu, nato je nastala depresija – zastoj dihanja po porodu zaradi možnega vpliva opioida Dolantin in je prišlo nato do neuspešnih poskusov intubacije v 41. minuti, s posledicami na pljuča, srce in pa na možgane. Tako ne držijo pritožbene trditve drugotoženke, da ni šlo za depresijo dihanja po rojstvu in da zdravilo ni povzročilo dihalne stiske. Iz mnenja izhaja, da je prišlo do razvoja pljučne hiptertenzije zato, ker ni bilo predihavanje s kisikom in nato intubacija uspešna. Tako pri prvotožnici ni šlo za primarno pljučno hipertenzijo, oziroma perzistentni fetalni obtok, glede obstoja ciste v zgornjih dihalnih poteh s kombinacijo obeh stanj, pa je že pojasnjeno pri obravnavanju pritožbe prvotožene stranke in je pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe sodišča druge stopnje. Do posledic je prihajalo v času med 10. minuto in 51. minuto, ko je bila intubirana, kar vse tudi izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Pravilno pa je sodišče prve stopnje sledilo mnenju dr. G. G. in dr. H. H., da je šlo v konkretnem primeru prvotožnice za akutno in težko dihalno stisko z dihalno odpovedjo po 5. minuti dalje, ko je tudi ocena po Apgarjevi padla na 6 in je bila deklica navkljub predihavanju s čistim kisikom cianotična in je bila saturacija kisika med 30 % in 40 %. Takšni situaciji od 5. minute po rojstvu deklice dalje, pa bi morali slediti s strani zdravstvenega osebja takojšnji ukrepi za pospešitev lastnega dihanja pri novorojenki oz. za odpravo dihalne stiske. Izvedenca dr. G. G. in dr. H. H. sta kronološko pojasnila, da sam porod in oskrba novorojenčka ob porodu ni bila problematična. Otroka so oskrbeli na takšen način, da je babica otroka obrisala, zmasirala z oljem in ga aspirirala po ustih in nosu ter je nadela ustno masko s kisikom. Kar se je dogajalo v prvih minutah po rojstvu prvotožnice pa je nakazovalo na to, da je bilo otrokovo stanje neoptimalno. Apgar ocena na 6 po petih minutah je le še potrdila, da stanje prvotožnice ni bilo dobro in da potrebuje nadzor in ukrepanje takoj, ker je bil potencialni vzrok, ki bi lahko povzročil dihalno stisko pri prvotožnici zdravilo Dolantin, ki je opioid in vpliva tako na zapis srčne frekvence ploda kot tudi na odzivnost in dihanje novorojenčka po porodu. Tako zdravstveno osebje, ker niso prejeli opozorila s strani porodničarja, da je lahko opioid vzrok za dihalno stisko prvotožnice, porodničar pa je ta vzrok močno precenil, ni bilo pripravljeno, da oskrbi dihalno pot prvotožnice že takoj, ko nadetje maske s kisikom ni bilo učinkovito, predihavanje z ambu masko se še ni pričelo, ni izvedlo aplikacije antidota Naloxon preko popkovne vene, ki zavrne delovanje opioidnega zdravila Dolantina na dihalni center, ni ravnalo lege artis. Sodišče pa je ugotovilo, da če bi specializantka dr. I. I. vedela, da je poteklo premalo časa od tedaj, ko je nosečnica dobila Dolantin do poroda, verjetno ne bi dajala novorojenke materi na njen trebuh, temveč bi jo začela že takoj nadihavati z ambu masko, ker pa tudi nadihavanje z ambujem kot ukrep ni bil zadosten za odpravo dihalne stiske je bilo potrebno preiti na postopek intubacije, zdravstveno osebje zato ni delovalo strokovno pravilno. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, na podlagi prepričljivega mnenja izvedenke dr. G. G. in dr. H. H., da je do nepopravljivih poškodb in okvare možganov pri prvotožnici začelo prihajati že tedaj, ko je bilo nadihavanje preko maske neuspešno in je trajalo še nadaljnjih 41 minut (poskus intubacije dalj časa), torej v času med 10. in 51. minuto po rojstvu deklice. Tako je prišlo do zakasnelosti intubacije in ne držijo pritožbene navedbe, da intubacija ni bila zakasnela in tudi ni posledica zakasnitve izvajanja posameznih ukrepov za odpravo dihalne stiske. Razlogi v sodbi sodišča prve stopnje so zato jasni in niso protispisni in temeljijo na mnenju izvedencev in pa na podlagi izpovedi zaslišanih prič. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je dr. I. I. postopala pravilno, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za zapoznelost glede časovne izvedbe potrebnih ukrepov zaradi nastale dihalne stiske pri novorojenki. Sodišče prve stopnje je na podlagi kronološkega poteka dogodka ugotovilo, da je od nastopa dihalne stiske, pa do prihoda dr. J. J. minilo 16 minut, to pa je po prepričanju sodišča prevelik zamik, saj je po strokovno prepričljivem mnenju izvedenke dr. G. G. in dr. H. H., do nepopravljivih poškodb in okvare možganov pri prvotožnici začelo prihajati že tedaj, ko je bilo nadihavanje preko maske neuspešno in je trajalo še nadaljnjih 41 minut, torej v času med 10 in 51 minut po rojstvu deklice. Tako ne držijo pritožbene navedbe drugotožene stranke, da je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje protispisna. Glede postopka izvajanja intubacije je sicer komisija podala mnenje, da so obstajali protokoli za težko intubacijo, in bi morali po treh neuspelih poskusih intubacije aktivirati še specialista otorinolaringologa, da bi pomagal pri zagotovitvi, da se odprejo dihalne poti. Iz izvedeniška mnenja in zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da drugotožena stranka ni imela izdelanega protokola za ravnanje v primeru težke dihalne stiske in za primere ukrepanja v primeru prehitrega poroda zaradi dajanja opioidnih zdravil nosečnicam. V tej zvezi, da je prihajalo do težke dihalne stiske in do sprememb pri novorojenki zaradi tega, ker so za to bili drugi razlogi, pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je celoten tok dogodkov povzelo na podlagi mnenj vseh izvedencev, v razlogih sodbe je navedlo, da je vzrok za nestrokovno ravnanje strokovnih delavcev drugotožene stranke v zapoznelosti reakcije ravno zaradi tega, ker osebje ni bilo seznanjeno s tem, da je nosečnica pred porodom in v časovnem okviru, ki je vplival na plod, prejela opioid Dolantin.

24Po zaključku sodišča druge stopnje je neutemeljena pritožba drugotožene v delu, ko navaja, da je intubacija potekala primerno in tudi glede nevpliva smernic in protokolov na pravočasnost ukrepanja strokovnih delavcev drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da bi moralo zdravstveno osebje drugotoženke po protokolu za težke intubacije, po treh neuspešnih poskusih intubacije aktivirati še specialista laringologa, da bi pomagal pri zagotovitvi odprtja dihalne poti prvotožnice. V tej zvezi je sodišče zaključilo, da mora imeti porodnišnica izdelan protokol za različne primere, ki se zgodijo nenadoma in nepričakovano, torej tudi za primer težke intubacije. Drugotoženka ni imela tedaj izdelanih protokolov za ukrepanje v primeru prehitrega poroda po dajanju opioidnih zdravil nosečnici, niti protokola za primer težke intubacije. Sodišče je poudarilo, da so tako izvedenec dr. B. B.kot tudi izvedenca dr. G. G. in dr. H. H. skladno menili, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru prvotožnice v postopku težke intubacije, po treh neuspešnih poskusih intubacije aktivirati še specialista laringologa, da bi pomagal pri zagotovitvi odprtja dihalne poti. Sodišče je zaključilo, da bi bilo potrebno po postopku težke intubacije poklicati laringologa, ki je najbolj sposoben za laringoskopijo. Ta izvedenec bi pravočasno očistil dihalno pot in intubiral, obenem pa bi lahko tudi potrdil oziroma ovrgel vzrok za oteženo intubacijo in ker tega drugotožena stranka ni izvedla, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju delavcev drugotožene stranke. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je intubacija bila izvedena pravilno. Iz izpovedi specialista anesteziologa dr. K. K. je razvidno, da je vsaj dva poskusa intubacije opravil brez pomoči laringoskopa, ko je porinil tubus na slepo, kar pa je po mnenju izvedenca dr. C. C., ki mu sodišče prve stopnje v celoti sledi, ni bilo pravilno, saj slepa intubacija ne vodi do uspeha, ker tubus ob zadnji strani grla zdrsne v požiralnik. Uspešnost vsake intubacije pa je potrebno tudi takoj preveriti z avskultacijo pljuč in ob sumu na morebitno intubacijo v požiralnik tudi z avskultacijo nad želodcem. RTG slikanje je v konkretnem primeru bila izguba časa. Ker torej v vsaj v dveh poskusih intubacije postopek ni bil izvršen tako kot bi moral biti, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno uvidilo protipravnost ravnanja delavcev drugotožene stranke. Iz mnenja Medicinske fakultete v Mariboru je jasno, da se za intubacijo potrebuje laringoskop in izvedenca sta tudi podrobno opisala, kako se tubus uvaja v otrokovo telo s pomočjo laringoskopa ter kako se z njim ravna tekom intubacije. Tudi ti izvedenci ne zaobidejo potrebe preveriti pravilno lego tubusa, ko je ta že vstavljen. V tem delu tako glede uspešnosti intubacije in glede uporabe laringoskopa ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je po intubacije prišlo do izboljšanja stanja pri plodu. Izvedenec C. C. je izpovedal, da je uspešna intubacija bila opravljena 40 minut po rojstvu. Dihalne poti niso bile pravočasno in zadostno očiščene, vztrajala je fetalna oblika krvnega obtoka, ki ni zagotovila zadostne preskrbe s kisikom v centralnemu živčnemu sistemu. Izbira postopka je sicer bila ustrezna, vendar izvedba ni bila pravočasna, do posledic zaradi zmanjšane oksigenacije je prišlo v času od 10 do 40 minut po rojstvu. Izvedenec je podal mnenje, da so problemi z intubacijo pripeljali do preseganja časovnega okvira, ki bi preprečil vztrajanje fetalne cirkulacije in pljučne hipertenzije. Tako ima sodba glede zaključkov, da je samo predolgo trajanje izvajanja ukrepov prispevalo k nastanku škodnih posledic razloge in v tem delu pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja dr. C. C. in na podlagi zaslišanja dr. E. E. zaključilo, da je bil postopek intubacije otežen predvsem zaradi obilice plodovnice, ki se je ob položaju za intubacijo izlivala iz pljuč in najverjetneje tudi iz želodca. Prisotnost ciste na faringealni strani poklopca grla, ki bi poklopec potiskala nadvhod v grlu, bi lahko dodatno otežilo postopek intubacije, če bi bila cista prisotna ob rojstvu. Pri L. L. je lahko šlo za retencijsko cisto na žrelni faringealni strani epiglotisa, opis ciste ob laringoskopiji je značilen, histološki izvid pa je skladen z diagnozo retencijske ciste. Proti prisotnosti tireoglosne ciste ob rojstvo govori tudi nemotena ponovna vstavitev endotrahealnega tubusa po nenamerni odstranitvi 4. 5. 2009 KOOKIT-u in nemoteno dihanje po odstranitvi tubosa 7. 5. 2009. Prvi simptomi motenega dihanja so navedeni šele 28. 6. 2009, torej skoraj dva meseca po porodu, v vmesnem obdobju težav ni bilo, torej če je cista bila tako majhna v vmesnem obdobju bi bila ob rojstvu še toliko manjša, da ne bi povzročala dihalne stiske in ovirala intubacije. Retencijska cista na faringealni strani epiglotisa ima elastično steno in je v celoti napolnjena s sluzjo. Če bi bila cista večja in prisotna ob rojstvu, bi bila ob intubaciji vidna, kar pa tudi zdravstveno osebje ob intubaciji ni potrdilo. Proti prisotnosti ciste ob rojstvu govori tudi nemotena vstavitev tubosa v nenamerno ekstubacijo prvotožnice 4. 5. 2009 KOOKIT-u ter nemoteno dihanje po odstranitvi tubosa 7. 5. 2009. Tako ne držijo pritožbene navedbe drugotoženke, da vse okoliščine primera kažejo na to, da je pri prvotožnici obstajal nekaj v njeni sferi, kar je onemogočalo njeno prilagoditev na normalno življenje in to dejstvo primera ter podane diagnoze to potrjujejo. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja iz Ljubljane, da pri otroku ni šlo za primarno pljučno hipertenzijo in je to tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj je prišlo do persistentega fetalnega obtoka pri prvotožnici in v tem delu ima sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Iz mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani izhaja, da je pri L. L. prišlo do pljučne hipertenzije zaradi motenega prilagajanja na zunaj maternično življenje po rojstvu, ob neuspelem predihavanju in dolgotrajnih postopkih težke intubacije. Dalo bi se jo preprečiti, če bi bila oskrba novorojenčka po porodu ustrezna, pravočasna in uspešna in bi se predvidelo, da je možen vpliv Dolantina vzrok za Apgar 7 in za slabšo odzivnost in dihanje ter, da če bi bila prva intubacija uspešna in takojšnja. Sodišče je tudi pojasnilo zakaj je prihajalo do rezistentnega fetalnega obtoka. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede uporabljenega grafa, katerega so izvedenci uporabili pri obrazlaganju odgovora na vprašanje, izpostavljeno v toči 19. mnenja. Prva slika prikazuje v kolikšnem času pride do okvare posameznih delov možganov in v kolikšnem obsegu ob pomanjkanju kisika, to je ishemiji. Podobno se dogaja pri človeških novorojenčkih. V času, kot je v konkretnem primeru potekalo neuspešno predihavanje in poskusi intubacij, je prišlo do nepopravljivih poškodb in dolgotrajnih okvar na možganih. V prvih desetih minutah še ni moglo priti do nepopravljivih poškodb in okvar možganov, ker je deklica dihala, čeprav nezadostno. Do nepopravljive poškodbe je prihajalo od tedaj, ko je bilo predihavanje preko maske neuspešno (poskus intubacij neuspešnih dalj časa, to je 41 minut), se pravi v času med 10. minutami in 51. minuto, ko je bila intubirana ter dalje do sprejema v intenzivno enoto v UKC Ljubljana, ko je dobila plin NO-dušikov monoksid. Druga slika pa prikazuje kaj se dogaja ob povečani frekvenci srca in krvnega tlaka, če to traja nekaj minut in pride do zastoja dihanja (primarna apneja), ki mu sledi predsmrtno agonalno dihanje in končno smrt otroka (terminalna apneja). V tem primeru je bilo med porajanjem in vse do poroda v redu, redosled ravnanja strokovnih delavcev je nato nastal zaradi depresije in zastoja dihanja po porodu zaradi možganskega vpliva opioida Dolantin, nato je prišlo do neuspešnih poskusov intubacije. Iz končnega mnenja tako izhaja, da v povezavi s temi grafi izhaja, da je prišlo zaradi depresije in zastoja dihanja po porodu zaradi možnega vpliva opioida Dolantina do vpliva na pljuča, srce in predvsem na možgane.

25Drugotožena stranka podaja pritožbo tudi v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje ali je pri novorejenki obstajala cista in ali je le-ta bila vzrok za dihalni zastoj in za težjo intubacijo. Sodišče se je glede obstoja ciste in njenega vpliva opredelilo v točkah 60. in 61. obrazložitve sodbe. Izvedenec dr. C. C., kateremu sodišče prve stopnje sledi, je prepričljivo pojasnil, zakaj meni, da v konkretnem primeru pri prvotožnici tireoglosna cista ni bila prisotna ob rojstvu. Obrazložil je, da je cista različno velika votlina v tkivu, ki ima posebno steno in tekočo ali bolj homogeno vsebino. O obstoju ciste je pojasnjeno v točki 60. obrazložitve. Izvedenec je mnenja, da bi težave z dihanjem sicer lahko povzročila tireoglosna cista, ki se največkrat pojavi v medialni liniji spredaj na vratu, redko pa tudi na samem zametku tireoglosalnega voda, na korenu jezika in dela težave po istem mehanizmu kot cista na faringealni strani epiglotisa. Sodišče je v tej zvezi sledilo, da ta tireoglosna cista ni bila prisotna. Dr. C. C. pa se je prepričljivo opredelil, da je pri prvotožnici lahko šlo za retencijsko cisto na žrelni faringealni strani epiglotisa. Tovrstna cista bi lahko obstajala že ob porodu, ovirala bi dihanje in evakuacijo plodovnice iz dihalne poti ter tudi, če bi bila večja, bi ovirala intubacijo. Proti možnosti obstoja ciste že ob porodu pa govorita priči dr. K. K. in dr. J. J., ki sta izpovedala, da ciste ob intubaciji zagotovo nista videla. Proti prisotnosti ciste ob rojstvu govori tudi nemotena ponovna vstavitev tubusa, po nenamerni odstranitvi 4. 5. 2009 na KOOKIT-u in nemoteno dihanje po odstranitvi tubusa 7. 5. 2009. Prvi simptomi motenega dihanja so navedeni šele 28. 6. 2009, torej skoraj dva meseca po porodu. Torej sodišče je pravilno zaključilo, da če bi cista obstajala ob rojstvu je bila tako majhna, da ne bi povzročala dihalne stiske in ovirala intubacije. Dr. E. E. je sicer v svojem dopolnilnem mnenju navedla, da je intubacija končno uspela, ker cista ni bila velika, vendar pa je izvedenec C. C. to negiral, ko je pojasnil, da ima retencijska cista na faringealni strani epiglotisa elastično steno in je v celoti napolnjena s sluzjo, pritisk je ne more trajno deformirati, prav tako ne more zgolj pritisk tubusa pripeljati do toliko zvišanega pritiska tekočine v cisti, da bi ta počila. Kar pa je za sodišče prve stopnje bistveno pa je bilo to, da je sledilo s strani dr. C. C. predstavljenemu zaključku, da bi lahko cista, če bi obstajala že ob rojstvu, samo če bi bila dovolj velika, 1 cm v premeru pritiskala na epiglotis in ga potiskala na vhod v grlo in s tem ovirala postopek intubacije. Samo cista takšne velikosti oziroma z drugimi besedami samo dovolj velika cista bi lahko povzročila dihalno stisko, vendar bi v tem primeru pri intubaciji morala biti vidna. V konkretnem primeru pa sta oba zdravnika, ki sta izvajala postopek intubacije povedala, da ciste nista videla. V pravilen zaključek dr. C. C. je sodišče prepričano tudi zato, ker proti prisotnosti ciste ob rojstvu govori tudi nemotena vstavitev tubusa v KOOKIT-u ter nemoteno dihanje po odstranitvi tubusa 7. 5. 2009. Prvi simptomi motenega dihanja so navedeni šele 28. 6. 2009. Do pravilnosti mnenja dr. C. C. se je opredelil tudi izvedenec dr. H. H., ki je ob soočenju pojasnila, da se operativna odstranitev takšnih cist in s tem povezane intubacije zaradi možnosti tveganj vedno opravlja s pomočjo bronhoskopa. Sodišče pa tudi kot možen vzrok za neuspešnost intubacije ne vidi v obstoju ciste, temveč v dejstvu, da so bili prvi štirje poskusi intubacije neuspešni, najverjetneje zato, ker je bila lopatica laringoskopa prenizko ob zadnji ploskvi grla, saj sta zdravnika, ki sta izvedla prvi poskus intubacije, izpovedala, da je bilo grlo nenormalno visoko. To so potrdili izvedenci dr. C. C., dr. H. H. in dr. G. G. Napad apneje s cianozo po porodu, opazovani kogentalni stridor, pa so posledica prepozne reakcije zdravstvene osebja glede na ugotovljeno dejstvo, da je prišlo do zapletov v zvezi z dihanjem takoj po porodu zaradi učinkovanja opioida Dolantin. To je obrazloženo v sodbi sodišča prve stopnje in pritožba tako v tem delu ni utemeljena, ko navaja, da je do teh posledic prišlo zaradi obstoja tireoglosne ciste ob samem rojstvu otroka. Glede na obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe, da mnenje izvedencev Komisije iz Ljubljane glede zdravila Dolantin ter posledično neuporabe antidota Naloxon ne vzdrži izkustvene presoje glede na celostno strokovno prakso, povzeto v strokovni literaturi in na praktičnih izkušnjah ter glede na klinično sliko konkretnega primera. Toženi stranki tako nista uspeli dokazati, da je pri otroku moralo obstajati nekaj, kar je onemogočilo ustrezno izmenjavo plinov, torej da je glede na klinično sliko moralo obstajati nekaj v sferi samega otroka in da bi to izključilo protipravnosti in vzročnost v sferi nepravilnega delovanja zdravstvenega osebja drugotožene stranke. Glede na vse obrazloženo se drugotožena stranka svoje odgovornosti ni razbremenila in ni dokazala, da je ravnala v konkretnem primeru ustrezno, skrbno in tudi ni dokazala, da so obstajale okoliščine (obstoj primarne pljučne hipertenzije, dejstvo perzistentne fetalne cirkulacije in obstoj ciste), zaradi katerih pogodbe ni mogla pravilno izpolniti in da so to bile to takšne ovire, ki so bile nepremagljive oziroma neodvrnljive. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in obrazložilo protipravnost ravnanja drugotožene stranke kot izvajalke medicinske zdravstvene storitve, kot to izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve in druge stopnje. Zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja temelja odškodninske odgovornosti so pravilni, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, mogoče jo je preizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede na izveden dokazni postopek ter ugotovljena dejstva, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje pravilno zaključilo, da strokovno osebje drugotoženke ni z zadostnimi ukrepi ter časovno primerno ukrepalo na spreminjajoče se zdravstveno stanje prvotožnice po rojstvu in torej ni storilo vsega, kar je bilo potrebno, da bi se razrešila njena dihalna stiska in preprečil nastop vztrajajoče pljučne hipertenzije. Sodišče je sledilo očitkom tožnikov, da strokovno osebje drugotoženke ni bilo pravočasno pripravljeno na razrešitev dihalne stiske, saj že tekom poroda porodničar ni dal babicam navodil, kako naj ukrepajo oziroma kaj naj naredijo, če bo porod hitro napredoval, ker je porodnica prejela opioid Dolantin in bi lahko oziroma moral pričakovati slabšo odzivnost novorojenke po rojstvu, zaradi opioidnega zdravila. Tako pa babica, ki na možnost učinkov opioidnega zdravila na novorojenčka ni bila opozorjena, tudi ni bila zadostno pripravljena za primer, da če bi se prvotožnica rodila slabše odzivno oziroma imela težave z dihanjem ter bi v takem primeru ustrezno odreagirala z ustrezno aktivacijo ukrepov za razrešitev dihalne stiske, tudi na takšen način, da bi nemudoma po nastopu dihalne stiske poklicale neonatologa tako, da bi se zadostilo potrebi po takojšnji intervenciji. Ker je prvotožnica bila rojena v časovnem okviru maksimalnih možnih učinkov opioida Dolantina na novorojenčka, bi že zaradi tega razloga morala biti ustrezno spremljana s strani zdravstvenega osebja, ki v konkretnem primeru ni bilo pripravljeno, da ob oteženem dihanju prvotožnice, le-tej aplicira zdravilo antidot Naloxon. Med tem, ko je sicer babica po rojstvu prvotožnice začela z ustreznimi ukrepi za vzpodbuditev zunaj materničnega življenja prvotožnice, ko jo je obrisala, aspirirala, masirala, nadela obrazno masko, pa po nastopu težke dihalne stiske prvotožnice po peti minuti po rojstvu ni takoj priklicala specialista neonatologa, potrebnega za izvajanje vseh potrebnih ukrepov zaradi razrešitve težke dihalne stiske torej za postopek intubacije. Tako ni bilo poskrbljeno, da bi prvotožnica že po peti minuti po rojstvu, ko je pri njej nastopila težka dihalna stiska bila deležna takojšnjega nadihavanja z ambujem oziroma s tem ob nezadostnosti ambu nadihavanja, nato bila še deležna strokovno pravilno izvršene intubacije, ki bi jo, če navkljub trem poskusom ne bi doprinesla uspeha, moral izvesti priklicani specialist laringolog. Opustitev vseh navedenih ravnanj strokovnega osebja drugotoženke, zlasti pa obrazložen predolg časovni zamik za ukrepanje, so po pravilni presoji sodišča prve stopnje bili ključni, da je pri prvotožnici zaradi nezmožnosti predihavanja in nezadostne prekrvavitve prišlo do težke respiracijske in metabolne cidoze. Težka zakisanost krvi deluje na pljuča tako, da se pljučno žilje popolnoma skrči in ne dovoljuje izmenjave plinov med pljučnimi vršički in skrčenim pljučnim žilam oziroma z drugimi besedami nezadostno dihanje in nezadostna prekrvavitev sta povzročila perzistentno pljučno hipertenzijo, ki bi se lahko popravila ob ustreznem predihavanju, prekrvavitvi in z zdravili Naloxon in npr. plinom ter podpori srca in oživlja z zdravili za krepitev delovanja srčne mišice, kar se je v nadaljevanju zdravljenja na enoti za intenzivno zdravljenje otrok na UKC Ljubljana tudi zgodilo. Pravočasna in ustrezna intubacija ter predihavanje s čistim kisikom bi torej najverjetneje lahko preprečila razvoj pljučne hipertenzije ali pa jo vsaj močno omilila. Do pljučne hipertenzije pri prvotožnici je prišlo zaradi motenega prilaganja na zunajmaternično življenje po rojstvu ob neuspelem predihavanju, po dolgotrajnih postopkih težke intubacije in v času, ko so potekali neuspešno predihavanje in poskusi intubacije, takrat je prišlo do nepopravljivih in dolgotrajnih okvar možganov. Pomanjkanje kisika nedvomno okvarja možgane, v kombinaciji s pomanjkljivo prekrvavitvijo možganov, pa je to smrtonosna kombinacija, ki privede do najtežjih okvar in poškodb. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je huda prizadetost prvotožnice v vzročni zvezi z nestrokovnim oziroma ne dovolj skrbnim ravnanjem zdravstvenega osebja drugotoženke, toženki pa nista uspeli dokazati, da je zdravstveno osebje drugotoženke v konkretnem primeru ravnalo tako, kot mu nalagajo pravila medicinske stroke in kot je obrazloženo zgoraj. Toženi stranki nista dokazali, da je drugotožena stranka ravnala ustrezno skrbno in tudi nista dokazali, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih ne bi mogla pravilno izpolniti pogodbe, ker so te ovire bile nepremagljive oziroma neodvrnljive, saj iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da bi pravilno in pravočasno ukrepanje drugotožene stranke lahko odpravilo posledice dihalne stiske, ki je nastopila pri prvotožnici in z vsemi njenimi posledicami. Prvotožena stranka pa odgovarja na podlagi določb zavarovalne pogodbe, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

26Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe člena 147 OZ in iz obrazložitve sodbe izhaja, da je uporabilo, čeprav tega ni izrecno navedlo tudi določbe členov 239 in 240 OZ ter Zakon o zdravstveni dejavnosti. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot je to obrazloženo v sodbi sodišča druge stopnje, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje, kot le-ta glasi. Sodišče druge stopnje je o zadevi odločilo na seji senata, ker je ocenilo, da lahko odloči o pritožbi brez obravnave (prvi odstavek 347. člena ZPP), ker ta za odločitev o pritožbi obeh toženih strank ni potrebna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni storilo bistvenih kršitev določb ZPP in zato niso podani pogoji iz drugega in tretjega odstavka 347. člena ZPP.

27Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo, ker je v tem postopku odločeno le o temelju tožbenega zahtevka, ne pa tudi o višini (165. člen ZPP).

¹ Tako tudi sklep VS RS II Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011.
² Tako tudi VS RS sodba II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016 in sodba II Ips 290/2017 z dne 17. 5. 2018 ter sodba VSC Cp 518/2018 z dne 20. 3. 2019.