UPRS Sodba II U 54/2022-6

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Upravnega sodišča RS, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 245/2021 z dne 10. 1. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS (v nadaljevanju Organ za BPP) odločil, da se prošnja tožnika za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem za vložitev tožbe zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, Komisije za pogojni odpust, št. 7200-464/2021/3 z dne 30. 11. 2021 zavrne kot neutemeljena.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 23. 12. 2021 zaprosil za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem za vložitev tožbe pred Upravnim sodiščem RS. Odločitev Organa za BPP temelji na 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh in tako ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Ugotovil je, da pri organu ni prišlo do nepravilnosti v zvezi s kršitvami materialnega prava in pravil postopka, ki bi lahko privedle do uspeha prosilca v upravnem sporu ter ocenjuje, da je bila odločitev v odločbi Ministrstva za pravosodje, s katerim je le-to odločilo, da se prošnja za pogojni odpust zavrne (št. odločbe 7200-464/2021/3 z dne 30. 11. 2021), utemeljena v določbah Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločitev, da se prosilec pogojno ne odpusti iz prestajanja kazni temelji na prostem preudarku, pri čemer se v tem primeru v skladu s tretjim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V obravnavani zadevi je bilo pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, saj je komisija v svoji odločbi pojasnila katera dejstva in dokazila je upoštevala pri svojem zaključku, da še ne more podati pozitivne prognoze, da bi bilo utemeljeno pričakovati, da prosilec kaznivega dejanja ne bo ponovil.

3Zoper zgoraj izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila pravočasno tožbo v tem upravnem sporu, saj je citirana odločba tožene stranke nezakonita, posledica napačne uporabe ZBPP. Navaja, da tožeča stranka v postopku odločanja o pogojnem odpustu ni bila zaslišana, v tožbi zoper odločbo pa je navajala, da upravna odločba, torej odločba Ministrstva za pravosodje z dne 30. 11. 2021 ni obrazložena skladno z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je taksativno naštela in obrazložila zagrešene kršitve. Prav tako je izpostavila napačno uporabo določila 88. člena KZ-1 v zvezi z uporabo prostega preudarka v nasprotju z namenom, za katerega je ta določen. Vse navedeno izhaja iz tožbe z dne 4. 1. 2022, ki se prilaga.

4Nadalje tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka zgolj povzema ugotovitve Komisije za pogojni odpust, ne opredeli pa se do vložene tožbe zoper njeno odločbo in tako brez prave vsebinske presoje odloči, kot odloči. V primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, gre le za preizkus formalnih ovir za uspeh v postopku (zamuda roka, nedovoljenost pravnega sredstva, pomanjkanje legitimacije, itd.), ne pa dejansko za vsebinsko odločanje o zadevi, kar ni v pristojnosti Organa za BPP. S takšnim odločanjem, kot je to napravljeno v napadeni odločbi, se je Organ za BPP dejansko postavil v organ odločanja o sami tožbi, kar ni dopustno in pomeni prekoračitev njegovih pooblastil, danega na podlagi 24. člena ZPBB. Kršena pa je tudi določba 1. člena ZBPP, saj v tem primeru ne gre za postopek, da bi lahko sam organ presojal utemeljenost ali neutemeljenost tožbe. Gre za prostorsko varstvo prosilca, o katerem lahko tudi po dopolnjenem dokaznem postopku odloča samo organ v sestavi Ministrstva za pravosodje, zaradi česar je tožeči stranki s takšnim vsebinskim odločanjem, kršena pravica do enakopravnosti in pravica do enakega varstva. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek.

5Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

6Tožba je utemeljena.

7V skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP v postopku odločanja o vprašanjih BPP, v primeru kadar ZBPP ne določa drugače, pristojni organ za BPP postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, to pa je ZUP. Kolikor torej ZBPP določenih vprašanj ne ureja, je treba v postopku dodeljevanja BPP uporabiti določila ZUP.

8Sodišče ugotavlja, da je Organ za BPP v obravnavani zadevi odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi pred izdajo odločbe stranki omogočil, da se o dejanskih ugotovitvah organa, ki so bile podlaga za odločitev, izjavi. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati¹, oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenih dejstvih, ki so drugačna od tistih, ki jih navaja stranka, izjavi. Zato bi moral Organ za BPP pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko z ugotovljenimi dejstvi, ki se nanašajo na zavrnitev njene vloge, seznaniti in ji dati možnost, da se o njih izjavi. To izhaja tudi iz sedaj že ustaljene upravnosodne prakse,² saj je načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP eno izmed temeljnih načel upravnega postopka.³ Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka pa tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko ni imela možnosti ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju, čeprav bi jo morala imeti.

9Ker tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o odločilnih dejstvih, je podana po uradni dolžnosti ugotovljena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

10Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tudi nepravilno uporabila materialno pravo , ko je ob uporabi 24. člena ZBPP prošnjo tožnika za dodelitev BPP zavrnila. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tretji odstavek 24. člena ZBPP pa določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale, kot izhaja iz razlogov.

11Za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP mora, kot je obrazloženo zgoraj, biti očitno, da je zadeva nerazumna, „očitno“ pa pomeni, da je spoznano na prvi pogled. Ob tem je treba upoštevati tudi pravico do vložitve pravnega sredstva (v obravnavani zadevi tožbe), za katero je potrebna pravna pomoč strokovnjaka, četudi se zdi, da vlagatelj s pravnim sredstvom ne bo uspel. Stvar presoje uspeha vlagatelja z vložitvijo rednega ali izrednega pravnega sredstva namreč ne sodi v pristojnost presoje Organa za BPP. Slednji nima zakonske podlage, da bi opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti.⁴

12Tožena stranka je v obravnavani zadevi obrazložila, da je Ministrstvo za pravosodje, Komisija za pogojni odpust pravilno uporabila materialno pravo v odločbi št. 7200-464/2021/3 z dne 30. 11. 2021, ter da je odločitev, ki temelji na prostem preudarku pravilna, ker tožena stranka ni prekoračila mej prostega preudarka, saj je v svoji odločbi pojasnila, katera dejstva in dokazila je upoštevala pri svojem zaključku, da še ne more podati pozitivne prognoze, da bi bilo utemeljeno pričakovati, da prosilec kaznivega dejanja ne bo ponovil. Tožena stranka se je s tem konkretno spustila v obravnavanje zadeve, ki je tekla pred Komisijo za pogojni odpust. Zato so utemeljena tožbena zatrjevanja, da je tožena stranka prekoračila pooblastila, ki jih daje 24. člen ZBPP in se je že spustila v vsebinsko obravnavanje zadeve, oziroma v presojo utemeljenosti oziroma neutemeljenosti vložene tožbe, ki izpodbija odločitev Komisije za pogojni odpust prav iz razloga, ker naj bi bila odločitev o zavrnitvi prošnje za pogojni odpust nepravilna in je po njenem mnenju Komisija prosti preudarek uporabila v nasprotju z namenom, za katerega je ta določen. Takšna vnaprejšnja presoja neutemeljenosti tožbe v upravnem sporu pa ne izpolnjuje pogoja očitnosti oziroma nerazumnosti njene vložitve iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP.

13Zaradi storjene bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz 3. točke 237. člena ZUP in zaradi napačnega materialnopravnega stališča, je sodišče v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V slednjem bo morala le-ta ponovno odločiti o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP in pri tem upoštevati mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZBPP). Če bo pri tem ugotovila, da tožnica ponovno ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP, bo morala o teh svojih ugotovitvah pred izdajo zavrnilne odločbe tožniku določiti primeren rok, da se bo lahko o njih izjavil.

14V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

15O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo pavšalni znesek v višini 285,00 EUR in 62,70 EUR kot povračilo za plačani 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopala odvetnica, ki je davčna zavezanka. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

¹ Tako Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2017, str. 287.
² Tako sodbe UPRS II U 158/2021 z dne 18. 8. 2021, II U 167/2021 z dne 13. 7. 2021, I U 180/2019-6 z dne 13. 2. 2019, I U 1784/2019-9 z dne 25. 10. 2018, I U 2430/2018-6 z dne 19. 12. 2018, II U 229/2018-7 z dne 12. 9. 2018, I U 1734/2011 z dne 8. 11. 2011, I U 1892/2019-11 z dne 28. 1. 2020, II U 300/2019-9 z dne 3. 7. 2019, I U 2056/2018 z dne 22. 11. 2018 in druge.
³ Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.
⁴ Tako sodbe UPRS II U 116/2021 z dne 9. 6. 2021, II U 138/2018 z dne 6. 6. 2018, II U 177/2015 z dne 10. 6. 2015, II U 67/2014 z dne 26. 3. 2014 in I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013.