VSC Sodba Cpg 46/2022

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: I. Tožeča stranka A. D.D., Ulica ... 4, ..., matična številka ..., je upravičena prevzeti sodni depozit v višini 8.824,81 EUR, ki ga hrani Okrožno sodišče v Celju na računu št. ... na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju opr. št. N 3/2018 z dne 22. 1. 2018.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi prepisa te sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške 2.946,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 748,32 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

IV. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 125/2021 z dne 12. 10. 2021 izreklo: ″I. Tožeča stranka A. D.D., Ulica ... 4, ..., matična številka ..., je upravičena prevzeti sodni depozit v višini 8.824,81 EUR, ki ga hrani Okrožno sodišče v Celju na računu št. ... na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju opr. št. N 3/2018 z dne 22. 1. 2018. II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi prepisa te sodbe povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.761,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″

2Zoper sodbo je po svoji pooblaščenki vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo in sklep o stroških razveljavi in sodbo ter sklep o stroških spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, podredno pa, da pritožbi tožene stranke ugodi, sodbo in sklep o stroških razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki naj odloči tudi o plačilu stroškov pritožbenega postopka, ki naj jih tožeča stranka povrne toženi v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

3Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita in predlaga zavrnitev pritožbe.

5Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Dejstva zatrjevana pred sodiščem prve stopnje

7Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je vložila 28. 5. 2019 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani kot pogodbeno dogovorjenem stvarno in krajevno pristojnim sodiščem zoper toženo stranko vtoževala ugotovitev, da je upravičena prevzeti sodni depozit v višini 8824,81 EUR, ki ga hrani Okrožno sodišče v Celju na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju N 3/2018 z dne 22. 1. 2022 in v tožbi ter nadaljnjih vlogah zatrjevala: (-) da je spor povezan z obveznostmi iz Pogodbe A. d.d. št. 1982/09 z dne 22. 10. 2009 (v nadaljevanju Pogodba), ki sta jo sklenili tožeča in tožena stranka, ker je tožeča stranka obveznost iz Pogodbe izpolnila dvakrat; (-) da je družba B. d.o.o. (prej C. d.o.o., ...110, ... - v nadaljevanju B. d.o.o.) kot podizvajalec v stečajnem postopku tožene stranke postopku priglasila terjatve iz II. začasne situacije št. R131223 z dne 26. 4. 2013 v znesku 200.049,60 EUR, III. začasne situacije št. R131589 z dne 31. 5. 2013 v višini 166.679,91 EUR in IV. začasne situacije št. R132008 z dne 27. 6. 2013 v višini 171.493,26 EUR, ki so ji bile bile priznane s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic Okrožnega sodišča v Celju, St 1530/2013 z dne 29. 4. 2014; (-) ker B. d.o.o. s strani tožene stranke kot svojega naročnika del (podjemnika in glavnega izvajalca ) ni prejela poplačila svojih terjatev, je zoper tožečo stranko vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo terjatev v višini 538.222,77 EUR (glavnica) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2013 dalje do plačila ter plačilo pravdnih stroškov, kot podizvajalec svoj tožbeni zahtevek v razmerju do tožeče stranke kot naročnika utemeljevala na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in zahtevala, da tožeča stranka namesto toženi stranki kot glavnemu izvajalcu obveznosti izpolni njej, kar je tožeča stranka na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 5358/2013 z dne 26. 5. 2015 tudi storila in družbi B. d.o.o. skupaj izplačala znesek v višini 660.698,18 EUR; (-) da je na podlagi sklepa o prvi splošni razdelitvi z dne 21. 1. 2016 B. d.o.o. od tožene stranke dne 15. 2. 2016 prejela nakazilo v znesku 8.824,81 EUR kot delno plačilo priznane terjatve, nato pa je dne 8. 3. 2016 od tožeče stranke prejela nakazilo v višini 660.698,18 EUR, s čimer je tožeča stranka poplačala vse svoje obveznosti po pravnomočni sodbi VII Pg 5358/2013 z dne 26. 5. 2015; (-) da je B d.o.o. prejela preplačilo svoje terjatve v znesku 8.824,81 EUR in prejela zahtevek za vračilo navedenega zneska od obeh strank tega spora, zato je zaradi situacije, v kateri je upnik negotov, znesek položila v sodni depozit pri Okrajnem sodišču v Celju, ki je s sklepom N 3/2018 z dne 22. 1. 2018, odločilo, da bo znesek izročilo tistemu nasprotnemu udeležencu, ki bo predložil pisno soglasje drugega udeleženca, da prevzame deponiran znesek (česar tožena stranka ni storila), ali izvršilni naslov, iz katerega izhaja njegova upravičenost; (-) da je tožena stranka kot glavni izvajalec tožeči stranki kot naročniku izstavila več začasnih situacij in za plačilo terjatev (37., 38, in 39. začasna situacija) zoper toženo stranko sprožila več pravdnih postopkov, od katerih je bilo do dneva vložitve tožbe 28. 5. 2019 pravnomočno odločeno in ugodeno toženi stranki (v tem postopku) v postopku X Pg 1/2015 glede plačila po 37. začasni situaciji in v postopku III Pg 3429/2014 glede plačila po 38. začasni situaciji, v obeh primerih je sodišče tožeči stranki naložilo plačilo, kljub temu, da je ta v obeh postopkih konkretizirano zatrjevala, da je prejela neposredni zahtevek podizvajalca B. d.o.o., saj ima ta zahtevek kot neposredni zahtevek učinek zakonite cesije; (-) da so bila dela, ki jih je B. d.o.o. obračunala toženi stranki: z II. začasno situacijo št. R131223 z dne 26. 4. 2013 in plačilo katere je bilo naloženo tožeči stranki s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, VII Pg 5358/2013-21 z dne 26. 5. 2015, zajeta tudi v 37. začasni situaciji tožene stranke za april 2013, katero je tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X Pg 1/2015 z dne 23. 2. 2016 prav tako morala plačati in z III. začasno situacijo št. R131589 z dne 31. 5. 2013, plačilo katere je bilo naloženo tožeči stranki s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, VII Pg 5358/2013-21 z dne 26. 5. 2015, zajeta tudi v 38. začasni situaciji tožene stranke za april 2013, katero je tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pg 3429/2014 z dne 8. 3. 2017 prav tako morala plačati, je bila tožeča stranka na podlagi treh pravnomočnih sodb dolžna ista dela plačati dvakrat - tako B. d.o.o. kot toženi stranki; (-) da je v korist B. d.o.o. izvedla plačilo, pri čemer je imela pravni interes, saj ji je bilo plačilo naloženo s pravnomočno sodno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 5358/2013 z dne 26. 5. 2015, ker bi bila v nasprotnem primeru tožeča stranka izpostavljena izvršilnemu postopku in posledično je terjatev B. d.o.o. v tem delu po samem zakonu (zakonita subrogacija) prešla na tožečo stranko kot novega upnika in B. d.o.o. v tem delu ni več upnik tožene stranke in ker je tožeča stranka postala nov upnik terjatve B. d.o.o. do tožene stranke, je tožeča stranka upravičena prevzeti sodni depozit v višini 8.824,81 EUR, kar s tožbo tudi zahteva; (-) da je šlo pri plačilih v korist družbi B. d.o.o. za plačilo izvorno tujega dolga (dolga tožene stranke) in za plačilo terjatve iz neposrednega zahtevka podizvajalca družbe B. d.o.o. je imela tožeča stranka pravni interes, ki ga zahteva 275. člen OZ, saj kolikor obveznosti, temelječe na pravnomočni sodbi, ne bi izpolnila, bi B. d.o.o. sprožila izvršilni postopek, v katerem bi nedvomno uspela; (-) da so neutemeljene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka pogojne terjatve ni prijavila v stečaju tožene stranke in je zato ta neprijavljena terjatev prenehala, saj ne gre za novo nastale terjatve do tožene stranke, niti za terjatve, ki so obstajale ob začetku stečajnega postopka in niso bile pravočasno prijavljene, temveč za terjatve, ki so bile v stečajnem postopku že pravnomočno priznane in se je zamenjal le njihov imetnik, ki pa na podlagi 57. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) le teh ni dolžan ponovno prijavljati, vsa upravičenja imetnika te terjatve pa so prešla na novega imetnika - tožečo stranko; (-) da ima tožeča stranka zoper dolžnika enake pravice, kot jih je imela družba B. d.o.o., zato tožeči stranki terjatve, ki so predmet sodnega depozita, ni bilo potrebno ponovno prijaviti v stečajni postopek zoper toženo stranko, ta pravni položaj pa ustreza pravnemu položaju izpolnitve s subrogacijo (275. člen OZ); (-) da terjatve B. d.o.o. ni plačala iz bančne garancije, ampak v celoti iz svojih sredstev, saj vsota zneskov neposrednih zahtevkov presega vsoto po unovčeni bančni garanciji, znesek bančne garancije pa je namenila plačilu svojih terjatev do tožene stranke kot glavnega izvajalca, saj ta ni izpolnila številnih svojih pogodbenih obveznosti, tožeči stranka je nastala visoka škoda, dodatna škoda pa je nastala, ker tožena stranka prav tako ni izpolnjevala svojih obveznosti do podizvajalcev, zato so se ti s svojimi neposrednimi zahtevki obrnili na tožečo stranko;

8Tožena stranka je trdila: (-) da Okrožno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno za odločanje v sporni zadevi, ker v konkretnem sporu ne gre za spor iz pogodbenega razmerja, ampak za spor o tem, komu pripada preplačilo, ki ga je prejela družba B. d.o.o. in podlaga tožbenemu zahtevku tožeče stranke so določbe OZ in ne Pogodba, zato je na podlagi 61. člena in 63. člena ZPP za odločanje pristojno Okrožno sodišče v Celju; (-) da tožeča stranko kot pasivno legitimirano stranko navaja Č., - Podružnica ... - v stečaju, kar pomeni, da je tožba naperjena zoper podružnico, ki ne more biti pravdna stranka, zato je tožbo potrebno zavreči; (-) da je družba B d.o.o. zahtevek za neposredno plačilo podizvajalca naslovila na tožečo stranko že dne 5. 7. 2013, pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, ki se je začel 9. 8. 2013, tožeča stranka pa pogojne terjatve za vračilo morebitnega plačila podizvajalcu v roku 3 mesecev od začetka stečajnega postopka v stečajni postopek ni prijavila in je tožeči stranki zato kakršna koli terjatev do tožene stranke prenehala, saj bi moralo biti tožeči stranki jasno, da ji bo s prejemom neposrednega zahtevka nastala regresna pravica terjati plačilo, zato bi pogojno terjatev morala prijaviti v stečajni postopek; (-) da je tožeča stranka 6. 9. 2013 unovčila bančno garancijo za dobro izvedbo obveznosti po Pogodbi v višini 6.450.334,35 EUR in je s tem zneskom pokrila vse terjatve do tožene stranke iz pogodbenega razmerja po Pogodbi, zato zneska, katerega je tožeča stranka prejela povrnjenega, ne more terjati še iz sodnega depozita; (-) da tožeča stranka prav tako ni imela pravnega interesa za izpolnitev pogodbe, sam prehod terjatve pa sam po sebi še ne pomeni, da je tožeča stranka avtomatično vstopila v stečajni postopek kot upnik namesto družbe B d.o.o., ampak bi morala svojo pogojno terjatev v stečajnem postopku prijaviti;

Posebne procesne okoliščine v zadevi

9Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ugovarjala krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani. O tem ugovoru je pravnomočno odločilo že Višje sodišče v Ljubljani, ki je s sklepom I Cpg 774/2020 z dne 20. 1. 2021, odločilo, da se zadeva odstopi v reševanje krajevno in stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju.

10Tožena stranka je ugovarjala pasivno legitimacijo, ker je tožeča stranka tožbo vložila zoper podružnico, ki ne more biti pravdna stranka, zato je tožena stranka predlagala zavrženje tožbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka kot toženo stranko res označilo Č. d.o.o. - Podružnica ... - v stečaju, ... cesta 88, ... . Nato je 6. 12. 2019 dopolnila tožbo tako, da je dopolnila naziv tožene stranke in kot toženo stranko navedla tuje podjetje (matično družbo) D. d.o.o., ..., ter opredelila, da se spor nanaša na njeno podružnico. Podružnica pravne osebe nima procesne sposobnosti, kar bi vodilo do zavrženja tožbe, vendar le, če se pomanjkljivost ne bi dala odpraviti oziroma če bi rok za odpravo pomanjkljivosti potekel brez uspeha. Nepravilnost glede označbe tožene stranke je bila odpravljena s strani tožeče stranke v dopolnitvi tožbe. Pri tem ni šlo za spremembo stranke v postopku, temveč le za ustrezno popravo vloge zaradi pomanjkljivosti, ko jo je mogoče odpraviti (prvi odstavek 81. člena ZPP).

Presoja sodišča prve stopnje

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja med pravdnima strankama nesporna dejstva: - da sta tožeča stranka kot naročnik del in tožena stranka kot glavni izvajalec del sklenili Pogodbo A. d.d. št. 1982/09 z dne 22. 10. 2009 (v nadaljevanju Pogodba), tožena stranka pa je za izvedbo projekta sklenila pogodbe s podizvajalci, med katerimi je tudi B. d.o.o. (prej C. d.o.o. - v nadaljevanju B. d.o.o.); - da v postopku I Pg 653/2014 pred Okrožnim sodišče v Celju tožeča stranka vtožuje ugotovitev obstoja prerekanih terjatev do tožene stranke po Pogodbi v višini 13.516.619,67 EUR; - da je tožeča stranka dne 6. 9. 2013 unovčila bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti po Pogodbi v višini 6.450.334,35 EUR; - da je tožena stranka kot glavni izvajalec del tožeči stranki kot naročniku del izstavila več začasnih situacij, med njimi 37. začasno situacijo za mesec april 2013 z dne 26. 4. 2013 v znesku 638.406,30 EUR, 38. začasno situacijo za mesec maj 2013 z dne 31. 5. 2013 v znesku 907.205,64 EUR in 39. začasno situacijo za mesec junij 2013 z dne 19. 6. 2013 v znesku 499.649,06 EUR in da je za plačilo terjatev po zgoraj navedenih začasnih situacijah ter vračilo zadržanih sredstev tožena stranka zoper tožečo stranko sprožila več pravdnih postopkov, od katerih sta bila do dneva vložitve obravnavane tožbe pravnomočna dva, in sicer: (a) postopek pod X Pg 1/2015 glede plačila po 37. začasni situaciji tožene stranke, v katerem je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 23. 2. 2016, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 679/2016 z dne 22. 11. 2016, v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke (tam tožeče stranke) in da je tožeča stranka na podlagi te sodbe dne 28. 12. 2016 toženi stranki plačala celotno vtoževano glavnico v višini 638.406,30 EUR, z drugim nakazilom istega dne pa še zakonske zamudne obresti in pravdne stroške v višini 206.382,77 EUR; (b) postopek pod III Pg 3429/2014 glede plačila po 38. začasni situaciji tožene stranke, v katerem je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 8. 3. 2017, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 580/2017 z dne 26. 6. 2018, v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke (tam tožeče stranke) glede plačila za dela, ki jih je za toženo stranko opravila B. d.o.o., tožeča stranka je na podlagi te sodbe dne 19. 7. 2018 toženi stranki plačala 855.999,97 EUR, z drugim nakazilom dne 14. 9. 2018 pa še 47.631,14 EUR; - da je v obeh postopkih tožeča stranka konkretizirano zatrjevala, da je prejela neposredni zahtevek podizvajalca B. d.o.o. in da ima ta zahtevek kot neposredni zahtevek učinek zakonite cesije, čemur pa sodišče ni sledilo in je v obeh primerih tožeči stranki naložilo plačilo; - da B. d.o.o. s strani tožene stranke ni prejela poplačila svojih terjatev, zato je zoper tožečo stranko vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo terjatev v višini 538.222,77 EUR (glavnica) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2013 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov; - da je družba B. d.o.o. kot podizvajalec del svoj tožbeni zahtevek v razmerju do tožeče stranke kot naročnika del utemeljevala na podlagi 631. člena OZ in zahtevala, da tožeča stranka namesto toženi stranki kot glavnemu izvajalcu obveznosti izpolni njej; - da je s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 5358/2013-21 z dne 26. 5. 2015 sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku B. d.o.o. za plačilo 552.905,30 EUR s pripadki in iz te sodbe je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 631. členu OZ in da je terjatev C. d.o.o. po II. začasni situaciji št. R131223 z dne 26. 4. 2013 v znesku 200.049,60 EUR vsebovana v 37. začasni situaciji glavnega izvajalca (tj. tožene stranke) za april 2013, terjatev po III. začasni situaciji št. R131589 z dne 31. 5. 2013 v znesku 166.679,91 EUR vsebovana v 38. začasni situaciji glavnega izvajalca za maj 2013, terjatev po IV. začasni situaciji št. R132008 z dne 27. 6. 2013 v znesku 171.493,26 EUR pa vsebovana v 39. začasni situaciji glavnega izvajalca za junij 2013; - da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 5358/2013-21 z dne 26. 5. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1468/2015 z dne 19. 1. 2016, postala pravnomočna in na tej podlagi je z nakazilom z dne 8. 3. 2016 tožeča stranka B. d.o.o. plačala 660.698,18 EUR, zoper navedeno sodbo je tožeča stranka sicer vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo III Ips 52/2016 z dne 24. 10. 2017 zavrnilo;- da je v (sekundarnem) stečajnem postopku nad toženo stranko, ki se je začel 9. 8. 2013, družba B. d.o.o. kot stečajni upnik tožene stranke priglasila terjatve iz II. začasne situacije št. R131223 z dne 26. 4. 2013 v znesku 200.049,60 EUR, III. začasne situacije št. R131589 z dne 31. 5. 2013 v višini 166.679,91 EUR in IV. začasne situacije št. R132008 z dne 27. 6. 2013 v višini 171.493,26 EUR, ki so bile priznane v stečajnem postopku s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic Okrožnega sodišča v Celju St 1530/2013 z dne 29. 4. 2014: - da je na podlagi sklepa o prvi splošni razdelitvi z dne 21. 1. 2016 B. d.o.o. od tožene stranke dne 15. 2. 2016 prejela nakazilo v znesku 8.824,81 EUR kot delno plačilo priznane terjatve, družba B. d.o.o. pa je nato dne 8. 3. 2016 prejela še nakazilo tožeče stranke, in sicer v višini 660.698,18 EUR, s čimer je tožeča stranka poplačala vse svoje obveznosti po pravnomočni sodbi VII Pg 5358/2013-21 z dne 26. 5. 2015; - da je z navedenima plačiloma B d.o.o.prejela preplačilo svoje terjatve v znesku 8.824,81 EUR in je prejela zahtevek za vračilo navedenega zneska od obeh strank tega spora, zato je zaradi situacije, v kateri je upnik negotov, znesek položila v sodni depozit pri Okrajnem sodišču v Celju, ki je s sklepom N 3/2018 z dne 22. 1. 2018, odločilo, da bo deponirani znesek izročilo tistemu nasprotnemu udeležencu, ki bo predložil bodisi pisno soglasje drugega udeleženca, da prevzame deponiran znesek (ki ga tožena stranka ni izdala), bodisi izvršilni naslov, iz katerega izhaja njegova upravičenost, da prejme deponirani znesek kot vračilo preplačila terjatve predlagatelja B. d.o.o. iz II. začasne situacije z dne 26. 4. 2013 v znesku 200.049,60 EUR, III. začasne situacije z dne 31. 5. 2013 v znesku 166.679,91 EUR in IV. začasne situacije z dne 27. 6. 2013 v znesku 171.493,26 EUR, ki so bile izstavljene izvajalcu, tj. toženi stranki na podlagi Pogodbe št. 93-17-2013 z dne 19. 2. 2013 za izvedbo hidrantnega omrežja na projektu P. med C. d.o.o. in D. d.o.o. ter v zvezi s Pogodbo št. 1982/09 z dne 2. 12. 2009 med A d. d. in družbama E. d. d. in D. d.o.o. - P. na HC K. - Izola, kot izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 5358/2013 z dne 26. 5. 2015, oziroma iz pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev St 1530/2013 z dne 29. 4. 2014 v zvezi s končnim seznamom preizkušenih terjatev.

12Sodišče prve stopnje je na podlagi nespornih dejstev presodilo: - da je tožeča stranka izvedla plačilo v korist B. d.o.o, pri čemer je imela pravni interes, ker ji je bilo plačilo naloženo s pravnomočno sodno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 5358/2013 z dne 26. 5. 2015, v nasprotnem primeru bi tožeča stranka bila izpostavljena izvršilnemu postopku in posledično je terjatev B. d.o.o. v tem delu po samem zakonu (zakonita subrogacija) prešla na tožečo stranko kot novega upnika in B. d.o.o. v tem delu ni več upnik tožene stranke; - da je tožeča stranka postala nov upnik terjatve B d.o.o. do tožene stranke in je zato tožeča stranka upravičena prevzeti sodni depozit v višini 8.824,81 EUR; - da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da bi bila tožeča stranka dolžna prijaviti svojo terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko, kar bi lahko storila, saj je družba B d.o.o. zahtevek za neposredno plačilo podizvajalca naslovila na tožečo stranko že dne 5. 7. 2013, pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, ki se je začel 9. 8. 2013, tožeča stranka pa pogojne terjatve za vračilo morebitnega plačila podizvajalcu v roku 3 mesecev od začetka stečajnega postopka v stečajni postopek ni prijavila, zaradi česar je tožeči stranki kakršnakoli terjatev do tožene stranke prenehala, saj je z določbo 296. člena ZFPPIPP urejeno, katere terjatve je treba v stečajnem postopku prijaviti in drugi odstavek te določbe glasi, da upnik, ki je odgovoren za obveznost stečajnega dolžnika kot solidarni sodolžnik, porok ali zastavitelj, mora v stečajnem postopku prijaviti tudi svojo morebitno regresno terjatev, ki do začetka stečajnega postopka še ni nastala; - da je tožeča stranka imela pravni interes za izpolnitev obveznosti, saj bi v vsakem primeru morala izpolniti obveznost iz pravnomočne sodbe, ki jo je v izogib nadaljnjemu izvršilnemu postopku (in izvršilnim stroškom) prostovoljno izpolnila, neposredni zahtevek podizvajalca po 631. členu OZ ima naravo stvarnega zavarovanja in njegova izvršitev (plačilo naročnika v korist podizvajalca na podlagi pravnomočne sodbe, čeprav je isto delo že plačal glavnemu izvajalcu) predstavlja tipičen primer pravnega interesa, ki predstavlja podlago za nastanek zakonite subrogacije po 275. členu OZ¹, tako da je z izvedbo plačila tožeče stranke družbi B. d.o.o. na podlagi pravnomočne sodbe nastopil učinek zakonite subrogacije in je posledično terjatev družbe B. d.o.o. v tem delu po samem zakonu prešla na tožečo stranko kot novega upnika; - da je tožena stranka bila iz naslova terjatve po 37. začasni situaciji v celoti poplačana s strani tožeče stranke, čeprav je bila obveznost tožeče stranke (do tožene stranke) zaradi zakonite cesije, ki je nastala na podlagi konkretiziranega zahtevka podizvajalca B. d.o.o., dejansko manjša za znesek, ki ga je tožeča stranka plačala družbi B. d.o.o. in s plačilom tožeče stranke v korist B. d.o.o. je tako prišlo do dvojnega plačila; - da je primarni dolžnik podizvajalca B. d.o.o. bila tožena stranka in ne tožeča stranka kot naročnik del, pri čemer je nedvomno bilo tožeči stranki plačilo zneska 660.698,18 EUR naloženo prav iz razloga, ker tožena stranka kot izvajalec del ni poravnala svojih zapadlih obveznosti do svojega podizvajalca B. d.o.o. in ob upoštevanju vseh teh dejstev, je zaključiti da je na tožečo stranko na podlagi zakonite subrogacije prešla terjatev družbe B. d.o.o., ki jo je slednja imela proti toženi stranki; - da je družba B. d.o.o. kot stečajni upnik tožene stranke priglasila svoje terjatve iz II., III., in IV. začasne situacije, ki so bile v stečajnem postopku tudi priznane, kar izhaja tudi iz končnega seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku St 1530/2013 in ker so na tožečo stranko po izpolnitvi neposrednega zahtevka družbe B. d.o.o. (po pravnomočni sodbi) prešle terjatve slednje do tožene stranke, prijavljena terjatev družbe B. d.o.o. pa ni bila pogojna, saj ni vsebovala nobenega pogoja in ker gre za zakonito subrogacijo, s katero je novi upnik (tožeča stranka) vstopil v vse pravice prejšnjega imetnika terjatve, terjatev družbe B. d.oo. pa je bila že prijavljena, novemu upniku ni potrebno ponovno prijavljati terjatve, ki je bila s pravnomočno sodbo že priznana, ne prej kot pogojne, in ne kasneje po zakoniti subrogaciji kot novo terjatev, saj se sama terjatev (vsebina terjatve) ni spremenila; - da ni utemeljen ugovor tožene stranke prenehanja terjatve pod drugem odstavku 421. člena OZ², ki ga je ta zatrjevala na podlagi dejstva, ker je 6. 9. 2013 tožeča stranka unovčila bančno garancijo za dobro izvedbo obveznosti po Pogodbi v višini 6,450.334,35 EUR in je s tem zneskom pokrila vse terjatve do tožene stranke iz pogodbenega razmerja po Pogodbi, med njimi tudi terjatev B. d.o.o., zato zneska, katerega je tožeča stranka prejela povrnjenega, ne more terjati še iz sodnega depozita, saj iz trditev tožeče stranke v sporu, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju pod I Pg 653/2014 ne izhaja, da bi povračilo tega preplačila oziroma zneska v sodnem depozitu pokrila s sredstvi iz unovčene bančne garancije; - da je ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka imela pravni interes za izpolnitev obveznosti družbi B. d.o.o., da je terjatev podizvajalca B. d.o.o. na tožečo stranko prešla po samem zakonu, na podlagi zakonite subrogacije, da se s subrogacijo narava terjatve ne spremeni, da tožeči stranki kot novemu upniku ni bilo treba v stečajnem postopku nad toženo stranko ponovno prijavljati terjatve, ki je bila s pravnomočno sodbo že priznana in da je podlaga terjatve, ki je na podlagi zakonite subrogacije prešla na tožečo stranko, pogodba med toženo stranko in družbo B. d.o.o. in ker je s plačilom tožeče stranke v korist družbe B. d.o.o. prišlo do dvojnega plačila in je na tožečo stranko kot naročnika del prešla terjatev podizvajalca B. d.o.o. do tožene stranke kot izvajalca, je po mnenju sodišča tožeča stranka obenem pridobila tudi pravico do prevzema v sodni depozit položenega preplačila, zato je utemeljen tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka upravičena prevzeti sodni depozit v višini 8.824,81 EUR, ki ga hrani Okrožno sodišče v Celju na računu št. SI 56 0110 0696 0022 409 na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju N 3/2018 z dne 22. 1. 2018.

Presoja pritožbenega sodišča

13Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da tožeča stranka svojih obveznosti do podizvajalcev ki so na podlagi pogodbenega razmerja med pravdnima strankama skladno z določbo 631. člena OZ svoje poplačilo, ki ga ni izvedla tožena stranka kot podjemnik, zahtevali neposredno od tožeče stranke kot naročnika del, ni poplačala iz dne 6. 9. 2013 vnovčene bančne garancije za dobro izvedbo obveznosti po Pogodbi v višini 6.450.334,35 EUR, ker je tožeča stranka sama po njenih lastnih navedbah s sredstvi iz unovčene garancije pokrila tudi zahtevke podizvajalca C. d.o.o. (navedbe v 4. in 5. pripravljalni vlogi tožeče stranke v postopku opr. št. I Pg 653/2014 Okrožnega sodišča v Celju), kar vse je tožena stranka pojasnila že v odgovoru na tožbo, točka 7., in predložila dokaze - relevantne vloge in je s tem tožena stranka zatrjevala prenehanje terjatve tožeče stranke do nje, ker je terjatev že poplačala iz prejetih sredstev in je do prenehanja terjatve je prišlo, ker je tožeča stranka plačilo po sodbi družbi B. d.o.o. izvedla iz sredstev, s katerimi razpolaga že od 6. 9. 2013.

14Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati dejanskega stanja glede porabe sredstev iz vnovčene bančne garancije, ki je bila izdana za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (listina B 8 v spisu) in po vnovčenju bančne garancije, za katero se ne zatrjuje, da bi bila neutemeljeno vnovčena, je tožeča stranka smela z vnovčenjem pridobljena finančna sredstva porabiti tudi za poplačilo podizvajalcev tožene stranke, pa slednje še ne utemeljuje ugovora po 421. členu OZ.

15Določba 631. členu OZ predstavlja izjemo od načela, da je na podlagi pogodbe zavezan za plačilo le sopogodbenik in ne tudi tretja oseba, saj vzpostavlja direktno razmerje med podizvajalcem in naročnikom del, ki med seboj sicer nista v pogodbenem razmerju in pravna narava takšnega instituta je najbližja cesiji. Ob smiselni uporabi določb o cesiji je v primeru tožbe po 631. členu OZ podizvajalec prevzemnik terjatve, naročnik del pa dolžnik, podjemnik pa je odstopnik in tožena stranka nima ugovora po 421.členu OZ. Tožena stranka nima položaja dolžnika v smislu 421. člena OZ tudi primeru zakonite cesije po 275. členu OZ, saj je prevzemnik tožeča stranka, ki je plačala podizvajalcu, tožena stranka pa je dolžnik, vendar pa ima ugovor zoper odstopnika, ki pa je poplačani podizvajalec, ki pa je s pravnomočno sodno odločbo dosegel poplačilo od naročnika del, toženo stranko zavezuje pravnomočna odločitev in ugovor zoper podizvajalca ne morejo biti upoštevni.

16Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožeča stranka na podlagi zakonite subrogacije skladno z določbo 275. člena OZ upravičena do prevzema sodnega depozita v znesku 8.824,81 EUR.

17Sodišče prve stopnje je spregledalo, da s tem, ko je tožeča stranka kot naročnik del plačala skladno z določbo 631. člena OZ podizvajalcu B. d.o.o., ker plačila ni prejela od svojega naročnika, sicer glavnega izvajalca del in sedaj tožene stranke, ni plačevala zgolj tuj dolg. S tem ko je plačilo izvedla , četudi na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ni plačala zgolj tuj dolg, ampak je plačala sočasno tudi tisto, kar je dolgovala svoji pogodbeni stranki, sedaj toženi stranki.³ S plačilom neposredno podizvajalcu naročnik izpolni svojo obveznost do podjemnika in hkrati podjemnikovo obveznost do podizvajalca in tako se zaradi podizvajalčevega neposrednega zahtevka vsebina naročnikove obveznosti ne spremeni.

18Tožeča stranka s plačilom B. d.o.o. torej ni plačevala tuj dolg, temveč svoj dolg do tožene stranke, saj ima podizvajalec pravico do neposrednega zahtevka za plačilo do naročnika, čeprav ta ni njegov sopogodbenik, če sta izpolnjeni naslednji predpostavki in sicer, da v razmerju med naročnikom in podjemnikom obstaja in je dospela podjemnikova terjatev za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec in v razmerju med podjemnikom in podizvajalcem mora biti podizvajalčeva terjatev pripoznana. S pravnomočno sodno odločbo so bili ugotovljeni pogoji po 631. členu OZ in ko je tožeča stranka po sodni določbi plačala B. d.o.o., je dejansko in pravno plačala svoj dolg. Tako ima prav pritožba, da tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ga vtožuje na podlagi 275. člena OZ ni utemeljen.

19Iz nespornih dejstev izhaja, da je tožeča stranka po sodbi VII Pg 5358/2013 z dne 26. 5. 2015 plačala 8. 3. 2016 B. d.o.o. 660.698,18 EUR in je s tem plačala II. začasno situacijo, ki jo je izstavila B. d.o.o. na D. d.o.o. v znesku 200.049,60 EUR in je ta situacija zajeta v 37. začasni situaciji D. d.o.o., ki jo je ta izstavila na tožečo stranko A. d.d., plačala po 3. začasni situaciji 166.679,91 EUR in so ta dela zajeta v 38. začasni situaciji D. d.o.o. do A. d.d. in plačala 171.493,26 EUR po 4. začasni situaciji, ki je zajeta v 39. začasni situaciji D. d.o.o. do A. d.d. Nesporno je tudi, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, da je v (sekundarnem) stečajnem postopku nad toženo stranko, ki se je začel 9. 8. 2013, družba B. d.o.o. kot stečajni upnik tožene stranke priglasila terjatve iz II. začasne situacije št. R131223 z dne 26. 4. 2013 v znesku 200.049,60 EUR, III. začasne situacije št. R131589 z dne 31. 5. 2013 v višini 166.679,91 EUR in IV. začasne situacije št. R132008 z dne 27. 6. 2013 v višini 171.493,26 EUR, ki so bile priznane v stečajnem postopku s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic Okrožnega sodišča v Celju St 1530/2013 z dne 29. 4. 2014 in da je na podlagi sklepa o prvi splošni razdelitvi z dne 21. 1. 2016 B. d.o.o. od tožene stranke dne 15. 2. 2016 prejela nakazilo v znesku 8.824,81 EUR kot delno plačilo priznane terjatve. Nesporno je tudi, da je v tožbenem zahtevku na plačilo 638.406,30 EUR, ki ga je D. d.o.o. vtoževal do A. d.d. v zadevi X Pg 1/2015 po 37. začasni situaciji zajet znesek 200.049,60 EUR in je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena na plačilo celotnega zneska. Tožeča stranka je na podlagi te sodbe dne 28. 12. 2016 toženi stranki plačala celotno vtoževano glavnico v višini 638.406,30 EUR, z drugim nakazilom istega dne pa še zakonske zamudne obresti in pravdne stroške v višini 206.382,77 EUR.

20Tožeča stranka je tako dvakrat plačala isti znesek (200.049,60 EUR), čeprav je s tem, ko je kot naročnik na podlagi podizvajalčevega neposrednega zahtevka plačala podizvajalčevo terjatev do podjemnika, ta podizvajalčeva terjatev in tej nasprotna podjemnikova obveznost s tem prenehata, hkrati pa preneha tudi naročnikova obveznost v razmerju do podjemnika.⁴

21Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka sicer zatrjevala, da je prej navedeni zneske dvakrat plačala, se pri tem sklicevala na pravnomočni sodbi, vendar pa na podlagi teh trditev še ne more biti uspešna s svojim tožbenim zahtevkom, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje.

22Tožeča stranka bi morala podati trditve skladno z določbo 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačala, da bi se izognil sili. Tožeča stranka je zgolj pavšalno zatrjevala, da je plačala zato, da bi se izognila izvršbi, pri tem pa ne pojasni, zakaj plačilo ni zmanjšala, do česar bi imela pravico. Ob izostanku bistvenih trditev za presojo utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče ob drugačni materialnopravni presoji sporne zadeve tožbeni zahtevek tožeče zavrnilo.

23Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe, tako da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (358. člen ZPP).

24Ker je sodišče spremenilo odločitev glede glavnega zahtevka, je moralo spremeniti tudi odločitev glede stroškov pravdnega postopka , tako kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe in je tožeča stranka je skladno z določbo 154. člena ZPP in 155. člena ZPP dolžna v roku 15 dni po vročitvi prepisa te sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške 2.946,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP).

25Pritožbeno sodišče je skladno z Odvetniško tarifo (OT) toženi stranki od priglašenih stroškov kot potrebne stroške priznalo: odgovor na tožbo 400 točk (19/1), 1. pripravljalna vloga 400 točk (19/1), 2. pripravljalna vloga 300 točk, 3. pripravljalna vloga (19/3) 200 točk, 4. pripravljalna vloga (19/3) 200 točk, pripravljalni narok (20) 400 točk, prvi narok za glavno obravnavo 400 točk pritožba 5. 10. 2021 (21/1) 500 točk, sodna taksa za pritožbo 375,00 EUR , vloga 21. 6. 2021 (19/4) 50 točk, prvi narok za glavno obravnavo pred Okrožnim sodiščem v Celju 400 točk , urnina za odsotnost iz pisarne 120 točk, kilometrina 59,20 EUR, materialni stroški 43,70 točk (tretji odstavek 11. člena OT) oziroma skupaj 3413 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 2048,22,00 EUR in s kilometrino 2107,42 EUR, povečano za 22% DVV, ki znaša 463,64 EUR, in s sodno takso 375,00 EUR skupaj priznani stroški znašajo 2.946,00 EUR. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS dne 13. 12. 2006.

Stroški pritožbenega postopka

26Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (odgovor na pritožbo).

27Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbe v znesku 748,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (155. člen ZPP).

28Pritožbeno sodišče je skladno z odvetniško tarifo toženi stranki kot potrebne stroške priznalo: pritožba (21/1) 500 točk, materialni stroški 10 točk, skupaj 510 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 306,00EUR, povečano za 22% DDV (67,32 EUR) stroški znašajo 373,32 EUR s sodno takso za pritožbo 375 ,00 EUR skupaj priznani stroški znašajo 748,32 EUR. Odločitev o zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS dne 13. 12. 2006.

¹ Določba 275. člena OZ se glasi: ″Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami″
² Določba 421. člena OZ z naslovom Razmerje med prevzemnikom in dolžnikom se glasi: ″1) Prevzemnik ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. 2) Dolžnik lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop.″
³ N. Plavšak, v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 820
⁴ N . Plavšak, isto tam in še stran 821.