VSRS Sodba VIII Ips 7/2022

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 329,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 19. 6. 2018 na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2018 (1. točka izreka), temveč je trajalo do 17. 3. 2021, ko se pogodba o zaposlitvi razveže (2. točka izreka) ter toženki naložilo, da tožniku do tega dne prizna vse pravice iz delovnega razmerja in mu izplača pripadajočo plačo, zmanjšano za prejeta nadomestila za brezposelnost (3. točka izreka). Tožniku je prisodilo denarno povračilo na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji) v višini 14.527,74 EUR (4. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (5. točka izreka) in odločilo, da toženka krije sama svoje stroške postopka in da jih je dolžna povrniti tožniku (6. točka izreka). Stroškov s sodbo ni odmerilo, pač pa je dne 20. 10. 2021 izdalo poseben sklep o višini stroškov.

2Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v delu o trajanju pogodbe o zaposlitvi, sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, pravicah iz delovnega razmerja in denarnem povračilu (točke 2 do 5 sodbe sodišča prve stopnje) tako, da je ugodilo reintegracijskemu zahtevku in toženki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delovno mesto samostojni analitik II oziroma drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji izobrazbe, usposobljenosti in delovni zmožnosti s krajšim delovnim časom za štiri ure dnevno.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 187/2021 z dne 9. 11. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali je delodajalec v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu invalidu dolžan ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo (prosto) delovno mesto, za katero delavec invalid izpolnjuje splošni pogoj stopnje in vrste zahtevane izobrazbe, ne izpolnjuje pa posebnih pogojev za opravljanje dela, zahtevanih v objavi prostega delovnega mesta po prvem odstavku 22. člena in 25. členu ZDR-1, ki sicer niso opredeljeni v sistemizaciji delovnih mest;

– ali je sodišče pravilno uporabilo 118. člen ZDR-1.

4Toženka v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje odločilo v nasprotju s sodbo VIII Ips 261/2015 z dne 22. 12. 2015. Pri ponudbi drugega delovnega mesta se ustreznost zaposlitve presoja z vidika specifičnih znanj in zahtev, ki so potrebne za opravljanje dela. Meni, da le-teh ni treba posebej določiti v sistemizaciji, zlasti še, kadar ta vsebuje le splošna delovna mesta (tako kot pri toženki), v okviru katerih se nato opravljajo vsebinsko in strokovno zelo različna dela, ki se upoštevajo pri konkretnih razpisih – glede na to, za kateri oddelek ali segment poslovanja delodajalec potrebuje delavca. Ne strinja se s stališčem, da so upoštevne le tiste specifične kompetence, ki so določene v aktu o sistemizaciji. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZDR-1 lahko specifične zahteve, tudi če niso izrecno navedene v sistemizaciji, delodajalec postavi v objavi prostega delovnega mesta. Toženka specifične pogoje in zahteve vedno opredeli v objavi prostega delovnega mesta. Delovna mesta, ki jih je toženka razpisovala v času čakanja na delo, so vsebovala pogoje in zahteve, ki jih tožnik ni izpolnjeval. Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje ob ugotovitvi, da tožnik za nobeno od prostih delovnih mest ni izpolnjeval zahtevanih pogojev, zmotna. Splošne zahteve – izobrazba in katerekoli delovne izkušnje – ne morejo zadoščati za opredelitev ustreznosti za zasedbo delovnega mesta. Zahteve, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb ali akta delodajalca namreč ne morejo vedno pokrivati vseh specifičnih zahtev za zasedbo delovnih mest, niti potreb delodajalca. Za kvalificirana zahtevnejša delovna mesta to preprosto ne zadošča, pač pa je nujno in povsem življenjsko, da delodajalec v vsaki objavi posebej navede, katera specifična znanja naj ima kandidat. Le ta so za toženko vodilo pri izbiri. Obveznost zaposlovanja invalidov na delovna mesta, za katera nimajo znanj in zmožnosti, ne izhaja iz namena varstva invalidov. Obveznost zaposlitve invalida, ki izpolnjuje splošne pogoje za zasedbo delovnega mesta, ne pa tudi ostalih zahtev in specifičnih znanj, ki delodajalcu omogočajo optimiziran delovni proces, bi po mnenju toženke nesorazmerno posegla v njeno ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude.

V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem toženka nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da trenutna odsotnost potrebe po delavčevem delu, ker delodajalec nima nobenega ustreznega delovnega mesta, ne utemeljuje vedno sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Zaključek, da je za tožnika na voljo več deset delovnih mest, ni z ničemer utemeljen, ampak povsem pavšalen.

5Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je treba kot ustrezno delovno mesto šteti tisto, za katero delavec izpolnjuje pogoje, ki so določeni v splošnem aktu.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

K prvemu dopuščenemu vprašanju

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je tožnik 18. 4. 2018 prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Do 20. 2. 2016 je opravljal delo na delovnem mestu samostojni analitik II, in sicer kot invalid III. kategorije s polovičnim delovnim časom. Zaradi reorganizacije in posodobitve poslovnih procesov njegovo delo na tem delovnem mestu ni bilo več potrebno, zato mu je bilo od tedaj dalje odrejeno čakanje na delo, ki je trajalo vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožnik invalid III. kategorije, je toženka v skladu s prvim odstavkom 40. člena Zakona o o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS št. 16/2007 in naslednji) ter 102. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS št. 96/2012 in naslednji) pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pridobila mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je dne 22. 2. 2018 ugotovila, da toženka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem delovnem mestu. Toženka je za tožnika iskala zaposlitev tudi pri drugih delodajalcih, vendar neuspešno.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je toženka v času odpovedi in pred tem (v času, ko je bil tožnik na čakanju) zaposlovala nove delavce na delovnih mestih, za katera je tudi tožnik izpolnjeval zahtevane pogoje. Pri tem je izhajalo s stališča, ki ga je zavzelo sodišče druge stopnje v predhodnem razveljavitvenem sklepu Pdp 497/2020 z dne 1. 12. 2020, in sicer da se izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta ugotavlja le glede na pogoje, ki so navedeni v sistemizaciji delovnih mest in ne tudi glede na pogoje, ki jih je toženka navedla v posameznih objavah prostih delovnih mest in so se nanašali na specifiko posameznega delovnega mesta (npr. poznavanje določenih računalniških programov, poznavanje posebnih tehnologij in sistemov, znanje jezikov itd.). Teh posebnih znanj sicer tožnik ni imel.

10Sodišče druge stopnje svoje odločitve – za razliko od sodišča prve stopnje – ni oprlo na stališče, da so bila za tožnika ustrezna vsa delovna mesta, za katera je izpolnjeval splošne pogoje iz akta o sistemizaciji in da drugi posebni pogoji, ki so sicer bili objavljeni v razpisih prostih delovnih mest, ne morejo biti upoštevni, ker niso bili določeni v aktu o sistemizaciji. Iz 12. točke obrazložitve izhaja, da naj bi toženka v pritožbi s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 22. člena ZDR-1 v zvezi s 25. členom ZDR-1 neutemeljeno navajala, da tožnik za zaposlitev na prostih delovnih mestih ni izpolnjeval posebnih pogojev, ki jih je določila v objavi prostih delovnih mest. Navedbe o tem – za katere tudi ni predložila dokazov – naj bi prvič podala šele v ponovljenem postopku v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2021 in naj bi zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le pogoje iz opisa delovnih mest v aktu o sistemizaciji.

11Kot pravilno opozarja toženka v reviziji, je navedbe o tem podala pravočasno, že v odgovoru na tožbo, kjer se je tudi sklicevala na objave prostih delovnih mest, iz katerih so te zahteve izhajale – navedla je tudi, da jih je v spis vložil že tožnik. Nenazadnje je sodišče druge stopnje samo prvotno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zaradi tega, ker je le to zavrnilo tožbeni zahtevek ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje posebnih pogojev za zasedbo posameznega delovnega mesta¹. Gre torej za očitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), glede katere pa revizija ni bila predlagana in posledično ne dopuščena. Zato mora vrhovno sodišče pri presoji izhajati iz dejstva, da je tožnik izpolnjeval pogoje za delovna mesta, na katera je toženka zaposlovala v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

12Ob takšni dejanski podlagi vrhovno sodišče na prvo dopuščeno vprašanje ne odgovarja, saj izpodbijana sodba ne temelji na stališču, da je delodajalec v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu invalidu dolžan ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo (prosto) delovno mesto, za katero delavec invalid izpolnjuje le splošni pogoj stopnje in vrste zahtevane izobrazbe, čeprav ne izpolnjuje posebnih pogojev za opravljanje dela, ki niso navedeni v sistemizaciji, zahtevani pa so v objavi prostega delovnega mesta.

K drugemu dopuščenemu vprašanju

13Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 odločilo o trajanju delovnega razmerja do 17. 3. 2021 in tožniku prisodilo denarno povračilo v višini štirinajstih plač. Kot odločilno je štelo objektivno nezmožnost toženke, da tožnika vrne na delo, glede na to, da njegovega delovnega mesta ni več in zanj nima nobenega drugega prostega delovnega mesta. Sodišče druge stopnje s presojo ni soglašalo in je odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da je ugodilo tožnikovemu zahtevku za reintegracijo. Zavzelo je stališče, da trenutna odsotnost prostih delovnih mest ni ovira za reintegracijo in poudarilo pomen tehtanja okoliščin in interesov obeh strank pri odločanju o sodni razvezi, ki naj bi bilo v primeru, ko gre za invalida, še posebej skrbno. Na strani okoliščin, ki jih je zatrjeval tožnik, je izpostavilo, da ima toženka na voljo zanj več deset ustreznih delovnih mest, da je star 52 let in zaradi invalidnosti težje zaposljiv, da je bil pri toženki zaposlen 23 let in ima željo po vrnitvi k njej, za kar je v tem sporu vložil ves svoj denar in energijo. Presodilo je, da te okoliščine pretehtajo nad okoliščinami, ki jih je izpostavila toženka, in sicer da za tožnika nima delovnega mesta. Navedbe o porušenem medsebojnem odnosu je ocenilo za pavšalne, za uveljavljanje pravic v sodnem sporu pa je presodilo, da to ni okoliščina, ki bi upravičevala izgubo zaupanja.

14Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni odločilna samo delavčeva želja po nadaljevanju delovnega razmerja, temveč je pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo. Ta se lahko kaže v subjektivnih okoliščinah (npr. porušenih medsebojnih odnosih) kot tudi v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi². Glede zatrjevanih porušenih medsebojnih odnosov se je mogoče strinjati s presojo sodišča druge stopnje, da so bile trditve toženke o tem pavšalne (bolj natančno jih je opredelila prepozno, in sicer šele v reviziji) in da sodni spor, če iz njega ne izhaja izrazito porušen odnos, ne utemeljuje sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

15Ugotovitev, da ima toženka več deset delovnih mest, ki bi bila ustrezna za tožnika, sama po sebi ne utemeljuje reintegracije, če so ta delovna mesta le sistemizirana in delodajalec nima potrebe po njihovi zapolnitvi, ali pa če so že zasedena. Nasprotno pa trenutna odsotnost potrebe po delavčevem delu oziroma zasedenost delovnih mest tudi ni okoliščina, ki bi vedno utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zato je v vsakem primeru potrebno skrbno tehtanje okoliščin in interesov na strani obeh strank.

16Trenutni odsotnosti prostih delovnih mest oziroma zasedenosti ustreznih delovnih mest stoji nasproti tožnikova težja zaposljivost. Tožnik ima poklic ekonomista in je usposobljen za širok spekter opravil v tem poklicu. Odločilnega pomena pa je, da je bil ob zaključku glavne obravnave star 52 let in da je invalid III. kategorije z omejitvami – delo s krajšim delovnim časom, kar so okoliščine, ki brez dvoma izkazujejo njegovo težjo zaposljivost. Tako se pri tehtanju okoliščin na strani toženke, ki sicer trenutno ne izkazuje potrebe po zasedbi sistemiziranih ustreznih delovnih mest, gre pa za delodajalca, ki veliko zaposluje (kot sama navaja v reviziji je v obdobju od 1. 11. 2017 do 11. 6. 2018 zaposlila ali prezaposlila kar 27 delavcev z zahtevano vrsto in stopnjo izobrazbe, kot jo ima tožnik) in okoliščin na strani tožnika, ki bi v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi težko našel drugo zaposlitev, izkaže, da pretehtajo okoliščine na strani tožnika. Zato sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava oziroma določbe prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ker pogodbe o zaposlitvi ni razvezalo, pač pa je odločilo o reintegraciji (odgovor na drugo dopuščeno vprašanje).

17Glede na obrazloženo je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

18Ker toženka z revizijo ni uspela, mora tožniku povrniti stroške revizijskega postopka, ki znašajo 270, 00 EUR za odgovor na revizijo (450 točk), z 22% DDV pa 329,40 EUR.

19Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Navedlo je celo, da je tožnik te navedbe toženke prerekal, čeprav jih v resnici ni in tudi v ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik posebnih zahtev ni izpolnjeval.
² Prim. sodbo VS RS VIII Ips 7/2013 z dne 18. 3. 2013, sodbo VIII Ips 99/2018 z dne 12. 3. 2019, sklep VIII Ips 39/2020 z dne 2. 2. 2021 in druge.